Jedro

Res sicer zakon določa, da če je bila škoda povzročena s kaznivim dejanjem, za kazenski pregon pa je predpisan daljši zastaralni rok, zastara odškodninski zahtevek proti odgovorni osebi, ko se izteče čas, ki je določen za zastaranje kazenskega pregona (prvi odstavek 377. člena zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Vendar je potrebno upoštevati tudi določbo drugega odstavka 377. člena, po kateri ima pretrganje kazenskega pregona za posledico tudi pretrganje zastaranja odškodninskega zahtevka. Ta zakonska določba ni povezana s citiranim prvim odstavkom 377. člena v tem smislu, da je ne gre uporabiti, če za sam kazenski pregon za kaznivo dejanje, ki je v igri, ni predpisan daljši rok za zastaranje kazenskega pregona.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in vrne zadeva temu sodišču v novo odločanje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo z vmesno sodbo, da toženca solidarno odgovarjata za škodo, ki je bila povzročena tožniku 1.5.1985 v Planinski koči na R. V zvezi z ugovorom zastaranja je zavzelo stališče, da sicer sledi iz kirurške ekspertize prim. dr. H. S., da je bilo kirurško zdravljenje končano 5.7.1985, iz izvida scintigrafije z dne 23.10.1985 pa je razvidno, da se je ugotovila še sprememba jetrnega tkiva in da je usoda cistične spremembe na trebušni slinovki neznana. Specialist nevrolog je navedel med posledicami poškodb težave s spominom, strah in skrb za izid zdravljenja po odkritju ciste na trebušni slinovki. Tožniku obseg škode pred 24.1.1986 še ni bil znan.

Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbama obeh tožencev in sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek za plačilo 1,870.000,00 SIT zavrnilo in tožniku naložilo, naj povrne tožencema pravdne stroške. Ocenilo je, da je bila tožniku škoda iz naslova telesnih poškodb in neugodnosti med zdravljenjem znana najkasneje 23.10.1985. Zastaran je nadalje zahtevek za strah saj je bilo zdravljenje končano 5.7.1985, v zvezi s kasneje ugotovljeno spremembo jetrnega tkiva in negotovimi posledicami ciste pa obstoj strahu pred nastankom škode ni pravno priznana škoda. Po tožniku zatrjevano stanje glede zmanjšanja življenjske aktivnosti ter mnenji izvedencev kirurga in nevrologa ne nudijo podlage za sklepanje, da se je pri tožniku uveljavila tudi ta oblika škode kot posledica zadobljenih poškodb. Obrazložitev sklene z ugotovitvijo, da je celoten tožbeni zahtevek zastaran.

Proti tej sodbi vlaga revizijo tožeča stranka iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Temeljna napaka višjega sodišča je ugotovitev, da je bilo kirurško zdravljenje končano 23.10.1985, saj je šel tožnik še isto leto v JLA, kjer so ga hospitalizirali zaradi bolečin in hudih težav kot posledic poškodovane slinovke in jeter. V s. bolnišnici je bil januarja in februarja 1986, potem je jemal zdravila, po pregledih v aprilu in maju 1986 pa je bil premeščen k lažjim vojaškim opravilom. Listinskih dokazov o tem še ni mogel pridobiti, predlaga pa v zvezi s tem zaslišanje prič. Škoda se je stabilizirala šele maja 1986. Zaskrbljenost in strah sta bila v S. še potencirana. Še veliko kasneje se je stabiliziralo stanje glede postkomocionalnega sindroma. Tudi iz izvedenskega mnenja sledi, da se škoda na psihičnem področju še ni konsolidirala. Stanje po pretresu ni bilo konsolidirano niti dokončno še v letu 1993. Toženca sta storila kaznivo dejanje hude telesne poškodbe in po tem se mora ravnati čas zastaranja. Civilno sodišče ni bilo vezano na kazensko sodbo, ker se ni odločalo o kaznivem dejanju hude telesne poškodbe. Pri tožniku gre za strah pred posledicami že nastale škode, strah pa je bil močnejši in konsolidiran šele po prihodu iz JLA. Zato predlaga, naj vrhovno sodišče spremeni sodbo višjega sodišča tako, da zavrne pritožbi obeh tožencev.

Na vročeno revizijo toženca nista odgovorila, Državno tožilstvo RS pa se o njej ni izjavilo.

Revizija je utemeljena.

Revizijski pravni izpeljavi, da je pomembno, da sta toženca storila v zvezi s tožnikovo poškodbo kaznivo dejanje hude telesne poškodbe, ker sta pač takšno naravo te poškodbe ugotovila izvedenca v tej pravdi, ni mogoče pritrditi. Zakon je strog: glede obstoja kaznivega dejanja je sodišče v pravdnem postopku vezano na pravnomočno sodbo kazenskega sodišča (tretji odstavek 12. člena zakona o pravdnem postopku - ZPP). Zato takrat, ko kazensko sodišče ugotovi za toženca, da je storil neko kaznivo dejanje, pravdno sodišče ne sme samo ugotavljati, da je šlo oziroma da bi moral biti toženec (v tem primeru prvi toženec) kaznovan za kaznivo dejanje z drugačno kvalifikacijo. In tako tudi ne, da bi za toženca (v tem primeru za drugega) ugotovilo, da je storil kaznivo dejanje, čeprav je bil s kazensko sodbo oproščen.

