Jedro

Določba 2. alineje 28. člena ZMZ-1, ki (lahko) v zadevah varstva prosilcev za mednarodno zaščito ustreza določbi 3. člena EKČP, bi lahko prišla v poštev, če bi zatrjevano ponižujoče ravnanje v primeru vrnitve tožnika v Tunizijo doseglo minimalno raven resnosti kršitve človekovega dostojanstva, pri čemer je to relativno in odvisno od okoliščin primera, kot so trajanje takšnega ponižujočega ravnanja, učinki ravnanja na fizično in psihično integriteto osebe, pa tudi od spola, starosti, zdravstvenega stanja. V kontekstu prava EU o mednarodni zaščiti bi sodna praksa ESČP lahko bila relevantna z vidika subsidiarne zaščite iz 2. alineje 28. člena ZMZ-1, če izvorna država ne bi izpolnjevala sprejetih mednarodnih obvez glede varstva človekovega dostojanstva za kategorijo oseb, ki so v celoti odvisni od pomoči države v zvezi z minimalno zaščito pred ekstremno revščino (hrana, higiena, bivališče) in pred bivanjem v stalnem strahu pred nasiljem na ulici ter brez perspektive po možnem izboljšanju stanja, ali pa če bi bilo mogoče tudi državi pripisati del odgovornosti za nastalo hudo in splošno humanitarno krizo.

Zatrjevana ekonomska nezmožnost tožnika, ki je star 26 let, da bi se odselil od doma, ki ga je zapustil, ob tem da ne pravi, da mu ne bi mogli pomagati drugi sorodniki, očitno ne spada pod nobenega od omenjenih pravnih okvirov, zato tožena stranka tudi ni imela obveznosti, da bi preverila stanje v izvorni državi z vidika informacij, ki so javno dostopne; poleg tega pa tudi tožnik, ki je imel pooblaščence že v upravnem postopku, tega ni storil, da bi s tem ustvaril vsaj dvom z vidika pogojev za subsidiarno zaščito.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim aktom je tožena stranka na podlagi 32. člena v povezavi s sedmo točko 2. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1) odločila, da se prošnja za priznanje mednarodne zaščite prosilcu za mednarodno zaščito, ki trdi, da je A.A. roj. ... 1992 v kraju B. (Tunizija), zavrne kot očitno neutemeljena.

2. V obrazložitvi izpodbijanega akta je navedeno, da je prosilec dne 15. 2. 2018 vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Ni predložil nobenega originalnega osebnega dokumenta s sliko, ki bi bil namenjen izkazovanju istovetnosti. V postopku je povedal, da sta se pred približno tremi leti njegova starša ločila. Njegov oče se je poročil z drugo žensko, s katero je imel prosilec velike težave. Kadarkoli je želel prespati pri očetu, ga je mačeha spodila iz hiše. V primeru, da se ji je uprl, je poklicala policijo. Ko sta se njegova starša ločila, se je morala mati odseliti iz hiše. Približno šest mesecev po očetovi poroki so se začele njegove težave z mačeho. Takrat je bil še mladoleten, star 17 let. Zaradi prepira z mačeho ga je 4 krat odpeljala policija na zaslišanje. Sam se ni nikoli znašal nad mačeho, ampak je mačeha vedno kričala nanj in ga zmerjala. Prosilec je še povedal, da je to edini razlog, da je zapustil izvorno državo.

