Jedro

Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je MOK šele z odločbo št. 478-774/2008 z dne 18. 5. 2010 ugotovila, da gre za grajeno javno dobro lokalnega pomena in da se pri spornih nepremičninah vknjiži lastninska pravica v korist MOK z zaznambo grajeno javno dobro lokalnega pomena (kar je zemljiškoknjižno sodišče izvršilo s sklepom Dn 3649/2010 z dne 27. 7. 2010). Pravilno pa je prvostopenjsko sodišče tudi zaključilo, da tovrstna okoliščina ne pomeni, da sta drugi toženec in stečajni senat v času prodaje ravnala kvalificirano protipravno (s prevaro ipd.). Skozi prizmo navedene odločbe MOK, ki je dala spornim nepremičninam izrecen status javnega dobra, tožeča stranka ne more utemeljiti svoje teze o tem, da gre v primeru spornih nepremičnin za grajeno (morsko) javno dobro že neprekinjeno od leta 1961 dalje (ko naj bi bilo ustanovljeno in v zemljiško knjigo vpisano na podlagi Poizvedovalnega zapisnika Okrajnega sodišča v Kopru Rz 330761-631/872 z dne 19. 12. 1961), da zato te nepremičnine nikoli niso bile v premoženju stečajnega dolžnika (ker naj bi bile leta 2002 olastninjene, in sicer naj bi lastnik parcel postala RS, lastnik na njih zgrajenih objektov pa MOK) in da sta drugi toženec in stečajno sodišče (v času prodaje) to vedela oziroma bi mogla vedeti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1.Sodišče prve stopnje je dne 30. 5. 2012 izdalo sodbo VIII Pg 721/2010, s katero je zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na ugotovitev ničnosti Pogodbe o prodaji pravne osebe A., d. o. o. - v stečaju, tožbeni zahtevek, da sta toženca dolžna nerazdelno plačati tožeči stranki 2.485.738,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 2. 2008 dalje do plačila, pa zavrnilo. Odločilo je tudi o stroških postopka (list. št. 100).

2.Pritožbeno sodišče je s sodbo I Cpg 1139/2012 z dne 12. 3. 2014 pritožbo tožeče stranke (zoper zavrnilni in stroškovni del odločbe sodišča prve stopnje) zavrnilo in predhodno citirano odločitev sodišča prve stopnje potrdilo.

3.Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo. Vrhovno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju: VS RS) jo je s sodbo III Ips 77/2014 z dne 9. 12. 2015 zavrnilo.

4.Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi tožeče stranke dne 17. 12. 2020 z odločbo Up-182/16-30 sodbo VS RS III Ips 77/2014 z dne 9. 12. 2015 razveljavilo in mu zadevo vrnilo v novo odločanje.

5.VS RS je s sklepom III Ips 3/2021-5 z dne 16. 11. 2021 reviziji tožeče stranke ugodilo, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

6.Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo VIII Pg 1968/2021 z dne 7. 9. 2022 razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki se glasi: "1. Prvotožena stranka Republika Slovenija in drugotožena stranka B. B. sta dolžna tožeči stranki C. Banja Luka nerazdelno plačati znesek 2.485.738,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 8. 2008 dalje do plačila. 2. Prvotožena stranka Republika Slovenija in drugotožena stranka B. B. sta dolžna tožeči stranki C. nerazdelno povrniti pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila, v 15 dneh pod izvršbo." (I. točka izreka izpodbijane sodbe). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna povrniti prvo toženi stranki 22.127,50 EUR pravdnih stroškov, v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo (II. točka izreka izpodbijane sodbe) ter da je tožeča stranka dolžna povrniti drugo toženi stranki 38.156,61 EUR pravdnih stroškov, v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo (III. točka izreka izpodbijane sodbe).

7.Zoper citirano sodbo v celoti je pritožbo vložila tožeča stranka. Uveljavljala je pritožbene razloge zmotne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja ter utemeljevala, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev sprejelo na podlagi nepravilnih dejanskih in pravnih zaključkov, da je zmotno uporabilo za odločitev relevantna določila zakonov, da so njegove ugotovitve glede dejanskega stanja v nasprotju z izvedenimi dokazi ter da o nekaterih odločilnih dejstvih sploh ni zavzelo stališča oziroma se s temi dejstvi niti ni ukvarjalo. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da njeni pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da postavljenemu dajatvenemu tožbenemu zahtevku zoper oba toženca v celoti ugodi, slednjima pa naloži, da tožeči stranki v roku 15 dni povrneta vse stroške tega postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila. Stroške pritožbenega postopka je priglasila v specificiranem stroškovniku na sami vlogi.

8.Na pritožbo tožeče stranke je prva toženka odgovorila in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo kot neutemeljeno v celoti zavrne, sodbo sodišča prve stopnje potrdi, tožeči stranki pa naloži še povračilo stroškov postopka prve toženke v zvezi z odgovorom na pritožbo. Slednje je priglasila v stroškovniku na vlogi.

9.Na pritožbo tožeče stranke je odgovoril tudi drugi toženec. Predlagal je, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno v celoti zavrne, sodbo sodišča prve stopnje potrdi, tožeči stranki pa naloži še povračilo stroškov postopka v zvezi z njegovim odgovorom na pritožbo (ki naj bi bil glede na očitna potvarjanja v podajanju navedb s strani tožeče stranke potreben oziroma nujen), katere je priglasil v sami vlogi.

10.Tožeča stranka je v nadaljevanju pritožbenemu sodišču predložila še repliko na odgovor prve toženke na pritožbo. Gre za vlogo, ki po Zakonu o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) ni predvidena, zato je pritožbeno sodišče ni upoštevalo.

Dejanski okvir spora

11.V pritožbenem postopku je ostal sporen odškodninski zahtevek tožeče stranke zoper državo in stečajnega upravitelja, za povrnitev škode, ki naj bi tožeči stranki nastala kot posledica plačila previsoke kupnine za stečajnega dolžnika A., d. o. o. - v stečaju, ki je bil prodan kot pravna oseba. Plačilo naj bi bilo previsoko, ker se je kasneje izkazalo, da stečajni dolžnik ni bil lastnik nepremičnin, ki so bile v Pogodbi o prodaji pravne osebe z dne 15. 2. 2008 (v nadaljevanju: Pogodba) navedene med premoženjem stečajnega dolžnika.

O prekluziji

12.Prva toženka v tem pritožbenem postopku ni vložila pritožbe, ker - kot tudi sama izpostavlja - zanjo nima pravnega interesa, ne strinja pa se z določenimi stališči in zaključki sodišča prve stopnje, predvsem v zvezi z njenim ugovorom prekluzije.

13.V nadaljevanju tako povzema omenjeni ugovor iz vloge z dne 8. 3. 2022, na naroku za glavno obravnavo dne 9. 3. 2022 ugovarjano procesno kršitev, če bo sodišče dopustilo nove razširjene navedbe tožeče stranke podane v četrtem in petem pripravljalnem spisu, odgovor sodišča prve stopnje v zvezi z navedenim ter poudarja, da je še v svojih vlogah z dne 23. 6. 2022 in 24. 6. 2022 opozorila na nedovoljene novote tožeče stranke iz sedmega in osmega pripravljalnega spisa in posledično prekluzijo. Po njenih navedbah dejstva, za katera zatrjuje, da predstavljajo nedovoljene novote, niso nastala po zaključku naroka za glavno obravnavo dne 30. 5. 2012, zato bi jih tožeča stranka lahko podala pravočasno le do tega dne, kar pomeni, da ni izpolnjen pogoj, da jih tožeča stranka ne bi mogla navesti brez svoje krivde že v razveljavljenem postopku. Poleg tega po njenem mnenju ni izpolnjen niti drugi pogoj, saj je njihova dopustitev zavlekla reševanje spora - tožeča stranka je z novimi navedbami tako v četrti kot tudi v nadaljnjih pripravljalnih vlogah povzročila, da se je postopek zavlekel.

14.Pritožbeno sodišče se s predhodno navedenim ne strinja. Sodišče prve stopnje je že na prvem naroku za glavno obravnavo (v novem sojenju) dne 9. 3. 2022 - kot navaja tudi sama prva toženka - pojasnilo, zakaj bo upoštevalo navedbe, ki jih je tožeča stranka podala v četrti in peti pripravljalni vlogi. Ker je bilo že iz dotedanjega postopka razvidno, da je tožeča stranka utemeljevala zlorabo stečajnega postopka oziroma prekoračitev mej, sodišče prve stopnje pa bi jo moralo v primeru pomanjkljivih navedb pozivati v okviru materialnega procesnega vodstva, je tovrstne navedbe pravilno dopustilo. Navedb (in dokazov) v zvezi s kazenskim postopkom pa tožeča stranka do zaključka (prvega) naroka v prvem sojenju niti ni mogla podati (kar pomeni, da izpolnjujejo pogoj nekrivde). Poleg tega po oceni sodišča prve stopnje, s katero pritožbeno sodišče soglaša, navedbe tudi niso zavlekle predmetnega spora. Čeprav je bilo v nadaljevanju izraženo nestrinjanje prve toženke s povzeto obrazložitvijo, pritožbeno sodišče meni, da je sodišče prve stopnje v tem primeru pravilno sledilo težnji po zagotavljanju materialno pravilne sodbe, prvi toženki pa tudi nikakor ni odvzelo pravice, da se izjavi v postopku (prva toženka namreč sama priznava, da sta imela z drugim tožencem na vsako vlogo tožeče stranke pravico do izjave).

15.Kar se tiče navedb tožeče stranke iz sedmega in osmega pripravljalnega spisa, pa pritožbeno sodišče (ob upoštevanju zapisnikov o naroku za glavno obravnavo z dne 25. 5. in 7. 9. 2022) ugotavlja, da je sodišče prve stopnje upoštevalo samo navedbe iz tožničinega sedmega, ne pa tudi njenega osmega (in devetega) pripravljalnega spisa in da se v izpodbijani sodbi do ugovora prekluzije ni izrecno opredelilo. Ker pa je tudi v zvezi s trditvami o dejstvih iz navedene vloge mogoče sprejeti iste razloge, kot jih je prvostopenjsko sodišče pojasnilo že dne 9. 3. 2022, pritožbeno sodišče v tem, da so bile pri sprejemanju odločitve upoštevane, ne vidi nezakonitosti.

Presoja utemeljenosti pritožbe

16.Pritožba ni utemeljena.

O izključevanju vlog

17. Uvodno sklicevanje tožeče stranke na določbe Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji

1. Zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji

2. Zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji

(v nadaljevanju: ZPPSL) o tem, katera oseba ne more biti imenovana za stečajnega upravitelja oziroma pojasnjevanje, da je v primeru sovpadanja vloge stečajnega upravitelja z vlogo upnika v stečajnem postopku podan absolutni izločitveni razlog, v tem gospodarskem sporu ne more biti učinkovito. Uporaba 1. točke drugega odstavka 78. člena ZPPSL (in 82. člena ZPPSL, ki sta umeščeni v poglavje 4. Stečajni postopek; 4.1. Organi stečajnega postopka) je omejena na stečajni postopek, prav tako tudi razlaga, po kateri razlog za izločitev v takšnem primeru obstaja ne glede na to, ali bi v resnici to razmerje vplivalo na nepristranskost stečajnega upravitelja. Pritožbeni očitek, da se v obravnavanem sporu sodišče prve stopnje ni ukvarjalo z ex lege izločitvijo stečajnega upravitelja (v nadaljevanju: drugi toženec) dne 27. 12. 2006 in s pravnimi posledicami le te, posledično pa kršilo tožničino pravico do izjave (22. člen Ustave RS), je zato neutemeljen. Predmetni spor je odškodninski. V njem se presoja odškodninska odgovornost drugega toženca in države v zvezi s prodajo stečajnega dolžnika A., d. o. o. - v stečaju kot pravne osebe, zato se je prvostopenjsko sodišče do zatrjevane dvojne vloge drugega toženca v stečajnem postopku pravilno opredelilo le v tem okviru.

Sodišče prve stopnje je tako pravilno presojalo, kakšen pomen ima za ta spor v obsodilni sodbi Okrožnega sodišča v Kopru X K 000/2013 z dne 15. 4. 2014 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru III Kp 000/2013 z dne 28. 11. 2014 ugotovljeno dejstvo, da je drugi toženec dejansko odkupoval terjatve upnikov, pri čemer je formalno kot kupec terjatev nastopala družba D., d. o. o., ki je v obdobju od decembra 2006 do konca novembra 2007 odkupila za 2.076.652,11 EUR terjatev z denarjem drugega toženca po povprečno 14,70 % njihove vrednosti.

Pri tem je po presoji pritožbenega sodišča izhajalo tudi iz pravilne premise, da zaradi opisane situacije - ko je bil torej drugi toženec v stečajnem postopku nad družbo A., d. o. o. - v stečaju hkrati stečajni upravitelj in (kasneje) še upnik - ni mogoče kar avtomatično zaključiti, da so od trenutka, ko je drugi toženec postal upnik stečajnega dolžnika, protipravna vsa dejanja unovčitve dolžnikovega premoženja oziroma da so vsa protipravna ravnanja drugega toženca v vzročni zvezi s škodo, katere povrnitev se v konkretnem postopku zahteva. Ustrezno je zato presojalo, ali v kazenski sodbi ugotovljeni dejanski stan (kot povzet zgoraj ležeče), na katerega je bilo vezano, pomeni protipravno ravnanje drugega toženca, ki je v vzročni zvezi s škodo, ki je nastala tožeči stranki, ter utemeljeno zaključilo, da lahko predstavlja zgolj indic, zakaj bi bil drugi toženec osebno zainteresiran za prodajo spornih nepremičnin, da pa odkup terjatev sam po sebi ni v vzročni zvezi s tožeči stranki nastalo škodo.

