Jedro

Za odpravljanje oškodovanj družbene lastnine predvideva ZLPP od izdaje revizijskega poročila dalje dvoje različnih postopkov. Če izhaja iz poročila revizijskega organa, da je do oškodovanja prišlo na kakšnega od načinov iz 48.a člena ZLPP, vodi nadaljnji postopek revizijski organ sam (1. in 2. odst. 48.b člena ZLPP). Če pa izhaja iz poročila, da do oškodovanja družbene lastnine ni prišlo na kakšnega od načinov iz 48.a člena ZLPP, pa revizijski organ ne more ukrepati sam, ampak mora ravnati tako, kot to določa 1. odst. 50. člena ZLPP. Nadaljnje ukrepanje za odpravo oškodovanja družbenega premoženja je samo v pristojnosti Družbenega pravobranilca Republike Slovenije.

Plačilo premij za osebno zavarovanje ni dejanje iz 10. točke 48.a člena ZLPP.

Revizijsko poročilo je javna listina. To pomeni, da se za dejstva, ugotovljena v njej, šteje, da so resnična, če se ne dokaže nasprotno.

Izrek

I./ Reviziji se delno ugodi in se sodbi sodišča druge in prve stopnje delno sprememita tako, da se sodba sodišča prve stopnje glasi:

1. Ugotovi se, da odločba Agencije RS za plačilni promet, nadziranje in informiranje z dne 18.5.1996 v izreku pod točko I/4, po kateri mora tožeča stranka povečati kratkoročne terjatve do delavcev v znesku 3.869.939,00 SIT ter v enakem obsegu povečati družbeni kapital, nima pravne podlage in se v tem obsegu odpravi;

2. kar zahteva tožeča stranka več, se zavrne;

II./ V ostalem delu se revizija zavrne kot neutemeljena;

III./ Vsaka stranka nosi svoje stroške vsega postopka.

Obrazložitev

Sklicujoč se na določbe 48.a člena in 48.c člena zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij je tožena stranka naložila tožeči stranki med drugim tudi, da mora:

1./ povečati kratkoročne terjatve do delavcev za 66.302.350,00 SIT ter v enakem znesku povečati družbeni kapital, 2./ povečati kratkoročne terjatve do delavcev v znesku 3.869.939,00 SIT ter v enakem znesku povečati družbeni kapital ter v skladu z naloženimi ukrepi vskladiti lastninska razmerja in opraviti ustrezna knjiženja v računovodstvu.

Odločbo tožene stranke v izreku pod točkama I/1 in I/4 je tožeča stranka izpodbijala s tožbo po 5. odst. 48. b člena zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo. Pritožbo tožeče stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje je pritožbeno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Sodbo pritožbenega sodišča izpodbija tožeča stranka z revizijo. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa naj sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki. Državno tožilstvo se o njej ni izjavilo, tožena stranka pa je v odgovoru nanjo predlagala zavrnitev revizije kot neutemeljene.

Revizija je utemeljena le delno.

S področja bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki so revizijski razlog, pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti samo na procesne kršitve, navedene v 10. točki 2. odst. 354. člena ZPP (386. člen ZPP). Do teh med postopkom ni prišlo. Glede ostalih, ki so revizijski razlog (1. in 2. točka 1. odst. 385. člena ZPP), preizkusi izpodbijano sodbo samo, če jih vlagatelj revizije izrecno uveljavlja. Ta zatrjuje delno neobrazloženost drugostopne odločbe, delno pa nerazumljivost njenih razlogov, nanašajočih se na knjiženje plačila premij kot stroškov pravne osebe. Ti razlogi pa niso nerazumljivi v smislu 13. točke 2. odst. 354. člena ZPP. Iz njih izhaja samo zmoten pravni zaključek pritožbenega sodišča, ki (po mnenju pritožbenega sodišča) neupravičeno plačilo premij izenači s knjiženjem neresničnega dejstva. Neobrazloženosti pa ni.

Za odpravljanje oškodovanj družbene lastnine, do katerih je prišlo pred začetkom lastninskega preoblikovanja po določbah zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (Ur. list RS štev. 55/92...1/96; v nadaljevanju: ZLPP), predvideva ZLPP od izdaje revizijskega poročila dalje dvoje različnih postopkov. Izbira postopka pa zavisi samo od okoliščine, kako je (naj bi) po ugotovitvah revizijskega organa prišlo do oškodovanja družbene lastnine. Če izhaja iz poročila revizijskega organa, da je do tega prišlo na kakšnega od načinov iz 48.a člena ZLPP, vodi nadaljnji postopek revizijski organ sam (1. in 2. odst. 48.b člena ZLPP). Če je potrebno, izda tudi odločbo, s katero naloži podjetju izvršitev ukrepov, ki jih določa 48.c člen ZLPP. Če pa izhaja iz revizijskega poročila, da do oškodovanja družbene lastnine ni prišlo na kakšnega od načinov iz 48.a člena ZLPP, pa revizijski organ ne more ukrepati na zgoraj opisani način, ampak mora ravnati tako, kot to določa 1. odst. 50. člena ZLPP. Nadaljnje ukrepanje za odpravo oškodovanja družbenega premoženja je samo v pristojnosti Družbenega pravobranilca Republike Slovenije.

