Jedro

Pri ugotavljanju premoženjske škode zaradi izgubljenega zaslužka se pravni standard: „normalnega teka stvari“ napolnjuje bodisi s preslikavo stanja glede dohodkov, ki jih je oškodovanec pridobival pred škodnim dogodkom, bodisi z dokazovanjem pridobivanja dohodkov z novo zaposlitvijo ali delom, ki ga oškodovanec pred škodnim dogodkom še ni opravljal. Potreben je dokazni standard nadpolovične verjetnosti.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba v zvezi s popravnim sklepom se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločanje o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za izgubo dohodka - glavnico v obračunanih mesečnih zneskih, in sicer za posamezne mesece od novembra 1995 do junija 2015 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznega zneska od njihove zapadlosti naprej; za plačilo procesnih obresti od zneska 116.262,71 EUR od 17. 9. 2015 naprej; za obračunavanje in izplačilo mesečne rente v višini 966,32 EUR od julija 2015 naprej; za obračun in izplačilo regresa za letni dopust v neto zneskih, navedenih v točki 4 izreka in z obračunanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od njihove zapadlosti, in sicer za posamezno leto od 1996 do 2015 (točke 1 do 4 izreka). Odločilo je še o pravdnih stroških tako, da je tožeči stranki naložilo v plačilo pravdne stroške tožene stranke v višini 2.859,80 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka naprej.

2. S popravnim sklepom je popravilo zapis zadnje alineje točke 4 izreka tako, da je na koncu besedila dodalo narekovaj (").

3. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožeča stranka. Izpodbija jo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP(1). Predlaga spremembo z ugoditvijo celotnemu tožbenemu zahtevku, podrejeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Kot materialnopravno in dejansko zmoten graja zaključek sodišča, da tožnik tudi v obnovljenem postopku ni dokazal obstoja škode. Tožnik je prepričan, da je sodišče do njega pristransko zaradi vseh dosedanjih zavrnilnih odločb, ki kljub jasnemu tožbenemu zahtevku zavlačujejo sodni postopek in vsem povzročajo nepotrebne dodatne stroške. Dejansko stanje je zmotno in nepopolno ugotovljeno. Sodišče ni vestno ocenilo vseh dokazov. Vsi odgovori na vprašanja sodišča so v spisu. Dokaze je sodišče prezrlo in se do njih ni opredelilo. Podrobno graja dokazno oceno, češ da ni jasno kdo je zapisal medsebojni dogovor z dne 2. oktober 1995 (to izhaja iz pisne izjave E. M. S. z dne 25. 7. 2014), oceno izpovedbe tožnikove matere v zvezi s prevozi tožnika na delo v C., oceno sodišča, da ni jasno, kdaj naj bi tožnik delal na Švedskem (skladna izpovedba tožnikove matere z izjavo priče E. M. S.), da ni dokazov, kakšno funkcijo je imel E. M. S. v družbi A. (to izhaja iz predloženega izpiska AJPES in sodnega registra). Opozarja še na nerelevantnost dejstva, ali je mati hišo resnično prodajala. Sodišče predloženih dokazov in listin ni skrbno pregledalo v celoti, zato je dejansko stanje nepopolno in zmotno ugotovljeno, kar je vplivalo na končno odločitev sodišča. Kršilo je tudi določila pravdnega postopka. Polemizira o že sprejetih in pravnomočnih sklepih in dokazih, kar je nepotrebno. Neutemeljeno je zavrnilo dokaz tožnika (strokovni izračun B. B. oziroma postavitev sodnega izvedenca finančne stroke za nov izračun). Sodba je pomanjkljiva, ker ne omenja predloženih judikatov Vrhovnega in višjih sodišč, ki nakazujejo in pojasnjujejo določena sklepanja v zvezi s tem primerom. Napačno je uporabilo določila materialnega prava, češ da tožnik ni izkazal škode v zadostni meri. Dejansko jo je dokazal že s tem, ko je navedel in predložil, da je upokojen zaradi bolezni, nastale v zvezi z neupravičenim priporom. Če ne bi bilo škodnega dogodka, bi se na podlagi medsebojnega dogovora zaposlil in bi prejemal dogovorjeno plačo. Ne drži, da je trditve gradil le na eni listini (medsebojni dogovor z dne 2. 10. 1995). Sodišče prezre vse ostale trditve, dokaze in dejstva: neupravičeni pripor, protipravno ravnanje tožene stranke, vzročno zvezo, povzročeno invalidnost, dosedanja izvedenska mnenja, povzročeno škodo, historično zaporedje dogodkov, izjave prič ter dokazov iz obnove postopka in ostale trditve. Medsebojni dogovor z E. M. S. je temeljni dogovor, na osnovi katerega bi bila sklenjena pogodba o zaposlitvi, ki bi tožniku omogočala prejemanje plače in normalno preživetje. S tem je podana dovolj visoka stopnja verjetnosti o tožnikovi zaposlitvi in višini dohodka. Zato bi moralo sodišče odločati o odškodnini in njeni višini. Taka je tudi sodna praksa (odločba II Ips 100/2011, II Ips 1178/2008, II Ips 83/2008). Sodna praksa ne zahteva dokaza gotove škode. Zadošča že verjetnost dejstev, s katerim sodišče napolni pravni standard „normalnega teka stvari“ v zvezi s škodo. Treba je opraviti preslikavo preteklega stanja v bodočnost. Tudi pri oškodovancih, ki pred škodnim dogodkom sicer niso imeli stalne zaposlitve, a so vendarle z delom redno pridobivali zaslužek, kot je bilo to pri tožniku, po ustaljeni sodni praksi šteje za verjetno, da bi po normalnem teku stvari iz istega dela in v enaki višini pridobivali dohodek tudi po škodnem dogodku. To velja tudi za tožnika. Iz podatkov delovne dobe ZPIZ izhaja, da je bil ob škodnem dogodku tožnik star trideset let, imel je deset let delovne dobe. To nakazuje na merilo za napolnitev pravnega standarda normalnega teka stvari: preiskavo preteklega stanja v bodočnost v danem primeru. Vztraja, da je predložil in izkazal škodo ter njeno višino. Sklicuje se na odločbo VS RS VII Ips 82/2013. Glede na podobne in opisane primere iz sodne prakse, mora sodišče soditi enako. Nadalje navaja, naj bi sodišče navedlo, da je tožnik solidarno odgovoren zaradi deljene vzročnosti - zaradi svoje bolezni, kar je materialnopravno zmotno. Sklicuje se na obširno sodno prakso Vrhovnega sodišča, po kateri tožnikovo osebno stanje ne more biti pravnorelevanten sovzrok za njegovo škodo. Zaključuje, da je dokazal vsa relevantna dejstva glede obstoja škode, zato bi moralo sodišče njegovemu tožbenemu zahtevku v celoti ugoditi. Prosi za prednostno obravnavo pritožbe.

4. Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje je v obnovljenem postopku (obnova dovoljena zaradi novih dejstev in dokazov - 10. točka 394. člena ZPP) zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo pretekle premoženjske škode zaradi izgubljenega zaslužka (v obnovljenem postopku za čas od prvega dne neupravičenega pripora - 17. 10. 1995 do 31. 6. 2015 v posameznih mesečnih zneskih z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega mesečnega zneska do plačila) ter za plačevanje rente po 966,32 EUR (v obnovljenem postopku za čas od julija 2015 naprej). Zavrnilo je tudi nadaljnje zahtevke za plačilo procesnih obresti od zneska 116.262,71 EUR od 17. 9. 2015 naprej ter za plačilo regresa za letni dopust z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer v zneskih po posameznih letih od 1995 do 2015. Tako je presodilo po oceni, da tožnik kljub novim dokazom ni dokazal obstoja škode kot ene od predpostavk za prisojo denarne odškodnine. Tako kot v prejšnjem postopku je sodišče tudi v obnovljenem postopku ugotovilo obstoj druge predpostavke, na katero opozarja pritožba, in sicer vzročne zveze med neupravičenim priporom in boleznijo tožnika (razlogi v točki 6 sodbe). Nasprotni pritožbeni očitki o ugotovljeni deljeni vzročnosti (zaradi tožnikove bolezni) so protispisni. Odveč je obširno navajanje sodne prakse, po kateri je podlaga za soodgovornost oškodovanca (192. člen ZOR(2) - uporaba na podlagi 1061. člena OZ(3)) lahko le njegovo ravnanje, ne pa tudi njegovo osebno stanje. Sodišče je namreč pri ugotavljanju vzročne zveze v zadostni meri upoštevalo materialnopravno izhodišče, da se povzročitelj škode ne more (ne v celoti, ne delno) razbremeniti odgovornosti za škodo, tudi če je pojavna oblika škode oziroma njen večji obseg pogojen z osebnim stanjem oškodovanca v najširšem pomenu besede, ki obsega posebno občutljivost, genetsko predispozicijo, prejšnje bolezni oziroma druge osebne (fizične in psihične) lastnosti oškodovanca(4).