Do sporne prodaje stečajnega dolžnika A., d. o. o. - v stečaju je prišlo pozneje, torej potem, ko je drugi toženec že zagotovil denar za odkup terjatev 21. 12. 2006 in 10. 1. 2007, pravnomočna kazenska sodba v spisu (tj. sodba Okrožnega sodišča v Kopru X K 000/2013 z dne 15. 4. 2014 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru III Kp 000/2013 z dne 28. 11. 2014) pa v nasprotju z navedbami iz pritožbe tudi ne dokazuje, da je "bil stečajni postopek zlorabljen za pridobivanje protipravne premoženjske koristi drugemu tožencu, ki je skrivaj odkupoval terjatve in bil največji upnik stečajnega dolžnika". Dokazuje kvečjemu, da je bil zlorabljen uradni položaj drugega toženca v stečajnem postopku, pa še to ne v razmerju do A., d. o. o. - v stečaju. V zvezi s spornimi nepremičninami je bil drugi toženec v razmerju do tožeče stranke pred pritožbenim sodiščem oproščen. (prim. še podrobno obrazložitev iz 47. točke izpodbijane sodbe).

Zakaj je pravilna ocena prvostopenjskega sodišča, da tudi sicer v zvezi z ravnanjem drugega toženca (in stečajnega senata) ni podana protipravnost (oziroma da niso bile prekoračene pravno dopustne meje oziroma zlorabljen postopek prodaje v stečaju), pa bo pritožbeno sodišče pojasnilo v nadaljevanju, tj. v okviru odgovora na preostale pritožbene navedbe.

Slednjim skupna je sicer ravno nasprotna tožničina trditev, da je bila (s strani drugega toženca in stečajnega senata Okrožnega sodišča v Kopru) načrtno zlorabljena prodaja stečajnega dolžnika A., d. o. o. - v stečaju kot pravne osebe na javni dražbi. Tožeča stranka izpostavlja, da imajo njuna ravnanja v zvezi z omenjeno prodajo značilnosti prevare (povzročitve zmote) in da se sodišče prve stopnje do teh ravnanj sploh ni opredelilo, to pa "zato, da je v ponovljenem postopku sploh lahko razsodilo v škodo tožeče stranke". Drugi toženec in stečajni senat sta brez pravnega naslova v stečajno maso omenjene družbe uvrstila parcele, ki so kot javno dobro od 10. 8. 2002 dalje v premoženju Republike Slovenije oziroma Mestne občine Koper.

Bistvo zlorabe je po tožničinih trditvah torej v tem, da je bilo v sodnem sklepu o odreditvi prodaje (in v pogodbenem določilu) neresnično navedeno, da so v času prodaje omenjene parcele v premoženju stečajnega dolžnika; tožeča stranka se je namreč nanj zanesla. Sodišču prve stopnje tako očita kršitev njene pravice do izjave, prav tako tudi, da je na račun zmotnih materialnopravnih izhodišč zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

Nesporno dejansko stanje

V tem pravdnem postopku med pravdnima strankama niso sporna sledeča pravno relevantna dejstva (ki jih je sodišče prve stopnje zapisalo v 10. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, pritožbeno sodišče pa jih na tem mestu samo povzema):

- na predlog drugega toženca je stečajni senat Okrožnega sodišča v Kopru s sklepom St 28/2002 z dne 10. 1. 2008 odredil prodajo stečajnega dolžnika A., d. o. o. - v stečaju kot pravne osebe z vsem premoženjem, ki je bilo ocenjeno v cenitvi pooblaščenega revizorja E., d. o. o. na dan 2. 10. 2007;

- ta cenitev (ki je bila sestavni del izreka sklepa z dne 10. 1. 2008) je vključevala tudi popis nepremičnega premoženja stečajnega dolžnika z ocenjenimi vrednostmi in zemljiškoknjižnimi izpiski, med katerim so bile tudi sporne nepremičnine z navedbami parcelnih številk, pripisane k zemljiškoknjižnemu vložku št. 804, k. o. ...;

- sporne nepremičnine iz vl. št. 804, k. o. ..., so bile ocenjene v vrednosti 2.485.738,80 EUR;

- sklep o odreditvi prodaje je postal pravnomočen 23. 1. 2008;

- na podlagi izvedene javne dražbe dne 5. 2. 2008, na katero je pristopila tožeča stranka, sta stečajni dolžnik (za njega drugi toženec) in tožeča stranka dne 15. 2. 2008 sklenila Pogodbo o prodaji pravne osebe A., d. o. o. - v stečaju;

- v Pogodbi z dne 15. 2. 2008 je bila kupnina določena na 4.169.000,00 EUR, pri čemer so bile kot premoženje kupljene pravne osebe navedene tudi nepremičnine, vpisane v vl. št. 804, k. o. ..., v ocenjeni vrednosti 2.485.738,80 EUR;

- potem, ko je tožeča stranka dne 27. 2. 2008 plačala celotno kupnino, je stečajni senat s sklepom St 28/2002 z dne 17. 3. 2008 odredil izročitev navedene pravne osebe kupcu (tj. tožeči stranki);

- v času odločanja stečajnega senata in oprave javne dražbe v zemljiški knjigi pri teh nepremičninah stečajni dolžnik ni bil vpisan kot lastnik, pri čemer pa je bila tožeča stranka že pred javno dražbo seznanjena s statusom nepremičnin, pri katerih je bila glede lastninskega statusa vknjižena "družbena lastnina v splošni rabi in v upravi A., p. o.";

- pravna oseba A., d. o. o. ni uspela s predlogom z dne 30. 8. 2008 za vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo, saj je Okrajno sodišče v Kopru s sklepom Dn št. 4176/2008 z dne 2. 10. 2008 vknjižbo zavrnilo z obrazložitvijo, da so nepremičnine v vl. št. 804, k. o. ..., javno dobro državnega pomena in v posledici last države;

- po predlogu tožeče stranke z dne 30. 11. 2009 za ukinitev javnega dobra, je MOK dne 18. 5. 2010 izdala odločbo, s katero ugotavlja, da so sporne nepremičnine grajeno javno dobro lokalnega pomena in da se pri teh nepremičninah vknjiži lastninska pravica v korist MOK z zaznambo grajenega javnega dobra lokalnega pomena.

O protipravnosti

Prvostopenjsko sodišče vsebine dokumentov, na katere tožeča stranka opozarja v točki B. pritožbe (v smislu, kaj je bilo zapisano v pravnomočnem sklepu Okrožnega sodišča v Kopru o odreditvi prodaje St 28/2002 z dne 10. 1. 2008 in v Pogodbi z dne 15. 2. 2008, pa tudi v njenih osnutkih, in da je drugi toženec v telefonskem razgovoru takratnemu pooblaščencu tožeče stranke, odvetniku F. F., zatrdil, da sporne nepremičnine niso javno dobro, ker sicer ne bi bile vključene v premoženje stečajnega dolžnika, ki se je prodajal kot pravna oseba), torej ni obravnavalo kot sporne. Je pa res, da tem dokumentom, ki sta jih v stečajnem postopku pripravila ali drugi toženec ali stečajno sodišče, na podlagi drugih v tej pravdi ugotovljenih okoliščin ni pripisalo funkcije spravljanja v zmoto (tožeče stranke) oziroma ni materialnopravno presodilo, da je bila tožeča stranka "z njihovo pomočjo prevarana in zapeljana, da v premoženje stečajnega dolžnika A., d. o. o. - v stečaju sodijo tudi sporne nepremičnine iz vl. št. 804, k. o. ..." (po navedbah tožeče stranke je bilo v navedenih dokumentih, ki sta jih pripravila drugi toženec in stečajno sodišče, neresnično navedeno, da so v času prodaje nepremičnine, vpisane v vl. št. 804, k. o. ..., v premoženju stečajnega dolžnika). Še preden je drugi toženec tožeči stranki po elektronski pošti poslal osnutek Pogodbe o prodaji stečajnega dolžnika A., d. o. o. - v stečaju (kar tožeča stranka opredeljuje kot prvo naklepno ravnanje, ki naj bi ga izvršil drugi toženec) oziroma je bil izdan sklep o odreditvi prodaje, se je namreč v stečajnem postopku izkristalizalo (in to je sodišče prve stopnje obširno, izčrpno, pa tudi materialnopravno pravilno pojasnilo v izpodbijani sodbi), da za zaključek, da nepremičnine, vpisane v vl. št. 804, k. o. ..., sodijo v premoženje stečajnega dolžnika, obstajajo utemeljeni razlogi oziroma da so bili (zaradi teh) vsi relevantni akterji (s čimer so mišljeni drugi toženec, stečajni senat, kasneje pa še tožeča stranka kot kupec) utemeljeno prepričani, da sporne nepremičnine - v smislu lastništva - sodijo v premoženje družbe A., d. o. o. - v stečaju, da so bili poleg tega seznanjeni s tem, kje se le-te nahajajo in kaj so ter da posledično ni mogoče reči, da je šlo na temelju dokumentov, ki so jih obravnavali kot premoženje stečajnega dolžnika, za zapeljevanje v zmoto. Pri tem pritožbeno sodišče poudarja, da je sodišče prve stopnje postopalo materialnopravno ustrezno, ko je ravnanje drugega toženca in stečajnega senata v zvezi z ugotavljanjem statusa spornih nepremičnin in njihovega (potencialnega) lastništva presojalo v času pred in v trenutku prodaje stečajnega dolžnika A., d. o. o. - v stečaju kot pravne osebe.

23.Z dnem začetka stečajnega postopka se oblikuje stečajna masa. V stečajno maso gre vse dolžnikovo premoženje, če z zakonom ni drugače določeno (prvi in drugi odstavek 6. člena ZPPSL). Dolžnik kot pravna oseba se proda praviloma na javni dražbi ali z zbiranjem ponudb. Prodaja dolžnika kot pravne osebe se sme odrediti samo pod pogojem, da se s tem dosežejo ugodnejši pogoji za poplačilo upnikov (tretji in četrti odstavek 146. člena ZPPSL).

24.Prvi in drugi odstavek 6. člena ZPPSL uzakonjata enega od vidikov načela univerzalnosti v stečajnem postopku, in sicer načelo univerzalnosti premoženja, po katerem je celotno premoženje stečajnega dolžnika namenjeno poplačilu upnikov. Zaradi uresničitve tega načela se z začetkom stečajnega postopka oblikuje stečajna masa, ki jo pravna teorija opredeljuje kot premoženje, za katerega tako glede razpolaganja (unovčenja) kot tudi glede namena njegove uporabe (poplačila upnikov) veljajo posebna pravila stečajnega prava. Izraz premoženje določene osebe nedvomno označuje pravno pripadnost tega premoženja tej osebi, ki se izraža bodisi z lastninsko pravico na stvareh bodisi z imetništvom (drugih) pravic. Že po splošnih pravilih stvarnega prava se zato premoženje, ki (pravno) ne pripada stečajnemu dolžniku, izloči iz stečajne mase (prim. tudi 131. člen ZPPSL).

25.Zakaj je drugi toženec v konkretnem primeru nepremičnine iz vl. št. 804 in 2948, k. o. ..., pri katerih je bila glede lastninskega statusa vknjižena "družbena lastnina v splošni rabi in v upravi A., p. o." (to so sporne nepremičnine, pa tudi druge), vključil v stečajno maso in po kakšnem postopku so se nato nekatere od njih kot javno dobro izločile iz stečajne mase, je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo v 14. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Pri tem v postopanju drugega toženca kot stečajnega upravitelja ni prepoznalo protipravnosti, in sicer utemeljeno. Tožeča stranka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje v zvezi s tem prezrlo predpise o lastninjenju (obstoječega grajenega morskega) javnega dobra in predpise o stečaju; da javno dobro sploh ne postane del stečajne mase, da bi se le-to iz stečajne mase lahko izločalo ipd. (prim. navedbe pod C. (1)). Upoštevaje pravilo, da se premoženje, ki (pravno) ne pripada stečajnemu dolžniku, izloči iz stečajne mase, je bilo ravnanje drugega toženca ustrezno. Glede na zemljiškoknjižni status nepremičnin iz vl. št. 804 in 2948, k. o. ... (ki bo pojasnjen v nadaljevanju), je drugi toženec postopal pravilno, ko je od države pridobival podatke o tem, za kakšne vrste nepremičnin gre in je Agencija Republike Slovenije za okolje (v nadaljevanju: ARSO) za tiste nepremičnine, ki so bile vpisane kot vodotoki, izdala "odločbo o prenosu na državo" (kar je sodišče prve stopnje ugotovilo iz njegovega dopisa z dne 8. 5. 2006, izrednega poročila z dne 4. 10. 2007 - B 122 in B 130 - ter njegove izpovedbe). Določba drugega odstavka 6. člena ZPPSL je bila s tem spoštovana in ne izigravana, status omenjenih nepremičnin na ta način tudi ni bil prikrit. Še več, sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da že vsebina dopisa drugega toženca z dne 8. 5. 2006 kaže, da ni šlo za namerno prikrivanje statusa zemljišč iz vl. št. 804, k. o. ..., in se je javno dobro iz stečajne mase izločalo.

26.V stečajni masi dolžnika A., d. o. o. - v stečaju (ki se je nato prodal kot pravna oseba) pa so ostale v tem postopku sporne nepremičnine iz vl. št. 804, k. o. ..., glede katerih tožeča stranka (še) pritožbeno vztraja, da so "grajeno morsko javno dobro"; da je bilo grajeno morsko javno dobro (kot "družbena lastnina v splošni rabi") na parcelah iz vl. št. 804, k. o. ..., ustanovljeno in vpisano v zemljiško knjigo že na podlagi Poizvedovalnega zapisnika Okrajnega sodišča v Kopru Rz 330761-631/872 z dne 19. 12. 1961 (8. stran pritožbe); da so dne 10. 8. 2002, tj. z uveljavitvijo Zakona o vodah (v nadaljevanju ZV-1), sporne nepremičnine po samem zakonu kot javno dobro prešle v premoženje RS, na spornih parcelah zgrajeni objekti, katerih investitor je bila lokalna skupnost, pa v premoženje MOK (10. stran pritožbe); da spornih nepremičnin zato ni bilo dovoljeno uvrstiti v stečajno maso (da bi se iz stečajne mase nato lahko izločale) ter da je bilo tudi na posvetovanju sodnikov o nekaterih problemih v zvezi s stečaji dne 28. 11. 1996 in dne 29. 1. 1997 oblikovano stališče, da nepremičnine, ki so javno dobro, ter naravna bogastva, za katera zakon določa, da niso v pravnem prometu, ne postanejo del stečajne mase.

