Jedro

Določba tretjega odstavka 25. člena ZDen omogoča denacionalizacijskemu upravičencu, da odškodnino plača obročno in ne šele po poteku 10-letnega oziroma v obravnavani zadevi 20-letnega obdobja.

Ker pa gre v obravnavani zadevi za odškodnino, je tožena stranka pravilno kot pogoj za njeno odloženo plačilo določila 6 % obrestno mero.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Revidentka sama trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 (Ur. l. RS, št. 105/2006) zavrnilo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 31. 8. 2006, s katero je v izreku pod točko 1 zavrnila pritožbo Krajevne skupnosti ... – prizadete stranke v tem upravnem sporu; v izreku pod točko 2 ugodila pritožbi tožeče stranke in odpravila 3. točko izreka delne odločbe Upravne enote Trebnje z dne 14. 7. 2005, ter jo nadomestila z novo 3. točko izreka, ki se glasi: A.A. (tožeča stranka) je dolžna v 20 letih od pravnomočnosti te odločbe izplačati odškodnino za povečano vrednost vrnjene nepremičnine v skupnem znesku 497.569,33 DEM, in sicer Krajevni skupnosti ..., v znesku 254.028,01 DEM ter najemniku C.C., v znesku 243.541,32 DEM, pri čemer se odškodnina izplača v 40 polletnih obrokih, in sicer tako, da prvi obrok zapade v plačilo šest mesecev po pravnomočnosti te odločbe, naslednji obrok pa v nadaljnjih šestmesečnih intervalih, prejemnika pa sta upravičena tudi do obresti po 6-odstotni letni obrestni meri, v primeru zamude pa tudi do zamudnih obresti po zakonu. V izreku pod točko 3 pa je tožena stranka v preostalem delu pritožbo tožeče stranke zavrnila. Z navedeno odločbo je Upravna enota Trebnje odločila: zavezanec Občina ... je z dnem pravnomočnosti te odločbe dolžna upravičencu A.A. vrniti v last nepremičnino, parc. št. 23 – poslovna stavba v izmeri 537 m2, dvorišče v izmeri 243 m2 in gospodarsko poslopje v izmeri 18 m2, vpisano v vl. št... k.o.... v času podržavljenja označeno kot parcelo št. 49 k.o... (1. točka izreka); zavezanec Krajevna skupnost ... je z dnem pravnomočnosti te odločbe dolžna izročiti upravičencu A.A. v posest poslovno stavbo ... (razen mansardnega dela stavbe, ki je v posesti C.C.), stoječo na par. št. 33 – poslovna stavba v izmeri 437 m2, dvorišče v izmeri 243 m2 in gospodarsko poslopje v izmeri 18 m2, vpisani v vložno št... k.o....; upravičenec A.A. je dolžna v 20 letih po pravnomočnosti te odločbe plačati odškodnino za povečano vrednost nepremičnine v času vračanja v skupnem znesku 497.569,33 DEM, ki se obrestuje s 6-odstotno letno obrestno mero, in sicer zavezancu Krajevni skupnosti ..., v znesku 254.028,01 DEM in udeležencu C.C. v znesku 243.541,32 DEM.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje strinja z odločitvijo tožene stranke in z razlogi v obrazložitvi njene odločbe. Sklicuje se na določbe: drugega in tretjega odstavka 25. člena, 45. člena Zakona o denacionalizaciji – ZDen, ter 26. člena ZDen-B. 3. Revidentka vlaga revizijo zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu in zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi, izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podrejeno, da reviziji ugodi, izpodbijano sodbo pa razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev. Dopustnost revizije utemeljuje z vsemi tremi točkami drugega odstavka 83. člena ZUS-1. V reviziji navaja, da bistvo odločbe Ustavnega sodišča U-I-129/95 z dne 4. 7. 1996 (na katero se sklicuje sodišče prve stopnje), ni v morebitni določitvi postopnega plačevanja odškodnine, temveč v tem, da je ugotovilo, da bi bila ureditev, ki bi od upravičenca zahtevala takojšnje plačilo odškodnine, v nasprotju z načelom pravičnosti (19. točka obrazložitve). Rok za plačilo odškodnine zaradi bistveno povečane vrednosti nepremičnine ne sme biti krajši od deset let, nikakor pa ne rok šest mesecev od pravnomočnosti odločbe upravnega organa. Pravno zmotno je naziranje sodišča, da določba tretjega odstavka 25. člena ZDen pomeni možnost obročnega odplačevanja. Rok šest mesecev, kot ga je za plačilo odškodnine določila tožena stranka s svojo odločbo, je nepravilno in nezakonito določen v škodo revidentke. Pred iztekom desetletnega roka pa od revidentke ni mogoče terjati ničesar. Iz izpodbijane odločbe tožene stranke ni mogoče ugotoviti, kakšni naj bi bili posamezni polletni obroki, saj nikjer ne določa, da naj bi bili enaki. Glede na to, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tožbenih navedb glede velikosti posameznih obrokov obročnega odplačevanja, izpodbijane sodbe tudi ni mogoče preizkusiti. Terjatvi najemnika in zavezanca ne moreta zapasti v plačilo pred potekom zakonskega roka deset let, plačevanje obresti pa je po samem zakonu izključeno. Zakonodajalec namenoma ni predpisal obrestovanja odškodnine zaradi večvrednosti vrnjene nepremičnine, ker bi v nasprotnem primeru takšno obveznost tudi izrecno navedel bodisi v določbi 25. člena ZDen bodisi v katerikoli drugi določbi ZDen. Enačenje revidentke kot denacionalizacijske upravičenke in Slovenske odškodninske družbe d. d. kot zavezanke ni primerno. Vsekakor bi bilo primerneje, da bi se določile (če sploh) obresti v višini, ki veljajo za vloge na vpogled, tako kot to velja v primerih, ko se upravičencu izplača odškodnina v gotovini. Ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tožbene navedbe glede primernejše višine obresti v višini obresti na vpogled po določbi 44. člena ZDen, izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti in gre za absolutno bistveno kršitev določb postopka.

4. Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

5. Drugi odgovori na revizijo niso bili vloženi.

K 1. točki izreka

6. Revizija ni utemeljena.

7. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden izmed pogojev za njeno dovoljenost. Trditveno in dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije je na strani revidenta. Po presoji Vrhovnega sodišča je podan v obravnavani zadevi razlog za dovoljenost revizije iz 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, saj v denarni vrednosti izražena izpodbijana obveznost izplačila odškodnine za povečano vrednost vrnjene nepremičnine presega 20.000 EUR. Zato je Vrhovno sodišče revizijo vzelo v obravnavo.

8. Revizija v upravnem sporu je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določbi prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se revizija lahko vloži le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Po 86. členu ZUS-1 Vrhovno sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi le na pravilno uporabo materialnega prava. V tem obsegu je bil izveden tudi preizkus revizije v obravnavani zadevi.

9. Po presoji Vrhovnega sodišča je bilo v obravnavani zadevi na podlagi v upravnem postopku ugotovljenega dejanskega stanja materialno pravo pravilno uporabljeno.

10. Po določbi tretjega odstavka 25. člena ZDen ne sme biti rok plačila odškodnine iz zadnje alineje drugega odstavka 25. člena ZDen krajši od 10 let, drugi pogoji plačila pa se določijo z odločbo o denacionalizaciji. Po določbi 26. člena ZDen-B je organ, ki vodi postopek, dolžan pozvati vse najemojemalce poslovnih prostorov in stanovanj ter upravičence do vrnitve, da v roku 60 dni od uveljavitve tega zakona priglasijo svoje zahtevke iz naslova vlaganj v nepremičnine oziroma zmanjšanja vrednosti nepremičnin.

