Jedro

Pogodbe (kot tudi dogovori o pogojih) namreč učinkujejo le med strankami, ki jih sklenejo (inter partes) in ne morejo ustvarjati obveznosti za tretje osebe, ki pri njihovi sklenitvi niso sodelovale, niti z njimi niso bile seznanjene.

Dogovor o pogoju za priznanje popusta, sklenjen med tožečo stranko in družbo R. d. o. o., ne more zavezovati tožene stranke. Da bi lahko imel tak učinek, bi ji najprej moral biti (vsaj) poznan - tožeča stranka bi jo morala z njim (najmanj) seznaniti, ga (jasno in očitno) upoštevati v dobropisu ali pa toženi stranki v dobropisu postaviti enak pogoj.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se odločba sodišča prve stopnje: - v III., IV., V. in VI. točki izreka razveljavi, - v VII. točki izreka spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo 3.393,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 11. 2016 zavrne, - v VIII. točki pa spremeni tako, da vsaka stranka sama krije svoje stroške prvostopenjskega postopka.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi povrniti 489,99 EUR njenih pritožbenih stroškov, v roku 8 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 33381/2016 z dne 6. 4. 2016 (I. točka izreka). Na znanje je vzelo umik tožbe za znesek 4.809,93 EUR glavnice in je postopek v tem delu ustavilo (II. točka izreka). Ugotovilo je, da na dan 11. 11. 2016 obstoji terjatev tožeče stranke v višini 3.393,16 EUR (III. točka izreka) ter, da na isti dan obstoji terjatev tožene stranke do tožeče, v višini 113,60 EUR (IV. točka izreka). Izvedlo je pobot navedenih terjatev do višine 113,60 EUR (V. točka izreka) in odločilo, da je po izvedenem pobotu, tožena stranka dolžna tožeči plačati 3.280,00 EUR z zakonskimi obrestmi od 12. 11. 2016 dalje (VI. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (VII. točka izreka). Toženi stranki je naložilo v plačilo tudi 319,94 EUR tožnikovih pravdnih stroškov (VIII. Točka izreka).

2. Zoper III. do VIII. točko izreka se zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava pravočasno pritožuje tožena stranka. Višjemu sodišču predlaga, da odločbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, ali da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo smiselno predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožba ne izpodbija zaključka sodišča prve stopnje, da je bila med pravdnima strankama sklenjena podjnemna pogodba, na podlagi katere je tožeča stranka toženi stranki izstavila račun v višini 33.047,36 EUR, za odvoz in uničenje odpadkov. Tožena stranka je višini računa nasprotovala, saj naj bi bila pretirana tako količina odpadkov kot cena za njihovo uničenje. Na podlagi takšne reklamacije je podjetje, ki je opravljalo delo uničevanja odpadkov (R. d. o. o.), soglašalo, da se postavka količina odpadkov zniža za 10 % in je v zvezi s tem priznalo 10 % popust. Tožeča stranka je zato toženi stranki izdala dobropis v višini 3.086,36 EUR.

6. Sporno v obravnavanem primeru je, ali sta bila popust in dobropis dana brezpogojno (kot trdi tožena stranka) ali vezano na pogoj, da tožena stranka pravočasno poravna račun, izdan s strani tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je, na podlagi izvedenih dokazov, ugotovilo vezanost na opisan pogoj. Ugotovilo je, da je tožeča stranka dne 25. 3. 2016 prejela dopis družbe R. d. o. o., s katerim ji je slednja sporočila, da bo dogovor o 10 % popustu veljal le v primeru, če bo tožena stranka vtoževani račun tožeče stranke plačala pravočasno. Tožeča stranka je nato toženi izdala dobropis, s katerim ji je priznala 10 % popust. Pozneje je takšen dobropis preklicala, ker tožena stranka svoje obveznosti ni pravočasno izpolnila. Ker tožena stranka ni ugovarjala dopisu, poslanem s strani družbe R. d. o. o. tožeči stranki, je sodišče prve stopnje zaključilo, da je bil pogoj veljavno postavljen in je zavezoval tudi toženo stranko, na način, da ta (zaradi nepravočasnega plačila računa) do popusta ni bila upravičena. Posledično je ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke, v še vtoževanem delu.