27.Na tej podlagi tožeča stranka v pritožbi izpodbija praktično celoten sklop ugotovljenih dejstev in materialnopravnih zaključkov o tem, da sta drugi toženec in stečajno sodišče (kljub omenjenemu zemljiškoknjižnemu vpisu, ki je v tistem času sicer res veljal za sinonim za javno dobro) utemeljeno prišla do sklepa, da sporne nepremičnine sodijo v premoženje stečajnega dolžnika, da v tem pogledu nista ravnala arbitrarno, samovoljno oziroma da tožeče stranke nista preslepila, da so sporne nepremičnine del premoženja stečajnega dolžnika. Izpodbija torej celotno analizo dogodkov in ugotovljenih okoliščin ter sprejetih materialnopravnih zaključkov, ki so botrovali zavrnitvi predmetnega tožbenega zahtevka na račun izostanka (kvalificirane) protipravnosti kot predpostavke zatrjevane odškodninske odgovornosti.

28.Tožeča stranka v C. točki pritožbe tako obsežno (po smislu) izpostavlja, česa sodišče prve stopnje v 14. točki svoje obrazložitve ni upoštevalo (pa bi moralo) oziroma kaj je pri sprejemanju svoje odločitve upoštevalo (pa ne bi smelo), ter pojasnjuje, kako je oboje vplivalo na (ne)pravilnost njegovih materialnopravnih stališč. Pri tem pa ves čas izhaja iz predpostavke, da so sporne nepremičnine iz vl. št. 804, k. o. ..., že od leta 1961 grajeno morsko javno dobro, da so se leta 2002 kot take olastninile skladno z določbami ZV-1 (da sta torej njihovi lastnici postali ali država ali pa občina) ter da posledično ni bilo podlage za njihovo vključitev v stečajno maso.

29.Argumentom tožeče stranke ni mogoče slediti. Po presoji pritožbenega sodišča na temelju opisane predpostavke - ki jo tožeča stranka uporablja kot nekakšen imperativ - materialnopravnih zaključkov sodišča prve stopnje ne more izpodbiti. Omenjena predpostavka namreč (vsaj v delu, da gre za javno dobro) temelji na dejstvu, ki se je izrazilo šele post festum, tj. po opravljeni javni dražbi in sklenitvi Pogodbe dne 15. 2. 2008, in sicer več kot dve leti po tem. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je namreč MOK šele z odločbo št. 478-774/2008 z dne 18. 5. 2010 ugotovila, da gre za grajeno javno dobro lokalnega pomena in da se pri spornih nepremičninah vknjiži lastninska pravica v korist MOK z zaznambo grajeno javno dobro lokalnega pomena (kar je zemljiškoknjižno sodišče izvršilo s sklepom Dn 3649/2010 z dne 27. 7. 2010). Pravilno pa je prvostopenjsko sodišče tudi zaključilo, da tovrstna okoliščina ne pomeni, da sta drugi toženec in stečajni senat v času prodaje ravnala kvalificirano protipravno (s prevaro ipd.). Skozi prizmo navedene odločbe MOK, ki je dala spornim nepremičninam izrecen status javnega dobra, tožeča stranka ne more utemeljiti svoje teze o tem, da gre v primeru spornih nepremičnin za grajeno (morsko) javno dobro že neprekinjeno od leta 1961 dalje (ko naj bi bilo ustanovljeno in v zemljiško knjigo vpisano na podlagi Poizvedovalnega zapisnika Okrajnega sodišča v Kopru Rz 330761-631/872 z dne 19. 12. 1961), da zato te nepremičnine nikoli niso bile v premoženju stečajnega dolžnika (ker naj bi bile leta 2002 olastninjene, in sicer naj bi lastnik parcel postala RS, lastnik na njih zgrajenih objektov pa MOK) in da sta drugi toženec in stečajno sodišče (v času prodaje) to vedela oziroma bi mogla vedeti. Da je omenjeno grajeno javno dobro morsko, pa ne izhaja niti iz te odločbe (A 45), zoper katero tožeča stranka oziroma pravna oseba, ki jo je tožeča stranka kupila, tudi ni vložila pravnega sredstva.

30.Do jasne odločbe, zaznamovane v zemljiški knjigi, da gre za javno dobro lokalnega pomena (v lasti MOK), je prišlo šele po zaključku stečajnega postopka in se s takšno ugotovitvijo prvostopenjsko sodišče v izpodbijani sodbi ni sprenevedalo (prim. predzadnji odstavek na 15. strani pritožbe; 29. stran pritožbe). V času vodenja stečajnega postopka nad družbo A., d. o. o. - v stečaju pa zemljiškoknjižno stanje glede spornih nepremičnin v tem smislu ni bilo urejeno (zemljiškoknjižno stanje je na splošno veljalo za negotovo, saj je še vedno potekal postopek tranzicije in se je zemljiškoknjižno stanje šele usklajevalo z dejanskim oziroma izvenknjižnim). Glede na to, da je bila takrat pri nepremičninah iz vl. št. 804 in 2948, k. o. ..., še vedno vknjižena "družbena lastnina v splošni rabi in v upravi A., p. o.", je to evidentno (ni še namreč imela znanega titularja). Nenazadnje se s tem strinja tudi tožeča stranka v obravnavani pritožbi, ko - zelo na splošno, ne pa npr. iz razloga, ker bi bila sporna zemljišča na dan uveljavitve ZV-1 v zemljiško knjigo vpisana kot vodna zemljišča - trdi, da so sporne parcele z dnem uveljavitve ZV-1, tj. 10. 8. 2002, prešle v last RS, na njih zgrajeni objekti, katerih investitor je bila lokalna skupnost, pa v last MOK ter da ta dva subjekta v letu 2008 še nista bila vknjižena kot lastnika predmetnega javnega dobra (pri čemer je jasno, da ima pri tem v mislih sporne nepremičnine iz vl. št. 804, k. o. ...).

31.Zakaj se tožeča stranka v obravnavani pritožbi (še vedno) sklicuje na ZV-1 sicer ni popolnoma jasno. Izpolnjenosti pogojev po njegovih prehodnih določbah, ki urejajo problematiko lastninjenja, v letu 2002 namreč ne zatrjuje (zakonskih znakov, na podlagi katerih bi drugi toženec in stečajno sodišče v kritičnem času morala sklepati, da gre za grajeno morsko javno dobro). Predvsem pa neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje te določbe spregledalo in da je posledično zmotno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje je na vse navedbe tožeče stranke v zvezi z lastninjenjem spornih nepremičnin po omenjenem zakonu izčrpno odgovorilo ter natančno pojasnilo, zakaj argumenti tožeče stranke v tem smislu ne morejo biti učinkoviti oziroma zakaj v kritičnem času ni bilo mogoče sklepati, da je v primeru spornih nepremičnin prišlo do lastninjenja po tem zakonu. Ker se s sprejetimi stališči pritožbeno sodišče v celoti strinja oziroma jih sprejema kot pravilne in zakonite, jih na tem mestu ne povzema niti (ponovno) ne odgovarja na tožničine navedbe, na katere je odgovorilo že prvostopenjsko sodišče. Pripominja le, da je lastninjenje obstoječih vodnih zemljišč ter objektov in naprav sicer res potekalo na podlagi samega ZV-1. To izhaja iz določbe 182. in 183. člena ZV-1.

Iz določbe 185. člena ZV-1, ki je umeščena v isto poglavje zakona, pa izhaja tudi, da zemljišča iz 182. člena tega zakona določi ministrstvo, objekte iz 183. člena tega zakona pa ministrstvo ali lokalna skupnost z ugotovitveno odločbo ter da zemljišča in objekte iz prejšnjega odstavka vpiše v zemljiško knjigo sodišče po uradni dolžnosti na podlagi pravnomočne odločbe iz prejšnjega odstavka. Obstoječa vodna zemljišča iz prvega odstavka 17. člena ZV-1, objekti iz četrtega odstavka 17. člena ZV-1 in objekti iz prvega ter tretjega odstavka 33. člena ZV-1, postanejo grajeno vodno ali grajeno morsko javno dobro z dnem uveljavitve tega zakona. Vlada objavi seznam zemljišč in objektov iz prejšnjega odstavka (prvi in drugi odstavek 189. člena ZV-1). Vsega navedenega pa se je očitno zavedal tudi drugi toženec. Zavedal se je, da brez sodelovanja države (pa tudi občine) ne bo mogel priti do dna vprašanju, kdo je (postal) lastnik nepremičnin iz vl. št. 804 in 2948, k. o. ..., ki se nahajajo znotraj Luke Koper, in ali gre za javno dobro, pri čemer zgolj zaradi vpisa v zemljiško knjigo "družbena lastnina v splošni rabi in v upravi A., p. o." ni bilo očitno, da nepremičnine niso premoženje stečajnega dolžnika.

V zvezi z nepremičninami iz vl. št. 804 (in 2948), k. o. ..., je drugi toženec zato od države pridobival podatke o tem, za kakšno vrsto nepremičnin gre in pri tistih, ki so bile vpisane kot vodotoki, je "ARSO izdal še dodatno odločbo o prenosu na državo". Za trideset izmed njih je torej država z odločbo št. 35512-4/2006 z dne 27. 2. 2006 (kar izhaja iz B 8) ugotovila, da so postale z uveljavitvijo ZV-1 last RS (prim. 37. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). Na koncu izvedenega postopka usklajevanja z državo pa je po pravilnih ugotovitvah prvostopenjskega sodišča (na podlagi izpovedbe drugega toženca) ostalo nekaj parcel, med njimi tudi parcele iz vl. št. 804, k. o. ..., za katere je država sama rekla, da niso njene in jih ni zahtevala (čeprav je imela kompletni seznam vseh nepremičnin in izpiske). Do izdaje ugotovitvene odločbe, ki bi bila podlaga za vpis lastninske pravice RS v zemljiško knjigo in podelitev statusa javnega dobra (kot v primeru odločbe št. 35512-4/2006 z dne 27. 2. 2006), v primeru spornih nepremičnin do trenutka prodaje dolžnika v stečajnem postopku tako ni prišlo. Drugi toženec je zato utemeljeno štel, da RS ni njihova lastnica in se zato "kot javno dobro državnega pomena" iz stečajne mase niso izločile.

Pri tem pa po presoji pritožbenega sodišča ni bistveno, kar tožeča stranka navaja v pritožbi, da je usklajevanje potekalo samo z ARSO Ministrstva za okolje, da pa se drugi toženec v zvezi s spornimi zemljišči (za katere tožeča stranka vztraja, da so nastala z nasipavanjem morskega dna na lokaciji sredi Luke Koper) ni oglasil na Direktoratu za pomorstvo Ministrstva za promet in zveze, ki naj bi bilo pristojno za "grajeno morsko javno dobro." S tem ko se je drugi toženec obrnil na eno izmed ministrstev (ki je imelo po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča kompletni seznam vseh nepremičnin in izpiske - prim. 18. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), je namreč lahko računal, da se bo uredil status vseh parcel, v zvezi s katerimi je opravljal poizvedbe (oziroma je lahko pričakoval, da bo država poskrbela, da se bo v zvezi z vsemi nepremičninami, ki so njena last, izdala odločba, ki bo nato služila kot podlaga za ureditev zemljiškoknjižnega vpisa) in tako oblikoval stečajno maso dolžnika A., d. o. o. - v stečaju.

Drugačne odločitve v tem postopku (na temelju drugačne interpretacije lastninjenja spornih nepremičnin po ZV-1) pa tožeča stranka ne more utemeljiti niti s sklicevanjem na odločbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 709/2006 in v njej sprejetih materialnopravnih stališčih (po trditvah pritožnice gre pri tem za pojasnila, da je za razsojo pomemben drugi odstavek 28. člena ZV-1, ki določa, da je "dno notranjih morskih voda in teritorialnega morja do zunanje meje obale" vodno zemljišče morja v lasti države; da je država postala lastnica prostora, ki je bil nasut na morsko dno, z uveljavitvijo ZV-1, ki je leta 2002 uredil lastninjenje vodnih zemljišč, in da to pomeni, da ugotovitvena odločba ni konstitutivna za prehod grajenega morskega javnega dobra v last RS - prim. navedbe na 28. strani obravnavane pritožbe). Navedena odločba je bila namreč sprejeta šele dne 21. 6. 2010, zato niti drugemu tožencu niti stečajnemu sodišču v kritičnem času ni mogla služiti kot opora za sklep, da sporne nepremičnine v nobenem primeru niso last stečajnega dolžnika. Kljub temu pa je drugi toženec (kot že pojasnjeno) v bistvu ravnal na način, kot da se je (potencialnega) lastništva države zavedal. A ker slednja - s katero je izrecno usklajeval podatke - spornih nepremičnin zase ni zahtevala (v stečajnem postopku pa ni priglasila izločitvene pravice niti je ni priglasil kdo drug) in je "na koncu tega postopka ostalo nekaj parcel, za katere je, po domače rečeno, država rekla, da niso njene, med njimi tudi parcele iz vl. št. 804, k. o. ...," pa mu (ob upoštevanju še vseh ostalih ugotovljenih okoliščin konkretnega primera) ni mogoče očitati, da je ravnal protipravno, ko je nepremičnine iz vl. št. 804, k. o. ..., s katerimi je dotlej upravljal stečajni dolžnik, vključil v stečajno maso družbe A., d. o. o. - v stečaju.