7. Pritrditi pa je treba pritožbi, da so ugotovitve sodišča o nedokazanosti škode nepopolne in najmanj preuranjene.

8. Če je obnova postopka dovoljena zaradi napake v podlagi prejšnje sodbe, kot je primer v obravnavani zadevi, je tema nadomestitvenega postopka omejena. Prejšnji postopek se dopolnjuje in spremeni le v tistem delu, na katerega se je nanašal razlog za obnovo postopka. Na prvem naroku nove glavne obravnave lahko stranke navajajo še dodatna nova dejstva in predložijo nove dokaze, če jih brez krivde v dotedanjem postopku niso mogle navesti oziroma predložiti. Ostati pa morajo v okviru iste dejanske podlage, ki je bila zaobsežena z objektivnimi mejami pravnomočnosti. Sodišče mora nova dejstva in dokaze vključiti v procesno gradivo ter celotno procesno gradivo presoditi na novo(5).

9. Sodišče je že v prvem postopku ugotovilo, da je tožnikovo bolezensko stanje (shizofrenija) sprožil neutemeljeni pripor in da mu je bila zato že dosojena odškodnina na podlagi 542. člena ZKP(6) za nepremoženjsko škodo v postopku P 1846/2006-II. Tožbeni zahtevek za plačilo preteklega izgubljenega dohodka in za plačevanje bodoče rente je bil zavrnjen, ker tožnik ni zmogel trditvenega in dokaznega bremena o svojih preteklih zaposlitvah, obstoju in višini preteklih zaslužkov(7) in možnostih za zaposlitev, če ne bi prišlo do neupravičenega pripora.

10. V obnovljenem postopku je tožnik trditveno in dokazno podlago dopolnil. Glede ustvarjanja dohodkov pred škodnim dogodkom je trdil, da je pred priprtjem - čeprav formalno nezaposlen in prijavljen na Zavodu za zaposlovanje - povsem normalno delal, ustvarjal, si služil kruh, od 1. 12. 1994 opravljal razna dela, plačeval prispevke in se s tem preživljal (pripravljalna vloga na redni št. 80). To je dokazoval z izpiskom ZPIZ o delovni dobi z dne 13. 10. 2015 in zaslišanjem strank. Trditve o realnih možnostih za zaposlitev pri firmi A., d. o. o. za dogovorjeno neto plačo 95.000,00 SIT pa je dokazoval z medsebojnim dogovorom o zaposlitvi z lastnikom navedene firme (listina v prilogi A 36) z dne 2. 10. 1995, zaslišanjem oziroma izjavo E. M. S., zaslišanjem strank ter z izpiski AJPES iz sodnega registra o S. položaju v navedeni družbi. Ne drži torej ugotovitev sodišča prve stopnje v točki 8 sodbe, da je tožnik svoje trditve v tem postopku gradil zlasti na listini „medsebojni dogovor z dne 2. 10. 1995“. Predlaganega dokaza z zaslišanjem E. M. S. ni izvedlo, tudi njegove pisne izjave (priloga A 56) ne. Razlogov o tem v sodbi ni. Prav tako ni jasno, katere druge nove dokaze je dopustilo, katere in zakaj zavrnilo (absolutna bistvena kršitev pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP). Tako na primer po eni strani sodišče navaja, da je kot pravočasno upoštevalo predloženo mnenje izvedenca finančne stroke in listine - izpis ZPIZ o zavarovanju tožnika v posameznih obdobjih in odločbo, s katero je bil tožnik spoznan za delovnega invalida I. kategorije. Po drugi strani je očitno ocenjevalo tudi izpis iz AJPES (razlogi v točki 17), predložen sicer zaradi dokazovanja o položaju E. M. S. v družbi A. d. o. o. 11. Sodišče je ocenilo, da samo z medsebojnim dogovorom z dne 2. 10. 1995 tožniku ni uspelo dokazati, da bi se v mesecu novembru 1995 zaposlil pri E. M. S. oziroma družbi A. d. o. o. Verodostojnost je listini odreklo (original je tudi v prilogi A 98) že zaradi napačno zapisanega S. naslova (P. namesto pravilno: C.). Pri tem je prezrlo, da v celotnem tipkanem besedilu medsebojnega dogovora ni strešic na sičnikih in šumnikih. Navedbam v dogovoru nadalje ni verjelo zaradi izpovedbe tožnikove matere, da se tožnik ni nameraval odseliti od doma in ugotovitve, da ni dokazal, kakšno funkcijo je imel E. M. S. v firmi. Ocenilo je še, da ni jasno, kdaj naj bi tožnik delal pri njem na Švedskem. Pritožba upravičeno opozarja, da je taka dokazna ocena enostranska in nepopolna. Predloženi dokazi namreč niso celovito ocenjeni. To zlasti velja za pisno izjavo M. S., ki je (v povezavi z listino medsebojni dogovor, z izpovedbo tožnikove matere, izpisi ZPIZ o obdobjih tožnikove zaposlitve v Sloveniji, izpisom AJPES in iz sodnega registra o sedežih, ustanoviteljih in položaju E. M. S. v podjetju) ostala povsem prezrta. Nepopolna dokazna ocena, ki ne upošteva metodoloških napotkov iz 8. člena ZPP, pa je lahko vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe glede ugotovitev o realnih možnosti tožnika za zaposlitev, če ne bi prišlo do neupravičenega pripora. Zaradi bistvene kršitve 8. člena ZPP in absolutne bistvene kršitev pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je bilo treba sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP).

