Jedro

Ker je bila tožnikova vloga po podaji odgovora z dne 5. 12. 2018 dovolj razumljiva, saj je bilo jasno, kaj tožnik z vlogo zahteva, tožena stranka s tem, da je tožnikovo ustrezno dopolnjeno vlogo, torej razumljivo vlogo, zavrgla, ni ravnala pravilno.

Izrek

Tožbi se ugodi, izpodbijani sklep tožene stranke št. 213-3/2000/24 (1323-03) z dne 24. 1. 2019 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka tožnikovo vlogo, opredeljeno kot pobuda za dodelitev državljanstva, zavrgla.

2. V obrazložitvi navaja, da je tožnik dne 7. 12. 2018 vložil predmetno vlogo, ki pa je bila nerazumljiva. Zato je bil pozvan k odpravi pomanjkljivosti, tako da jasno navede, ali uveljavlja možnost pridobitve državljanstva z naturalizacijo ali pa želi, da se izpelje postopek ugotovitve državljanstva njegovega pooblastitelja. Opozorjen je bil tudi, da v kolikor vloge v določenem roku ne bo popravil, bo vloga s sklepom zavržena. Tožnik je v odgovoru ponovno navedel, da vlaga pobudo za dodelitev državljanstva in da želi, da njegovo vlogo obravnava Vlada RS. Ker je vloga tudi po dopolnitvi ostala neprimerna za nadaljnje obravnavanje, saj ni mogoče brez dvoma ugotoviti, ali tožnik uveljavlja možnost pridobitve državljanstva z naturalizacijo ali pa želi, da se izpelje postopek ugotovitve državljanstva, je bilo treba njegovo vlogo zavreči. 3. Tožnik se z odločitvijo tožene stranke ne strinja. V tožbi navaja, da je splošno načelo, na katerem temelji zakonitost in tudi ZUP, da organ, ki vlogo obravnava, dobronamerno zaznava voljo in namen predlagatelja vloge. To načelo je z napadenim sklepom sprevrženo v svoje nasprotje. Kršeno je načelo, ki velja v EU, da je vsak človek državljan tiste države, na območju katere je rojen. Svojo vlogo je opredelil kot pobuda za dodelitev državljanstva. Omenjenemu organu pa so on, njegova sestra in predniki dobro znani, saj je bilo v zadevi o denacionalizaciji njegovih prednikov in njega kot pravnega naslednika, ugotovljeno, da ni državljan in da mu je bilo državljanstvo odvzeto zaradi tega, ker njegovi predniki niti on sam niso mogli dokazati lojalnosti. Tudi ni nobenega dvoma, v čem je bilo bistvo njegovega predloga, ki je bil opredeljen kot pobuda za dodelitev državljanstva, torej za ugotovitev, da je državljan Republike Slovenije. Iz Zakona o državljanstvu nedvomno izhaja, da sta čas in kraj rojstva predlagatelja in njegovih prednikov bistvena osnova vsakega državljanstva, tudi slovenskega. Državljanstvo, pridobljeno z rojstvom, pa mu je bilo protipravno odvzeto. Pričakovati je, da sodišče ne bo moglo mimo odločbe Ustavnega sodišča št. Up-282/15-30 z dne 5. 10. 2017, ki temelji na 14. členu Ustave RS. Sodišču predlaga, da napadeni sklep odpravi in ugotovi, da je tožnik državljan Republike Slovenije.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izdanem sklepu in ocenjuje, da je le-ta pravilen in zakonit glede na dejansko stanje, razvidno iz dokumentacije v upravnem spisu in da so navedbe tožnika neutemeljene. Sodišču predlaga, da tožbo tožnika kot neutemeljeno zavrne.

5. Tožba je utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je sporno zavrženje tožnikove vloge, poimenovane „Pobuda za dodelitev državljanstva“. Tožena stranka je tožnikovo vlogo zavrgla na podlagi drugega odstavka 67. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP).