Z MOK pa drugi toženec v času pred prodajo stečajnega dolžnika kot pravne osebe po lastni izpovedbi statusa spornih nepremičnin ni posebej usklajeval. MOK kot članica upniškega odbora v stečajnem postopku nad družbo A., d. o. o. - v stečaju ni imela nobenih pripomb niti v stečajnem postopku ni bila priglašena nobena izločitvena pravica. Poleg tega je drugi toženec pred odločitvijo o prodaji od MOK pridobil potrdilo o namenski rabi zemljišča (kateremu je sodišče prve stopnje v okoliščinah konkretnega primera pripisalo povsem ustrezno težo in so nasprotne pritožbene navedbe neutemeljene). Pridobil ga je torej od občine, ki "bi lahko bila drugi lastnik javnega dobra" (poleg države). Iz njega pa ni izhajala nikakršna omejitev pravnega prometa oziroma status javnega dobra (ali kot je z drugimi besedami izpovedal drugi toženec, nobeno zemljišče ni bilo opredeljeno kot javno dobro). Kot je pravilno pojasnilo prvostopenjsko sodišče, je drugi toženec prodajo stečajnega dolžnika torej predlagal šele, ko se je izčistilo, katere nepremičnine so dejansko javno dobro oziroma imajo status vodotokov ali njim služečih objektov in naprav in katere ne, ter s strani MOK pridobljeno potrdilo o namenski rabi, k prodaji stečajnega dolžnika kot pravne osebe pa je nenazadnje podal soglasje tudi upniški odbor, v katerem je bil - kot že pojasnjeno - predstavnik MOK, pri čemer je bilo v cenitvi, ki je bila sestavni del izreka sklepa o odreditvi prodaje St 28/2002 z dne 10. 1. 2008, tudi navedeno, kaj so sporne nepremičnine v naravi in priloženo omenjeno potrdilo.

Na tej podlagi je nato stečajno sodišče izdalo sklep o odreditvi prodaje dolžnika A., d. o. o. - v stečaju kot pravne osebe. Odreditev takšne prodaje pa tudi po presoji pritožbenega sodišča ni bila samovoljna oziroma arbitrarna, kar velja tudi za navedbo, da se prodaja pravna oseba z vsem premoženjem, ki izhaja iz cenitve (tj. vključno s spornimi nepremičninami), saj je tudi stečajno sodišče vedelo, da je bilo predhodno izvedeno usklajevanje z državo glede nepremičnin, ki predstavljajo javno dobro ter pridobljeno potrdilo občine o namenski rabi, iz katere kakršnakoli omejitev ni izhajala (prim. 14. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), v cenitvi pa je bilo tudi točno opredeljeno, kje in kaj so sporne nepremičnine v naravi in po prostorskih aktih ter po podatkih iz zemljiške knjige. O preslepitvi oziroma spravljanju v zmoto tožeče stranke s strani drugega toženca ali stečajnega senata (na temelju sklepa o odreditvi prodaje) ni mogoče govoriti. Okoliščina, ki se je izkazala pozneje, in sicer da so sporne nepremičnine iz vl. 804, k. o. ..., javno dobro lokalnega pomena (čemur toženca v tem postopku sicer oporekata, zoper odločbo občine pa nista imela pravnega sredstva, medtem ko ga A., d. o. o. ni izkoristila), še ne pomeni, da sta drugi toženec in stečajno sodišče v času prodaje ravnala kvalificirano protipravno. V trenutku prodaje sklep o tem, da gre za javno dobro - skladno z vsem obrazloženim - ni bil mogoč. Tožeča stranka na temelju kasnejše ugotovitve statusa spornih nepremičnin (odločbe MOK z dne 18. 5. 2010 ali pa odločbe VS RS II Ips 709/2006 z dne 21. 6. 2010), v okoliščinah danega primera drugemu tožencu in stečajnemu sodišču ne more očitati protipravnosti, češ da nista uporabila jasnih predpisov o ex lege lastninjenju javnega dobra (saj da je pravni status teh nepremičnin vendar povsem jasen že od leta 1961 dalje), ki kot tako ni moglo postati del stečajne mase (prim. 10. str. pritožbe), sodišču prve stopnje v izpodbijani sodbi pa tudi ne zmotne uporabe materialnega prava. Upoštevaje vse pridobljene podatke v zvezi z spornimi nepremičninami, ter dejstvi, da jih država v postopku usklajevanja ni zahtevala zase in da niti država niti občina nanje nista posegli s prijavo izločitvene pravice v stečajnem postopku, je bil v trenutku prodaje utemeljen sklep, da sodijo v premoženje stečajnega dolžnika (tudi iz razloga, ker je slednji z njimi upravljal).

Vsebina odločbe MOK z dne 18. 5. 2010 sicer kaže na to, da je pravna podlaga za ureditev zemljiškoknjižnega stanja v času prodaje že obstajala (ZGO-1, ZJC), da se torej na spornih nepremičninah vknjiži lastninska pravica MOK kot grajenega javnega dobra lokalnega pomena (prim. 27. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). Vendar pa takšna pravna podlaga v konkretnem primeru do izvedbe prodaje še ni bila ugotovljena (pri čemer je način določitve statusa javnega dobra predvsem odvisen od tega, ali je mogoče posamezne pojavne oblike zajeti z abstraktno zakonsko določbo). Poleg tega bi bila v kritičnem času možna tudi izdaja "odločbe o ukinitvi statusa javnega dobra". To namreč potrjuje primer drugih nepremičnin iz istega zemljiškoknjižnega vložka (nepremičnine s parc. št. 600/1, 600/2 in 601, k. o. ...), glede katerih je MOK že leta 1998 sprejela sklep o ukinitvi javnega dobra (A 54), in bi v primeru ukinitve javnega dobra nepremičnine neposredno postale last družbe A., d. o. o. (kar sicer ni v skladu s siceršnjimi pravili, da se zgolj z ukinitvijo javnega dobra lastništvo nepremičnin ne spremeni; prim. 27. točko obrazložitve izpodbijane sodbe).

Enako pa v bistvu potrjuje tudi sklep v zemljiškoknjižni zadevi Okrajnega sodišča v Kopru z dne 23. 5. 2007 (ki ga je slednje izdalo na podlagi predloga drugega toženca za vknjižbo lastninske pravice družbe A., d. o. o. - v stečaju pri spornih nepremičninah z dne 22. 5. 2007; A 20), s katerim je drugega toženca pozvalo, da naj mu predloži listino oziroma odločbo o ukinitvi javnega dobra, sicer bo predlog zavrglo, in nima pomena, kot mu ga pripisuje tožeča stranka (torej da je bistven le z vidika zavedanja drugega toženca, da sporne nepremičnine predstavljajo javno dobro; da je "drugi toženec dobro vedel, da so sporne parcele iz vl. št. 804, k. o. ..., javno dobro in da nima pravnega naslova, na podlagi katerega bi te parcele smel vključiti v stečajno maso družbe A., d. o. o. - v stečaju; prim. 9. str. pritožbe). Sklep dokazuje, da je - tudi če bi sporne nepremičnine bile javno dobro - mogoče izposlovati listino oziroma odločbo o njegovi ukinitvi (kar se je predhodno tudi že zgodilo; A 54 in A 15), družbo A., d. o. o. - v stečaju pa vknjižiti kot lastnico, vendar po presoji pritožbenega sodišča to niti ni bistveno. To pa zato, ker je bil drugi toženec upoštevaje vse predhodno pojasnjene okoliščine kljub obstoju omenjenega sklepa še vedno utemeljeno prepričan, da sporne nepremičnine niso javno dobro (in tovrstne odločbe tudi ni pridobil, temveč je predlog z dne 22. 5. 2007 umaknil). Razloge prvostopenjskega sodišča v zvezi s tem pritožbeno sodišče v celoti sprejema kot pravilne in zakonite.

in se zato na tem mestu (ponovno) ne opredeljuje do obširnih pritožbenih navedb, ki sklepu z dne 23. 5. 2007 pripisujejo pomen, ki ga nima. Še posebej, ker so v tranzicijskih časih (zemljiškoknjižna) sodišča pogosto rada dala prednost načelu zaupanja v zemljiško knjigo, pri čemer pa je iz nadaljnjega razvoja sodne prakse razvidno, da je treba to načelo uporabljati z nekaj rezerve,

kar pomeni - kot že pojasnjeno - da je bilo postopanje drugega toženca ustrezno, ko se pri ugotavljanju statusa spornih nepremičnin ni ravnal zgolj po podatkih zemljiške knjige in sklepu z dne 23. 5. 2007 ni "slepo verjel". V nasprotju z navedbami iz pritožbe torej ne gre za to, da je bil "drugi toženec že dne 23. 5. 2007 s strani zemljiške knjige obveščen, da so sporne parcele javno dobro", temveč za to, da je kljub sklepu z dne 23. 5. 2007 še vedno utemeljeno verjel, da niso. Pri potencialnih lastnikih je namreč še naprej preverjal, ali gre za javno dobro in dobil odgovor, da temu ni tako. Sam je preveril tudi, da na spornih nepremičninah niso zgrajeni objekti javne infrastrukture, saj so bile nepremičnine ali prosta zemljišča ali pa zemljišča pod objekti, ki so v lasti podjetja zasebnega prava (Luka Koper d. d.). Da na spornih nepremičninah ni zgrajenih objektov, pa je nenazadnje izpovedal tudi takratni pooblaščenec tožeče stranke, priča F. F. (bili pa so zgrajeni objekti na drugih nepremičninah, ki so bile vpisane v drug vložek iste k. o. in na kateri je bil A., d. o. o. vpisan kot lastnik; prim. 18. točko obrazložitve).

Prav tako v obravnavanem primeru ne gre za to, da sodišče prve stopnje ugotovljenega dejanskega stanja (tj. da je bil drugi toženec pozvan, da naj predloži listino oziroma odločbo o ukinitvi javnega dobra) ni subsumiralo pod pravne norme in da je sodilo po kriterijih, ki pri tem ne smejo priti v poštev. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je bil drugi toženec (in stečajni senat) v danih okoliščinah utemeljeno prepričan, da sporne nepremičnine niso javno dobro

in je tako tudi ravnal, in sicer še po prejemu omenjenega sklepa, ter - v nasprotju z navedbami iz pritožbe - ni zaključilo, da je pravno upošteven razlog za uvrstitev spornih nepremičnin v stečajno maso družbe A., d. o. o. - v stečaju dejstvo, da drugi toženec glede na sklep, ki mu je nalagal, naj listino oziroma odločbo o ukinitvi javnega dobra predloži v roku 8 dni, ni imel dovolj časa izpeljati upravni postopek za pridobitev tovrstne odločbe. Tožeča stranka v pritožbi potvarja obrazložitev prvostopenjskega sodišča, predvsem pa jo - kot že mnogokrat pojasnjeno - piše iz pozicije, da so bile v kritičnem času sporne nepremičnine očitno javno dobro, kar pa nikakor ni res

in zato ne more služiti kot predpostavka za izpodbijanje vseh njegovih materialnopravnih zaključkov - predvsem tudi ne tistega, da zato drugemu tožencu in stečajnemu senatu ni mogoče očitati kršitve očitnih pravil, ki se nanašajo na javno dobro. Ravno nasprotno. Ali gre za javno dobro, je bilo potrebno šele ugotoviti (v zemljiški knjigi namreč nepremičnine kot take niso bile evidentirane, bilo pa je vknjižena družbena lastnina v splošni rabi in v upravi A., p. o.), in kako je to potekalo, je sodišče prve stopnje zelo natančno pojasnilo. Pri tem je tudi pravilno ocenilo, da so bili na temelju teh ugotovitev vsi utemeljeno prepričani, da sporne nepremičnine niso javno dobro in da sodijo v premoženje stečajnega dolžnika. Zato pa v konkretnem primeru tudi ni mogoče trditi, da ni bila spoštovana zapoved iz 6. člena ZPPSL oziroma da je bila načrtno zlorabljena prodaja v stečajnem postopku nad družbo A., d. o. o. - v stečaju. Drugi toženec je status spornih nepremičnin raziskoval (ugotavljal je, za kakšno vrsto gre v naravi, usklajeval z državo, pridobil je potrdilo o namenski rabi zemljišča) iz razloga, ker je vsebino veljavnih predpisov očitno poznal in ne zato, ker jih ni, na ta način pa skušal priti do dna vprašanju, kaj sodi v stečajno maso (kasneje prodane) pravne osebe A., d. o. o. - v stečaju. Status javnega dobra namreč pogosto ni bil (pravočasno) razglašen z ustrezno odločbo države ali občine ter zaznamovan v zemljiški knjigi, čemur je botrovala ravno neenotna in nejasna zakonodaja, ki je urejala objekte in dobrine v splošni rabi.

Zato pa tudi ni res, da je potrdilo o namenski rabi zemljišča v tem primeru brez pravnega pomena (in da je relevanten samo vpis "javnega dobra" v zemljiško knjigo - prim. 12. stran pritožbe). Dokler status javnega dobra npr. po ZV-1 ni bil razglašen in zaznamovan, po istem zakonu tudi ni obstajala podlaga za njegovo prenehanje.

Z drugačnimi pritožbenimi navedbami tožeča stranka v tem sporu ne more uspeti.

Ob predpostavki, da je bil "pravni status predmetnih parcel vendar povsem jasen že od 19. 12. 1961 dalje in njegovo usklajevanje ni bilo potrebno" ter "da je šlo za obstoječe (grajeno morsko) javno dobro", se tožeča stranka kot kupec še v obravnavani pritožbi tudi ne more sklicevati na svojo dobro vero. Kot je pravilno izpostavilo sodišče prve stopnje, pravna teorija namreč stoji na stališču, da kupec katere od javnih nepremičnin ne more z uspehom trditi, da za ta pravna upravičenja ni vedel in da je bil torej pri pridobitvi nepremičnine v dobri veri. V obravnavanem primeru tožeča stranka sicer ni kupila spornih nepremičnin, temveč pravno osebo, v katere premoženje so po sklepu stečajnega sodišča z dne 10. 1. 2008 te sodile, česar pa ob omenjeni predpostavki, ki predstavlja rdečo nit obravnavane pritožbe (torej, da je pravni status predmetnih parcel vendar povsem jasen že od 19. 12. 1961), ne bi storila, to pa ne glede na to, ali bi prodajo odredilo sodišče ali bi šlo za zasebnega prodajalca. Če bi bile sporne nepremičnine (očitno) javno dobro, v stečajno maso družbe A., d. o. o. - v stečaju nedvomno tudi ne bi bile vključene. Ker so bili vsi pri prodaji udeleženi subjekti, vključno s tožečo stranko, utemeljeno prepričani (in sicer na podlagi vseh ugotovljenih okoliščin konkretnega primera), da v primeru spornih nepremičnin za javno dobro ne gre, pa v obravnavani zadevi o zatrjevani protipravnosti drugega toženca in stečajnega senata ter posledični odgovornosti drugega toženca in države ni mogoče sklepati. Argumenti, ki jih tožeča stranka navaja v točki D.(1) svoje pritožbe, zato ne zdržijo.

