Up-6/00

11. 10. 2000

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. Z., ki jo zastopa B. B. iz V. na seji senata dne 11. oktobra 2000

s k l e n i l o:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 136/99 z dne 9. 11. 1999 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 723/98 z dne 11. 3. 1999 in sodbo Delovnega sodišča v Mariboru št. Pd 3012/94 z dne 10. 3. 1998 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

1.Pritožnici je prenehalo delovno razmerje pri trgovskem podjetju U. iz Ž. Z. kot trajno presežni delavki. Dokončni sklep je sprejel Delavski svet podjetja dne 17. 3. 1994. V času odpovednega roka (ki se je iztekel 17. 10. 1994) pa je bila z odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje z dne 31. 8. 1994 pritožnica razvrščena v III. kategorijo invalidnosti, s pravico do zaposlitve na delu, ki ustreza njeni delovni zmožnosti - od 4. 7. 1994 dalje. Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90 in nasl. - v nadaljevanju: ZDR) naj bi zagotavljal delavcu-invalidu absolutno zaščito pred prenehanjem delovnega razmerja kot trajno presežnemu delavcu.

Kljub temu pa sodišča o tem niso odločila, kar po mnenju pritožnice pomeni absolutno bistveno kršitev postopka.

2.Pritožnica še navaja stališče Sodišča združenega dela Republike Slovenije v odločbi št. St (pravilno: Sp) 1467/92 z dne 19. 11. 1992, po katerem se okoliščine, ki naj bi pomenile zakonit razlog varovanja v primeru ugotovljenih trajnih presežkov, lahko upoštevajo le, če nastopijo do dokončnosti odločitve, s katero je delavec spoznan za trajni presežek. Tako stališče naj bi bilo v nasprotju z 22. in 52. členom Ustave.

Poleg tega pa obširno navaja še svoje stališče, zakaj naj bi bila ocena njene delovne uspešnosti nepravilna. Pri tem izpostavlja predvsem svoje slabo zdravstveno stanje in bolniško odsotnost tudi v ocenjevalnem obdobju.

3.Pritožnica smiselno zatrjuje, da sodišča niso pravilno in popolno ugotovila dejanskega stanja. Najprej s tem, ko v zvezi z oceno delovne uspešnosti niso pravilno upoštevala njenega zdravstvenega stanja. Potem pa tudi s tem, ko sploh niso upoštevala njene invalidnosti.

4.Ustavna pritožba ni pravno sredstvo v sistemu rednih in izrednih pravnih sredstev, ampak je poseben institut za presojo posamičnih aktov zaradi varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Zato Ustavno sodišče ne more preverjati meritorne odločitve oziroma dokazne ocene organa, ki je izdal posamični akt; ugotavlja le, ali ni morda v postopku odločanja o pravicah in obveznostih posameznika prišlo do ustavno nedopustnega posega v človekove pravice in temeljne svoboščine. Dejansko stanje, ki ga Ustavno sodišče lahko ugotavlja, ni dejansko stanje, ki je bilo podlaga za odločitev organov delodajalca in sodišč o trajnem prenehanju potreb po delu pritožnice, ampak samo dejansko stanje zatrjevanih kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

5.Člen 22 Ustave pomeni aplikacijo splošnega načela o enakosti vseh pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) na področju varstva pravic. Gre za poseben primer načela pravne enakosti, ki vsakomur zagotavlja enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodišči, drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil. Ustavno sodišče na podlagi ustavne pritožbe ne more presojati pravilnosti dokazne ocene sodišč in pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja, pač pa lahko v zvezi z izvedbo dokaznega postopka presoja, ali je bila v tem postopku spoštovana ustavna zahteva po enakopravnem položaju obeh strank in ali je bila zagotovljena pravica stranke, da se v postopku izjavi glede dejanskih ter pravnih vprašanj, predlaga dokaze, se opredeli do dokaznih predlogov nasprotne stranke ter do rezultatov dokazovanja. Okoliščin, ki bi izkazovale kršitev teh ustavnih zahtev, pa pritožnica ni izkazala.

6.Iz priloženih sodnih odločb je tudi razvidno, da v rednem sodnem postopku pritožnica ni niti uveljavljala dejstva, da ji je bila v času odpovednega roka priznana invalidnost III. kategorije. Zato sodišča o tem niso izvajala nobenih dokazov in se o tem vprašanju tudi niso opredelila, zaradi česar je neupoštevno sklicevanje na stališče sodišč o tem vprašanju v nekem drugem postopku. Sodišča so presojala odločitev delodajalca, sprejeto na podlagi dejanskega stanja, kakršno je bilo ob dokončnosti odločitve. Takrat pa pritožnici nesporno še ni bila priznana invalidnost. V zvezi z zatrjevanim slabim zdravstvenim stanjem in njegovim vplivom na delovno uspešnost pa so sodišča dokaze izvedla in se do tega dejstva tudi argumentirano opredelila.

7.Invalidom je na podlagi 52. člena Ustave zagotovljeno varstvo v skladu z zakonom. Ena od zakonsko določenih posebnih oblik varstva invalidov je tudi določba prvega odstavka 36.d člena ZDR, po kateri delavcu invalidu, katerega delo postane zaradi nujnih operativnih razlogov v organizaciji oziroma pri delodajalcu trajno nepotrebno, delovno razmerje iz tega razloga ne more prenehati, če mu ni zagotovljena socialna varnost ali če s tem sam ne soglaša. Konkreten primer pobudnice in njene navedbe o domnevni kršitvi določbe o posebnem zakonskem varstvu invalidov se nanašajo na vprašanje izvajanja oziroma uporabe 36.d člena ZDR. Morebitne nepravilnosti v konkretnem primeru bi morala pobudnica uveljavljati v ustreznih postopkih pred pristojnimi organi in sodišči v delovnem sporu. Šele če bi ji bile v takem postopku kršene človekove pravice in temeljne svoboščine (npr. zaradi neustavne uporabe oziroma razlage zakona ali procesnih kršitev), bi lahko njihovo varstvo uveljavljala v postopku z ustavno pritožbo. Ker pa pritožnica takih kršitev v rednem sodnem postopku ni uveljavljala, jih ne more uspešno uveljavljati šele v postopku z ustavno pritožbo (prvi odstavek 51. člena Zakona o Ustavnem sodišču, Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju: ZUstS).

8.Kako naj bi izpodbijane sodbe kršile njeno pravico iz 66. člena Ustave, pritožnica ne utemelji. Država je po 66. členu Ustave zavezana, da ustvarja možnosti za zaposlovanje in za delo ter da zagotavlja njuno zakonsko varstvo. To med drugim pomeni, da lahko le zakon določa primere in pogoje za prenehanje delovnega razmerja. Prenehanje potreb po delu je zakonit razlog za prenehanje delovnega razmerja. Prenehanje delovnega razmerja iz zakonitega razloga pa ne pomeni kršitve pravice do varstva dela iz 66. člena Ustave.

9.Ker očitno ne gre za kršitev zatrjevanih človekovih pravic, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

10.Senat Ustavnega sodišča je ta sklep sprejel na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko.

Milojka Modrijan