Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Zamude roka, ki je določen z zakonom za vložitev zahteve zaradi priznanja določene pravice, v nobenem primeru ni mogoče sanirati.
Tožba se zavrne.
Z izpodbijanim sklepom je Carinski urad A. zavrgel zahtevek tožnice za vračilo trošarine za energente, ki se porabijo za pogon kmetijske in gozdarske mehanizacije v letu 2007, kot prepozen. V obrazložitvi navaja, da je tožnica dne 8. 4. 2008 pri pristojnem organu osebno vložila zahtevek za vračilo trošarine za energente, ki se porabijo za pogon kmetijske in gozdarske mehanizacije v letu 2007. Zahtevku je priložila 105 računov o nabavi energentov in pojasnilo, zakaj vlaga zahtevek prepozno. Po določbi 1. odstavka 4. člena Pravilnika o načinu vračila trošarine za energente, ki se porabijo za pogon kmetijske in gozdarske mehanizacije (Uradni list RS, št. 10/06 in 12/07, v nadaljevanju Pravilnik) upravičenec vloži zahtevek za vračilo trošarine pri pristojnem carinskem organu najpozneje do 31. marca tekočega leta za preteklo leto. Po mnenju Carinskega urada A. je bil obravnavani zahtevek, ki je bil vložen dne 8. 4. 2008 vložen prepozno, saj bi moral biti vložen do 31. 3. 2008. Glede tožničinega pojasnila, zakaj je prepozno vložila vlogo, Carinski urad A. pojasnjuje, da gre za zakonsko določen rok, ki ga ni mogoče podaljšati.
Tudi pritožbeni organ se z izpodbijano odločitvijo strinja in pri tem navaja določbo 9. odstavka 54. člena Zakona o trošarinah (Uradni list RS, št. 2/07, v nadaljevanju ZTro - UPB3). Nadalje pojasnjuje, da so pogoji in način vračila vključno z roki za uveljavljanje pravice, določeni v Pravilniku, ki ga na podlagi 10. odstavka 54. člena ZTro - UPB3 sprejme minister za finance v soglasju z ministrom za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. 4. člen Pravilnika določa, da upravičenci do vračila, ki so so fizične osebe in niso upravičenci kot samostojni podjetniki posamezniki, uveljavljajo vračilo pri pristojnem carinskem organu na osnovi računov za porabljeno gorivo v koledarskem letu, enkrat letno z zahtevkom, ki ga izpolnijo na obrazcu A, katerega vzorec je v Prilogi 1 k temu Pravilniku in njegov sestavni del, in sicer najpozneje do 31. 3. tekočega leta za preteklo leto. Ob ugotovitvi, da je tožnica vložila zahtevek pri pristojnem carinskem organu dne 8. 4. 2008 in da se je rok iz 4. člena Pravilnika iztekel 31. 3. 2008, je po mnenju pritožbenega organa stališče prvostopnega organa, da je bil zahtevek za vračilo trošarine vložen prepozno, pravilno. Gre za materialni prekluzivni rok, ki ga ni mogoče podaljševati. Zamude takega roka pa tudi ni mogoče sanirati z institutom vrnitve v prejšnje stanje, četudi je do zamude prišlo zaradi razlogov, ki jih tožnica ni zakrivila, v konkretnem primeru zaradi bolezni tožnice. S potekom takega roka je tožnica izgubila pravico do vračila trošarine.
Tožnica vlaga tožbo v upravnem sporu in sodišču predlaga, da zahtevku ugodi kljub temu, da je bil osem dni prepozno vložen, ker je do zamude prišlo zaradi njene bolezni.
Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.
V odgovoru na odgovor tožene stranke na tožbo tožena stranka vztraja pri svojem tožbenem zahtevku.
Sodišče je upoštevajoč, da je v tem upravnem sporu izpodbijana odločitev procesne narave, na podlagi določbe 2. alinee 2. odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1) odločilo po sodnici posameznici.
Tožba ni utemeljena.
V zadevi ni sporno dejansko stanje in dejstvo, da je tožnica zamudila prekluzivni materialni rok za vložitev zahtevka za povračilo carine, to je 31. 3. 2008. Vprašanje je le, ali se lahko tožničina vloga šteje kot pravočasna glede na to, da za zamudo roka navaja svojo bolezen. Po presoji sodišča je izpodbijana odločitev pravilna in na zakonu utemeljena, tožbeni ugovori pa neutemeljeni in se sodišče v izogib ponavljanju sklicuje na razloge izpodbijane odločbe (2. odstavek 71. člena ZUS-1). Glede tožbenih ugovorov pa še dodaja: rok iz 4. člena Pravilnika, ki ga je izdal minister za finance na podlagi 10. odstavka 54. člena ZTro - UPB3, ki ureja pravico do vračila trošarine fizičnim osebam za nabavo energentov je materialni rok. Gre torej za materialni zakonski rok, ki pa ga tudi z institutom vrnitve v prejšnje stanje (103. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, Uradni list RS, št. 24/06, v nadaljevanju ZUP) ni mogoče postaviti v prejšnje stanje. Roka, ki je določen z zakonom za vložitev zahteve zaradi priznanja določene pravice torej v nobenem primeru ni mogoče sanirati. Ne glede na to, da je rok za vračilo zahtevka določen šele v podzakonskem aktu, ki ga je sprejel minister na podlagi pooblastila iz zakona, je po presoji sodišča 10. odstavek 54. člena ZTro - UPB3 šteti kot blanketno normo, ki daje podlago ministru za določitev pogojev za vračilo in način vračila trošarine, seveda pa mora pri tem ostati v okviru napotitve, to je zakonske določbe. Po presoji sodišča je minister sledil pooblastilom iz zakona, zato tudi ni bistveno, kakšne narave je predpis, ki se uporablja na temelju blanketne dispozicije.
Glede na povedano je sodišče potem, ko je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in zakonit, da je odločitev pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1.