Tožeča stranka v nadaljevanju pritožbe uveljavlja, da če bi bila ugotovitvena odločba glede predmetnega grajenega javnega dobra izdana in sprovedena v zemljiški knjigi, drugo toženčeva naklepno pripravljena prevara kupca na javni dražbi ne bi imela možnosti za uspeh ter da je ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da ni šlo za zlorabo stečajnega postopka na škodo tožeče stranke, samovoljna, vendar po presoji pritožbenega sodišča spremembe oziroma razveljavitve izpodbijane sodbe na ta način ne more doseči. Odgovornosti za opustitev tovrstnega vpisa namreč ne nosi niti drugi toženec niti stečajni senat, temveč jo je mogoče pripisati kvečjemu MOK. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da RS ni uveljavljala svoje lastninske pravice (v stečajnem postopku tudi ni prijavila izločitvene pravice) in ni izdala ugotovitvene odločbe o javnem dobru ter da je bilo to (glede na odločbo MOK) tudi prav, saj ni šlo za javno dobro državnega pomena, zato državi, ki je v tem postopku prva toženka, ni mogoče v tem delu ničesar očitati, ter da tega ni storila MOK, čeprav je za prodajo vedela. V času prodaje je že obstajala pravna podlaga, da bi upravičeni imetnik javnega dobra lahko izdal odločbo o ugotovitvi javnega dobra in bi se lahko vpisal kot lastnik v zemljiško knjigo, pa to ni bilo izvedeno. V stečajnem postopku MOK tudi ni prijavila izločitvene pravice. Glede na to in glede na predhodno izdano potrdilo o namenski rabi zemljišč, ki ni opredeljevalo spornih nepremičnin iz vl. 804, k. o. ..., kot javnega dobra oziroma v njem ni bila evidentirana omejitev pravnega prometa iz razloga javnega dobra - in v to potrdilo sta toženca upravičeno zaupala - pa drugemu tožencu in stečajnemu senatu ni mogoče očitati, da sta prekoračila meje zakona oziroma celo zlorabila stečajni postopek na škodo tožeče stranke, ko sta v premoženje stečajnega dolžnika A., d. o. o. - v stečaju vključila sporne nepremičnine (prim. natančno obrazložitev v 51. in 52. točki izpodbijane sodbe). Zemljiškoknjižni vpis "družbena lastnina v splošni rabi in v upravi A., p. o., Koper" ne pomeni, da nepremičnina ni mogla postati last pravne osebe. Načeloma sicer drži, da je bila družbena lastnina v splošni rabi javno dobro in prvostopenjsko sodišče se je v zvezi s tem pravilno sklicevalo na gradivo, ki ga je priložila tožeča stranka. Je pa tudi pravilno izpostavilo, da je v njem navedeno tudi, da stvari v splošni rabi praviloma upravljajo ljudski odbori občin in okrajev ter da v konkretnem primeru temu ni bilo tako, saj je bila uprava dana družbi A., p. o.

Tožeča stranka tako ob vsem navedenem ne more uspešno izpodbiti niti preostalih ugotovitev in zaključkov iz 14., 18., 21., 25., 27. in 28. točke obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje. Drugi toženec in stečajno sodišče nista zlorabila svojih pooblastil s tem, ko sta - glede na vse predhodno pojasnjene okoliščine - sporne parcele obravnavala kot premoženje stečajnega dolžnika A., d. o. o. - v stečaju. Za sklep drugega toženca in stečajnega senata, da so sporne parcele dne 10. 8. 2002 (to je ob uveljavitvi ZV-1) ex lege prešle v premoženje RS, na njih zgrajeni objekti financirani iz sredstev lokalne skupnosti, pa v premoženje MOK, ni bilo osnove in je - kot je pritožbeno sodišče že pojasnilo - ni bilo niti kasneje, saj RS v zvezi s spornimi nepremičninami ni izdala ugotovitvene odločbe o tem, da je njihova lastnica in da imajo le-te status grajenega morskega javnega dobra, podlaga za izdajo odločbe MOK pa tudi ni bil ZV-1 in ji tožeča stranka oziroma pravna oseba, ki jo je kupila, s pravnim sredstvom tudi ni nasprotovala (prim. navedbe na 15. strani pritožbe). Pritožbeno sodišče se sicer strinja s pritožbeno trditvijo, da sta upravičenca do lastninjenja (obstoječih vodnih zemljišč ter objektov in naprav) po ZV-1 samo država ali občina, vendar tožeči stranki odgovarja in to je za obravnavani primer bistveno, da v konkretnem primeru v zvezi s spornimi nepremičninami to ni bilo nikoli ugotovljeno. Drugačne pritožbene trditve so neutemeljene. Spornih nepremičnin v kritičnem času ni bilo potrebno obravnavati kot da so premoženje RS po ZV-1, če jih RS kot takšne ni obravnavala sama. Tožeča stranka zato neuspešno ponavlja navedbe o konstitutivnem učinku ZV-1 in deklaratornem učinku odločbe MOK (prim. 15. str. pritožbe). Enako neuspešno se vsled navedenih razlogov sklicuje tudi na materialnopravno pravilnost sklepa zemljiškoknjižnega sodišča Dn. št. 4176/2008 z dne 2. 10. 2008, s katerim je zavrnilo predlog pravne osebe A., d. o. o. z dne 30. 8. 2008 za vpis lastninske pravice v zemljiški knjigi (ter se pri tem sklicevalo na to, da so nepremičnine v vl. št. 804, k. o. ..., javno dobro državnega pomena in v posledici last države - prim. navedbe pod točko L. v pritožbi). Pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan, prav tako ne pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

O vedenju tožeče stranke

Tožeča stranka v nadaljevanju pritožbe (v točki Č.) nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je vedela, da se sporne nepremičnine nahajajo v območju pristanišča in da ji je bil poznan zemljiškoknjižni vpis, ter zaključku, da zapeljevanje v zmoto z zvijačo oziroma z zamolčanjem dejstev, ki ne bi smela biti zamolčana, kot navaja tožeča stranka, tudi zaradi tega vedenja ni podano. V tem kontekstu pa - drugače kot prej, ko je utemeljevala protipravnost oziroma zlorabo stečajnega postopka s strani drugega toženca in stečajnega senata - trdi, da zemljiškoknjižni vpis "družbena lastnina v splošni rabi in v upravi A., p. o., Koper" v času sporne prodaje ni odražal aktualnega stanja pravic in pravnih dejstev glede spornih nepremičnin in da je ravno to drugi toženec izkoristil za izvršitev prevare, nato pa - nerazumljivo - da je vprašanje, kaj je tožeča stranka vedela in česa ni vedela, treba presojati v luči petih zatrjevanih (namernih) ravnanj, ki so povzročila zmoto pri tožeči stranki, da zemljiškoknjižni vpis ni ustrezen in da so sporne parcele v premoženju stečajnega dolžnika.

44.Tožeča stranka pa ob tem konkretizirano ne izpodbija posameznih ugotovljenih okoliščin, na podlagi katerih se je prvostopenjsko sodišče prepričalo o tožničinem poznavanju statusa spornih nepremičnin (prim. 20. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). Tj. da je tožeča stranka vedela, da so nepremičnine del pristanišča Luke Koper oziroma da se nahajajo v območju Luke Koper (kar sta v svojih izpovedbah potrdila tako zakoniti zastopnik tožeče stranke H. H. kot priča F. F.); da je odvetnik F. F. sam izpovedal, da je šel (enako kot pred njim drugi toženec) glede na zemljiškoknjižno stanje tudi sam študirat predpise; da je s tem ugotovil, da je bila družbena lastnina splošne rabe in uprave v času družbene lastnine javno dobro, to pa je bilo olastninjeno, in sicer če je šlo za grajeno javno dobro, z ZGO-1, ki je bil uveljavljen že leta 2003, konkretna dražba pa je bila v letu 2008; da je sklepal na podlagi več okoliščin, med drugim, da če bi bilo to od države ali občine, bi sigurno ena od njiju uveljavljala izločitveno pravico in če je ni uveljavljala, je definitivno dejansko lastnik lahko A., d. o. o. - v stečaju, ki je bil tudi lastnik parcel v isti k. o. v drugem vložku in bi zagotovo nekdo že izdal ugotovitveno odločbo. Ker je torej tedanji (kvalificirani) pooblaščenec tožeče stranke, odvetnik F. F., po seznanitvi z zemljiškoknjižnim vpisom in pred sklenitvijo pogodbe šel (enako kot pred njim drugi toženec) sam študirat predpise, temu vpisu tožeča stranka očitno ni zaupala, prav tako ne drugemu tožencu, ki naj bi odvetniku F. F. po telefonu rekel, da če bi bile sporne nepremičnine javno dobro, jih tožena stranka ne bi vključila v premoženje stečajnega dolžnika, ki se je prodajal kot pravna oseba.

46.Pritožbene trditve pod točko (3) na 16. strani niso utemeljene. Upoštevaje že pojasnjeno ni res, da sodišče prve stopnje ni odgovorilo na tožničine trditve o tem, da je obstajala pojasnilna dolžnost zato, da bi se drugi toženec in stečajno sodišče ekskulpirala prevare. Odgovor je povsem določno naveden v 15. točki obrazložitve, dodatno pa ga utrjuje celoten kontekst izpodbijane odločitve. Ob konkretnih in neizpodbitnih ugotovitvah, zakaj sta drugi toženec in stečajno sodišče (enako kot tožeča stranka) utemeljeno verjela, da sporne nepremičnine niso javno dobro in da zato sodijo v premoženje stečajnega dolžnika, tožeča stranka tudi ne more uspeti s pritožbenim ponavljanjem, da sta dobro vedela, da to ni res (da torej omenjene parcele v času prodaje niso v premoženju stečajnega dolžnika, ker so javno dobro), da sta zato oba naklepno zagrešila prevaro (kar je kvalificirana protipravnost) oziroma da sta pri svojem odločanju ravnala brez pokritja v zakonu, tj. samovoljno. Tožeča stranka se v svojih pritožbenih trditvah ves čas vrača k dejstvom, ki v konkretnem postopku niso bila ugotovljena (da sporne nepremičnine predstavljajo grajeno morsko javno dobro že od leta 1961 dalje in da bi to drugi toženec in stečajno sodišče na temelju splošno znanih dejstev in veljavnih predpisov morala vedeti) oziroma vedenje tožene stranke, iz katerega izpeljuje prevaro, utemeljuje na post factum ugotovljenem dejstvu, da so sporne nepremičnine grajeno javno dobro (materialnopravno pravilnost odločbe MOK sicer izrecno priznava le v tistem delu, v katerem se ta nanaša na inženirske objekte, katerih investitor je bila lokalna skupnost). Pri tem sicer pravilno navaja, da je imela kot kupka v stečajnem postopku upravičena pričakovanja, da (na javni dražbi v zgradbi sodišča ne bo prevarana in da) bo kupila stečajnega dolžnika kot pravno osebo s tistim premoženjem, ki je bilo s Pogodbo z dne 15. 2. 2008 izrecno dogovorjeno (prim. 56. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). A to za utemeljitev predmetnega zahtevka ni dovolj. Upoštevaje podatke, s katerimi sta razpolagala, sta namreč imela tudi drugi toženec in stečajno sodišče upravičena pričakovanja, da bo tožeča stranka lahko dosegla vpis lastninske pravice na A., d. o. o. V pritožbi zatrjevani argumenti, ki jih tožeča stranka razvija iz dejstva, da so sporne nepremičnine nedvomno javno dobro, niso pravno upoštevni. Pravne teorije, po kateri država odškodninsko odgovarja tudi za informacije, ki jih podaja, npr. za nepravilno lokacijsko informacijo, ni mogoče aplicirati na konkretni primer oziroma na sklep o odreditvi prodaje z dne 10. 1. 2008. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotavljalo, ali je stečajno sodišče v okviru sporne prodaje oziroma izdaje sklepa o odreditvi prodaje postopalo kvalificirano protipravno.

47.V okviru odškodninske odgovornosti države za sodniške napake ima namreč standard protipravnosti ravnanja drugačno vsebino kot v primeru splošnega civilnega delikta. Ta je podana le, če je ravnanje sodnika v očitnem nasprotju z zakoni ali če je njegova razlaga predpisa namerno v nasprotju z ustaljeno sodno prakso. Odločilno je, ali je sodnik v konkretnem primeru ravnal v nasprotju s profesionalnimi standardi sodniške službe, oziroma ali je v danih okoliščinah mogoče njegovo konkretno odločitev zagovarjati kot sprejemljivo. Ustaljena sodna praksa s protipravnostjo razume le kvalificirano stopnjo napačnosti: nerazumno odstopanje od jasnih določb materialnega prava in uveljavljene sodne prakse; neuporabo povsem jasne določbe zakona ali namerna razlaga predpisa v nasprotju z ustaljeno sodno prakso zaradi pristranskosti; grobo kršenje postopka; napake, ki so povsem zunaj okvira pravno še dopustnega dejanja (v smislu arbitrarnosti oziroma izdaje odločbe zunaj kakršnegakoli z zakonom predvidenega postopka); vrsto hudih postopkovnih napak v postopku, za katerega je že po naravi stvari značilna velika občutljivost. Tako napolnjen standard protipravnosti se že izenačuje s primeri sodniške samovolje, ki se navzven kaže kot očitna napačnost, in ki pomeni kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.

