Jedro

Značilnosti zahteve za varstvo zakonitosti - še posebno ob tem, da se nanaša na že pravnomočno končan kazenski postopek, za katerega tožnik ne navaja, da mu v njem (pred pravnomočnostjo) ne bi bila zagotovljena pravica do obrambe tudi preko BPP v smislu 29. člena Ustave in 6. člena EKČP - in pomen tega izrednega pravnega sredstva za enotno uporabo zakona v državi, ki ni vezan na konkreten kazenski postopek, po mnenju sodišča, kot ga je zavzelo že v zadevi I U 174/2017, nato pa tudi npr. v zadevah III U 133/2022 in I U 1028/2022, omogočajo, da se pri odločanju o dodelitvi BPP upoštevajo prosilčeve objektivne možnosti za uspeh in s tem razlaga 24. člena ZBPP na temeljni, torej jezikovni ravni, kot se je uveljavila tudi v drugih (nekazenskih) zadevah

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške tega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo Bpp 987/2023 z dne 11. 12. 2023 je toženka odločila, da se zavrne tožnikova prošnja z dne 30. 10. 2023 za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju: BPP) za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem tretje stopnje v zadevi I K 55097/2021 in za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (v nadaljevanju: ZVZ) zoper sodbo Višjega sodišča v Kopru II Kp 55097/2021 z dne 19. 10. 2023 (v nadaljevanju tudi: sodba z dne 19. 10. 2023).

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da je tožnik po pooblaščencu 30. 10. 2023 vložil obravnavano prošnjo za dodelitev BPP. Toženka uvodoma navaja, da mora v skladu z določbami 11. do 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju: ZBPP) prosilec za dodelitev BPP kumulativno izpolnjevati tako materialni oziroma t.i. subjektivni kriterij, kot tudi objektivni oziroma t.i. vsebinski kriterij iz 24. člena ZBPP. Na podlagi prvega odstavka tega člena ZBPP toženka presoja okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za BPP, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v njej verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati. V tretjem odstavku 24. člena ZBPP je nato določeno, kdaj se šteje, da je zadeva očitno nerazumna. Toženka pojasni, da je pri odločanju pregledala tožnikovo prošnjo za BPP z navedbo razlogov za vložitev ZVZ in pridobljeno dokumentacijo, tj. sodbo Višjega sodišča v Kopru z dne 19. 10. 2023. Tožnik v prošnji navaja, da je brezposeln in brez premoženja ter da mu je že bila odobrena BPP. S prošnjo uveljavlja dodelitev BPP za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem tretje stopnje, saj bo zoper sodbo Višjega sodišča v Kopru z dne 19. 10. 2023 vložil ZVZ, in sicer ker medicinska dokumentacija ni bila prevedena, ker kot obdolženec ni bil zaslišan na naroku in ker je bil narok na prvi in na drugi stopnji opravljen brez njegove navzočnosti. Toženka se nato sklicuje na določbe 420. in 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP), ki urejajo ZVZ, ter povzame odločitev iz sodbe Okrožnega sodišča v Kopru I K 55097/2021 z dne 15. 6. 2023. Pojasni, da se je zoper to sodbo pritožil tožnikov zagovornik, ki je v pritožbi izpostavil, da tožniku sodba ni bila vročena ne v prevodu ne v slovenskem jeziku, da sodišče prve stopnje tožniku tudi sicer ni omogočilo prevodov vse dokumentacije in ni postavilo ustreznega tolmača ob uvedbi preiskave, dalje, da je sodišče narok za izrek kazenske sankcije opravilo v nenavzočnosti tožnika, čeprav je ta svoj izostanek opravičil, in da sodišče ni utemeljilo obstoja zakonskih znakov kaznivega dejanja oziroma ni preverilo, ali dokazi v spisu potrjujejo tožnikovo priznanje krivde.