7. V zvezi s tem pritožba utemeljeno opozarja, da sam dogovor o pogoju za priznanje popusta, sklenjen med tožečo stranko in družbo R. d. o. o., ne more zavezovati tožene stranke. Da bi lahko imel tak učinek, bi ji najprej moral biti (vsaj) poznan - tožeča stranka bi jo morala z njim (najmanj) seznaniti, ga (jasno in očitno) upoštevati v dobropisu ali pa toženi stranki v dobropisu postaviti enak pogoj. Kot opozarja pritožba, tožeča stranka ničesar od navedenega ni storila oziroma tega vsaj ni zatrjevala. Tekom postopka je navedla le, da je R. d. o. o. omenjeni popust vezal na takojšnje plačilo tožene stranke, kar je tožeči stranki sporočil z dopisom z dne 25. 3. 2016. Na ugovor tožene stranke, da dogovorov na podlagi katerih bi bil popust vezan na pravočasnost plačila, ni bilo, ki kažejo na to, da z dopisom in v njem postavljenim pogojem ni bi bila seznanjena (kar izrecno izpostavlja tudi v pritožbi), se sploh ni odzvala. Kot rečeno pa samo dejstvo, da je obstajal dogovor med tožečo stranko in družbo R. d. o. o., na obveznosti tožene stranke ne more vplivati. Pogodbe (kot tudi dogovori o pogojih) namreč učinkujejo le med strankami, ki jih sklenejo (inter partes) in ne morejo ustvarjati obveznosti za tretje osebe, ki pri njihovi sklenitvi niso sodelovale, niti z njimi niso bile seznanjene (prvi odstavek 125. člena Obligacijskega zakonika - OZ).

8. Sodišče prve stopnje je torej ugotavljalo obstoj dogovora med napačnima strankama, medtem ko identičen dogovor med pravdnima strankama sploh ni bil zatrjevan. Ker ugotovljen dogovor tožene stranke ni mogel zavezovati, pa je odločitev o obstoju terjatve tožeče stranke, za plačilo 3.393,16 EUR (ki predstavlja zgoraj opisani 10 % popust z zakonskimi zamudnimi obrestmi), napačna. Pomeni zmotno uporabo materialnega prava, zaradi spregleda določbe 125. člena OZ.

9. Višje sodišče je zato pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo v VII. točki izreka spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo (355. člen ZPP). Posledično je izpodbijano odločbo v III., IV., V. in VI. točki izreka razveljavilo. O pobotnem ugovoru je namreč mogoče odločati le v primeru, ko je tožbeni zahtevek utemeljen.

10. Po spremembi sodbe je tožeča stranka (upoštevaje tekom postopka umaknjen del zahtevka zaradi plačila tožene stranke) z zahtevkom uspela v 60%. Glede na okoliščine primera (da je bila tožba potrebna, da je tožena stranka večji del zahtevka plačala šele tekom pravde, da je uspeh strank v postopku primerljiv) je višje sodišče skladno z drugim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka na prvi stopnji.

11. Ker je tožena stranka s pritožbo v celoti uspela, pa ji mora tožeča stranka povrniti njene pritožbene stroške (drugi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Te je višje sodišče odmerilo skladno s priglašenim stroškovnikom, upoštevaje Odvetniško tarifo in Zakon o sodnih taksah. Toženi stranki je priznalo 500 točk nagrade za postopek s pritožbo z 22 % DDV, kar ob upoštevanju, da je vrednost odvetniške točke 0,459 EUR, znese 279,99 EUR. Priznalo ji je tudi sodno takso za pritožbo v višini 210,00 EUR. Skupaj ji mora torej tožeča stranka povrniti 489,99 EUR pritožbenih stroškov.