Jedro

Tožnica poleg razveljavitve izpodbijanega sklepa zahteva tudi dodelitev statusa stranke v upravnem postopku glede postavitve A.A. za skrbnico za poseben primer in izročitev odločbe, s katero je prvostopenjski organ A.A. postavil za skrbnico za poseben primer za upravljanje z solastniškim deležem (5/8) na stanovanju, torej odločbe, katere zakonitost je Upravno sodišče že presodilo s pravnomočno sodbo, ki je bila potrjena s sodbo Vrhovnega sodišča RS, ki pri tem ni ugotovilo nezakonitosti glede uporabe materialnega prava, niti glede določil postopka, vključno z vprašanjem statusa tožnice kot stranke v upravnem postopku postavitve A.A. za skrbnico za poseben primer. Pravnomočno sodno odločbo sodne oblasti pa mora v skladu z določilom 1. odstavka 2. člena ZS spoštovati vsaka fizična in pravna oseba v Republiki Sloveniji.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim upravnim aktom je prvostopni organ z izrekom pod točko 1 zavrnil zahtevek tožnice za posredovanje fotokopije odločbe o postavitvi A.A. za skrbnico za poseben primer, z izrekom pod točko 2 pa je zavrnil zahtevek tožnice za posredovanje skrbniškega poročila skrbnice za poseben primer A.A. V obrazložitvi prvostopni organ navaja, da je tožnica po svoji pooblaščenki dne 3. 4. 2009 vložila zahtevek za posredovanje odločbe o skrbništvu za poseben primer, s katero je bila A.A. imenovana za skrbnico za poseben primer v zadevi, kakor tudi za posredovanje finančnega poročila imenovane skrbnice. V vlogi je navedla, da je zakonska žena B.B., ki ima kot žena pravico in dolžnosti, ki jih nalaga zakon ter njena lastna morala, naknadno pa je po pozivu prvostopnega organa z dopisom z dne 11. 5. 2009 navedla, da je kot zakonska žena upravičena do seznanitve s tem, kako se upravlja s premoženjem njenega moža ter s tem, kam se izteka najemnina od oddanega stanovanja, saj predstavljajo dohodki, pridobljeni v zakonski zvezi, skupno premoženje obeh zakoncev. Na podlagi vpogleda v dokumentarno gradivo spisa št. 584/33/2000 je prvostopni organ ugotovil, da predstavlja stanovanje varovanca (B.B.) na naslovu C. posebno premoženje varovanca, kar velja tudi za najemnino, pridobljeno z oddajanjem predmetne nepremičnine oziroma posebnega premoženja varovanca v najem, zato po presoji prvostopnega organa tožnica ni izkazala pravnega interesa v zvezi z zaprošenimi dokumenti, zato je prvostopni organ njen zahtevek zavrnil na podlagi 82. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 in nadaljnji).

