Jedro

Ob ugotovitvi, da pri tožeči stranki v času izdaje izpodbijane odločbe ni bilo podano takšno zdravstveno stanje, da ne bi bila več zmožna opravljati nobenega organiziranega pridobitnega dela, je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo zahtevek za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo odločb organa prve stopnje tožene stranke z dne 17. 6. 2014 in 18. 6. 2014, s katerima je bilo odločeno, da je tožeča stranka še nadalje invalid III. kategorije invalidnosti in da pri njej telesna okvara ni podana in dokončne odločbe z dne 4. 11. 2014, s katero je bila pritožba zoper navedeni odločbi zavrnjena. Zavrnilo je tudi zahtevek za razvrstitev tožeče stranke v I. kategorijo invalidnosti, priznanje pravice do invalidske pokojnine in invalidnine za telesno okvaro.

2. Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi razlogi in pravno presojo sodišča prve stopnje, zato je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču druge stopnje očita, da ni prepoznalo kršitve, storjene v postopku pred sodiščem prve stopnje, povezane z izločitvijo predsednice senata. Sklepa o izločitvi ni prejela pred narokom, postopek pa je bil kljub temu končan. Meni, da dejanja predsednice senata zato nimajo pravnega učinka. Sodba tudi nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih, razlogi pa so sami s seboj v nasprotju. To povezuje z napačno dokazno oceno oziroma zavrnitvijo posameznih dokazov, zlasti imenovanja drugih izvedencev. Zato je dejansko stanje nepravilno oziroma nepopolno ugotovljeno. Naslednji očitek se nanaša na kršitev preiskovalnega načela. Sodišče ni ravnalo skrbno, pošteno in pravično, da bi pridobilo še izvedensko mnenje v zvezi z njenimi psihičnimi težavami. Nepravilno so bile upoštevane zdravstvene težave levega zapestja, hude bolečine v rokah ter depresija, prav tako pa tudi vpliv drugih ortopedskih težav na njeno delazmožnost. Glede na prisotne zdravstvene težave ni jasno, katera dela bi ob upoštevanju starosti in izobrazbe sploh še lahko opravljala. Napačna je tudi odločitev glede invalidnine za telesno okvaro. Izvedenec teže telesne okvare ni ugotavljal, mnenje pa je oprl na nezakonit podzakonski akt. Dodaja, da je zahtevek vložila 29. 12. 2012, zato je pravna podlaga za odločitev podana v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, ZPIZ-1).

4. Revizija ni utemeljena.

5. Na podlagi prvega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

6. Tožeča stranka je 7. 9. 2016 vložila predlog za izločitev predsednice senata po 6. točki prvega odstavka 70. člena ZPP. Predsednica delovnega in socialnega sodišča je 13. 9. 2016 zahtevo za izločitev zavrnila. Obvestilo o pošiljki je bilo tožeči stranki 16. 9. 2016 puščeno v hišnem predalčniku, 3. 10. 2016 pa še pošiljka. Iz spisa SU 153/2016 je razvidno, da je bila predsednica senata z odločitvijo predsednice sodišča seznanjena pred glavno obravnavo 21. 9. 2016. Zato ni prišlo do očitane kršitve drugega odstavka 71. člena ZPP. Utemeljeno pa tožeča stranka opozarja, da bi moral biti sklep vročen njenemu pooblaščencu, čeprav je predlog podala sama. Gre za relativno kršitev določb pravdnega postopka, ki ni vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe.

7. Neutemeljen je tudi očitek, da je sodišče storilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodba nima razlogov za svojo odločitev in ni obrazložena. Izpodbijana sodba ima povsem jasne razloge, zakaj sodišče šteje, da je odločitev tožene stranke, da pri tožeči stranki ni podana invalidnost I. kategorije in telesna okvara, pravilna. Izpodbijana sodba v tem delu nima pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti, zato zatrjevana kršitev ni podana. Z razlogi, ki jih tožeča stranka navaja, izpodbija nepravilno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, kar pa ni dovoljen revizijski razlog.

8. Revizijska graja sodišča druge in prve stopnje se nanaša na zavrnitev dokaznega predloga za postavitev novega izvedenca medicinske stroke. V skladu z drugim odstavkom 254. člena ZPP je predpostavka za postavitev novega izvedenca ocena sodišča, da je mnenje izvedenca nejasno, nepopolno ali pa samo s seboj ali z raziskanimi okoliščinami v nasprotju in se te pomanjkljivosti ne dajo odpraviti z njegovim zaslišanjem. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje na izrecni predlog tožeče stranke imenovalo izvedenca specialista ortopeda, ki je pripravil pisno izvedensko mnenje in ga nato ustno pojasnil na naroku. Izvedenec je odgovoril na vprašanja tožeče stranke, pojasnil je razloge za svojo odločitev. Sodišči nižje stopnje sta dodatna pojasnila skupaj z izvedenskim mnenjem ocenili kot strokovno obrazložena in prepričljiva, zavrnitev dokaza pa sta tudi obrazložili. Tudi po stališču revizijskega sodišča predlog za postavitev poimensko predlaganih izvedencev ni utemeljen iz navedenih razlogov ter tudi zato, ker nista specialista ortopedske stroke, v katero sodijo vodilne zdravstvene težave tožeče stranke. Tožeča stranka zavrnitve izvedbe dokazov ob zaključku glavne obravnave tudi ni grajala.