3. Tožena stranka pravi, da je prosilec enako povedal tudi na osebnem razgovoru. Mati je po ločitvi odšla živeti k svojemu bratu, on pa je ostal pri očetu. Mačeha je zahtevala, da se izseli iz hiše in da odide k svoji materi. Mačeha je večkrat zaradi prepirov med njima poklicala policijo, ki se je odzvala. Ob prihodu je policija vzela njegovo izjavo in nato odšla. Mačeha je poklicala policijo približno 4 krat. Mačeha je zatrjevala policiji, da jo je napadal. Ker se ni razumel z mačeho, se je odločil, da zapusti izvorno državo. Na vprašanje, s kakšnim namenom je prišel v Evropo, je prosilec odgovoril, da je prišel v Evropo, ker bi rad delal. 4. Okoliščine, ki jih prosilec navaja kot razlog, zaradi katerega potrebuje zaščito, niso takšne narave, da bi predstavljale utemeljen razlog za priznanje ene ali druge oblike mednarodne zaščite. Iz navedb prosilca je očitno, da ne beži pred preganjanjem ali resno škodo, ampak beži zaradi nesoglasij z mačeho, drugo ženo njegovega očeta. Prosilec je torej v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite, zaradi česar je potrebno njegovo prošnjo za mednarodno zaščito zavrniti kot očitno neutemeljeno na podlagi prve alineje 52. člena ZMZ-1. 5. Prosilec pa tudi prihaja iz Tunizije, torej države, ki jo je Vlada Republike Slovenije 17. 2. 2016 z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav (Ur. 1. RS, št. 13/16) določila kot varno izvorno državo. V prosilčevih navedbah pa tudi ni nobenih tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Tunizija ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu z ZMZ-1 zanj ni varna izvorna država.

6. Glede na navedeno je pristojni organ na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. člena v povezavi s prvo in drugo alinejo 52. člena ZMZ-1 zavrnil prosilčevo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno.

7. V tožbi tožnik pravi, da je tožena stranka zagrešila absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, saj je bila tožniku s tem, ko se pri podaji prošnje za mednarodno zaščito njegovemu pooblaščencu ni dovolilo postavljanje vprašanj, kršena pravica do izjave v postopku.

8. Prosilec je namreč povedal, da je sicer delal na tržnici, a je zaslužil zgolj 50-60 EUR na mesec. To pa je zadostovalo za preživetje le, če je živel doma skupaj z družino. V Tuniziji je namreč pomembno, da si družinski člani med seboj pomagajo in prispevajo k skupnem gospodinjstvu. Revščina in brezposelnosti sta namreč taka, da ni mogoče preživeti. Ker je prosilčeva družina zaradi ločitve in prihoda mačehe razpadla, mu ni preostalo drugega, kot da se izseli iz države.

9. Iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice izhaja, da gre lahko v primerih, ko posameznik nima prebivališča niti dostopa ali sredstev za zagotavljanje osnovnih potreb, za kršitev 3. člena Evropske konvencije za človekove pravice (glej npr. sodbe v zadevah Larioshima proti Rusiji z dne 23. 4. 2002, Budina proti Rusiji z dne 18. 6. 2009, M:S.S. proti Belgiji in Grčiji z dne 21. 1. 2011, Hirsi Jamaa in drugi proti Italiji z dne 23. 2. 2012). Posledice, ki so v nasprotju s 3. členom EKČP, pa lahko predstavljajo resno škodo v smislu druge alineje 28. člena ZMZ-1. 10. Ker je tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava smatrala tožnikove navedbe za pravno nepomembne, je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Tožena stranka tako ni preverjala tožnikovih navedb, ali so razmere v njegovi izvorni državi res takšne, da mu ne zagotavljajo niti tistega minimuma, ki je varovan s 3. členom EKČP, čeprav bi to lahko storila s pridobitvijo splošnih in specifičnih poročilo tožnikovi izvorni državi. Predlaga odpravo odločbe in da sodišče zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

11. Tožba ni utemeljena.

12. Po določbi 2. odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) sodišču ni treba navajati razlogov za odločitev, če sledi utemeljitvi upravnega akta in to v sodbi ugotovi. Sodišče v tej zadevi ugotavlja, da lahko v celoti sledi utemeljitvi v izpodbijanem aktu in da mu zato ni treba ponavljati razlogov za odločitev.