48.Odškodninskega tožbenega zahtevka proti državi torej ni mogoče utemeljiti z golim zatrjevanjem, da je sodišče v določeni zadevi razsodilo napačno. Nepravilno odločanje sodišč namreč samo po sebi še ni protipravno v tem smislu, da bi utemeljilo odškodninsko odgovornost prve toženke. Sodišče ob odločanju o zahtevku za plačilo odškodnine zaradi domnevno nestrokovnega ravnanja sodnika, ne preizkuša ponovno pravilnosti razlogov v zatrjevano protipravni sodni odločbi. Pomembno je le, ali je odločitev stečajnega sodišča obremenjena s tako hudo kršitvijo, da lahko govorimo že o kvalificirani stopnji napačnosti. Ker je v danih okoliščinah mogoče njegovo konkretno odločitev opredeliti kot sprejemljivo oziroma - kot pravilno pojasnjuje prvostopenjsko sodišče - drugemu tožencu in stečajnemu sodišču ni mogoče očitati kršitve "očitnih pravil, ki se nanašajo na javno dobro", pa odškodninska odgovornost prve toženke v tem primeru ni podana. Sporne nepremičnine tudi niso bile očitno javno dobro. V kolikor bi bilo očitno, da gre za javno dobro, bi bilo tudi jasno, čigavo, pa tožeča stranka (še v pritožbi) navaja "javno dobro države ali občine", kar potrjuje, da ni bilo jasno, ali gre za javno dobro države ali občine. Po pravilni presoji prvostopenjskega sodišča (prim. 37. točko obrazložitve njegove sodbe) glede na ravnanje občine in države tudi ni bilo jasno, ali sploh gre za javno dobro. Niti država niti občina jih zase (takrat) nista zahtevali.

49.Pritožbeno sodišče še enkrat poudarja, da položaj prevare, ki ga tožeča stranka obširno pojasnjuje na 19. strani svoje pritožbe, ni podan. V konkretnem primeru ni bilo ugotovljeno, da sta drugi toženec in stečajno sodišče tožečo stranko, zastopano po odvetniku, tj. kvalificiranem pooblaščencu F. F., namerno aktivno zavedla v zmoto, da so v času prodaje sporne nepremičnine iz vl. št. 804, k. o. ..., v premoženju prodajane pravne osebe oziroma da so iz javnega dobra izvzete. Za njun sklep, da so omenjene nepremičnine del premoženja stečajnega dolžnika, je obstajala realna osnova (ki jo prvostopenjsko sodišče natančno pojasnilo, pritožbeno sodišče pa se takšnim pojasnilom v celoti pridružuje). Ni šlo torej za to, da sta drugi toženec in stečajno sodišče vedela, da nepremičnine ne sodijo v stečajno maso in sta to dejstvo tožeči stranki prikrila, sporne nepremičnine pa prodala "pod plaščem prodaje pravne osebe". Ravnala sta skladno s svojim prepričanjem, ki je temeljilo na obširnem preverjanju statusa spornih nepremičnin oziroma ugotavljanju, ali gre za javno dobro ali ne.

Na račun zagotovila drugega toženca tožeča stranka (ob izkazanem obstoju pravnomočnega sklepa o prodaji) ni mogla biti nič bolj prepričana, da gre za nepremičnine, ki sodijo v premoženje stečajnega dolžnika. Drugič, pritožbeno sodišče si ne more predstavljati, da bi se tožeča stranka odločila za nakup, če naj bi bilo v kritičnem času tako zelo jasno, da sporne parcele predstavljajo ekstrakomercialno javno dobro, to pa ne glede na to, da je obstajal pravnomočen sklep stečajnega sodišča. In tretjič. V postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo ugotovljeno, da sta drugi toženec in stečajno sodišče tožečo stranko aktivno zavedla k "misli, da gre za parcele, ki so bile izvzete iz javnega dobra, da pa to dejstvo še ni vpisano v zemljiško knjigo".

V zmoti so bili očitno vsi - tako drugi toženec in stečajni senat kot tudi tožeča stranka, vendar zmote ni povzročila tožena stranka, temveč je bila posledica vseh predhodno pojasnjenih okoliščin (kot pravilno pojasnjeno v 56. točki obrazložitve izpodbijane sodbe).

Sodišče prve stopnje je utemeljeno presodilo, da je bila tožeča stranka po svojih lastnih navedbah sicer prepričana, da so sporne nepremičnine izvzete iz javnega dobra, da pa to njeno prepričanje, če je sploh obstajalo, ni izhajalo iz ravnanj tožene stranke, saj niti drugi toženec niti stečajno sodišče nista zatrjevala tožeči stranki oziroma njenemu pooblaščencu, da so sporne nepremičnine z odločbo izvzete iz javnega dobra oziroma da je izdan sklep o ukinitvi javnega dobra. Po njegovih pravilnih ugotovitvah namreč niti iz izpovedbe priče F. F. ne izhaja, da bi mu drugi toženec rekel, da so sporne nepremičnine z odločbo posebej izvzete iz javnega dobra. Da za takšno prepričanje tožeča stranka tedaj torej ni imela nobenega povoda v ravnanju tožene stranke (niti ni sama nikoli zahtevala ali omenjala odločbe o ukinitvi javnega dobra), je torej povsem ustrezen sklep prvostopenjskega sodišča.

S pritožbenimi navedbami, da je stečajno sodišče s tem, ko je v obrazložitvi sklepa o odreditvi prodaje zapisalo, da so sporne parcele v premoženju stečajnega dolžnika, izjavilo, da so bile le-te iz javnega dobra izvzete, in da je enako storil tudi drugi toženec z zapisom v Pogodbi z dne 15. 2. 2008, ga ni mogoče izpodbiti. Sklepa stečajnega sodišča z dne 10. 1. 2008 ni mogoče niti dovoljeno tolmačiti na način, kot to počne tožeča stranka. Izjava, da nepremičnina sodi v premoženje pravne osebe (niti ob predpostavki, ki jo navaja tožeča stranka, da so sporne nepremičnine od 19. 12. 1961 dalje grajeno morsko javno dobro, ki je 10. 8. 2002 kot javno dobro ex lege prešlo v premoženje RS, na njih zgrajeni objekti, katerih investitor je bila občina, pa so kot javno dobro prešli v premoženje MOK), ne pomeni vedno, da v zvezi s to nepremičnino obstaja odločba o ukinitvi javnega dobra.

Da v primeru, če sporne parcele iz vl. št. 804, k. o. ... ne bi bile izvzete iz javnega dobra, na njih ne bi bila več vpisana družbena lastnina v splošni rabi in v upravi A., p. o., temveč lastninska pravica države ali občine, pa po presoji pritožbenega sodišča tudi ni logičen zaključek tožeče stranke. Tožeča stranka si je na temelju pridobljenih podatkov očitno ustvarila napačno predstavo. V zmoti (katere pa po pravilnih ugotovitvah prvostopenjskega sodišča ni namerno oziroma naklepno povzročila tožena stranka) so bili - kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje - torej vsi (drugi toženec, stečajno sodišče in tožeča stranka). Pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja nista podana in so drugačne pritožbene navedbe neutemeljene (prim. navedbe pod točkama B. in G. v pritožbi).

Pritožbeno sodišče soglaša z obrazložitvijo iz 20. točke izpodbijane sodbe, da se je takratni pooblaščenec tožeče stranka v bistvu zanesel na iste ključne okoliščine kot tožena stranka in se ne strinja z očitkom tožeče stranke pod točko H.(2). Odvetnik F. F. je sam izpovedal, da je šel (enako kot pred njim drugi toženec) glede na zemljiškoknjižno stanje tudi sam študirat predpise. S tem je ugotovil, da je bila družbena lastnina splošne rabe in uprave v času družbene lastnine javno dobro, to pa je bilo olastninjeno, in sicer če je šlo za grajeno javno dobro, z ZGO-1, ki je bil uveljavljen že leta 2003, konkretna dražba pa je bila v letu 2008. Sklepal je na podlagi več okoliščin, med drugim, da če bi bilo to od države ali občine, bi sigurno ena od njiju uveljavljala izločitveno pravico in če je ni uveljavljala, je definitivno dejansko lastnik lahko A., d. o. o. - v stečaju, ki je bil tudi lastnik parcel v isti k. o. v drugem vložku in bi zagotovo nekdo že izdal ugotovitveno odločbo, da so te parcele njegove in bi ne bila več vknjižena družbena lastnina. Zanesel se je torej na iste ključne okoliščine kot tožena stranka. Predvsem, da država ni uveljavljala svoje lastninske pravice in ni izdala ugotovitvene odločbe o javnem dobru in da tega vse do zaključka prodaje ni storila niti občina.

Prodaja pravne osebe, v katere premoženje so bile vključene tudi sporne nepremičnine, oziroma ravnanja tožene stranke v zvezi z le-to, torej ne more imeti pomena, ki ji ga pripisuje tožeča stranka. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da sporne nepremičnine niso bile vključene v premoženje stečajnega dolžnika zato, da bi se prikril njihov "pravi status" oziroma da "so se prodale pod plaščem prodaje pravne osebe" oziroma "z namenom, da bo prevarani kupec po tem, ko bo ugotovil, kaj se je zgodilo, ostal brez vsakega pravnega varstva", ampak ker je njihovo vključitev v stečajno maso družbe A., d. o. o. - v stečaju utemeljevala vrsta ugotovljenih okoliščin.

Ker torej ni šlo za nobeno lažno prikazovanje, tožeča stranka z vztrajnim pritožbenim ponavljanjem, da so jo v zmoti utrjevala ravno namerna oziroma naklepna ravnanja tožene stranke (izdaja (pravnomočnega) sklepa o odreditvi prodaje, priprava Pogodbe ipd.), ne more uspeti in na ta način doseči spremembe oziroma razveljavitve izpodbijane sodbe.

Tožeča stranka v pritožbi tudi neutemeljeno uveljavlja, da sodišče prve stopnje kljub jasni in nedvoumni vsebini dokaznih listin v spisu odločilnih dejstev (v zvezi s prevaro in morebitno ekskulpacijo drugega toženca in stečajnega senata) ni ugotovilo in je zato podan pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbeno sodišče meni, da je sodišče prve stopnje (ob upoštevanju relevantnega materialnega prava) z veliko mero preciznosti in pravilnim razumevanjem okoliščin konkretnega primera ocenilo vse pravno pomembne listine v spisu ter izpovedbe zaslišanih strank in prič, če jim ni pripisalo pomena, kot jim ga pripisuje tožeča stranka, pa to ne pomeni, da z vidika obravnavanega spora odločilnih dejstev ni ugotovilo oziroma da jih je ugotovilo zmotno.

Pri tem pritožbeno sodišče tudi ni zaznalo zmotne uporabe materialnega prava v zvezi s prevaro. Glede na to, da je sodba sodišča prve stopnje VIII Pg 721/2010 z dne 30. 5. 2012, s katero je zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na ugotovitev ničnosti (pogodbe o prodaji pravne osebe), pa se s pritožbenimi navedbami, s katerimi tožeča stranka še vedno uveljavlja, da je omenjena pogodba delno nična, ni ukvarjalo (prim. obrazložitev prvostopenjskega sodišča v 53. točki obrazložitve). Pritožbeno sodišče namreč pritrjuje stališču prvostopenjskega sodišča, da za odločitev o tožbenem zahtevku zoper toženi stranki vprašanje (delne) ničnosti pogodbe med drugimi strankami (brez tožene stranke), ni predhodno vprašanje in da ga je potrebno obravnavati kvečjemu kot element zatrjevane preslepitve tožnika, kar pa je sodišče prve stopnje tudi storilo.

O opustitvi vložitve pravnih sredstev

Tožeča stranka pod točko S. pritožbe navaja, da je sodišče prve stopnje v točkah 31 do 35 utemeljevalo, zakaj bi morala družba A., d. o. o. vložiti pravna sredstva zoper ugotovitveno odločbo MOK z dne 18. 5. 2010 in sklep Okrajnega sodišča v Kopru z dne 1. 8. 2008 (da ravnanje oškodovanca, ki je opustil vložitev pravnega sredstva, pretehta protipravno ravnanje sodišča), na temelju vsebine te obrazložitve pa neutemeljeno zaključuje, da je slednje (tj. sodišče prve stopnje) le uvidelo, da je podano protipravno ravnanje stečajnega sodišča. Sodišče prve stopnje je v 26. in 33. točki svoje obrazložitve sicer pojasnilo, zakaj meni, da sklep Okrajnega sodišča v Kopru Dn št. 4176/2008 z dne 1. 8. 2008 ni pravilen, v 31. in 33. točki pa, zakaj vložitev pravnega sredstva zoper odločitev MOK št. 478-774/2008 z dne 18. 5. 2010 ne bi bila brez izgleda za uspeh (in se v pravilnost oziroma nepravilnost izdane odločbe MOK ni spuščalo), nikakor pa na temelju njegove obrazložitve ni mogoče napraviti sklepa, da šteje, da je podano protipravno ravnanje stečajnega sodišča.

Po presoji pritožbenega sodišča je v tem sklopu spet bistven - pa tudi pravilen - ravno poudarek, da ni res, kar trdi tožeča stranka, in sicer da ni bilo dvoma, da gre za javno dobro in da to potrjuje tudi okoliščina, da je šele v letu 2010 prišlo do izdaje ugotovitvene odločbe o statusu javnega dobra, in to občine in ne države. Prav tako je pravilen tudi zaključek, da izpoved priče F. F. ni potrdila navedb tožeče stranke, da pravnih sredstev ni vlagala zato, ker je šlo nedvomno za javno dobro (prim. 35. točko obrazložitve), neučinkovitih pravnih sredstev pa ni treba izkoristiti. Navedbe, ki jih ponavlja še v obravnavani pritožbi, bi namreč kazale ravno nasprotno, da bi tako zoper odločitev MOK kot tudi sklep z dne 1. 8. 2008 bilo potrebno vložiti pravno sredstvo (prim. obrazložitev v 35. točki izpodbijane sodbe).

