Jedro

Tožeča stranka je posameznim stanovanjem določala statuse glede na izmerjeno porabo ter jih upoštevala pri izračunu porabniških deležev, kar ni v skladu s Pravilnikom o načinu delitve in obračunu stroškov za toploto v stanovanjskih in drugih stavbah z najmanj štirimi posameznimi deli (Uradni list RS, št. 82/15), (niti s trenutno veljavnim Pravilnikom), saj slednja ničesar ne določata v zvezi s statusi k posameznim parametrom, kot jih poimenuje tožeča stranka. Upoštevanje navedenih statusov bi bilo po petem odstavku 10. člena tedaj veljavnega Pravilnika (in trenutno veljavnega Pravilnika) dopustno le ob 100 % soglasju lastnikov, katerega pa tožeča stranka v obravnavanem primeru ni izkazala.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Energetski inšpektor Inšpektorata RS za infrastrukturo (v nadaljevanju prvostopenjski organ, tudi inšpektor) je z izpodbijano odločbo tožeči stranki kot izvajalcu delitve in obračuna stroškov toplote za ogrevanje stanovanj v stavbi ..., naložil, da delitev in obračun stroškov toplote za ogrevanje stanovanj izvaja na način, ki ga predpisuje Pravilnik o načinu delitve in obračunu stroškov za toploto v stanovanjskih in drugih stavbah z najmanj štirimi posameznimi deli (Ur. l. RS, št. 82/15, 61/16, v nadaljevanju Pravilnik) (1. točka izreka). Rok za ureditev stanja je 30. 11. 2017 (2. točka izreka). Tožnik mora dokazilo o izvajanju delitve in obračuna stroškov toplote za ogrevanje stanovanj v skladu s I. točko izreka izpodbijane odločbe za naslednje obračunsko obdobje po vročitvi odločbe dostaviti najkasneje v 8 dneh po preteku roka iz II. točke izreka izpodbijane odločbe na Inšpektorat za infrastrukturo (3. točka izreka). Odločil je tudi, da posebni stroški postopka niso nastali, ter da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe (4. in 5. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bil v okviru inšpekcijskega nadzora opravljen ogled ogrevalnih naprav na naslovu ... in pregled dokumentacije pri tožeči stranki, ki je upravnik stavbe ter izvajalec delitve in obračuna stroškov toplote na prej navedenem naslovu. Tožeča stranka je prvostopenjskemu organu predložila tudi dokument z nazivom: „Porabniški deleži stroškov toplote za ogrevanje, za stavbo ..., za obračunsko obdobje 11. 2015 do 12. 2015.“ Inšpektor je naknadno izdelal kontrolni izračun porabniških deležev za navedeno obdobje v skladu s tedaj veljavnim Pravilnikom ter ugotovil, da se rezultati njegovega izračuna razlikujejo od izračuna tožeče stranke, zato je zahteval njena dodatna pojasnila. Tožeča stranka je v odgovoru navedla, da prihaja do razlik, ker je inšpektor napačno določil korekturni faktor.

3. Tožeča stranka je po ponovnem pozivu prvostopenjskemu organu predložila kopije dokumentov „Porabniški deleži stroškov toplote za ogrevanje, za stavbo ..., za obračunska obdobja od 12. 2014 do 5. 2016“, na podlagi katerih je prvostopenjski organ ugotovil, da se v vseh obračunskih obdobjih izračuni porabniških deležev stroškov toplote za ogrevanje za posamezna stanovanja, kot jih je izračunala tožeča stranka, razlikujejo od porabniških deležev, kot jih je izračunal prvostopenjski organ. Tožeča stranka je bila seznanjena z navedenimi ugotovitvami, na kar se je odzvala z že podano obrazložitvijo. Prvostopenjski organ se sklicuje na tretji odstavek 357. člena Energetskega zakona (v nadaljevanju EZ-1), na podlagi katerega je bil sprejet Pravilnik (Uradni list RS, št. 82/15) ter navaja, da ni imel vpogleda v programski algoritem, ki ga za izračun porabniških deležev uporablja tožeča stranka, vendar je mogoče na podlagi predloženih dokumentov, ki se nanašajo na obračunska obdobja 11. 2015 do 5. 2016 ugotoviti, da postopek ni v skladu s tedaj veljavnim Pravilnikom (Uradni list RS št. 82/15), saj tožeča stranka pri izračunu porabniških deležev uporablja tudi dodatne parametre (posameznim stanovanjem določa statuse glede na izmerjeno porabo), ki jih upošteva pri izračunu porabniških deležev, kar ni v skladu z omenjenim Pravilnikom.