Pritožbo tožnice je organ druge stopnje zavrnil kot neutemeljeno na podlagi 1. odstavka 248. člena ZUP po ugotovitvi, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen in da je tudi sam izpodbijani upravni akt pravilen in na zakonu utemeljen ob upoštevanju določil 42. in 43. člena v povezavi z 82. členom ZUP, ki jih povzema v svoji obrazložitvi. Pri tem dodatno pojasnjuje, da se položaj stranke v upravnem postopku ne presoja po določbah ZUP, temveč po materialnem predpisu, v konkretnem primeru Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), ki daje pravice, obveznosti ali priznava pravne koristi. Pri tem izpostavlja, da mora obstajati zveza med osebo in materialnim predpisom, ki tej osebi daje pravice, nalaga obveznosti ali priznava kakšne pravne koristi, lastnost stranke v upravnem postopku pa ima le oseba, ki je lahko imetnik kakšne pravice, obveznosti ali pravne koristi, o kateri se odloča v konkretni upravni stvari. Pravna korist, zaradi katere ima oseba pravico se udeleževati postopka, je neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist. Na podlagi 1. odstavka 82. člena ZUP imajo stranke pravico pregledovati dokumente zadeve ter na svoje stroške prepisati in preslikati potrebne dokumente v fizični ali elektronski obliki, na podlagi 2. odstavka 82. člena ZUP pa ima pravico iz prejšnjega odstavka tudi vsakdo drug, ki verjetno izkaže, da ima od tega pravno korist. Po presoji drugostopnega organa pritožnica v skrbniški zadevi opr. št. 584-33/2000 ne more biti imetnica nobene pravice in tudi ne obveznosti, niti ne more izkazati pravnega interesa, zato nima lastnosti stranke, ki jo ima v predmetni zadevi le varovanec in njegova skrbnica za poseben primer (A.A. hči varovanca B.B.), enako stališče pa je glede položaja stranke zavzelo že tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije s sodbo opr. št. I Up 1113/2006-4 (z dne 14. 2. 2008). Dodatno v zvezi s pritožbenimi navedbami drugostopni organ še pojasnjuje, da so dolžnosti skrbnika in obseg skrbnikovih pooblastil določene z odločbo Centra za socialno delo, kateremu mora skrbnik poročati in mu dati račun o svojem delu vsako leto, kot tudi, kadar Center za socialno delo to zahteva, pri vsakem važnejšem opravilu pa se skrbnik posvetuje z varovancem, če je to mogoče in če je ta zmožen razumeti, zakaj gre; skrbnik ne sme brez prejšnje odobritve Centra za socialno delo storiti ničesar, kar bi presegalo okvirje rednega poslovanja ali upravljanja varovančevega premoženja.

V tožbi tožnica navaja, da je zakonska žena B.B., ki je od 15. 5. 2000 dalje nastanjen v domu starejših. Z odločbo prvostopnega organa je bila tožnica postavljena za skrbnico za urejanje upravno-pravnih zadev za njenega moža, medtem ko je bila njegova hči A.A. postavljena za skrbnico za poseben primer na podlagi 211. člena ZZZDR v nasprotju z zakonom. Navedene odločbe o postavitvi A.A. za skrbnico za poseben primer tožnica ni prejela niti na vpogled, da bi se seznanila, kako se upravlja s premoženjem njenega moža, kje je najemnina in ali dejansko obstoji možnost odsvojitve predmetnega premoženja, niti ji ni bil dan za razpolaganje denar od najemnine za predmetno stanovanje, ki ga oddaja v najem imenovana skrbnica za poseben primer (A.A.), ker ji prvostopni organ tega ni omogočil. Ker je po mnenju tožnice prišlo do izdaje odločbe o postavitvi začasnega skrbnika v nasprotju z določili ZZZDR in se na tak način zakonski ženi onemogoča pridobivanje sredstev, tudi za oskrbo njenega moža, tožnica meni, da je podana kršitev zakonskih določil, pravil postopka in tudi človekovih pravic, saj družina po Ustavi RS uživa posebno varstvo, družino pa predstavljata mož in žena, ne pa več odrasla hči. V tožbi izrecno nasprotuje tudi stališču drugostopnega organa, da tožnica kot zakonska žena osebe, kateri je prvostopni organ dodelil skrbnico za poseben primer, ni stranka v tistem postopku in nima pravnega interesa, saj ima po mnenju tožnice status stranke vsaka zainteresirana oseba in ker je premoženje, ki ga ustvarjata zakonca v času trajanja zakonske zveze njuno skupno premoženje. Zato tožnica meni, da je upravičena do vpogleda v odločbo, s katero je dodeljeno skrbništvo za poseben primer drugi osebi, ki s tožnico nima nič skupnega, ter da gre posledično za oškodovanje pravic varovanca, to je B.B. in tudi tožnice. Tožnica predlaga izvedbo dokazov z vpogledom listin, in sicer izpodbijanega sklepa, tožničine pritožbe in odločbe drugostopnega organa ter odločbe z dne 31. 5. 2000 o postavitvi tožnice za skrbnico za poseben primer, kot tudi obvestila Socialni inšpekciji z dne 8. 5. 2009, in z zaslišanjem strank. Sodišču predlaga, da se s sodbo izpodbijani akt prvostopnega organa razveljavi (pravilno: odpravi); hkrati predlaga, da tožnici dodeli status stranke v upravnem postopku ter ji izroči odločbo o postavitvi A.A. za skrbnico za poseben primer. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo sodišču predlaga, da tožbo zavrne iz razlogov, navedenih že v izpodbijani odločbi.

