Jedro

Tožnica je imela s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas, za takšne pogodbe pa 1. alinea 75. člena ZDR določa, da pogodba preneha veljati s potekom časa, za katerega je bila sklenjena. S prenehanjem veljavnosti pogodbe o zaposlitvi preneha tudi delovno razmerje. Zato tožničin tožbeni zahtevek na ugotovitev nezakonitosti prenehanja zaposlitve ter posledično reintegracijski in reparacijski zahtevek ni utemeljen.

ZSSloV v 1. odstavku 91. člena določa, da za pripadnike Slovenske vojske, ki jim bo prenehala pogodba o zaposlitvi brez krivdnih razlogov, pristojna služba ministrstva izvaja priprave za prezaposlitev, preusposobitev in uveljavitev drugih pravic, ki jih ima pripadnik ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi, določenih z ZObr in s tem zakonom. Vendar pa morebitno neupoštevanje te določbe ne pomeni, da je prenehanje pogodbe o zaposlitvi zaradi tega nezakonito. Sicer pa je tožnica na informativnem razgovoru pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi sama izjavila, da se ni več zmožna šolati.

Pravica do razporeditve na ustrezna dela v ministrstvu ali drugem državnem organu je na podlagi 3. odstavka 93. člena ZObr zagotovljena le vojaku, ki se mu pogodba o zaposlitvi, sklenjena za določen čas, ne more podaljšati zaradi starosti. V skladu z 2. alineo 1. odstavka 92. člena ZObr starostna omejitev za vojake znaša 45 let, tožnica pa je ob izteku časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi, dopolnila šele 32 let. Zato tožena stranka tožnici ni bila dolžna najmanj 15 dni pred iztekom pogodbeno dogovorjenega roka pisno ponuditi razporeditve na ustrezno delovno mesto v ministrstvu ali drugem državnem organu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin zahtevek za ugotovitev, da ji je zaposlitev pri toženi stranki prenehala nezakonito ter da se toženi stranki naloži, da jo ponovno zaposli zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, da se ji omogoči vrnitev na delo, da se ji priznajo pravice do bruto plače v višini plače vojaka za naziv vojak II 21 osnovnega plačnega razreda, mesečno v višini bruto 964,94 EUR, za obdobje od 1. 4. 2013 do ponovne zaposlitve, da tožena stranka zanjo odvede vse prispevke od plače, ter tožnici izplača priznane neto neizplačane plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti za posamezen mesec do plačila (točka I izreka). Odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (točka II izreka).