Pač pa nižji sodišči nista pravilno uporabili materialnega prava (česar revizija ne napada, sodišče pa je moralo to upoštevati po uradni dolžnosti - 386. člen ZPP), kar zadeva zastaranje zahtevka proti prvemu tožencu. Res sicer zakon določa, da če je bila škoda povzročena s kaznivim dejanjem, za kazenski pregon pa je predpisan daljši zastaralni rok, zastara odškodninski zahtevek proti odgovorni osebi, ko se izteče čas, ki je določen za zastaranje kazenskega pregona (prvi odstavek 377. člena zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Vendar je potrebno upoštevati tudi določbo drugega odstavka 377. člena, po kateri ima pretrganje kazenskega pregona za posledico tudi pretrganje zastaranja odškodninskega zahtevka. Ta zakonska določba ni povezana s citiranim prvim odstavkom 377. člena v tem smislu, da je ne gre uporabiti, če za sam kazenski pregon za kaznivo dejanje, ki je v igri, ni predpisan daljši rok za zastaranje kazenskega pregona. Povezuje ju le dejstvo, da sploh gre za kaznivo dejanje. Zakonodajalec je šel s takšno določbo na roko oškodovancu (kot sicer tudi v drugih primerih, kot, denimo, pri institutu domnevane krivde), da se mu ne bi primerilo, da bi njegov odškodninski zahtevek zastaral prej, preden bi bil končan kazenski postopek. In ker se je po takratni in sedanji kazenski zakonodaji pretrgalo zastaranje kazenskega pregona z vsakim ukrepom pristojnega državnega organa, ki je naperjen zoper storilca zaradi pregona kaznivega dejanja, med kar seveda sodi tudi tek kazenskega postopka pred sodiščem v preiskovalni fazi in pozneje na podlagi obtožbe oziroma obtožnega predloga, se je pretrgalo tudi zastaranje odškodninskega zahtevka (drugi odstavek 377. člena ZOR). S pravnomočnostjo kazenske sodbe (15.7.1988) je začel 3-letni rok (prvi odstavek 376. člena ZOR) za odškodninske terjatve teči znova in še ni potekel ob vložitvi tožbe (24.1.1989) in tudi še ni do takrat potekel absolutni 5-letni rok (drugi odstavek 376. člena ZOR) za nobeno izmed oblik uveljavljane škode (dogodek 1.5.1989). Vse povedano velja v razmerju do prvega toženca.

Kar zadeva drugega toženca, pa dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno, da bi bilo mogoče materialno pravo pravilno uporabiti. Odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v 3 letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo... (prvi odstavek 376. člena ZOR).

Posamezne vrste nepremoženjskih škod (prvi odstavek 200. člena in 203. člen ZOR) je potrebno obravnavati kot posamezne celote. Tako na primer za telesne bolečine in neprijetnosti med zdravljenjem od začetka zdravljenja pa do končanega zadnjega zdravljenja, se pravi do konca tistih medicinskih posegov, ki niso odvisni izključno od volje in pristanka oškodovanca. Strah od primarnega do sekundarnega - vse dotlej, ko še obstaja v zvezi z zdravljenjem (pozneje lahko preide v drugo obliko škode). Za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti začne teči rok od takrat, ko je oškodovanec zvedel (ali mogel zvedeti) za obseg te škode in njeno predvidljivo trajanje. Ob teh izhodiščih sodišče ne bi smelo mimo trditve tožeče stranke, podane na zadnjem naroku za glavno obravnavo, da se je tožnikovo zdravljenje nadaljevalo, ko je šel služit vojsko isto leto kot je bil škodni dogodek. To okoliščino bi moralo sodišče raziskati, da bi se ugotovilo, ali je to zdravljenje mogoče povezati v celoto s prejšnjima hospitalizacijama in ambulantnim zdravljenjem. Če bi se namreč izkazalo, da gre pri civilnem in vojaškem zdravljenju za enotno zdravljenje, bi se utegnilo tudi pokazati, da se stanje še ni konsolidiralo v letu 1985 in da zahtevki za (nekatere) oblike nepremoženjske škode še niso zastarali.

Tako je moralo sodišče reviziji ugoditi v razmerju do obeh tožencev, sodbo razveljaviti in vrniti zadevo sodišču druge stopnje v novo odločanje (395. člen ZPP). Glede prvega toženca še ni zaradi zmotnega prepričanja o zastaranju zahtevkov rešilo v celoti pritožbe tega toženca, glede drugega pa bo moralo, če se bo izkazalo vprašanje zastaranja kot izključno pomembno, razveljaviti sodbo sodišča prve stopnje, da se dopolni dokazni postopek v nakazani smeri. Ob novem sojenju bo moralo paziti, da ne bo zašlo na področje odločanja o utemeljenosti posameznih odškodninskih zahtevkov (o čemer na prvi stopnji v zvezi z vmesno sodbo sodišče še ni odločalo), potem pa to pripisalo institutu zastaranja, kot je to storilo to pot, ko je ugotovilo, da obstoj strahu pred nastankom škode ni pravno priznana škoda in da ni dokazano, da bi se pri tožniku pojavile duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.

Odločitev o revizijskih stroških temelji na prvem odstavku 166. člena ZPP.