Jedro

Obnova sodnega postopka po 1. točki 1. odstavka 96. člena ZUS-1 ni mogoča, če sodišče ni samo ugotavljalo dejanskega stanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 100. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 - sklep US) zavrglo predlog za obnovo sodnega postopka, končanega s pravnomočno sodbo prvostopenjskega sodišča, opr. št. U 10/2006-11 z dne 15.10.2006. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je kot pravno podlago za odločitev navedlo določbo 1. točke 1. odstavka in določbo 2. odstavka 96. člena ZUS-1. S pravnomočno sodbo prvostopenjskega sodišča, zoper katero je predlagana obnova postopka, je prvostopenjsko sodišče na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 30.11.2005. Ker torej v sodbi, v zvezi s katero je predlagana obnova postopka, prvostopenjsko sodišče ni samo ugotavljalo dejanskega stanja, ni izpolnjen pogoj iz 2. odstavka 96. člena ZUS-1 za dovolitev obnove sodnega postopka.

Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1., 2. in 3. točke 1. odstavka 75. člena ZUS-1. Predlaga, da se pritožbi ugodi in se izpodbijani sklep v celoti odpravi in razveljavi. Izpodbijani sklep ni ustrezno obrazložen in je popolnoma neutemeljen in se ga zato ne da preizkusiti. Odločba tožene stranke in posledično prvostopenjska sodba z dne 15.10.2006 se opirata na dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, na podlagi prisilnega dejanja inšpekcijskega organa. Kot pravilno je prvostopenjsko sodišče potrdilo odločbo pritožbenega organa, kar pomeni, da je odločilo tudi o dejanskem stanju, tega pa v izpodbijanem sklepu ni navedlo in tudi ni opravilo subsumpcije, zato izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti. Nepravilno je tudi uporabilo materialno in procesno pravo. Nadalje navaja ugovore, ki se nanašajo na odločbe inšpekcijskega organa in tožene stranke v zvezi z njimi. Dejansko stanje pa je zmotno ugotovljeno, ker prvostopenjsko sodišče ni pretehtalo zakonitosti ravnanja inšpekcijskega organa in v zadevi ni meritorno odločilo.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je predmet pritožbe in obravnave na vrhovnem sodišču pravilnost in zakonitost sklepa prvostopenjskega sodišča, št. U 10/2006-20 z dne 11.1.2008, s katerim prvostopenjsko sodišče ni dovolilo obnove zoper pravnomočno sodbo prvostopenjskega sodišča, opr. št. U 10/2006-11 z dne 15.10.2006, s katero je zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 30.11.2005. Glede na to so pritožbene navedbe, ki se nanašajo na druge akte prvostopenjskega sodišča, tožene stranke in inšpektorja, v tem upravnem sporu neupoštevne in jih vrhovno sodišče kot take zavrača. Razlogi za obnovo sodnega postopka, ki jih je uveljavljala tožeča stranka, pa kažejo na razloge za predlaganje obnove upravnega postopka po ZUP (glej 260. in nadaljnje člene ZUP).

V zvezi z izpodbijanim sklepom pa meni, da je pravilen in zakonit. Tožeča stranka je predlagala obnovo postopka, ki se je končal s sodbo o zavrnitvi tožbe tožeče stranke, pri tem je uveljavljala obnovitveni razlog iz 1. točke 1. odstavka 96. člena ZUS-1. Ta določa, da se postopek, ki je bil končan s sodno odločbo, na predlog stranke obnovi, če stranka izve za nova dejstva ali če najde nove dokaze ali dobi možnost uporabiti nove dokaze, na podlagi katerih bi bil spor zanjo ugodno rešen, če bi se nanje sklicevala ali če bi jih uporabila v prejšnjem postopku. V 2. odstavku 96. člena ZUS-1 pa je določeno, da se sme zaradi razlogov iz 1. točke 1. odstavka te določbe obnova dovoliti le, če je sodišče samo ugotavljajo dejansko stanje.

Pravilno je stališče prvostopenjskega sodišča, da ob izdaji sodbe z dne 15.10.2006 o zavrnitvi tožbe tožeče stranke z dne 4.1.2006, ki jo je prvostopenjsko sodišče prejelo 5.1.2006, v zvezi s katero se obnova postopka predlaga, ni samo ugotavljalo dejanskega stanja. Navedena sodba je namreč izdana na podlagi odločitve senata po opravljeni nejavni seji na podlagi dejanskega stanja, kot sta ga ugotovila upravna organa. Sodišče prve stopnje v postopku izdaje navedene sodbe o zavrnitvi tožbe ni samo ugotavljalo dejanskega stanja, pomembnega za meritorno odločitev v upravnem sporu, temveč je le ugotavljalo, ali je izpodbijana odločba tožene stranke pravilna in zakonita. Zato tudi po presoji vrhovnega sodišča v obravnavanem primeru ni izpolnjen pogoj za obravnavanje predloga za obnovo sodnega postopka po vsebini, saj niso izpolnjene procesne predpostavke za odločanje o tem predlogu po vsebini. Prvostopenjsko sodišče je torej odločilo pravilno in zakonito, ko je predlog za obnovo obravnavanega sodnega postopka zavrglo.

Glede na zgornje stališče niso utemeljene pritožbene navedbe o zmotni uporabi materialnega prava, saj to v tem primeru ni bilo niti uporabljeno, uporabljen je bil le ZUS-1. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je bilo dejansko stanje glede obnove sodnega postopka zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno, saj se izpodbijana odločitev nanaša le na presojo izpolnjenosti pogojev za dovolitev obnove sodnega postopka, ki pa glede na zgoraj navedeno tudi po presoji vrhovnega sodišča v tem primeru niso izpolnjeni. Kolikor pa se pritožba nanaša na ugotavljanje dejanskega stanja v upravnem postopku, pa to ni predmet presoje v tem upravnem sporu. Po presoji pritožbenega sodišča v tem primeru tudi niso podane v pritožbi očitane bistvene kršitve pravil postopka v upravnem sporu, saj je izpodbijani sklep ustrezno in razumno obrazložen, za njegovo izdajo pa je podana pravna podlaga v 96. in 100. členu ZUS-1. Glede na navedeno je vrhovno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep na podlagi 76. člena ZUS-1.