Zoper takšno sodbo se tožnica pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami). Navaja, da je nezakonit sklep sodišča prve stopnje z dne 28. 1. 2013, s katerim sodišče ni dopustilo spremembe tožbe, kakršno je tožnica uveljavljala v pripravljalni vlogi z dne 3. 6. 2013. Sodišče prve stopnje ni navedlo, zakaj ni dopustilo spremembe tožbe, s tem pa je tožnici brez utemeljitve odreklo pravico do sodnega varstva. Tožnica je zahtevek postavila na podlagi 3. odstavka 93. člena Zakona o obrambi (ZObr, Ur. l. RS, št. 82/1997 s spremembami), ki omogoča pravico do razporeditve na ustreznem delu v državnem organu ali Ministrstvu za obrambo, če se pogodba o zaposlitvi ne more podaljšati. Sodišče prve stopnje tudi ni odločalo o pravici po 9. odstavku 93. člena ZObr, ki v primeru invalidnosti zaradi poškodbe pri delu daje pravico do poklicne rehabilitacije ali razporeditve na formacijsko dolžnost izven operativnih enot. Tožnica je predlagala prekinitev postopka, saj pred delovnim in socialnim sodiščem teče spor zaradi ugotovitve invalidnosti zaradi posledic nesreče pri delu. Invalidnost je pri tožnici nastala zaradi poškodb, ki jih je tožnica utrpela v prometni nesreči, do katere je prišlo zaradi neizpravnega službenega vozila, ki je bilo v lasti tožene stranke. Sodišče prve stopnje bi zaradi navedenega moralo prekiniti postopek, saj je vprašanje invalidnosti predhodno vprašanje. Sodišče prve stopnje je preuranjeno zaključilo, da invalidnost ni priznana, saj postopek glede tega še ni pravnomočen. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo zahtevek za prerazporeditev in ker so pogoji za prerazporeditev nastali še za časa trajanja delovnega razmerja, je posledično nezakonita odločitev sodišča prve stopnje glede prenehanja delovnega razmerja. V socialnem sporu, ki pred sodiščem prve stopnje poteka pod opr. št. X Ps 2757/2011 je bila imenovana Komisija za fakultetna izvedenska mnenja pri A. fakulteti v B.. Šele po izdelavi izvedenskega mnenja bo sodišče prve stopnje v tem sporu lahko nadaljevalo postopek. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, ki naj pred odločanjem počaka na pravnomočno rešitev socialnega spora.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe (tožnica ne more imeti interesa za izpodbijanje odločitve, da tudi tožena stranka sama krije svoje stroške postopka) preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Z navedbo, da bi sodišče prve stopnje postopek moralo prekiniti do pravnomočne odločitve v socialnem sporu, ki se pred sodiščem prve stopnje vodi pod opr. št. X Ps 2757/2011, pritožba smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 205. členom ZPP. Gre za relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki bi jo tožnica v skladu s 1. odstavkom 286.b člena ZPP morala uveljavljati takoj, ko je bilo to mogoče. Tožnici je najkasneje ob zaključku naroka za glavno obravnavo dne 28. 1. 2014 moralo biti jasno, da sodišče prve stopnje ne bo upoštevalo njenega predloga za prekinitev postopka, zato bi najkasneje takrat morala uveljavljati obstoj relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Tožnica tega ni storila, čeprav se je tega naroka udeležila skupaj s svojim pooblaščencem. V skladu s 1. odstavkom 286.b člena ZPP mora stranka kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to možno. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Navedeno pomeni, da pritožbeno sodišče ni moglo upoštevati pritožbene navedbe, da bi sodišče prve stopnje postopek v tem sporu moralo prekiniti do pravnomočnosti odločitve v socialnem sporu.

Z navedbo, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj ni dopustilo spremembe tožbe, pritožba smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 185. člena ZPP. Očitek je neutemeljen, sodišče prve stopnje je v 3. in 12. točki obrazložitve izpodbijane sodbe dovolj obširno navedlo razloge, zaradi katerih ni dovolilo spremembe tožbe. Ti razlogi pa so tudi vsebinsko pravilni. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da ne gre za predhodno vprašanje, ki bi bilo relevantno za odločitev v tem sporu in da niso podani pogoji za prekinitev postopka, na podlagi določbe 206. člena ZPP oziroma 21. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami).

Tožnica sicer uveljavlja pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, vendar v pritožbi ne navaja, katera so tista odločilna dejstva, ki jih sodišče prve stopnje ni ugotovilo oziroma jih je ugotovilo zmotno. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva, ta pa so predvsem naslednja: - tožnica je bila pri toženi stranki na dolžnosti vojakinje zaposlena po pogodbi o zaposlitvi za določen čas petih let in sicer za obdobje od 31. 3. 2008 do 30. 3. 2013; - tožena stranka je tožnico 23. 11. 2012 obvestila, da z njo ne bo podaljšala pogodbe o zaposlitvi in da ji bo zato 30. 3. 2013 prenehalo delovno razmerje; - tožnica je bila ob prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki (30. 3. 2013) stara 32 let; - tožnica je bila z odločbo ZPIZ z dne 3. 5. 2011 razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni s pravico do premestitve; - z drugostopenjsko odločbo ZPIZ z dne 10. 10. 2011 je bila zavrnjena pritožba tožnice, v reviziji pa je bila spremenjena tudi odločba ZPIZ z dne 3. 5. 2013 tako, da je bila tožničina zahteva za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja zavrnjena.

Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo tožničin zahtevek za ugotovitev nezakonitosti prenehanja zaposlitve ter posledično tudi reintegracijski in reparacijski zahtevek. Tožnica je imela s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas, za takšne pogodbe pa 1. alinea 75. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami) določa, da pogodba preneha veljati s potekom časa, za katerega je bila sklenjena. S prenehanjem veljavnosti pogodbe o zaposlitvi seveda preneha tudi delovno razmerje.

Sodišče prve stopnje je prav tako pravilno zavrnilo tožničino sklicevanje na določbo 1. odstavka 91. člena Zakona o službi v Slovenski vojski (ZSSloV, Ur. l. RS, št. 68/2007 s spremembami). Ta sicer res določa, da za pripadnike Slovenske vojske, ki jim bo prenehala pogodba o zaposlitvi brez krivdnih razlogov, pristojna služba ministrstva izvaja priprave za prezaposlitev, preusposobitev in uveljavitev drugih pravic, ki jih ima pripadnik ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi, določenih z ZObr in s tem zakonom. Vendar pa morebitno neupoštevanje te določbe ne pomeni, da je prenehanje pogodbe o zaposlitvi zaradi tega nezakonito. V zvezi s tem sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotavlja, da je tožnica na informativnem razgovoru pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi sama izjavila, da se ni več zmožna šolati.

Tožnica kot pravno podlago za svoj zahtevek v pritožbi ponovno uveljavlja določbo 3. odstavka 93. člena ZObr, čeprav je sodišče prve stopnje glede tega zavzelo povsem jasno in pravilno stališče. Pravica do razporeditve na ustrezna dela v ministrstvu ali drugem državnem organu je na podlagi 3. odstavka 93. člena ZObr zagotovljena le vojaku, ki se mu pogodba o zaposlitvi sklenjena za določen čas ne more podaljšati zaradi starosti. V skladu z 2. alineo 1. odstavka 92. člena ZObr starostna omejitev za vojake znaša 45 let, tožnica pa je ob izteku časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi, dopolnila šele 32 let. Navedeno pomeni, da tožena stranka tožnici ni bila dolžna najmanj 15 dni pred iztekom pogodbeno dogovorjenega roka pisno ponuditi razporeditev na ustrezno delovno mesto v ministrstvu ali drugem državnem organu.

Prav tako je zmotno sklicevanje tožnice na določbo 9. odstavka 93. člena ZObr. V skladu s to določbo se pripadnik stalne sestave, ki mu je zaradi posledic poškodbe pri delu ali poklicne bolezni, priznana invalidnost, razporedi na drugo delovno mesto v ministrstvu ali drugem državnem organu, ki ustreza njegovi preostali delovni zmožnosti oziroma se mu omogoči poklicna rehabilitacija. Tožnici ob izteku časa za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi ni bila priznana invalidnost zaradi posledic poškodbe pri delu ali poklicne bolezni. Ne le, da tožnici nikoli ni bila priznana invalidnost zaradi posledic poškodbe pri delu ali poklicne bolezni (priznana ji je bila invalidnost zaradi posledic bolezni), temveč je bila še pred iztekom časa za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas, spremenjena odločba ZPIZ o priznanju invalidnosti tako, da je bila zahteva za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja zavrnjena. Pri tem ni bistveno, da je tožnica zoper takšno drugostopenjsko odločbo ZPIZ sprožila sodni spor. Tožena stranka je namreč vezana le na pravnomočne odločbe ZPIZ. Vse navedeno pomeni, da tožena stranka ob izteku časa za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas tožnice ni bila dolžna razporediti na drugo delovno mesto v ministrstvu ali drugem državnem organu oziroma ji ni bila dolžna začasno, najdalj pa za čas do petih let, razporediti na formacijsko dolžnost izven operativnih enot. Pritožbeno sodišče soglaša tudi s stališčem sodišča prve stopnje, da je v tožničinem primeru tudi ne pride vpoštev uporaba določb 4. in 5. odstavka 93. člena ZObr. Pritožba temu delu obrazložitve izpodbijane sodbe niti ne ugovarja, zato zadošča ugotovitev, da bi tožnica za uveljavitev pravice do usposobitve za civilni poklic v skladu s 100.a členom ZObr morala vložiti konkretno zahtevo, česar pa ni storila.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.