Jedro

Ker so bile določbe 4., 5. in 6. odstavka 143. člena ZPP, po katerih se vroča na naslov za vročanje, razveljavljene, je treba za vročanje tožbe skladno z obrazložitvijo odločbe ustavnega sodišča vročanje opraviti na enak način, kot se je opravilo pred uveljavitvijo novele ZPP. To pomeni, da bo treba, kadar naslovnik ne prebiva na naslovu stalnega prebivališča, sprožiti postopek ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo.

Zoper sklep se pravočasno pritožuje tožeča stranka iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in izda zamudno sodbo. Sklep sodišča prve stopnje je namreč napačen in neutemeljen. Sodišče prve stopnje je tožbo zavrglo in v obrazložitvi navedlo, da je tožbo še enkrat toženi stranki poslalo na naslov stalnega prebivališča K. ulica 1 v ..., vendar je Pošta Slovenija pošiljko vrnila z oznako „preseljen in ne stanuje več na tem naslovu“. Na poziv sodišča je pošta ugotovila, da tožena stranka nima hišnega predalčnika na vhodnih vratih večstanovanjskega objekta in ne stanuje več tam, zato je bila pošiljka vrnjena na sodišče. Tožeča stranka navaja, da iz sklepa o zavrženju tožbe ni razvidno, da bi sodišče prve stopnje skladno s 3. odstavkom 143. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) pridobilo podatke o tem, ali je naslov, na katerem je bil opravljen poizkus vročitve, enak naslovu za vročanje tožene stranke, ki je prijavljen v skladu z zakonom, ki ureja prijavo prebivališča. Poleg tega opozarja, da so ugotovitve vročevalca napačne, saj je ta samo ugotovil, da tožena stranka na vhodnih vratih večstanovanjskega objekta nima hišnega predalčnika, kar pa ne pomeni, da tožena stranka ne stanuje na tem naslovu. Tožeča stranka je podatke o stalnem naslovu tožene stranke pridobila iz uradne evidence. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s 366. členom ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo, saj je ugotovilo, da tožba kljub pozivu ni bila popravljena tako, da bi bila sposobna za obravnavo. Sodišče prve stopnje je namreč s sklepom z dne 18. 3. 2009 tožeči stranki naložilo, naj v določenem roku dopolni tožbo tako, da navede pravilni naslov tožene stranke. Ta je z dopisom z dne 2. 4. 2009 sporočila, da je stalno prebivališče tožene stranke na K. ulici, ..., torej na istem naslovu kot je bil naveden v tožbi in temu priložila tudi dopis Ministrstva za notranje zadeve, ki to potrjuje. Sodišče prve stopnje je ponovno poslalo tožbo na navedeni naslov, vendar se je sodno pisanje vrnilo z oznako, da je naslovnik preseljen in ne stanuje več na tem naslovu. Iz dopisa Pošte Slovenija z dne 8. 6. 2009 izhaja, da je ta na poziv sodišča zadevo preverila in ugotovila, da naslovnik na navedenem naslovu nima hišnega predalčnika na vhodnih vratih večstanovanjskega objekta in da naslovnik tam ne stanuje, saj nima priimka na vhodnih vratih oziroma zvoncu.

Tožba, ki jo je dne 5. 3. 2009 vložila tožeča stranka je sposobna za obravnavo, vendar je sodišče toženi stranki ni vročalo skladno z določili ZPP. Očitno je, da ima tožena stranka prijavljeno stalno bivališče na naslovu K. ulica, ..., saj to izhaja iz dopisa MNZ na l. št. 15, ki je priloga obvestila tožene stranke na l. št. 14, vendar na tem naslovu ne prebiva, kar izhaja iz dopisa Pošte Slovenija z dne 8. 6. 2009. Glede na to, da so bili 4., 5. in 6. odstavek 143. člena ZPP z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-279/2008 z dne 9. 7. 2009 razveljavljeni, bi moralo sodišče prve stopnje za vročanje tožbe uporabiti 22. točko iz obrazložitve te ustavne odločbe, s katero je Ustavno sodišče na podlagi 2. odstavka 40. člena Zakona o Ustavnem sodišču (ZustS, Ur. l. RS, št. 15/94 in spremembe) določilo način izvršitve svoje odločbe. Tako je Ustavno sodišče za čas do sprejema drugačne zakonske ureditve v primerih, na katere se nanaša ta odločba, zato da bi bila zagotovljena pravica do izjave, določilo način vročanja, ki je za tovrstne primere veljal pred uveljavitvijo ZPP-D (Ur. l. RS, št. 45/2008), v skladu s stališčem Vrhovnega sodišča v sklepu opr. št. II Ips z dne 27. 6. 2002. Tako bo sodišče prve stopnje moralo v tem primeru zahtevati sprožitev postopka ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča tožene stranke (8. člen Zakona o prijavi prebivališča – ZPPreb, Ur. l. RS, št. 9/2001 in spremembe) in ji tožbo vročiti na naslov, ki bo v tem postopku ugotovljen. Če pa tožene stranke ne bo mogoče najti in bo zato izbrisana iz registra prebivalstva, pa ji bo sodišče na predlog tožeče stranke lahko postavilo začasnega zastopnika v skladu s 4. točko 2. odstavka 82. člena ZPP.

Glede na to, da je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je pritožba tožeče stranke utemeljena, je izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek, za kar je imelo podlago v 3. točki 365. člena ZPP. V novem postopku naj sodišče prve stopnje upošteva napotila pritožbenega sodišča kot izhajajo iz tega sklepa in tožbo vroči toženi stranki osebno oziroma po začasnem zastopniku.

Skladno s 3. odstavkom 165. člena ZPP se odločitev o stroških pritožbenega postopka pridrži za končno odločbo.