Jedro

Čeprav sodišče prve stopnje ni izrecno navedlo pravne podlage, pa iz obrazložitve jasno izhaja, da se je ukvarjalo z vprašanjem lastništva spornega avtomobila in s povračilom kupnine.

Pritožba (le) posplošeno navede, „da vsi listinski dokazi in izpovedi zaslišanih strank ter prič ne potrjujejo, da je šlo za tožnikovo vozilo“. V tem delu je pritožba premalo konkretizirana, poleg tega pa toženec – sicer posplošeno – izpodbija dejanske ugotovitve, kar predstavlja nedopusten pritožbeni razlog.

Ker je bilo ugotovljeno, da je bil dejanski lastnik vozila tožnik, so neutemeljena toženčeva pritožbena izvajanja o razlogih za neuveljavljanje ugovora pobota glede stroškov popravila, odvzema vozila, hrambe in kazni za parkiranje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženca zavezala k plačilu 1.300 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 6. 2020 dalje do plačila (I. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo2 (II. točka izreka). Tožencu je naložilo plačilo 223,99 EUR tožnikovih pravdnih stroškov, ki jih je dolžan plačati v korist proračuna Republike Slovenije, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za izpolnitev obveznosti dalje do plačila (III. točka izreka).

2. Toženec odločitve sodišča prve stopnje ne sprejema in zoper sodbo vlaga pravočasno pritožbo, v kateri uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava ter bistvene kršitve pravil postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče tožbeni zahtevek zavrne. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

Pritožnik opozarja, da sodišče ni navedlo pravne podlage za svojo odločitev. Ni jasno, na kakšni podlagi je zaključilo, da je bilo vozilo tožnikovo, čeprav listinski dokazi in izpovedi zaslišanih strank ter prič navedenega ne potrjujejo. Sodišče se ni opredelilo do njegovega ugovora, da je bil v pravnem razmerju z A. A. in ne s tožnikom. Kdo pa je vozilo uporabljal, mu ni znano. O tem je odločal uporabnik oz. najemnik vozila A. A. Pobotnega ugovora ni uveljavljal, ker s tožnikom ni bil v pravnoposlovnem razmerju glede uporabe predmetnega vozila.

3. Tožnik je na pritožbo odgovoril in v odgovoru predlagal njeno zavrnitev ter priglasil stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Obravnavani spor sodi med spore majhne vrednosti, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000 EUR (prvi odstavek 443. člena ZPP). V sporih majhne vrednosti veljajo posebna pravila, ki odstopajo od splošnih pravil pravdnega postopka s tem, da racionalizirajo in reducirajo posamezne faze postopka. To velja tudi za pritožbeni preizkus v sporu majhne vrednosti. Sodba v takšnem sporu se lahko izpodbija samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ter relativne bistvene kršitve določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP niso dovoljeni pritožbeni razlogi.

6. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev temeljilo na naslednjih dejanskih ugotovitvah, na katere je pritožbeno sodišče vezano: - toženec je bil formalni lastnik vozila Grand Senic 1,9 DCI z registrsko označbo ... Pred njim je bil v obdobju od 6. 4. 2016 do 30. 11. 2017 lastnik vozila B. B., - tožnik je prodajalcu za vozilo plačal 2.100 EUR, prepis pa je bil 30. 11. 2017 navidezno narejen na toženca, ker tožnik ni imel vozniškega dovoljenja in vozila ni mogel registrirati na svoje ime; - tožnik je plačal zavarovanje in cestnino ter registracijo; - potrdilo o plačilu kupnine, ki ga je predložil toženec, je bilo sestavljeno naknadno in ne gre za potrdilo iz časa sklenitve kupoprodajne pogodbe; - toženec je s A. A., s. p. 1. 12. 2017 sklenil pisni dogovor o uporabi avtomobila; - za uporabo vozila ni bilo zaračunano nikakršno nadomestilo, tožnik je razpolagal z rezervnim ključem; - vozilo je uporabljal tožnik, ta ga je 5. 6. 2018 tožencu pripeljal na popravilo; - toženec je vozilo 13. 9. 2018 za 1.600 EUR prodal C. C.; iz prometa pa je bilo vozilo odjavljeno 19. 6. 2018. 7. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov zaključilo, da je bil dejanski kupec in plačnik vozila tožnik. Na to prepričljivo nakazuje dejstvo, da je toženec vozilo odjavil iz prometa 19. 6. 2018, le nekaj dni po zasegu vozila zaradi tožnikove vožnje brez vozniškega dovoljenja, ter ga prodal naprej septembra 2018. Vse okoliščine, ki jih v izpodbijani sodbi izpostavlja prvo sodišče, pritrjujejo pravilnosti sprejete odločitve. Te tudi pritožba ne uspe omajati. Čeprav sodišče prve stopnje ni izrecno navedlo pravne podlage, pa iz obrazložitve jasno izhaja, da se je ukvarjalo z vprašanjem lastništva spornega avtomobila in s povračilom kupnine.

8. Pritožba (le) posplošeno navede, „da vsi listinski dokazi in izpovedi zaslišanih strank ter prič ne potrjujejo, da je šlo za tožnikovo vozilo“. V tem delu je pritožba premalo konkretizirana, poleg tega pa toženec – sicer posplošeno – izpodbija dejanske ugotovitve, kar predstavlja nedopusten pritožbeni razlog.

9. Zmoten je pritožbeni očitek, da se sodišče ni opredelilo do toženčevih ugovorov, predvsem do navedb, da je bil v pravnem razmerju s A. A., s. p. in ne s tožnikom. O tem je prvo sodišče podalo prepričljivo pojasnilo v 2. alineji 9. točke obrazložitve, ki mu pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje.

10. Ker je bilo ugotovljeno, da je bil dejanski lastnik vozila tožnik, so neutemeljena toženčeva pritožbena izvajanja o razlogih za neuveljavljanje ugovora pobota glede stroškov popravila, odvzema vozila, hrambe in kazni za parkiranje.

11. Glede na pojasnjeno pritožba ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere – skladno z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP – pazi po uradni dolžnosti, zato jo je kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člena ZPP).

12. Toženec s pritožbo ni uspel, zato nosi svoje pritožbene stroške. Odgovor na pritožbo pa ni v bistvenem prispeval k razjasnitvi zadeve na pritožbeni stopnji, zato stroške, ki jih je imel tožnik z njim, nosi sam (154., 155. in 165. člen ZPP).

1 Glede plačila 500 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 6. 2020 dalje do plačila.