Tožba ni utemeljena.

V upravnem sporu sodišče v skladu z določilom 1. odstavka 2. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 62/2010) odloča o zakonitosti dokončnega upravnega akta, s katerim se posega v pravni položaj tožnika, o zakonitosti drugih aktov pa sodišče odloča v upravnem sporu samo, če tako določa zakon. Po določbi 2. odstavka 2. člena ZUS-1 je upravni akt po tem zakonu upravna odločba in drug javno-pravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. Po določbi 1. odstavka 20. člena ZUS-1 sodišče razišče oziroma preizkusi dejansko stanje v okviru tožbenih navedb in pri tem ni vezano na dokazne predloge strank (2. odstavek 20. člena ZUS-1), pač pa lahko izvede vse dokaze, za katere meni, da bodo prispevali k razjasnitvi zadeve in k zakoniti ter pravilni odločitvi. V upravnem sporu stranke ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta (3. odstavek 20. člena ZUS-1).

V obravnavanem primeru je predmet spora uvodoma navedeni dokončni prvostopni akt z dne 19. 6. 2009, s katerim je prvostopni organ zavrnil zahtevo tožnice za posredovanje fotokopije odločbe o postavitvi A.A. za skrbnico za poseben primer njenemu očetu B.B. (št. 584-33/2000 z dne 6. 12. 2003) kot tudi za posredovanje skrbniškega poročila skrbnice za poseben primer A.A. v navedeni zadevi, tožnica pa v tožbi zoper navedeni sklep graja omenjeno odločbo (št. 584-33/2000 z dne 6. 12. 2003) o postavitvi skrbnice za poseben primer na podlagi 211. člena ZZZDR, ki je bil po mnenju tožnice v navedeni zadevi nepravilno uporabljen. Vendar pa ji sodišče v upravnem sporu zakonitost navedene odločbe Centra za socialno delo v zvezi z odločbo Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve št. 02069-2/2004/1 z dne 2. 11. 2004 že presojalo v upravnem sporu pod opr. št. U 2059/2004-11 in tožbo tožnice zoper navedeno odločbo zavrnilo kot neutemeljeno iz razlogov, ki jim je pritrdilo tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi št. X Ips 264/2005 z dne 14. 2. 2008, s katero je zavrnilo revizijo tožnice.