Odločitev v točki I/4 izreka svoje odločbe temelji tožena stranka na 10. točki 48.a člena ZLPP. Ta vsebuje štiri dejanske stanove, ki bi upravičili toženo stranko, da ravna po 1. in 2. odst. 48.b člena ZLPP, če bi bili ugotovljeni. Tožena stranka pa ni ugotovila nobenega od njih. Spornim plačilom premij še najbližji je dejanski stan, opredeljen kot "drugi primeri zmanjšanja družbenega premoženja z lastninskim preoblikovanjem". Vendar tudi ta ni podan. Revizijsko poročilo namreč ne ugotavlja, da je do plačila premij prišlo v okviru lastninskega preoblikovanja, oziroma vsaj v okviru posameznih dejanj, ki bi jih bilo mogoče podvesti pod pojem lastninskega preoblikovanja (primerjaj 18. člen ZLPP) in je zaradi njih prišlo do oškodovanja družbene lastnine. Zato tožena stranka ni bila upravičena sama ukrepati.

Pritožbeno sodišče (pa tudi sodišče prve stopnje) je torej pravno zmotno presodilo plačilo premij za osebno zavarovanje kot dejanje iz 10. točke 48.a člena ZLPP. To ugotovitev dodatno podpira še okoliščina, da je plačilo premij za takšno zavarovanje lahko ena od bonitet iz delovnega razmerja (primerjaj: 1. al. 1. točke 1. odst. 14.a člena zakona o dohodnini - Ur. list RS štev. 48/90 in 34/91-I). Zato je revizijsko sodišče reviziji v tem delu ugodilo in izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, kot to izhaja iz izreka sodbe (1. odst. 395. člena ZPP).

V ostalem revizija ni utemeljena. Šesta točka 48.a člena ZLPP namreč med drugim določa: "kot oškodovanje družbene lastnine se šteje tudi izplačilo regresa, ki presega bruto plačo zaposlenega". Agencija Republike Slovenije za plačilni promet, nadziranje in informiranje (v nadaljevanju: Agencija) je ugotovila, da je ta v letu 1992 znašala 43.318,00 SIT, tožeča stranka pa je v istem času izplačala na račun regresa znesek, ki je za 11.228.950,00 SIT presegel navedeno omejitev. Dodatno je zaposlenim delavcem obračunala še regres v bruto znesku 51.079.580,00 SIT, za katerega jim je izdala komercialne zapise, ter obresti nanje v znesku 3.993.820,00 SIT.

V tem primeru gre za enega od dejanskih stanov iz 6. točke 48.a člena ZLPP. Zato je tožena stranka lahko nadaljevala popstopek in odločala sama po 1. in 2. odst. 48.b člena ter po 48.c členu ZLPP. Pri tem je pritožbeno sodišče pravilno menilo, da bi tožeča stranka morala dokazati, da družbemo premoženje ni bilo oškodovano. Revizijsko poročilo je namreč javna listina. To pa pomeni, da se za dejstva, ugotovljena v njej, šteje, da so resnična, če se ne dokaže nasprotno (1. do 3. odst. 230. člena ZPP). Nasprotnega pa tožeča stranka, po ugotovitvah pritožbenega sodišča (primerjaj: 3. odst. 385. člena ZPP), ni dokazala. Tožeča stranka tudi ne more z uspehom uveljavljati retroaktivne narave odločbe Agencije. Ta se nanaša na izplačila regresa ter na obremenitve sredstev tožeče stranke z obračunanim regresom v letu 1992. Preverjanje zakonitosti in pravilnosti poslovanja po ZLPP pa je zajelo obdobje od 1.1.1990 do 5.12.1992 (1. odst. 48. člena in 53. člen ZLPP). Člen 48a ZLPP pa tudi ni v neskladju z ustavo (odločbi Ustavnega sodišča - Ur. list RS štev. 32/94 ter 78/94).

Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo tožeče stranke zoper odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka, nanašajočega se na točko I/1 izreka odločbe tožene stranke, zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Na podlagi 2. odst. 166. člena ZPP je revizijsko sodišče odločilo tudi o stroških vsega postopka. V korist tožeče stranke je upoštevalo vse stroške, do katerih je upravičena od zneska, s katerim je v postopku uspela, v korist tožene stranke pa stroške, ki so tej nastali samo od zavrnjenega dela tožbenega zahtevka. Ni pa upoštevalo taks prvostopnega postopka, ker jih tožeča stranka ni prijavila, pa tudi stroškov odgovora na revizijo ne (1. odst. 155. člena ZPP). Ker so tako izračunani stroški pravdnih strank približno enaki, je odločilo, da nosi vsaka stranka svoje stroške vsega postopka.