Jedro

Osebno odgovorna družbenika v pravdi, kjer upnik zahteva plačilo dolga družbe z neomejeno odgovornostjo, nista nujna in enotna sospornika.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da je pristojnost Višjega sodišča v Ljubljani podana na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. Su 1581/2014 z 2. oktobra 2014. 2. Sodišče prve stopnje je izdalo delno zamudno sodbo in sicer zoper prvotoženca in temu naložilo, naj tožeči stranki plača 34.665,57 EUR s pripadajočimi obrestmi.

3. Proti temu delu sodbe vlaga pritožbo prvotoženec. Sklicuje se na pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nadaljnje sojenje. Pritožnik trdi, da sta toženca enotna in nujna sospornika, zato so po njegovem stališču podane ovire za izdajo delne zamudne sodbe. Sklicuje se na odločbo Višjega sodišča v Ljubljani, I Cpg 34/2003. 4. Pritožba je bila vročena tožnici, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožnik trdi, da sta toženca enotna in nujna sospornika, zaradi česar sodišče po njegovem stališču zoper njega ne bi smelo izdati delne zamudne sodbe.

7. To ne drži. Ustanova enotnega sosporništva je opredeljena s tem, da je mogoče bodisi po zakonu bodisi po naravi pravnega razmerja spor rešiti samo na enak način za vse sospornike (196. člen ZPP(1).

8. Materialnopravna podlaga, zaradi katere sta toženca pasivno legitimirana, je podana v 100. členu ZGD-1(2). Ta določa osebno odgovornost družbenika družbe z neomejeno odgovornostjo. Določba se glasi: za obveznosti družbe so upnikom subsidiarno odgovorni vsi družbeniki z vsem svojim premoženjem. Če družba upniku na njegovo pisno zahtevo ne izpolni obveznosti, so odgovorni vsi družbeniki solidarno.

9. Toženca torej nista v prav nič drugačnem položaju kot običajni solidarni dolžniki. Glede solidarnih dolžnikov pa velja utrjeno stališče teorije in prakse, da so ti načeloma navadni sosporniki(3). Predpostavka iz 196. člena ZPP, da je mogoče po naravi pravnega razmerja spor rešiti samo na enak način za vse sospornike, namreč ne pomeni tega, da je tako zaradi načela enakega varstva pravic (22. člen Ustave), marveč pomeni to, da je z odločitvijo, ki se nanaša na enega sospornika nujno in neločljivo poseženo že tudi v položaj drugega sospornika. Tak primer je, ko so npr. solastniki zemljišča toženi na ugotovitev obstoja stvarne služnosti(4).

10. Pri solidarnih dolžnikih po 100. členu ZGD-1 takšne pravne zveznosti ni. Dodaten argument za samostojnost njihovih položajev predstavlja navsezadnje tudi določba 101. člena ZGD-1, ki solidarnemu dolžniku dopušča uveljavljati tudi osebne ugovore.

11. Iz navedenih razlogov pritožbeno sodišče ne sprejema pravnega stališča pritožnika, ki ga ta utemeljuje tudi s sklicevanjem na odločbo VSL, I Cpg 34/2003 (v tisti zadevi je šlo sicer za drugo, res da sorodnopravno podlago).

12. Ker pritožba ni utemeljena in tudi niso podani razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi procesnega pooblastila iz 353. člena ZPP pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

13. Ker tožeča stranka z vložitvijo odgovora na pritožbo niti hipotetično ni mogla vplivati na svoj pravni položaj, stroški te vloge za pravdo niso bili potrebni. Na podlagi merila iz 155. člena ZPP je zato pritožbeno sodišče odločilo, da tožeča stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo.

(1) Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007-uradno prečiščeno besedilo – ter še poznejše spremembe osnovnega predpisa).

(2) Zakon o gospodarskih družbah (Ur. l. RS, št. 42/2006).

(3) Glej Nina Betetto v: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, Ljubljana 2006, 2. knjiga, stran 260. (4) Ta in še drugi primeri so navedeni v navedenem delu stran 255.