13. Kar pa zadeva tožbene ugovore, sodišče utemeljitvi tožene stranke dodaja naslednje:

14. Upravno sodišče ugotovi obstoj bistvene kršitve določb postopka, ko gre za absolutno bistveno kršitev pravil postopka, ki jo določa ZUP, ali drug zakon, ki ureja postopek izdaje upravnega akta. Drug zakon, ki ureja izdajo upravnega akta je v konkretnem primeru ZMZ-1, ki pa ga je treba - tako kot tudi ZUP (3. točko 2. odstavka 237. člena) - razlagati in uporabljati v skladu s pravom EU. Pravica do izjave oziroma obrambe kot splošno pravno načelo prava EU pa ni absolutna pravica, ampak je lahko omejena pod pogojem, da omejitve te pravice dejansko ustrezajo ciljem splošnega interesa, ki se uresničujejo z zadevnim ukrepom, in da glede na zastavljeni cilj ne pomenijo pretiranega in nesprejemljivega posega, ki bi ogrožal samo bistvo tako zagotovljene pravice.1

15. Tožnik v konkretnem primeru izpostavlja omejitev pravice do izjave, ki je bila storjena s tem, ko je pooblaščenec ob podaji prošnje z dne 15. 2. 2018 hotel zastaviti vprašanja v zvezi z razlogi za mednarodno zaščito, uradna oseba pa je odločila, da bo pooblaščenec podrobnejša vprašanja glede razlogov za mednarodno zaščito postavil na osebnem razgovoru. Pooblaščenec je odgovoril, da bi bilo treba najprej ustrezno dopolniti prošnjo z izjavo o razlogih za mednarodno zaščito in šele nato izpeljati osebni razgovor.

16. Upravno sodišče v zvezi s tem tožbenim ugovorom najprej ugotavlja, da ne drži, da tožnik ob podaji prošnje ni bil vprašan o razlogih, zakaj prosi za mednarodno zaščito. To vprašanje je tožniku postavila uradna oseba takoj za vprašanjem o poti, po kateri je prišel v Slovenijo, in za vprašanjem o osebnih dokumentih. Tožnik je na vprašanje o razlogih za podajo prošnje za mednarodno zaščito odgovoril in uradna oseba mu je nato postavila v zvezi s tem še dodatna vprašanja. Ko je odgovoril na vsa vprašanja glede razlogov, je dobil še eno vprašanje, če so to vsi razlogi za prošnjo in je odgovoril pritrdilno. Vprašanja o razlogih za prošnjo za mednarodno zaščito je tožnik dobil tudi na osebnem razgovoru dne 27. 2. 2018 in pooblaščenec je bil vprašan, če ima kakšna vprašanja in je odgovoril nikalno. Vse to skupaj pomeni, da z omejitvijo ob podaji prošnje, ko pooblaščencu ni bilo dovoljeno postavljati vprašanj prosilcu o razlogih za mednarodno zaščito, ni bilo poseženo v pravico do izjave in zato sodišče tudi ni treba presojati, ali je bil poseg v skladu s sorazmernostjo, kot to načelo razlaga Sodišče EU.

17. Tožnik je na osebnem razgovoru res povedal, da zasluži 50-60 EUR na mesec s tem, ko prodaja sadje in zelenjavo na tržnici, a je povedal tudi, da mu to zadostuje za življenje, ne pa za to, da bi se odselil od doma. Na tej podlagi tožnik v tožbi pravi, da če oseba nima dostopa do prebivališča ali sredstev za zagotavljanje osnovnih potreb, gre lahko za kršitev 3. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) in se ob tem sklicuje na primere sodb Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevah Larioshima v. Russia, Budina v. Russia, M.S.S. v. Belgium and Greece ter Hirsi Jamma and others v Italy.

