Jedro

Tožniku je bila odobrena brezplačna pravna pomoč in zato ugovori zoper sam postopek vročanja odločbe in navedbe o zavrnitvi odvetnikovega predloga za razrešitev nudenja brezplačne pravne pomoči ne morejo vplivati na zakonitost izpodbijane sodbe, saj ti postopki niti niso bili predmet odločanja tožene stranke.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 21.1.2005; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je na podlagi določbe 13. člena Zakona o sodnih taksah (ZST) tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Z navedeno odločbo je tožena stranka ugodila tožnikovi prošnji in mu dodelila nujno brezplačno pravno pomoč za pravno svetovanje in zastopanje v pravdnih zadevah, ki se vodita pred Okrajnim sodiščem v Domžalah (1. točka izreka odločbe); odločila, da mora tožnik v 8 dneh od prejema odločbe predložiti toženi stranki pisno izjavo o podlagi, višini in času prejemanja drugih dohodkov in prejemkov v obdobju od julija 2004 do novembra 2004 in ga opozorila, da bo v nasprotnem primeru uporabila določbe ZBPP o neopravičeno prejeti brezplačni pravni pomoči (2. točka izreka odločbe); za izvajanje brezplačne pravne pomoči določila odvetnika M.Š. (3. točka izreka odločbe) in odločila ob vrnitvi napotnice za izvajanje brezplačne pravne pomoči z opozorilom o posledicah, če upravičenec napotnice ne bo vrnil v roku 8 dni od dneva, ko je bila napotnica popolna (4. točka izreka odločbe).

Sodišče prve stopnje se v izpodbijani sodbi skladno z določbo 2. odstavka 67. člena ZUS sklicuje na razloge tožene stranke v odločbi o odobritvi brezplačne pravne pomoči in meni, da tožnik v tožbi neutemeljeno zatrjuje, da ni prejel ustrezne pravne pomoči, kot tudi da mu Republika Slovenija ne nudi ustrezne pravne pomoči. Tožnikovi prošnji za odobritev brezplačne pravne pomoči v dveh zadevah, ki sta v teku pred Okrajnim sodiščem v Domžalah, je bilo ugodeno na podlagi določbe 1. odstavka 36. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP-UPB 1, Uradni list RS, št. 96/04). Glede uveljavljanja pravice do izbire pooblaščenca je sodišče menilo, da tožnik za takšne trditve nima opore v določbah ZBPP-UPB1. Tožnik pa po stališču sodišča prve stopnje tudi nima prav, ko zatrjuje, da mu Republika Slovenija ne nudi ustrezne pravne pomoči, saj v konkretni zadevi za to trditev, ki je niti ni obrazložil, nima niti dejanske niti pravne podlage ne v izpodbijani odločbi in tudi ne v podatkih v listinah predmetnega upravnega spisa.

Tožnik v pritožbi zoper sodbo navaja, da je predmet spora v obravnavani zadevi način in ravnanje tožene stranke pri sami izročitvi odločbe in nadalje odklonitev odvetnika M.Š., da mu nudi brezplačno pravno pomoč. Povzema celoten postopek dodelitve brezplačne pravne pomoči in tudi navaja, da je prejel odločbo tožene stranke z dne 24.2.2005, s katero je bil predlog odvetnika M.Š., da se ga zaradi preobremenjenosti razreši dolžnosti nudenja brezplačne pravne pomoči, zavrnjen. Na koncu pritožbe zahteva od Republike Slovenije poleg vseh odškodninskih zahtevkov še odškodnino za povzročene psihične in fizične bolečine za vsako tekoče leto od dneva, ko je sprožil upravna postopka, v katerih mu je bila odobrena brezplačna pravna pomoč, to je od 10.5.2004 do pravnomočne odločitve v teh zadevah v višini 1.000.000 evrov v tolarski protivrednosti.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo RS kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilna in zakonita, sodišče prve stopnje pa je svojo odločitev utemeljilo z razlogi, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja.

Tožnik je v postopku brezplačne pravne pomoči s svojo prošnjo uspel, saj mu je bila dodeljena brezplačna pravna pomoč za pravno svetovanje in zastopanja v obeh pravdnih zadevah, ki se vodita pred Okrajnim sodiščem v Domžalah. Določen mu je bil tudi odvetnik za nudenje brezplačne pravne pomoči, odvetnikov predlog za razrešitev nudenja brezplačne pravne pomoči pa je bil v postopku, ki ga je vodila tožena stranka, zavrnjen. Iz upravnih spisov je tudi razvidno, da je tožnik odločbo o dodelitvi brezplačne pravne pomoči prejel na predpisan način in da mu je tožena stranka tudi poslala fotokopijo vročilnice o vročitvi te odločbe. Ugovori zoper sam postopek vročanja odločbe in navedbe o zavrnitvi odvetnikovega predloga za razrešitev nudenja brezplačne pravne pomoči, zaradi katerih je tožnik vložil pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje, zato po presoji pritožbenega sodišča na zakonitost sodbe sodišča prve stopnje ne morejo vplivati, saj ti postopki niti niso bili predmet odločanja tožene stranke.

Morebitni tožnikovi odškodninski zahtevki pa niso predmet postopka za dodelitev brezplačne pravne pomoči, saj se nanašajo na pravdne postopke, zaradi katerih je tožnik prosil za brezplačno pravno pomoč.

Pritožbeno sodišče je neutemeljeno pritožbo na podlagi določbe 73. člena ZUS zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.