Pri tem je sicer ponovno potrebno izpostaviti, da je drugi toženec z državo še pred odreditvijo sporne prodaje usklajeval prenose zemljišč, ki so bila dejansko v lasti države (javno dobro državnega pomena), izrecno na podlagi ZV-1 (kamor bi sodile tudi nepremičnine, ki so bile prej morje, torej morsko dno, kot je stanje spornih nepremičnin opisala priča F. F. v svoji izpovedbi), pa na tej podlagi država spornih nepremičnin ni nikoli uveljavljala. Če je bila tudi tožeča stranka prepričana, da ne gre za javno dobro (in sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila, in sicer na podlagi istih okoliščin kot tožena stranka, torej tudi dejstva, da jih niti RS niti MOK v stečajnem postopku nista uveljavljali in nista prijavili izločitvene pravice), pa bi morala obe navedeni odločbi napasti z argumentacijo, ki ji je dajala podlago za takšno prepričanje.

Še o sklepu Okrajnega sodišča v Kopru Dn 2750/2007 z dne 23. 5. 2007

55.V T. točki pritožbe tožeča stranka (ponovno) uveljavlja, da je sodišče prve stopnje prezrlo, da mora ugotovljeno dejansko stanje subsumirati pod pravne norme. Če namreč ugotovljeno dejstvo, da je bil (po prejemu sklepa Okrajnega sodišča v Kopru Dn 2750/2007 z dne 23. 5. 2007, s katerim je drugega toženca kot predlagatelja pozvalo, da naj v roku 8 dni predloži listino oziroma odločbo o ukinitvi javnega dobra) drugi toženec prepričan, da je na spornih parcelah mogoče ukiniti status javnega dobra, pa v ta postopek ni šel, ker bi predolgo trajal, stečajni postopek pa je bil tik pred zaključkom, subsumiramo pod 6. člen ZPPSL, je povsem jasno, da je drugi toženec ravnal kvalificirano protipravno. Brez pravnega naslova, tj. odločbe o izvzetju iz javnega dobra, je sporne parcele, ki so bile javno dobro izven pravnega prometa v lasti države ali občine, uvrstil v stečajno maso. Po stališču iz pritožbe je torej prvostopenjsko sodišče kljub jasni in nedvoumni vsebini dokaznih listin v spisu (pri čemer ima tožeča stranka v mislih predvsem sklep z dne 23. 5. 2007, kot indic za utemeljevanje zlorabe pa umik predloga, na podlagi katerega je drugi toženec želel doseči vpis lastninske pravice družbe A., d. o. o. - v stečaju pri spornih nepremičninah, v smislu prikrivanja sklepa o zavrnitvi vpisa), napravilo napačen dejanski zaključek, da zgolj sklep Dn 2750/2007 z dne 23. 5. 2007 še ne utemeljuje kršitve ali zlorabe tožene stranke, s tem pa dejansko stanje ugotovilo zmotno.

56.Po presoji pritožbenega sodišča je na podlagi vsega že obrazloženega jasno, da pritožbeno sodišče takšne argumentacije ne sprejema. Sodišče prve stopnje je omenjeni sklep dosledno upoštevalo in tudi pravilno zaključilo, da je iz njegove vsebine sicer mogoče sklepati, da gre za javno dobro. Res je tudi ugotovilo, da je bil drugi toženec prepričan, da je na spornih nepremičninah mogoče ukiniti status javnega dobra (kar izkazuje že omenjeni primer nepremičnin s parc. št. 600/1, 600/2 in 601, k. o. ..., po sklepu MOK z dne 7. 5. 1998 na prilogi A 54). In edino ti dve okoliščini (tj. v popolni izolaciji od vseh ostalih ugotovljenih dejstev) bi lahko privedli do sklepa, da je drugi toženec v stečajno maso družbe A., d. o. o. - v stečaju uvrstil nepremičnine, ki so javno dobro, s tem pa ravnal v nasprotju z določbo 6. člena ZPPSL. Vendar to v konkretnem primeru ni utemeljeno. Pritožbeno sodišče je že na več mestih pojasnilo, da je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju zatrjevanih (namernih) kršitev določb ZPPSL (6. člen; drugi odstavek 104. člena v zvezi s 149. členom) v okviru sporne prodaje stečajnega dolžnika A., d. o. o. - v stečaju ustrezno upoštevalo tudi vse ostale pravilno ugotovljene okoliščine in ravnanja drugega toženca po prejemu omenjenega sklepa. In sicer - da je drugi toženec pozneje, še po prejemu tega sklepa, preverjal status nepremičnin in usklajeval z državo izločitev javnega dobra iz stečajne mase (pri čemer je sicer že odločba ARSO z dne 27. 2. 2006, s katero je za 30 nepremičnin iz vl. št. 804, k. o. ..., ugotovila, da so z uveljavitvijo ZV-1 postale last RS, potrjevala, da drugi toženec in stečajno sodišče nista imela posebej izkazanih okoliščin, da bi morala sporne nepremičnine izvzeti iz premoženja stečajnega dolžnika; na spornih nepremičninah pa tudi ni bilo zgrajenih objektov po ZGO-1, niti objektov pristaniške infrastrukture po Pomorskem zakoniku (v nadaljevanju: PZ), da bi bilo drugemu tožencu in stečajnemu sodišču mogoče očitati očitno kršitev določb teh dveh zakonov); - da je nadalje preverjala, ali so na spornih parcelah zgrajeni objekti; - da je pridobila tudi potrdilo o namenski rabi zemljišča, iz katerega omejitev javnega dobra ni izhajala ter - da občina kljub vedenju o prodaji ni uveljavjala izločitve iz stečajne mase. Pa tudi to, da tožeča stranka ni dokazala, da je drugi toženec zemljiškoknjižni predlog za vknjižbo lastninske pravice na spornih nepremičninah umaknil zato, da bi sklep z dne 23. 5. 2007 prikril. Ko je na temelju vsega tako obrazloženega (pa tudi celotnega konteksta prodaje oziroma nakupa družbe A., d. o. o. - v stečaju, presoje relevantnih predpisov o lastninjenju družbene lastnine in ZPPSL, ugotovljenega vedenja tožeče stranke, kje se sporne nepremičnine nahajajo in kaj so itd.) zaključilo, da glede na vse te posebne okoliščine konkretnega primera samo dejstvo, da drugi toženec prejetega sklepa z dne 23. 5. 2007 ni razkril stečajnemu sodišču in ne tožeči stranki ne predstavlja preslepitve in ne zlorabe stečajnega postopka, je to storilo utemeljeno. Pritožbeno sodišče tudi obrazložitev iz 38. do 44. točke v celoti sprejema kot pravilno in zakonito, in zato na tem mestu ne odgovarja ponovno na prav vse navedbe tožeče stranke iz pritožbe. Ocenjuje pa, da prvostopenjskemu sodišču v nasprotju z navedbami iz pritožbe nikakor ni mogoče očitati, da pri svojem odločanju ni uporabilo določb ZPPSL in ZV-1, čeprav bi jih moralo in da je zato podan pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava.

Ostale pritožbene navedbe

57.Navedbe, ki jih tožeča stranka v pritožbi večkrat ponovi v zvezi z revizorjem (da je sodišče prve stopnje opozorila, da je že na prvi pogled očitno, da predmetna cenitev družbe E., d. o. o., z dne 2. 10. 2007 ni verodostojna, saj gre za cenitev premoženja stečajnega dolžnika kot pravne osebe; da revizor J. J. ni pregledal celotne dokumentacije, tj. zemljiškoknjižnega izpiska, ki je bil izdan 4. 10. 2007, in da to predstavlja zlorabo, prav tako dejstvo, da je ta izpisek kljub navedenemu vključen med priloge cenitve; da je izdelal neverodostojno, prirejeno cenitev po željah in pričakovanjih drugega toženca, ki je od 27. 12. 2006 do 26. 11. 2007 v nakup terjatev do stečajnega dolžnika investiral 305.240,72 EUR ipd.), pritožbeno sodišče ocenjuje kot pravno nerelevantne. V obravnavanem gospodarskem sporu se ne presoja odškodninska odgovornost revizorja, zato se s trditvami o revizorjevi zlorabi pri izdelavi cenitve ni bilo dolžno ukvarjati niti sodišče prve stopnje niti pritožbeno sodišče. Enako velja tudi za - navedbe o sodelovanju cenilca I. I. in pooblaščenega revizorja J. J. pri dogovorjeni organizirani preslepitvi stečajnega senata in drugega toženca, ki sicer po pravilnih ugotovitvah pritožbenega sodišča tudi ni izkazana (prim. 16. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), ter - navedbe na 20. strani pritožbe, da je bila predsednica stečajnega senata s strani drugega toženca seznanjena s zemljiškoknjižnim sklepom z dne 23. 5. 2005, z drugo toženčevim umikom zemljiškoknjižnega predloga, z dejstvom, da se je slednji odpovedal pravici do pritožbe zoper omenjeni sklep in da če s tem ni bila seznanjena, nad drugim tožencem kot stečajnim upraviteljem ni opravljala nadzora. Tožeča stranka v pritožbi nenazadnje sama zaključi, da za predmetni postopek to niti ni pomembno (enako tudi v vlogi z dne 25. 5. 2022 - list. št. 412).

58.Tožeča stranka v obravnavani pritožbi nasprotuje tudi v izpodbijani sodbi povzeti izpovedbi drugega toženca v zvezi s tem, kako je prišlo do njene udeležbe na javni dražbi in trdi, da ni res, da "so se na kavi dobili stečajni upravitelj B. B., koprski odvetnik K. K. in L. L., ki je bil stečajnemu upravitelju predstavljen kot kupec" in da si je drugo toženec to izmislil (enako kot si je izmisli, da so sporne nepremičnine v premoženju stečajnega dolžnika A., d. o. o. - v stečaju). Prav tako uveljavlja, da vsega, kar je sodišče prve stopnje povzelo iz njegove izpovedbe v 17. točki obrazložitve, tudi ni v trditveni podlagi drugega toženca.

59.Z navedenim pritožbeno sodišče ne soglaša. Del trditvene podlage v zvezi z ugotovljenimi dejstvi je v pripravljalni vlogi drugega toženca z dne 19. 3. 2012 (o tem, da je dokumentacijo o stečajnem dolžniku in s tem o njegovem premoženju drugi toženec dostavil odvetniku K. K.). Za ugotovitev sodišča prve stopnje, in sicer na podlagi izpovedbe drugega toženca, da je slednji odvetniku K. K. poslal cenitev in da je tožeča stranka na ta način torej cenitev prejela (da pa bi jo tudi sicer v vsakem primeru lahko pridobila sama), je torej obstajala povsem ustrezna trditvena podlaga in so predhodno povzeti pritožbeni očitki neutemeljeni. V isti vlogi (delno) ter v zapisniku o glavni obravnavi z dne 30. 5. 2012 pa je tudi trditevna podlaga v zvezi s tem, kako je prišlo do udeležbe tožeče stranke na javni dražbi. Ker sta navedbe o tem poleg drugega toženca potrdila še zaslišana priča F. F. in zaslišan zakoniti zastopnik tožeče stranke H. H., pa tožeča stranka z nepodkrepljenim zatrjevanjem, da si je drugi toženec vse, kar je izpovedal, izmislil in da mu ne gre verjeti (saj je kot stečajni upravitelj prikrito odkupil 22 terjatev, zanje plačal 305.240,72 EUR, vse to tajil, s prodajo stečajnega dolžnika kot pravne osebe pa želel dobiti svoj vložen denar povrnjen in še dodatno zaslužiti - prim. navedbe na 22. strani pritožbe), tovrstnih ugotovitev prvostopenjskega sodišča tudi ne more učinkovito izpodbiti in na tem temelju doseči drugačne rešitve tega gospodarskega spora. Še posebej ker ugotovitve iz predhodno navedene točke obrazložitve izpodbijane sodbe ne predstavljajo odločilnih dejstev. Služijo namreč le kot oris ozadja sporne prodaje oziroma nakupa v stečajnem postopku nad družbo A., d. o. o. - v stečaju.

Sklepno

60.Odločitev sodišča prve stopnje o neutemeljenosti tožbenega zahtevka je upoštevaje vse obrazloženo torej pravilna. Po presoji pritožbenega sodišča zatrjevani razlogi, iz katerih je tožeča stranka izpodbijala obravnavano sodbo, niso podani. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo in na njegovi podlagi ugotovilo odločilno dejansko stanje, pri tem pa tudi ni zagrešilo kakšne postopkovne kršitve.

61.Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je v zvezi s sporno prodajo drugi toženec kot stečajni upravitelj opravljal naloge, ki po vsebini predstavljajo prenesene naloge države nanj in jih je opravljal kot pomožni organ sodišča (nastopal je namreč kot organ v stečajnem postopku stečajnega dolžnika). Odškodninske odgovornosti države zato ni izključilo, protipravnost njegovega ravnanja pa pravilno presojalo na enak način kot protipravnost stečajnega senata (za katerega sicer na temelju 26. člena Ustave RS odgovarja država). Tj. ali je ravnal kvalificirano protipravno. Takšen je nenazadnje tudi očitek tožeče stranke, ko trdi, da je drugi toženec zlorabil stečajni postopek in prevaral tožečo stranko - tožečo stranko naj bi namreč zapeljal v zmoto (jo preslepil) glede dejstva, da premoženje stečajnega dolžnika A., d. o. o. - v stečaju obsega tudi sporne nepremičnine iz vl. št. 804, k. o. ... oziroma je sporne nepremičnine, za katere je vedel, da ne sodijo v premoženje stečajnega dolžnika prodal pod plaščem prodaje pravne osebe, s tem pa prekoračil pravno dopustne meje prodaje premoženja stečajnega dolžnika kot pravne osebe na javni dražbi (prim. list. št. 272) Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da drugemu tožencu v zvezi s sporno prodajo ni mogoče očitati kakršnekoli protipravnosti (torej tudi ne kvalificirane), pa je utemeljeno zavrnilo celotni tožbeni zahtevek. Podlaga odškodninskega zahtevka neposredno zoper drugega toženca je namreč v 131. členu Obligacijskega zakonika (na kar je opozorilo tako Vrhovno sodišče RS v sklepu III Ips 3/2021-5 z dne 16. 11. 2021 kot tudi prvostopenjsko sodišče v 6. točki obrazložitve izpodbijane sodbe), v okviru te določbe pa zadošča že ugotovitev protipravnosti in ne kvalificirane protipravnosti.