9. Neutemeljen je očitek revizije o kršitvi preiskovalnega načela, določenega v 62. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami, ZDSS-1). Po prvem odstavku 7. člena in 212. členu ZPP mora stranka navesti vsa dejstva, na katera opira svoje zahtevke in predlagati dokaze, s katerimi ta dejstva dokazuje ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotne stranke. To splošno načelo o trditvenem in dokaznem bremenu v socialnih sporih dopolnjuje prvi odstavek 62. člena ZDSS-1. Ta določa, da lahko sodišče, če po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev, izvede dokaze tudi po uradni dolžnosti. S to določbo je v socialnih sporih realizirano preiskovalno načelo, ki pa ga ni mogoče razumeti tako, da sodišče po uradni dolžnosti ugotavlja tudi dejstva, za njihovo ugotovitev ali potrditev pa stranke sploh niso predlagale dokazov. Pravicam stranke namreč ustreza njihova dolžnost, da s svojim ravnanjem v postopku pripomorejo k uresničitvi pravic.

10. Tožeča stranka dokaza za postavitev izvedenca psihiatra ni predlagala ne v tožbi ne na prvem naroku in tudi ne po zaslišanju izvedenca ortopeda. V tožbi je omenila, da je depresivna, zaradi tega se pri njej pojavljata nespečnost in utrujenost. Dokaza, ki bi to potrjeval, ni predložila. Ko je bila zaslišana, je navedla zdravstvene težave, zaradi katerih ni sposobna za delo, težav s psihičnim zdravjem pa ni omenila. Zato tudi ni bilo nobene podlage za izvajanje dokazov po uradni dolžnosti.

11. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

12. Iz dejanskega stanja izhaja, da je tožeča stranka sama vložila zahtevo za ponovno oceno invalidnosti in za ugotovitev telesne okvare. Tožena stranka je 17. 6. 2014 odločila, daje je tožeča stranka od 18. 9. 2006 in še nadalje delovni invalid III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni in ima še nadalje pravico do dela na drugem delovnem mestu z omejitvijo ročnega premeščanja bremen nad 8 kg in dvigovanja bremen nad višino ramen, s polovičnim delovnim časom. Z odločbo z dne 18. 6. 2014 pa je bilo odločeno, da tožeča stranka nima pravice do invalidnine za telesno okvaro. Organ druge stopnje ni ugotovil drugačnega dejanskega stanja, zato je bila pritožba zoper odločbi neuspešna.

13. Prvi odstavek 390. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami, ZPIZ-2) določa, da se v postopku za uveljavljanje pravic iz obveznega zavarovanja, ki se je začel pred uveljavitvijo tega zakona, uporabljajo predpisi, ki so veljali do njegove uveljavitve. Zato je utemeljen revizijski očitek, da bi morali sodišči kot pravno podlago navesti ZPIZ-1, ker je bila vloga za začetek postopka vložena decembra 2012. Definicija invalidnosti je v ZPIZ-1 določena v 60. členu, v ZPIZ-2 pa v 63. členu, definiciji pa se po vsebini ne razlikujeta. Zato napačno navajanje predpisa na odločitev ni vplivalo. Ob ugotovitvi, da pri tožeči stranki v času izdaje izpodbijane odločbe ni bilo podano takšno zdravstveno stanje, da ne bi bila več zmožna opravljati nobenega organiziranega pridobitnega dela, je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo zahtevek za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti.

14. Revizija izpostavlja, da ni jasno, katera dela tožeča stranka še lahko opravlja. Predmet odločanja tožene stranke in s tem predmet sodne presoje ni določitev dela, ki bi ga tožeča stranka lahko opravljala. Pri tožeči stranki je podana preostala delazmožnost za dela v njenem poklicu, kaj šteje za poklic, je določeno v 60. členu ZPIZ-1. Opravlja lahko vsa dela, ki ne zahtevajo več kot osnovnošolsko stopnjo izobrazbe in pri katerih ni treba ročno premeščati bremen nad 8 kg in dvigovati rok nad višino ramen v polovičnem delovnem času.

15. Neutemeljena je tudi revizijska graja odločitve o telesni okvari. Vsaka okvara ali prizadetost sistema človeka ali organa ne pomeni, da je podana telesna okvara in na njeni podlagi invalidnina kot pravica iz invalidskega zavarovanja. Za telesno okvaro, zaradi katere je mogoče pridobiti invalidnino, šteje le tista izguba ali okvara posameznega organa ali dela telesa, ki je uvrščena v Seznam telesnih okvar (Ur. l. SFRJ, št. 38/83 s spremembami, Seznam). Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da okvare gibalnega sistema tožeče stranke v Seznamu niso navedene kot telesna okvara. Zato je bil zahtevek pravilno zavrnjen. Vse to je pojasnilo sodišče druge stopnje v 12. točki obrazložitve. Pravilno je bil pri odločitvi upoštevan Seznam, ki predstavlja konkretizacijo prvega odstavka tega člena in se na podlagi tretjega odstavka 143. člena v zvezi s 454. členom ZPIZ-1 uporablja do sprejetja novega podzakonskega akta. Zato ne gre za uporabo nezakonitega predpisa in celo kršitev z Ustavo zagotovljenih pravic.

16. Glede na navedeno in v skladu z 378. členom ZPP je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.