Upravno sodišče je že v sodbi opr. št. U 2059/2004-11 z dne 26. 1. 2005 zavzelo naslednja pravna stališča, ki so relevantna tudi v tem upravnem sporu: „Iz upravnega spisa izhaja, da je tožnica podala predlog za postavitev skrbnika za posebni primer za upravljanje z deležem na stanovanju njenega moža B.B. Sodišče sledi mnenju tožene stranke, da se postopek postavitve skrbnika za posebni primer začne in vodi po uradni dolžnosti na podlagi 216. člena ZZZDR. Besedilo citiranega določila namreč jasno in nedvoumno nalaga centru za socialno delo, da začne in vodi takšne postopke, torej gre za postopek po uradni dolžnosti, kjer pa so najbližji sorodniki, člani gospodinjstva in sosedje (2. alinea 217. člena ZZZDR) dolžni obvestiti center za socialno delo o tem, da je treba nekoga postaviti pod skrbništvo ali da mu je potrebna kakšna oblika varstva, ki jo daje center za socialno delo. Pravilen je tudi zaključek tožene stranke, da je stranka v upravnem postopku za postavitev skrbnika za posebni primer le oseba, ki se postavlja pod skrbništvo in tudi oseba, ki je postavljena za skrbnika. Po presoji sodišča se je tožena stranka pri tem pravilno sklicevala na določilo 1. odstavka 216. člena ZZZDR, kar pomeni, da ima položaj stranke oseba, ki se ji postavlja skrbnik zaradi varovanja svojih pravic in pravnih koristi. Prav tako pa ima položaj stranke oseba, ki je postavljena kot skrbnik, ker prevzema določene obveznosti kot ji nalaga ZZZDR. Ker pa tožnica z odločbo Centra za socialno delo z dne 6. 12. 2003 ni prevzela nobenih dodatnih obveznosti k že tistim, ki jih ima na podlagi prejšnjih dveh odločb, ne more imeti položaja stranke v zvezi z odločbo z dne 6. 12. 2003. Pravilno je tudi stališče tožene stranke, da tožnica v postopku postavitve skrbnika za posebni primer za upravljanje z deležem na stanovanju B.B. nima statusa stranskega udeleženca. Tudi po presoji sodišča tožnica ne more izkazovati v tem postopku, da uveljavlja svojo udeležbo zaradi varstva svoje osebne, neposredne pravne koristi. Pravna korist pa je neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist (2. odstavek 43. člena ZUP), vendar tudi po presoji sodišča tožnica takšne pravne koristi ne izkazuje. V tožbi pa tožnica z ničemer ne opredeljuje te svoje morebitne pravne koristi in tega tudi ne dokazuje.

Iz upravnega spisa izhaja, da je organ prve stopnje postavil tožnico kot skrbnico za posebni primer B.B. za dvigovanje njegove pokojnine, plačevanje stroškov njegove oskrbe v zavodu ter urejanje upravno-administrativnih zadev, naknadno pa je bilo to razširjeno z razpolaganjem z njegovimi sredstvi na banki. Organ prve stopnje je z odločbo postavil A.A. za skrbnico za posebni primer B.B. za upravljanje z njegovim solastniškim deležem na stanovanju na naslovu C., kar pomeni, da tožnici niso bila odvzeta pooblastila, ki jih je pridobila v zvezi z njeno postavitvijo za skrbnico za posebni primer v zvezi z dvigovanjem njegove pokojnine in plačevanje stroškov oskrbe B.B. v zavodu ter za razpolaganje s sredstvi B.B. na banki. V tožbi tožnica trdi, da so ji bila odvzeta pooblastila, ker je bila postavljena druga skrbnica, vendar ta tožbena trditev nima opore v navedenih odločbah centra za socialno delo. Postavljena skrbnica za posebni primer A.A. je postavljena za drugo vrsto opravil, kot pa je postavljena tožnica, kar pa je v skladu z 211. členom ZZZDR. Tožnica v tožbi tudi trdi, da je zakonita zastopnica, ker ji je bila izdana odločba, s katero ji je bilo zaupano skrbništvo za posebni primer. Takšen status, kot ga tožnica zatrjuje s tožbo, ne izhaja iz odločbe centra za socialno delo, ker je bila tožnica postavljena B.B. le kot skrbnica za posebni primer za dvigovanje njegove pokojnine, plačevanje stroškov njegove oskrbe v zavodu ter za razpolaganje z njegovimi sredstvi na banki. Takšen status, kot ga tožnica zatrjuje s tožbo, pa ne izhaja iz odločb centra za socialno delo, tožnica pa tudi ni predložila ustreznih listin, ki bi to njeno tožbeno trditev potrjevale.