11. Vrhovno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je udeleženka v denacionalizacijskem postopku C.C. pravočasno uveljavljala svoj zahtevek za povrnitev vlaganj, ki ga je upravni organ prejel 3. 7. 2000. Kot sta pravilno presodila sodišče prve stopnje in tožena stranka, se v obravnavanem primeru ni mogoče sklicevati na določbo 26. člena ZDen-B, saj slednja velja za tiste primere, v katerih je bilo ob uveljavitvi ZDen-B odločeno o vračilu podržavljenega premoženja v naravi, ni pa bil vložen zahtevek za poračun vrednosti v smislu 25. člena ZDen. V obravnavani zadevi pa ugotovitveni postopek za ugotovitev vrednosti nepremičnine v času podržavljenja in v času vračanja ob uveljavitvi ZDen-B še ni bil končan. Zato tudi niso bili izpolnjeni pogoji za uveljavljanje zahtevka iz določbe 25. člena ZDen, ki pa ne določa roka za njegovo uveljavljanje. Enako je odločilo tudi Vrhovno sodišče v sodbi I Up 1074/2002 z dne 8. 5. 2003. 12. Vrhovno sodišče se strinja tudi s presojo sodišča prve stopnje, da določba tretjega odstavka 25. člena ZDen omogoča denacionalizacijskemu upravičencu, da odškodnino plača obročno in ne šele po poteku 10-letnega oziroma v obravnavani zadevi 20-letnega obdobja. Takšna razlaga tretjega odstavka 25. člena ZDen izhaja tudi iz 18. točke obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-I-129/95 z dne 4. 7. 1996, ter iz upravnosodne prakse Vrhovnega sodišča. 13. Iz navedene odločbe Ustavnega sodišča tudi izhaja, da se v odločbi o denacionalizaciji določi poleg višine odškodnine tudi začetek njenega odplačevanja, dinamika plačil in višina obresti (20. točka obrazložitve). Funkcija obresti namreč ni le revalorizacija denarnih obveznosti, ampak je njihova klasična funkcija – plačilo za uporabo tujega denarja, za kar v obravnavani zadevi posredno tudi gre. Čeprav v izreku odločbe tožene stranke ni navedeno, da je treba odškodnino plačati v „enakih“ 40 polletnih obrokih, se po civilnopravni sodni praksi Vrhovnega sodišča šteje v takšnih primerih, da gre za „enake“ obroke, tudi če to (poleg števila obrokov) ni izrecno navedeno.

14. Res je, da za take primere višina obresti ni izrecno določena v tretjem odstavku 25. člena ZDen. Je pa obveznost njihovega plačila vsebinsko predvidena, saj je zakonodajalec v tej določbi izrecno navedel, da se poleg roka plačila odškodnine, ki ne sme biti krajši od 10 let, določijo (tudi) „drugi pogoji“ plačila z odločbo o denacionalizaciji. Ker pa gre v obravnavani zadevi za odškodnino, je tožena stranka tudi po presoji Vrhovnega sodišča pravilno kot pogoj za njeno odloženo plačilo določila 6 % obrestno mero. Tožena stranka in sodišče prve stopnje sta se pri tem sklicevala na določbo tretjega odstavka 45. člena ZDen, ki velja za obveznice SOD. Vrhovno sodišče meni, da je ta višina obresti primerna, saj je tudi po splošnih odškodninskih predpisih, ki se po določbi prvega odstavka 6. člena ZDen uporabljajo glede zadev, ki jih ureja ZDen, če niso v nasprotju z njim, za primer, če obresti v pogodbi niso dogovorjene, obrestna mera 6% letno (drugi odstavek 382. člena Obligacijskega zakonika - OZ). S tem, ko pa se je sodišče prve stopnje opredelilo do 6 % obrestne mere, se ni bilo dolžno opredeljevati tudi do obrestne mere, ki velja za vloge na vpogled. Zato glede na podano obrazložitev revizijski ugovor, da sodišče prve stopnje ni odgovorilo na vse tožbene ugovore, ni utemeljen oziroma ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu.

15. Ker niso bili podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

K 2. točki izreka

16. Ker revidentka z revizijo ni uspela, sama trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).