Jedro

Toženec v odločbi, ki je bila izdana, ko se je tožnik upokojil, in s katero se je določila pokojninska osnova, pri izračunu pokojninske osnove ni upošteval dohodkov, ki so bili tožniku izplačani v letih od 1971 do 1985 za delo preko polnega delovnega časa. Zato pri zahtevi tožnika, da iz tega naslova toženec ponovno izračuna višino pokojninske osnove, ne gre za odločanje o istem dejanskem stanju, da bi bila odločitev toženca, da se zahteva za ponovno odmero pokojnine zavrže, pravilna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik krije stroške odgovora na pritožbo sam.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi toženca z dne 8. 7. 2008 in z dne 9. 1. 2008 in tožencu naložilo, da je dolžan tožniku izdati novo odločbo o odmeri pokojnine v roku 30 dni po pravnomočnosti te sodbe ter mu povrniti stroške postopka v višini 126,42 EUR.

Zoper sodbo se iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev pravil postopka pritožuje toženka in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne oz. podrejeno, da pritožbi ugodi, razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da je sodišče tožniku neutemeljeno omogočilo novo odmero pokojnine zaradi oblikovanja nove pokojninske osnove z upoštevanjem plač, ki jih je prejel izplačane za delo preko polnega delovnega časa v obdobju od 1971 do 1985 ter, da je toženki neutemeljeno naložilo izdajo nove odločbe o odmeri pokojnine, saj je bilo o pokojninski osnovi in višini pokojnine tožnika že dokončno in pravnomočno odločeno z odločbo z dne 6. 6. 1996. Pri tem pa vštevnost plač za delo preko polnega delovnega časa v pokojninsko osnovno ni samostojna pravica iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja in se zato o vštevnosti teh plač ne more odločati v izreku odločbe. Ker je z odločbo o priznanju pravice do invalidske pokojnine iz leta 1996 bila tožnikova pokojninska osnova že pravnomočno ugotovljena, bi bilo mogoče v to pravnomočno odločbo posegati le z izrednimi pravnimi sredstvi, pod pogoji in na način, kot ga skladno z določbo 249. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) določa 4. odstavek 225. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami). Tožnik izrednih pravnih sredstev za razveljavitev pravnomočno odločbe ni predlagal, pa tudi sicer, ni podan nobeden od obnovitvenih razlogov iz 260. člena ZUP. V konkretnem primeru tudi ne gre za naknadno izplačano plačo in tudi ne za novo ugotovljeno plačo, ki se v skladu z zakonom všteva za izračun pokojninske osnove, temveč gre za plačo, ki je bila znana ob njegovi upokojitvi, vendar ni bila upoštevana pri oblikovanju pokojninske osnove. Sedaj veljavni ZPIZ-1 nima določb glede možnosti upoštevanja naknadno ugotovljene plače in tako materialni predpis ne daje pravne podlage za novo odmero pravnomočno ugotovljene pokojninske osnove v primeru, ko so bila izplačila plač opravljena že pred odločanjem o priznanju pravice. Sodišče je tako zmotno uporabilo materialno pravo, saj je takšna odločitev sodišča povsem v nasprotju z določbami ZPIZ-92, ZPIZ-1 kot tudi z določbami ZUP-a. Takšno stališče je bilo v identičnih zadevah že zavzeto v sodbah Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp 21/2006 z dne 6. 2. 2007 in opr. št. Psp 171/2006 z dne 1. 3. 2007 in pomeni odločitev sodišča prve stopnje odstop od enotne sodne prakse in sta tako lahko ogrožena tudi pravica do enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave Republike Slovenije in enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije.

Tožeča stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem navaja, da je tožnik toženki kot upravljalcu matične evidence zavarovancev iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja zaupal in bil ves čas od prejema odločbe, dokler ni izvedel za nepravilnosti, v dobri veri, glede izračuna njegove pokojnine. Odgovornost za neupoštevanja dela plače pri ugotovitvi pokojninske osnove ni na strani tožnika temveč toženca. Toženka je tudi od dela preko polnega delovnega časa prejemala prispevke, ki predstavljajo temelj pravice tožnika. Odločitev sodišča je pravilna in utemeljena na osnovnih načelih obveznega invalidskega in pokojninskega zavarovanja, to je na načelih vzajemnosti in solidarnosti. Sodišče je tudi pravilno ugotovilo, da pri oblikovanju pokojninske osnove niso bili upoštevani točno določeni dohodki tožnika, zaradi česar o njih z odločbo ni bilo odločeno in jih pravnomočnost in dokončnost ni zajela. Na pravilnost odločitve sodišča nakazujejo tudi sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča Psp 243/2006, Psp 586/2008 in tudi sklep Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 544/2007 in se tako ni mogoče strinjati z navedbo toženke, da pomeni takšna odločitev sodišča odmik od enotne sodne prakse. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in naloži toženki v plačilo še stroške odgovora na pritožbo, ki jih priglaša. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, da ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki se navajajo v pritožbi in, da je pravilno uporabilo materialno pravo.