Na pravilno stališče tožene stranke tudi ne more vplivati dejstvo, da je organ prve stopnje vabil tožnico na glavno obravnavo, ki se jo tožnica in njen pooblaščenec nista udeležila. Samo dejstvo, da je bila tožnica vabljena na obravnavo, pa tožnici ne daje statusa po 42. oziroma 43. členu ZUP. Tožena stranka je pravilno pojasnila, da je pri tem sledila dolžnosti, ki izhaja iz 183. člena ZZZDR, to je, da upošteva želje njegovih bližnjih sorodnikov, če je to v korist varovanca. Tožbeni ugovor, da so ugotovitve tožene stranke v nasprotju s podatki spisa, zato ni utemeljen, prav tako pa ni mogoče slediti ugovoru, da je dejansko stanje bilo nepopolno oziroma nepravilno ugotovljeno. Tožnica tudi očita procesne kršitve, ker je tožena stranka označila pritožbo tožnice kot nedovoljeno. Svojo odločitev pa je tožena stranka pravilno oprla na 1. odstavek 248. člena v zvezi s 3. odstavkom 240. člena ZUP in je pravilno v izrek svoje odločbe vnesla besedilo 1. odstavka 248. člena ZUP, da se pritožba tožnice zavrne kot neutemeljena, s tem je tožena stranka le povzela besedilo citiranega določila in ji s tem ni mogoče očitati procesnih kršitev.“ V sodbi opr. št. X Ips 264/2005-3 z dne 14. 2. 2008 je Vrhovno sodišče RS odločilo z naslednjo argumentacijo, ki jo sodišče navaja v citatu: „Revizija uveljavlja tudi nepravilno uporabo materialnega prava, vendar po presoji revizijskega sodišča neutemeljeno, saj je izpodbijana sodba pravilna in zakonita. V obravnavani zadevi ni sporno, da je upravni organ prve stopnje postavil tožnico kot skrbnico za posebni primer B.B. za dvigovanje njegove pokojnine, plačevanje stroškov njegove oskrbe v zavodu ter urejanje upravno-administrativnih zadev, naknadno pa je bilo to razširjeno na razpolaganje z njegovimi sredstvi na hranilni knjižici tožnika. Tožnica je dne 11. 7. 2003 vložila predlog za razširitev obsega skrbniških pooblastil za razpolaganje s solastniškim deležem B.B. na stanovanju na naslovu C. Organ prve stopnje pa je z odločbo z dne 6. 12. 2003 postavil A.A. za skrbnico za posebni primer B.B. za upravljanje z njegovim solastniškim deležem na omenjenem stanovanju. Sodišče prve stopnje se je tako pravilno oprlo na 216. in 217. člen ZZZDR in ugotovilo, da se postopek postavitve skrbnika za posebni primer začne in vodi po uradni dolžnosti, najbližji sorodniki, člani gospodinjstva in sosedje pa so dolžni obvestiti Center za socialno delo o tem, da je potrebno nekoga postaviti pod skrbništvo oziroma, da mu je potrebna določena oblika varstva. Tudi po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije gre položaj stranke v postopku za postavitev skrbnika za posebni primer le osebi, ki se postavlja pod skrbništvo ter osebi, ki je postavljena za skrbnika in s tem prevzema pravice in dolžnosti, kot jih nalaga ZZZDR. Druge osebe v tem postopku svojih pravic in pravnih koristi niti ne morejo varovati, saj se o njih v postopku sploh ne odloča. Tako je pravilno tudi stališče prvostopnega sodišča, da tožnica v predmetnem postopku nima niti statusa stranskega udeleženca. Takšen položaj ima oseba, ki izkaže pravni interes vstopiti v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi, tožnica pa takšne pravne koristi ne izkazuje. Postavljena skrbnica za posebni primer A.A. je bila namreč postavljena za drugo vrsto opravil, kot jih je tožnica pridobila v zvezi z njeno postavitvijo za skrbnico za posebni primer. Materialno pravo je bilo zato pravilno uporabljeno.