18. Kar zadeva pogoje za status begunca, navedene sodbe niso relevantne, saj na podlagi tega, kar je tožnik povedal v postopku, ni mogoče ugotoviti, da je bil tožnik preganjan v izvorni državi na podlagi kakega razloga iz 27. člena ZMZ-1. 19. Kar pa zadeva status subsidiarne zaščite pa se navedene sodbe ESČP ne nanašajo na situacijo, ko stranki grozi smrtna kazen ali usmrtitev (1. alineja 28. člena ZMZ-1); v Tuniziji ni notranjega oboroženega spopada z visoko stopnjo nediskriminatornega nasilja, da bi lahko prišla v poštev določba 3. alineje 28. člena ZMZ-1. Določba 2. alineje 28. člena ZMZ-1, ki (lahko) v zadevah varstva prosilcev za mednarodno zaščito ustreza določbi 3. člena EKČP,2 pa bi lahko prišla v poštev, če bi zatrjevano ponižujoče ravnanje v primeru vrnitve tožnika v Tunizijo doseglo minimalno raven resnosti kršitve človekovega dostojanstva, pri čemer je to relativno in odvisno od okoliščin primera, kot so trajanje takšnega ponižujočega ravnanja, učinki ravnanja na fizično in psihično integriteto osebe, pa tudi od spola, starosti, zdravstvenega stanja. Ponižujoče ravnanje povzroča občutke strahu, podrejenosti, psihično trpljenje, kar lahko stre človekovo moralno in fizično držo, pri čemer lahko zadošča, da je posameznik ponižan v očeh žrtve, četudi ne tudi v očeh drugih. Morebiten namen poniževanja je treba upoštevati, vendar obstoj tega namena ni pogoj za to, da je podana kršitev te pravice.3 Vendar pa bi v kontekstu prava EU o mednarodni zaščiti sodna praksa ESČP lahko bila relevantna z vidika subsidiarne zaščite iz 2. alineje 28. člena ZMZ-1, če izvorna država ne bi izpolnjevala sprejetih mednarodnih obvez glede varstva človekovega dostojanstva za kategorijo oseb, ki so v celoti odvisni od pomoči države v zvezi z minimalno zaščito pred ekstremno revščino (hrana, higiena, bivališče) in pred bivanjem v stalnem strahu pred nasiljem na ulici ter brez perspektive po možnem izboljšanju stanja,4 ali pa če bi bilo mogoče tudi državi pripisati del odgovornosti za nastalo hudo in splošno humanitarno krizo.5

20. Zatrjevana ekonomska nezmožnost tožnika, ki je star 26 let, da bi se odselil od doma, ki ga je zapustil, ob tem da ne pravi, da mu ne bi mogli pomagati drugi sorodniki, torej očitno ne spada pod nobenega od omenjenih pravnih okvirov, zato tožena stranka tudi ni imela obveznosti, da bi preverila stanje v izvorni državi z vidika informacij, ki so javno dostopne; poleg tega pa tudi tožnik, ki je imel pooblaščence že v upravnem postopku tega ni storil, da bi s tem ustvaril vsaj dvom z vidika pogojev za subsidiarno zaščito.

21. Ne glede na odgovornost države za morebitno socialno stisko tožnika, pa tožnik v konkretnem primeru očitno tudi ni izkazal pogojev zgolj za varstvo načela nevračanja, upoštevajoč standarde iz odločitve ESČP v zadevah Budina v. Russia in Larioshina v. Russia, zato je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (1. odstavek 63. člena ZUS-1).

1 C-249/13, Boudjlida, 11. 12. 2014, odst. 43. 2 Glej na primer: C-465/07, Elgafaji, 17. 2. 2009, odst. 28. 3 Decision as to the admssibility Budina against Russia, app. no. 45603/05, 18. 6. 2009; M.S.S. v. Belgium and Greece, 21. 1. 2011, odst. 219-220. 4 Glej na primer sodbo ESČP v zadevi: M.S.S. v. Belgium and Greece, odst. 252-254, 263 ter sodbo Sodišča EU v zadevi C-542/13, M'Bodj, 18. 12. 2014, odst. 31, 35-36, 41. 5 Glej na primer sodbo ESČP v zadevi: Sufi and Elmi v. the United Kingdom, odst. 278-283 ter sodbo Sodišča EU v zadevi C-542/13, M'Bodj, 18. 12. 2014, odst. 31, 35-36, 41.