62. Sodišče prve stopnje pa je v obravnavanem primeru pravilno presojalo tudi odškodninsko odgovornost države za ravnanje stečajnega senata (drugačne navedbe iz odgovora na pritožbo prve toženke pritožbeno sodišče zavrača). Zakaj v njenem okviru v zvezi s sporno prodajo stečajnega dolžnika kot pravne osebe ni podana kvalificirana protipravnost stečajnega senata, je v obrazložitvi izpodbijane sodbe tudi natančno in materialnopravno pravilno pojasnjeno. Razloge prvostopenjskega sodišča pritožbeno sodišče v celoti sprejema, očitke iz pritožbe (prim. točko J.) pa zavrača. Enako kot drugi toženec je bil namreč tudi stečajni senat prepričan, da sporne nepremičnine pripadajo stečajnemu dolžniku, kar izkustveno pomeni, da so njegova last. Predsednica stečajnega senata je vedela, da je drugi toženec z državo predhodno usklajeval javno dobro in da se zadeve na območju Luke Koper spreminjajo ter da se spreminja tudi status nepremičnin (tudi tistih, ki so v zemljiško knjigo vpisane kot družbena lastnina v splošni rabi in v upravi) ter da je velika verjetnost, da se ta status umakne. Stečajnemu senatu tako ob odreditvi prodaje stečajnega dolžnika kot pravne osebe (pri čemer se je v zvezi z obsegom premoženja skliceval na cenitev pooblaščenega revizorja E., d. o. o. na dan 2. 10. 2007) ni mogoče očitati opustitve potrebne skrbnosti in ravnanja v nasprotju z ZPPSL.

63. Takšna presoja pritožbenega sodišča izkazuje neutemeljenost pritožbe tožeče stranke, v posledici česar jo je pritožbeno sodišče zavrnilo ter sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP), potem ko je ta uspešno prestala tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pri tem je pritožbeno sodišče izrecno odgovorilo zgolj na navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

Glede stroškov pritožbenega postopka

64. Če sodišče zavrže ali zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim (prvi odstavek 165. člena ZPP).

65. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

66. Enako pa sama svoje pritožbene stroške krijeta tudi tožena RS in stečajni upravitelj. Kljub temu, da ju je sodišče prve stopnje pozvalo k odgovoru na pritožbo tožeče stranke, v konkretni zadevi nista v ničemer prispevala k odločitvi pritožbenega sodišča. Zato nista upravičena do povračila stroškov povezanih z odgovorom na pritožbo (prvi odstavek 155. člena ZPP).

-------------------------------

1Prim. navedbe pod A. točko pritožbe.

2Uradni list RS 67-2464/1993.

3Drugi toženec je bil v navedenem postopku spoznan za krivega kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja.

4Dosledneje, za prodajo dolžnika kot pravne osebe, katere del premoženja predstavljajo tudi sporne nepremičnine.

5Gre za nepremičnine iz vl. št. 804, k. o. ...

6Prim. 20. točko obrazložitve izpodbijane sodbe.

7In ne zaradi obstoja sklepa o odreditvi prodaje!

8Dr. Nina Plavšak in mag. Saša Prelič v: Zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2000, str. 122.

9Prav tam. V tem primeru gre za t. i. stečajno maso v pravnem pomenu, s čimer se označuje stečajna masa, kakršna naj bi ta bila, ko se iz nje izloči (izvzame) vse, kar vanjo ne spada (premoženje, na katerem obstajajo izločitvene pravice), ter tisto, kar je bilo iz stečajne mase odtujeno oziroma odtegnjeno (npr. za kritje stroškov stečajnega postopka), prišteje pa vse tisto, kar je bilo vanjo vrnjeno na podlagi uspelega izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj.

10Pri tem pritožbeno sodišče opozarja, da tiste nepremičnine, ki so bile na podlagi usklajevanja z državo iz stečajne mase izvzete, v tem postopku sploh niso sporne.

11Uradni list RS 67-3237/2002.

12Mimo relevantnih določb zakonov.

13Pri čemer je takratni pooblaščenec tožeče stranke, zaslišan kot priča, izpovedal, da na spornih nepremičninah ni bilo zgrajenih objektov in je na podlagi pritožbenih navedb torej mogoče sklepati, da tožeča stranka meni, da so sporne nepremičnine kot javno dobro v lasti RS.

14Prim. 182. in 183. člen ZV-1. Tega tožeča stranka ni dokazala, saj kaj takšnega iz zemljiške knjige ne izhaja.

15Za kar v tem postopku prav tako ni predložila nobenega dokaza.

16Prim. Č.(1) na 16. strani pritožbe.

17Gre v bistvu za delno nestrinjanje z razlogi iz odločbe MOK z dne 18. 5. 2010 oziroma v tej odločbi uporabljeno pravno podlago lastninjenja, pri čemer pa niti tožeča stranka niti pravna oseba, katero je kupila, zoper to odločbo nista vložili nobenega pravnega sredstva in od MOK tudi nista zahtevali nobenega nadomestila ali odmene (prim. 31. točko obrazložitve izpodbijane sodbe).

18Prvi odstavek 182. člena ZV-1 namreč določa, da zemljišča, ki so na dan uveljavitve tega zakona vpisana v zemljiško knjigo kot vodna zemljišča, voda, vodotok, jezero, reka, potok in podobno, in so javno dobro, splošno ljudsko premoženje, družbena last ali imajo na njih pravne osebe pravico uporabe, preidejo z dnem uveljavitve tega zakona v last Republike Slovenije.

19Ki se je dogajal v času, ko zemljiškoknjižno stanje mnogokrat ni ustrezalo dejanskemu oziroma se je šele usklajevalo.

20Sodišče prve stopnje potrdila o namenski rabi zemljišča v nasprotju s pritožbenimi navedbami ni obravnavalo kot pravnega naslova za prenos lastninske pravice na predmetnih parcelah iz občine na stečajnega dolžnika. Upoštevalo jo je - enako kot drugi toženec - kot izjavo občine v zvezi s spornimi parcelami, v kateri ni bila navedena nobena omejitev pravnega prometa (bila je navedena le predkupna pravica občine), s tem pa kot dokaz, ki potrjuje navedbe drugega toženca, da je bil prepričan, da omenjene parcele niso javno dobro. Ker se potrdilo o namenski rabi izdaja za aktualne postopke, pa je tudi logično sklepati, da so bili (v konkretnem primeru) podatki v njem ažurnejši kot tisti v zemljiški knjigi. Potrdilo o namenski rabi zemljišča je uradni podatek o prostorskem režimu na določenem področju in je namenjen tudi zagotavljanju investicijske varnosti (prim. 52. točko obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje, kateri pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje).

21V. Rijavec v: Lastninska problematika na področju javnega dobra in v javnem interesu zavarovanih dobrin, predvsem voda, Geodetski vestnik 56/4.

2215., 18., 21. in 38. točko obrazložitve izpodbijane sodbe.

23Dr. M. Damjan v: Lastninjenje nekdanjih dobrin v splošni rabi in varstvo javnega interesa. Pravni letopis, št. 1, 2009.

24Posledično pa je bil lahko prepričan tudi, da jih je mogoče izvzeti iz javnega dobra - prim. 39. točko obrazložitve izpodbijane sodbe.

25Sodišče prve stopnje je sporne nepremičnine obravnavalo z vidika številnih predpisov o lastninjenju, pa ni prišlo do sklepa, da gre za očitno javno dobro v lasti države ali občine.

26Dr. M. Damjan v: Lastninjenje nekdanjih dobrin v splošni rabi in varstvo javnega interesa. Pravni letopis, št. 1, 2009.

27Prim. navedbe na 11. strani pritožbe.

28Tj. pravna podlaga, na katero se je sklicevala MOK (ZGO-1, ZJC). Opom. pritožbenega sodišča.

29Kar pomeni, da tudi MOK sprva spornih nepremičnin očitno ni štela za svoje.

30S čimer sta mišljena oba: drugi toženec in stečajno sodišče.

31S tem pa v osnutek pogodbe, sklep o prodaji in končno tudi v pogodbo.

32Prim. VSRS Sodba II Ips 36/2018.

33Tožeča stranka v pritožbi navaja, da med temi ni "vpogleda drugega toženca v zemljiško knjigo z namenom ugotovitve prenehanja statusa javnega dobra", kar pa je glede na ugotovljen potek dogodkov, ki pritožbeno ni bil izpodbit, nesmiselno.

34Čemur naj bi odvetnik F. F. verjel ravno iz razloga, ker je vedel, da nepremičnine, ki so javno dobro izven prometa in pristaniška infrastruktura, ne postanejo del stečajne mase gospodarskih družb. V postopku se je sicer izkazalo, da temu ni bilo tako in je priča F. F. v svoji lastni izpovedbi priznala, da je šla študirati predpise in do kakšnih zaključkov je prišla - prim. 20. točko obrazložitve izpodbijane sodbe.

35Tožeča stranka ni zatrjevala, da je omenjeni sklep drugi toženec izposloval na nezakonit način oziroma da je v tem smislu "prevaral tudi stečajni senat", da sta ga skupaj pripravila stečajno sodišče in drugi toženec z namenom, da prevarata tožečo stranko oziroma jo na ta način prepričata, da kupi stečajnega dolžnika kot pravno osebo, pa v postopku pred sodiščem prve stopnje (kot že mnogokrat pojasnjeno) ni bilo ugotovljeno.

36Prim. zadnji odstavek na 3. strani pritožbe.

37Do katerih pa so se vsi v bistvu "dokopali" ob upoštevanju predpisov o lastninjenju - opomba pritožbenega sodišča.

38Prim. navedbe pod točko H. in R. v pritožbi.

39Prim. navedbe pod točko F. (pri čemer pritožbeno sodišče poudarja, da sodišče prve stopnje ni ničesar prezrlo ali napačno presodilo), pod točko J., glede listin pa predvsem točko K. v pritožbi, v kateri tožeča stranka še vedno nasprotuje v prvostopenjski sodbi sprejetemu materialnopravnemu stališču, da sta drugi toženec in stečajno sodišče utemeljeno zaupala potrdilu o namenski rabi zemljišča, katerega je drugi toženec pridobil pozneje, po prejemu sklepa zemljiškoknjižnega sodišča, da naj predloži odločbo o ukinitvi javnega dobra.

40Prim. prvi odstavek na 31. strani pritožbe.

41Ustavna pritožba se lahko vloži šele, ko so izčrpana vsa pravna sredstva. Pred izčrpanjem izrednih pravnih sredstev lahko ustavno sodišče izjemoma odloča o ustavni pritožbi, če je zatrjevana kršitev očitna in če bi z izvršitvijo posamičnega akta nastale za pritožnika nepopravljive posledice.

Tožeča stranka pri tem v pritožbi navaja, da ni res, da je bilo samo iz sklepa Dn 2750/2007 z dne 23. 5. 2007 razvidno, da gre za javno dobro. Pravno dejstvo, da so sporne parcele javno dobro, je po njenem zatrjevanju izhajalo tudi iz aktualnih zemljiškoknjižnih izpiskov za nepremičnine v vl. št. 804, k. o. ..., saj je družbena lastnina v splošni rabi vendar sinonim za javno dobro, na kar pa ji pritožbeno sodišče odgovarja, da če je temu tako, se potem sama kot kupec na dobro vero ne more sklicevati. Če je tožeča stranka kupila pravno osebo A., d. o. o. - v stečaju in bila pri tem na podlagi zemljiškoknjižnih podatkov prepričana, da so nepremičnine, ki so bile sicer navedene kot del premoženja te pravne osebe, javno dobro, njenemu odškodninskemu zahtevku že iz tega razloga ni mogoče ugoditi. To po ugotovitvah sodišča prve stopnje v tem primeru sicer ni izkazano, glede na to da tožeča stranka na več mestih v pritožbi smiselno izpostavlja, da zemljiškoknjižno stanje v kritičnem času ni bilo usklajeno z dejanskim stanjem lastništva, pa so neutemeljeni tudi njeni očitki, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo njenih trditev, da bi drugi toženec in stečajni senat v primeru, če sta bila v resnici v dilemi, ali so sporne nepremičnine še vedno javno dobro, vpogledati v zemljiško knjigo in ugotoviti, ali je bil status javnega dobra izbrisan.

Kar v bistvu uveljavlja tožeča stranka.

Prim. še obrazložitev iz 31., 37. in 40. točke izpodbijane sodbe.

Pritožbena navedba, ki jo v zvezi z navedenim podaja tožnica, da je bila MOK pasivna, ker se niso prodajale parcele, temveč stečajni dolžnik kot pravna oseba, materialnopravno ni utemeljena.

Prim. navedbe na 13. strani pritožbe.

Ki je tožeča stranka z golim pritožbenim zatrjevanjem, da od odvetnika K. K. cenitve ni prejela in da jo je prejela od drugega toženca šele po plačilu celotne kupnine, ob primopredaji v stavbi koprskega sodišče (prim. 23. stran pritožbe), ne more izpodbiti.

Zveza:

Zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (1993) - ZPPSL - člen 6, 6/1, 6/2, 78, 78/2, 78/2-1, 82, 104, 131. 149 Zakon o vodah (2002) - ZV-1 - člen 17, 17/1, 28, 28/2, 33, 33/1, 33/3, 17/4, 182, 183, 185, 189, 189/1, 189/2 Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 22

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.