V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženke z dne 8. 7. 2008 in v zvezi s tem prvostopenjske odločbe toženke z dne 9. 1. 2008, s katero je toženec tožnikovo zahtevo za ponovno odmero pokojnine zavrgel sklicujoč se na 4. točko 129. člena ZUP, ker, da je bilo v isti stvari že pravnomočno odločeno in sicer v okviru odločbe z dne 6. 6. 1996, s katero je bila tožniku priznana pravica do invalidske pokojnine.

Toženka v pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka ko trdi, da je bilo o zahtevku že pravnomočno razsojeno. V kolikor bi bila ta kršitev dejansko podana bi lahko predstavljala absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 12. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvami v izpodbijani sodbi, da toženec v odločbi z dne 6. 6. 1996, ko se je tožnik upokojil in se mu je določila pokojninska osnova, pri izračunu pokojninske osnove ni upošteval dohodkov, ki so bili tožniku izplačani v letih od 1971 do 1985 za delo preko polnega delovnega časa. Zato pri zahtevi tožnika, da iz tega naslova ponovno toženec izračuna višino pokojninske osnove, ne gre za odločanje o istem dejanskem stanju, zaradi česar v zadevi toženec ni imel podlage za zavrženje takšne zahteve. Navedeno stališče je obširno obrazloženo in sprejeto tudi pri nekaterih podobnih odločitvah Višjega delovnega in socialnega sodišča v zadevah Psp 243/2006 z dne 16. 5. 2007, nadalje v zadevi Psp 276/2009 z dne 9. 7. 2009 in v zadevi Psp 586/2008 z dne 24. 3. 2009 in kakor pravilno navaja tožnik v odgovoru na pritožbo je smiselno enako stališče zavzeto tudi v okviru revizijskega sklepa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije VIII Ips 544/2007 z dne 24. 3. 2009. Glede načela enakosti pritožbeno sodišče pripominja, da kljub temu, da ZPIZ-1 nima določb o upoštevanju naknadno ugotovljene plače za novo odmero že uveljavljene pravice, pa je praksa tožene stranke takšna, da je ta v več zadevah, v katerih je bila dokončna odločba preosojana v socialnem sporu, upoštevala naknadno ugotovljene plače pri izračunu pokojninske osnove in zavarovancem na novo izračunala pokojninsko osnovo in odmerila pokojnino. Gre, kakor je navedeno v sodbi tukajšnjega sodišča Psp 267/2009 z dne 9. 7. 2009 za zadeve, ki jih je tukajšnje sodišče obravnavalo (Psp 146/2006, Psp 755/2006, Psp 789/2006, Psp 1055/2006, Psp 133/2007 itd.).

Sodišče prve stopnje in tožnik v odgovoru na pritožbo pravilno poudarjata, da je potrebno pri rešitvi te zadeve izhajati tudi iz narave pravic zavarovanih oseb v sistemu obveznega zavarovanja, ki temelji na načelih solidarnosti in vzajemnosti ter zagotavlja pravice v primerih nastopa zavarovanega rizika in predvsem na plačilo plačanih prispevkov, torej tudi na določenih lastniških upravičenjih, ki jih ima zavarovanec v okviru obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja.

Ravno s sodbo sodišča prve stopnje, upoštevajoč do sedaj navedeno, se izkazuje pravica do enakosti pred zakonom, kakor je določena v 14. členu Ustave Republike Slovenije in enako varstvo pravic, saj bi v nasprotnem primeru prihajalo do tega, da bi toženka nekaterim zavarovancem omogočila vštevanje naknadno ugotovljene plače oz. dela plač v pokojninsko osnovo drugim pa ne in tako do različne uporabe prava v istovrstnih primerih.

Sodišču prve stopnje tudi ni moč očitati, da je odstopilo od enotne in uveljavljene sodne prakse, saj je sodišče prve stopnje vsebinsko pripoznalo svoje razloge za odločitev in tudi navedlo sodno prakso izoblikovano s strani Višjega delovnega in socialnega sodišča, kakor sodno prasko Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v podobnih primerih. Navedena praksa se je pri Višjem delovnem in socialnem sodišču oblikovala po izdanih odločbah, ki jih pritožba navaja (Psp 21/2006 in Psp 171/2001) in je usklajena ter tudi v skladu s stališči, ki jih je zavzelo Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sklepu VIII Ips 544/2007 z dne 24. 3. 2009 tako, da sodišču prve stopnje ni mogoče očitati odstopa od uveljavljene sodne prakse, kakor je izoblikovana v zadnjih treh letih, kar je bilo posebej že obrazloženo v zadevah Psp 243/2006 in Psp 267/2009. Na podlagi navedenega je sodišče v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo pritožbo toženke kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje in ob tem sklenilo, da tožnik trpi sam stroške odgovora na pritožbo, saj z njim ni bistveno pripomogel k rešitvi pritožbene zadeve.