4. Ministrstvo za infrastrukturo (v nadaljevanju tožena stranka) je pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in v celoti pritrdilo razlogom izpodbijane odločbe. Med drugim navaja, da je namen pravne ureditve, ki izhaja iz Pravilnika, da bi različni upravniki večstanovanjskih stavb pri delitvi stroškov ogrevanja ob upoštevanju enakih podatkov (parametrov) prišli do enakih rezultatov. Za odstopanja od navedenega pa je potrebno soglasje lastnikov, ki v obravnavanem primeru ni izkazano. Ugotavlja, da je tožeča stranka pri delitvi stroškov ogrevanja uporabila druge parametre, za katere pa v Pravilniku ni mogoče najti pravne podlage. Zavrača tudi navedbe glede nepristojnosti prvostopenjskega organa.

5. Tožeča stranka se s tako odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo iz vseh razlogov po prvem odstavku 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), še posebej pa zaradi nepravilne uporabe materialnega prava. V tožbi navaja, da prvostopenjski organ ni imel pooblastila za izvedeni nadzor nad izvajanjem načina delitve stroškov toplote in razmerij med izvajalcem delitve in etažnimi lastniki ter za izdajo ukrepov iz 1., 2. in 3. točke izreka izpodbijane odločbe. Sklicuje se na Pravilnik (Uradni list RS, št. 82/15) in navaja, da le-ta ne predpisuje metodologije, niti metode delitve in obračuna stroškov, na katero se sklicuje prvostopenjski organ. Pravilnik in EZ-1 ne vsebujeta pomena metodologija, da bi lahko tožeča stranka vedela, kaj je tista metodologija, ki bi jo morala po mnenju inšpektorja uporabiti. Prvostopenjski organ bi moral pojasniti katero metodologijo bi morala tožeča stranka uporabiti. Prav tako prvostopenjski organ ne pojasni kaj konkretno je z izračunom tožeče stranke narobe.

6. Tožeča stranka zatrjuje, da tožena stranka pri svojih vhodnih podatkih uporablja olajšavo za določitev ustreznega korekturnega faktorja posamezne enote, ki ni opredeljena v Pravilniku (Uradni list RS, št. 82/15) in se razlikuje od korekturnega faktorja tožeče stranke, zaradi česar trdi, da v kontrolnem izračunu prvostopenjskega organa niso uporabljeni enaki vhodni podatki. Navaja, da je s Pravilnikom (Uradni list RS, št. 82/15) predpisane parametre uporabila na ustreznejši način, v skladu z veljavno zakonodajo. Tabela, na katero se sklicuje prvostopenjski organ in je objavljena na spletni strani tožene stranke, pa ni predpis, temveč le pomoč oziroma razlaga.

7. Glede parametrov, ki jih Pravilnik (Uradni list RS, št. 82/15) ne predvideva, tožeča stranka navaja, da jih izrecno ne prepoveduje, temveč posredno dovoljuje izvajalcu delitve, da upošteva tudi pravila znanosti na obravnavanem področju. Dodatni parametri so namenjeni odkrivanju napak pri delovanju naprav. Uporabljeni indikatorji so izvedeni iz veljavno predpisanih parametrov, ki se nanašajo na dejstvo posameznih členov Pravilnika (Uradni list RS, št. 82/15), pri čemer se status K nanaša na dejstvo 11. člena tega pravilnika in status P na dejstvo 12. člena tega pravilnika. Tudi primerjalna tabela, ki je bila objavljena na spletni strani tožene stranke, je uporabljala statuse, pri čemer se sklicuje na stolpec: „pod pogojem NE“, ki ni opredeljen v tem pravilniku. Do razlike med izračunom tožeče stranke ter kontrolnim izračunom prvostopenjskega organa je prišlo zaradi napačno določenega korekturnega faktorja, ki ga je uporabil prvostopenjski organ. Ob navedenem je korekcijski faktor tožeče stranke natančnejši in izpolnjuje zakonska napotila. Tožeča stranka je pojasnila izračun uporabljenega korekturnega faktorja, pri čemer pomen olajšave ni opredeljen v Pravilniku (Uradni list RS, št. 82/15). Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo razveljavi (pravilno odpravi, opomba sodišča) oziroma razveljavi (pravilno odpravi, opomba sodišča) ter zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje z jasno izraženimi napotili. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

8. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

9. Tožba ni utemeljena.

10. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita iz razlogov, ki izhajajo iz obrazložitve tako prvostopenjske kot tudi drugostopenjske odločbe. Sodišče se s temi razlogi strinja ter jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), glede tožbenih navedb pa še dodaja:

11. V obravnavani zadevi je sporno ali je imel prvostopenjski organ pooblastilo za izvedeni inšpekcijski nadzor in za izrečene ukrepe iz 1. do 3. točke izreka izpodbijane odločbe ter ali je tožeča stranka izvajala delitev in obračun stroškov za ogrevanje stanovanj v objektu na naslovu ..., na način, kot ga je predpisoval takrat veljavni Pravilnik (Uradni list RS, št. 82/15).

12. Sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka upravnik stavbe in izvajalec delitve in obračuna stroškov v objektu na naslovu ... ter zavezana spoštovati določbe v relevantnem obdobju veljavnega pravilnika. Zakonsko pooblastilo za izvedeni nadzor prvostopenjskega organa izhaja iz prvega odstavka 451. člena EZ-1, ki določa, da inšpektorat, pristojen za energijo izvaja nadzor nad določbami tega zakona in na njegovi podlagi izdanih podzakonskih predpisov, razen tistih določb, nad katerimi v skladu s 421. členom tega zakona izvaja nadzor agencija oziroma pristojni inšpekciji iz drugega ali tretjega odstavka tega člena. Prva alineja 454. člena EZ-1 daje poleg prve alineje prvega odstavka 32. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju ZIN) inšpektorju pooblastilo, da odredi, da se ugotovljene nepravilnosti ali pomanjkljivosti odpravijo v roku, ki ga določi. 456. člen EZ-1 nalaga odgovorni osebi pravne osebe, da energetsko inšpekcijo obvesti o izvršitvi naloženih ukrepov iz odločbe najkasneje v osmih dneh po preteku roka, določenega za odpravo pomanjkljivosti. Sodišče po povedanem zavrača ugovore tožeče stranke, da inšpektor ni imel pooblastila za opravo nadzora ter sprejem ukrepov, kot izhaja iz 1. do 3. točke izreka izpodbijane odločbe.

13. Pravna podlaga za sprejem tedaj veljavnega Pravilnika (Uradni list RS, št. 82/15) izhaja iz tretjega odstavka 357. člena EZ-1, po katerem minister, pristojen za energijo, v soglasju z ministrom, pristojnim za stanovanjsko politiko, določi način merjenja, delitve ter obračuna stroškov za toploto v večstanovanjskih in drugih stavbah z več posameznimi deli. Pravilnik (Uradni list RS, št. 82/15) v 4. členu med drugim določa parametre obračuna stroškov ogrevanja, pri čemer iz tretjega odstavka 4. člena tega pravilnika izhaja, da izvajalec delitve določi parametre za delitev in obračun stroškov ogrevanja, in sicer: - način določanja količine toplote za pripravo tople vode v skladu z 9. členom tega pravilnika, - izračun korekturnih faktorjev za izenačitev vpliva lege posameznih delov v stavbi glede na njihove potrebe po toploti v skladu s 15. členom tega pravilnika, - delež stroškov za ogrevanje oziroma pripravo tople vode, ki se razdeli med posamezne dele stavbe na osnovi porabniških deležev v skladu z 10. členom tega pravilnika.

