Jedro

Ugovor tožene stranke, češ da je tožeča stranka toženi v zvezi z opravljenimi deli povzročila škodo, je samostojni zahtevek tožene stranke proti tožeči, ki bi ga tožena stranka morala uveljaviti bodisi s pobotnim ugovorom (v tem primeru bi bil takšen ugovor samostojni izključevalni ugovor) bodisi z nasprotno tožbo (prim. 5. odst. 620. čl. zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR).

Izrek

1. Pritožbi se delno ugodi, izpodbijana sodba se v 3. tč.

izreka razveljavi za znesek 13.657,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 5.3.1999 in se tožba v tem delu zavrže. 2. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim delom sodbe toženi stranki naložilo plačilo 495.459,30 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 5.3.1999 dalje do plačila. Tako je odločilo, ker je ugotovilo, da tožena stranka tožeči ni plačala za opravljeno delo, tožena stranka pa ni dokazala ugovorov, češ da je bilo delo opravljeno nekvalitetno in da ji je bila s tem povzročena škoda.

Proti sodbi sodišča prve stopnje vlaga tožena stranka pravočasno pritožbo zaradi smiselno zatrjevanega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava.

Pritožbenemu sodišču smiselno predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je nadaljevalo postopek po določilih ZPP/77 na podlagi 1. odst. 498. čl. sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS 26/90).

V okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe (2. odst. 365. čl. ZPP/77) je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 11. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP/77. Tožeča stranka je na naroku za glavno obravnavo zvišala tožbeni zahtevek za 204.712,30 SIT, pri čemer je navedla, da zahtevek zvišuje zaradi kapitalizacije zakonitih zamudnih obresti. Iz specifikacije tega dela zahtevka (priloga A 10) pa je razvidno, da so v tem delu tožbenega zahtevka vsebovane tudi obresti od posameznih dolgovanih zneskov po računih za čas od 15.8.1996 do 30.11.1996, kar pa je zajeto že v prvotno vtoževanem znesku 290.747,04 SIT (prim. predlog za izvršbo). Pritožbeno sodišče je zato moralo sodbo razveljaviti za kapitalizirane obresti, ki so bile vtoževane že s prvotnim tožbenim zahtevkom, tj. za razliko med zneski po računih in prvotnim tožbenim zahtevkom: 290.747,04 - 277.090,00 = 13.657,00. V tem delu je bilo treba tožbo zaradi litispendence zavreči (2.odst. 369. čl. ZPP/77).

Sicer pa pritožba ni utemeljena.

Ugovor tožene stranke, češ da je tožeča stranka toženi v zvezi z opravljenimi deli povzročila škodo, je samostojni zahtevek tožene stranke proti tožeči, ki bi ga tožena stranka morala uveljaviti bodisi s pobotnim ugovorom (v tem primeru bi bil takšen ugovor samostojni izključevalni ugovor) bodisi z nasprotno tožbo (prim. 5. odst. 620. čl. zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR). To pa pomeni, da je na toženi stranki trditveno in dokazno breme tako glede temelja te odgovornosti kot tudi glede višine škode. Ob zgolj pavšalnem zatrjevanju tožene stranke o odškodninski odgovornosti tožeče stranke, pa sodišče prve stopnje tega ugovora ni moglo upoštevati. S tem v zvezi pritožbeno sodišče še opozarja, da je tožena stranka sama v ugovoru navedla, da bo njen odškodninski zahtevek proti tožeči stranki "predmet tožbe, ki bo potekala ločeno od tega ugovora".

Tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zatrjevala, da zaračunano delo (število ur - prim. npr. račun št. 5/96; priloga A 5) ne bi bilo opravljeno. Iz ugovora proti sklepu o izvršbi bi sledilo, da je plačilo pogojevala s predložitvijo montažnih dnevnikov, čemur pa je tožeča stranka oporekala s trditvijo, da je evidenco ur zanjo vodila tožena stranka. Tej trditvi tožeče stranke tožena stranka v nadaljevanju postopka ni nasprotovala. V zvezi s podpisom gradbenega dnevnika pa tožena stranka ni trdila ničesar. Teh pritožbenih trditev tako v pritožbenem postopku ni moč upoštevati, ker so nedovoljene pritožbene novote (prim. 496.a čl. ZPP/77). Tožena stranka namreč niti ne navaja, zakaj jih ni postavila v prvostopenjskem postopku.

Tožena stranka prav tako ni trdila, da bi dela ne bila prevzeta in da je tožečo stranko pozvala k odpravi pomanjkljivosti, česar pa ta ni storila.

Zato je sodišče prve stopnje pač upoštevalo trditve in dokaze, ki jih je v zvezi z izpolnitvijo pogodbe o delu, sklenjene med pravdnima strankama (priloga A 1), in zaračunani ceni predložila tožeča stranka. S tem v zvezi je treba pojasniti dvoje. Prvič, ZOR ne določa nobenih formalnosti v zvezi s prevzemom del (622. čl. ZOR). Zato tožeči stranki ni bilo treba dokazovati, da je dela opravila npr. z zapisnikom o prevzemu del, kot to zmotno meni tožena stranka v pritožbi. In drugič, tožena stranka je na naroku za glavno obravnavo zgolj pavšalno navajala, da so vtoževani računi "previsoki".

Iz doslej razloženega sledi, da je sodišče prve stopnje dovolj popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo (600. čl. ZOR). Sodišče prve stopnje ni prezrlo obveznosti izvajalca del (tožeče stranke), kot to sodišču prve stopnje zmotno očita pritožnik. Ob odločanju o utemeljenosti tožbenega zahtevka in ugovorov tožene stranke je sodišče prve stopnje lahko upoštevalo le konkretne trditve o pravno relevantnih dejstvih in predložene dokaze o obstoju le-teh. Povedano drugače, tožena stranka bi morala sama konkretno opozoriti, katerih dolžnosti tožeča stranka ni izpolnila oz. jih ni v redu izpolnila, zaradi česar jo je pozvala k odpravi pomanjkljivosti (620. čl. ZOR), in za te svoje trditve predložiti ustrezne dokaze. Ker tega ni storila (prim.

zgoraj), je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da so trditve in dokazi tožeče stranke zadosti prepričljivi za ugoditev tožbenemu zahtevku. Zamudne obresti so objektivna posledica zamude z izpolnitvijo denarne obveznosti (277. čl. ZOR), od kapitaliziranih zamudnih obresti pa gredo obresti od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo (2. odst. 279. čl. ZOR).

Delna razveljavitev sodbe ni vplivala na izrek o stroških, saj posebni stroški z uveljavitvijo 13.657,00 SIT niso nastali.