Po presoji revizijskega sodišča je v izpodbijani sodbi sodišče prve stopnje navedlo razloge o vseh odločilnih dejstvih, odgovorilo na vse pravno relevantne ugovore revidentke ter se do njih v zadostni meri opredelilo. Neutemeljen pa je tudi revizijski ugovor, da so ugotovitve prvostopnega sodišča v nasprotju s podatki spisa.“ Enaki principi sodne presoje izpodbijanega akta veljajo tudi v obravnavani sporni zadevi glede na tožbeni zahtevek (na katerega je sodišče vezano ob upoštevanju določila 1. odstavka 40. člena ZUS-1, po katerem sodišče presoja upravni akt v mejah tožbenega predloga, ni pa vezano na tožbene razloge), v katerem tožnica poleg razveljavitve uvodoma navedenega izpodbijanega sklepa zahteva dodelitev statusa stranke v upravnem postopku glede postavitve A.A. za skrbnico za poseben primer in izročitev odločbe (št. 584-33/2000 z dne 6. 12. 2003, s katero je prvostopni organ hčerko B.B., A.A., postavil za skrbnico za poseben primer za upravljanje z njegovim solastniškim deležem (5/8) na stanovanju na naslovu C.), torej odločbe, katere zakonitost je Upravno sodišče že presodilo s pravnomočno sodbo št. U 2059/2004-11 z dne 26. 1. 2005, ki je bila potrjena s sodbo Vrhovnega sodišča RS št. X Ips 264/2005-3 z dne 14. 2. 2008, ki pri tem ni ugotovilo nezakonitosti glede uporabe materialnega prava, niti glede določil postopka, vključno z vprašanjem statusa tožnice kot stranke v upravnem postopku postavitve A.A. za skrbnico za poseben primer (varovancu B.B., sicer njenemu očetu in možu tožnice). Pravnomočno sodno odločbo sodne oblasti pa mora v skladu z določilom 1. odstavka 2. člena Zakona o sodiščih (ZS, Uradni list RS, št. 19/94 in nadaljnji) spoštovati vsaka fizična in pravna oseba v Republiki Sloveniji. Po določbi 2. odstavka 2. člena ZS pa odločbe sodne oblasti vežejo tako sodišča kot tudi vse druge državne organe Republike Slovenije, kar vključuje tudi upravna organa prve in druge stopnje, ki sta odločala v obravnavani sporni zadevi, po presoji sodišča v skladu s pravnim mnenjem in stališči Upravnega in Vrhovnega sodišča RS v citiranih pravnomočnih sodnih odločbah, svoji obrazložitvi pa sta pojasnila z razlogi, kot so predhodno povzeti, zato jih sodišče na tem mestu ne ponavlja (2. odstavek 71. člena ZUS-1).

Glede na navedeno je sodišče tožbo zoper izpodbijani dokončni upravni akt zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 po ugotovitvi, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega akta pravilen in da je tudi izpodbijani upravni akt pravilen in na zakonu utemeljen.

Sodišče v zadevi ni razpisalo glavne obravnave, saj bi moral biti predlog za izvajanje dokazov na obravnavi obrazložen in utemeljen. Navesti bi bilo potrebno konkretne okoliščine, ki bi jih bilo z izvajanjem dokazov mogoče ugotoviti ter v čem in kako naj bi izvedba teh dokazov vplivala na odločitev. Tega pa ni v predlogu, ki ga je za razpis glavne obravnave smiselno podala tožnica (s tem, da je v tožbi podala dokazni predlog za zaslišanje strank), zaradi česar sodišče obravnave ni razpisalo in je odločilo na podlagi 2. alineje 2. odstavka 59. člena ZUS-1 brez glavne obravnave, na nejavni seji.

Zavrnitev tožbe se nanaša tudi na zahtevek o povrnitvi stroškov postopka upoštevajoč 4. odstavek 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali se postopek ustavi, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.