14. Način delitve stroškov za toploto izhaja iz III. poglavja Pravilnika (Uradni list RS, št. 82/15), ki v 10. členu določa način delitve stroškov za ogrevanje posameznih delov stavbe. Iz petega odstavka 10. člena tega pravilnika izhaja, da se stroški za ogrevanje ali pripravo tople vode ne glede na določila prvega do četrtega odstavka tega člena med posamezne dele stavbe lahko razdelijo drugače, če se lastniki dogovorijo o načinu delitve s 100 % soglasjem in obvestijo o tem izvajalca delitve. 15. člen tega pravilnika pa določa korekcijo porabniških deležev zaradi vpliva lege posameznega dela stavbe. Skladno s prvim odstavkom 15. člena pa se korekturni faktorji določijo glede na toplotne izgube posameznih delov stavbe, določene na podlagi predpisa, ki ureja učinkovito rabo energije v stavbah.

15. V obravnavani zadevi je tožeča stranka pri delitvi stroškov za ogrevanje po ugotovitvah prvo in drugostopenjskega organa, ki jim tožeča stranka ne oporeka, uporabila dodatne parametre (oziroma statuse), ki jih Pravilnik (Uradni list RS, št. 82/15), niti sedaj veljavni Pravilnik, ne določata, in ki po navedbah tožeče stranke izhajajo iz pravil znanosti na obravnavanem področju ter so namenjene odkrivanju napak pri delovanju naprav. Sodišče pritrjuje ugotovitvam iz obrazložitve izpodbijane odločbe, da je tožeča stranka posameznim stanovanjem določala statuse glede na izmerjeno porabo ter jih upoštevala pri izračunu porabniških deležev, kar ni v skladu s Pravilnikom (Uradni list RS, št. 82/15), (niti s trenutno veljavnim Pravilnikom), saj slednja ničesar ne določata v zvezi s statusi k posameznim parametrom, kot jih poimenuje tožeča stranka. Upoštevanje navedenih statusov bi bilo po petem odstavku 10. člena tedaj veljavnega pravilnika (in trenutno veljavnega Pravilnika) dopustno le ob 100 % soglasju lastnikov, katerega pa tožeča stranka v obravnavanem primeru ni izkazala. Upoštevajoč navedene ugotovitve sodišče zavrača navedbe tožeče stranke, da tožena stranka ni pojasnila, kaj je konkretno narobe z izračunom tožeče stranke, saj je iz obrazložitve izpodbijane odločbe razvidno, da je tožeča stranka pri izračunu porabniških deležev upoštevala statuse, ki ne izhajajo iz tedaj veljavnega pravilnika.

16. Sodišče pritrjuje ugotovitvam prvostopenjskega organa, da inšpektor, kljub danim pojasnilom tožeče stranke, ni imel vpogleda v programski algoritem, ki ga je za izračun porabniških deležev uporabljala tožeča stranka. Sodišče sicer pritrjuje tožeči stranki, da tabela, ki je bila objavljena na spletni strani tožene stranke, ni predpis, temveč le pomoč oziroma razlaga. Vendar pa navedeno po povedanem ne vpliva na pravilnost odločitve prvostopenjskega organa. Sodišče zavrača tudi tožbene ugovore, da je inšpektor uporabil napačno določen korekturni faktor, saj je tako iz obrazložitve izpodbijane odločbe, kot iz upravnega spisa razvidno, da je uporabil enake vhodne podatke. Sodišče zato zavrača ugovore tožeče stranke, da je korekcijski faktor, ki ga je sama uporabila natančnejši. 17. Tudi po presoji sodišča tožbeni ugovori o nepredpisani metodologiji niso relevantni, saj je očitno, da je prvostopenjski organ navedeni izraz uporabil za način obračunavanja in delitve stroškov.

18. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. Ker dejansko stanje v delu, ki je relevantno za odločitev, ni sporno, je sodišče v skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave. V zadevi je namreč sporna (zgolj) uporaba materialnega prava, ki je bilo po presoji sodišča v zadevi, iz razlogov, ki so navedeni, pravilno uporabljeno.

19. Tožeča stranka je tožbo vložila iz vseh tožbenih razlogov po prvem odstavku 27. člena ZUS-1, pri čemer razlogov ničnosti ni konkretizirala. Sodišče razlogov ničnosti, na katere pazi že po uradni dolžnosti v smislu drugega odstavka 37. člena ZUS-1, ni ugotovilo.

20. Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem, v primeru, če sodišče tožbo zavrne, zavrže ali postopek ustavi, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.