7. Po določbi 66. člena mora biti vloga razumljiva in mora obsegati vse, kar je treba, da se lahko obravnava. Predvsem mora imeti obvezne sestavine vloge, kot jih določa drugi odstavek 66. člena ZUP. V prvem odstavku 67. člena pa je določeno, da če je vloga nepopolna ali nerazumljiva, je samo zaradi tega ni dovoljeno zavreči, ampak mora organ v roku petih delovnih dni zahtevati, da se pomanjkljivosti odpravijo in določiti vložniku rok, v katerem mora svojo vlogo ustrezno popraviti.

8. Iz upravnega spisa izhaja, da je tožnik dne 16. 11. 2018 pri Vladi RS vložil vlogo, ki jo je poimenoval „Pobuda za dodelitev državljanstva“ in s katero je zahteval, da se ga vpiše v imenik državljanov Republike Slovenije. Vlogo je Vlada RS odstopila toženi stranki kot pristojnemu upravnemu organu. Slednja je po prejemu tožnikove vloge z dopisom z dne 27. 11. 2018 tožnika obvestila, da zakonodaja inštitut podelitve državljanstva ne pozna, temveč je državljanstvo Republike Slovenije mogoče pridobiti le na način in pod pogoji, ki so urejeni v zakonu. Navedla je še, da so bili postopki ugotovitve državljanstva družine A. pravnomočno zaključeni in da je bil tako pravnomočno zaključen tudi postopek naturalizacije, uveden na vlogo tožnika, kar pa ni ovira za uvedbo novega postopka.

9. Tožnik je v zvezi s tem obvestilom tožene stranke dne 5. 12. 2018 podal odgovor, v katerem je navedel, da se sklicuje na sedaj veljavni Zakon o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS), ki v 1. členu določa načine in pogoje pridobitve in prenehanja državljanstva RS ter v 3. členu v 1. točki določa, da se državljanstvo pridobi po rodu in v 2. točki, da se pridobi z rojstvom na območju Republike Slovenije. Poudaril je še, da je bil rojen v Ljubljani kot sin staršev, ki sta bila oba državljana tedanje države, tako da je po rojstvu in po poreklu slovenski državljan.

10. Po navedenem v predhodni točki obrazložitve se sodišče strinja s tožnikom, da je v svojem odgovoru z dne 5. 12. 2008 v zadostni meri pojasnil, kaj s predmetno vlogo zahteva, saj je pojasnil, da zahteva sprejem v slovensko državljanstvo na podlagi veljavnega Zakona o državljanstvu Republike Slovenije in tudi, na kateri pravni podlagi. Kljub temu tožena stranka njegovega odgovora ni štela kot ustrezne dopolnitve njegove vloge, temveč ga je dne 20. 12. 2018 znova nejasno pozivala k dopolnitvi vloge tako, da naj se izjasni, ali uveljavlja možnost pridobitve državljanstva za naturalizacijo ali pa želi, da se izpelje postopek ugotovitve državljanstva njegovega pooblastitelja. V odgovoru na ta ponoven poziv je tožnik dne 11. 1. 2019 odgovoril, da je bil rojen v Ljubljani, da so bili v Sloveniji rojeni tudi njegovi starši, tako da so vsi po sedanjih predpisih Zakona o državljanstvu državljani Republike Slovenije in da ni zakonite ovire, da se sedaj opravi nov postopek.

11. Ker se sodišče strinja s tožnikom, da je bila njegova vloga po podaji odgovora z dne 5. 12. 2018 dovolj razumljiva, saj je bilo jasno, kaj tožnik z vlogo zahteva, tožena stranka s tem, da je tožnikovo ustrezno dopolnjeno vlogo, torej razumljivo vlogo, zavrgla, ni ravnala pravilno.

12. Glede na navedeno je bilo treba tožbi tožnika ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker je prišlo do bistvenih kršitev upravnega postopka. V ponovljenem postopku bo o tožnikovi vlogi treba odločiti po vsebini.