12. V njem bo moralo sodišče upoštevati, da je škoda zaradi izgubljenega zaslužka, gledano s časovne točke nastanka škodnega dogodka, iz katerega izvira, bodoča škoda. Zato odškodnina zanjo pomeni vzpostavitev stanja, ki ga sicer še ni bilo, a bi po normalnem teku stvari nastopilo, če ne bi bilo škodnega dogodka. O povrnitvi te škode se odloča na podlagi predvidevanj o normalnem teku stvari. Za dokazanost zadostuje dokazni standard zadostne - mejne verjetnosti, ki presega 50%(8). Najpogostejši način napolnitve pravnega standarda „normalnega teka stvari“ v zvezi z ugotovitvijo premoženjske škode je preslikava stanja pred škodnim dogodkom, ko je oškodovanec prejemal dohodke, v čas po njem, ko jih ne prejema več ali so ti zmanjšani. Upoštevni so pretekli redni dohodki in tudi dohodki iz občasnih del (na primer pogodbeni zaslužki, priložnostni zaslužki ipd.). Zadošča verjetnost dejstev, da bi tožnik, če ne bi bile njegove delovne zmožnosti zaradi škodnega dogodka zmanjšane, še nadalje pridobival dohodek(9).

13. Če bo po ponovni celoviti oceni trditvene in dokazne podlage, ki jo je ponudil tožnik, sodišče ponovno ocenilo, da preslikava stanja glede preteklih tožnikovih dohodkov v čas po škodnem dogodku ni možna, pa bo moralo upoštevati, da slednja niti ni potrebna, če tožnik z nadpolovično verjetnostjo izkaže, da bi v spornem obdobju pridobival zaslužek z novo zaposlitvijo oziroma delom, ki ga pred škodnim dogodkom še ni opravljal, kot tudi trdi in dokazuje tožnik v tem postopku.(10) V ta namen bo moralo celovito in popolno oceniti ponujene dokaze o zatrjevani tožnikovi novi zaposlitvi. Ugotoviti bo moralo vse pravnorelevantne okoliščine v zvezi z njo ter o tožbenem zahtevku ponovno odločiti. Svojo odločitev naj obrazloži s popolnimi razlogi, da jih bo mogoče vsebinsko preizkusiti.

14. Odločitev o pritožbenih stroških je pridržana za končno odločbo (tretji odstavek 265. člena ZPP).

Op. št. (1): Zakon o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami.

Op. št. (2): Zakon o obligacijskih razmerjih, Uradni list SFRJ, št. 29/1978. Op. št. (3): Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2004 s spremembami.

Op. št. (4): N. Plavšak, v: Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), Prva knjiga, GV Založba Ljubljana 2003, stran 712. Op. št. (5): Primerjaj: Ude, L, v: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, tretja knjiga, GV Založba, Ljubljana 2009, strani 600 - 602. Op. št. (6): Zakon o kazenskem postopku, Uradni list RS, št. 6371994 s spremembami.

Op. št. (7): Ob ugotovitvah, da ima sicer srednješolsko izobrazbo in dvanajst let izkušenj kot kvalificirani varilec, ki ob priprtju ni bil zaposlen, prijavljen na Zavodu za zaposlovanje, ki si je redno plačeval prispevke, nadomestila pa ni prejemal. Op. št. (8): Primerjaj: Plavšak, N., v: Obligacijski zakonik s komentarjem, Splošni del, Prva knjiga, GV Založba Ljubljana 2003, stran 950, odločba VS RS II Ips 14772013 z dne 28. 5. 2015. Op. št. (9): Primerjaj VS RS II Ips 100/2001 z dne 24. 5. 2012, VIII Ips 182/2013 z dne 9. 12. 2013, VSL II Cp 2235/2013 z dne 29. 1. 2014. Op. št. (10): Primerjaj: VS RS II Ips 79/2013 z dne 20. 2. 2014, II Ips 147/2013 z dne 28. 5. 2015.