3. Toženka v zvezi s povedanim ugotavlja, da je pritožbeno sodišče, torej Višje sodišče v Kopru, v sodbi z dne 19. 10. 2023 ugotovilo, da je iz kazenskega spisa razvidno, da je tožnik sodbo prve stopnje prejel tako v slovenskem jeziku kot v prevodu v makedonski jezik, razvidno pa je tudi, da je bila tožniku pravica do prevajanja v postopku zagotovljena, prav tako so bile listine prevedene v francoski jezik. Očitek o opravi naroka v nenavzočnosti tožnika, čeprav je ta izostanek opravičil, ne drži, saj je sodišče prve stopnje narok res opravilo brez navzočnosti tožnika, vendar je v obrazložitvi odločitve pojasnilo, zakaj tožnikovega opravičila ni štelo kot utemeljenega, teh ugotovitev pa tožnik v pritožbi niti ni argumentirano izpodbijal, temveč je izpostavljal le, da je sodišču dostavil medicinsko dokumentacijo, ki izkazuje, zakaj ni mogel priti na sodišče. Vendar se tudi pritožbeno sodišče strinja s presojo sodišča prve stopnje, da iz zdravniškega potrdila ne izhaja tožnikova zdravstvena nezmožnost prihoda na narok za izrek kazenske sankcije. Kar zadeva pritožbeni razlog zaradi odločbe o kazenski sankciji, je Višje sodišče v Kopru ugotovilo, da je tudi v tem delu zagovornik navajal trditve, ki so v nasprotju s podatki spisa. Izpostavljal je tudi pomisleke glede kaznivega dejanja po 308. členu Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1) in neustavnosti te zakonske določbe ter očitke o nepravilni odločitvi, da mora tožnik po 7. točki drugega odstavka 92. člena ZKP nositi stroške postavljenega zagovornika, vendar ta določba v izpodbijani sodbi sploh ni bila uporabljena, saj je bil tožnik plačila stroškov kazenskega postopka oproščen.

4. Glede na povzete razloge iz sodbe Višjega sodišča v Kopru z dne 19. 10. 2023 toženka zaključi, da so tožnikove navedbe, podane v prošnji za BPP glede razlogov za vložitev ZVZ, pavšalne, nekonkretizirane in pomanjkljive, saj tožnik ni navedel, kako naj bi zatrjevane kršitve vplivale na pravilnost in zakonitost sodbe, niti ni s stopnjo verjetnosti izkazal obstoja kršitev, kot jih določa 420. člen ZKP. Tožnik ni konkretiziral, na katerem naroku na prvi in drugi stopnji ni bil zaslišan, niti ni podal pojasnil v zvezi s to trditvijo, ki jo je Višje sodišče v Kopru obrazloženo zavrnilo, kot je zavrnilo tudi očitek, da je bil narok na prvi in drugi stopnji opravljen brez tožnikove navzočnosti, čeprav je ta svoj izostanek opravičil, tožnik pa temu pri navedbi razlogov za dodelitev BPP za vložitev ZVZ ne oporeka. Toženka ugotavlja, da je prav tako očitno neutemeljena navedba glede neprevajanja medicinske dokumentacije, saj je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je ta navedba protispisna in je bila pravica do prevajanja obtožencu vseskozi zagotovljena, prav tako so bile listine prevedene v francoski jezik, kar izhaja iz kazenskega spisa. Glede na povedano tožnik z razlogi, navedenimi v prošnji za BPP, nima verjetnih izgledov za uspeh z ZVZ. Ker tako ni izpolnjen pogoj iz 24. člena ZBPP, je toženka prošnjo za BPP zavrnila. Ob tem poudarja, da zgolj zakonska možnost vložitve ZVZ, čeprav z majhno objektivno verjetnostjo za uspeh, še ne pomeni, da je tožnik samodejno upravičen do dodelitve BPP, saj pri vložitvi izrednega pravnega sredstva ne gre za za ustavno pravico, kot to velja za prvostopenjski postopek. Ker je prošnjo zavrnila zaradi neizpolnjevanja objektivnega pogoja iz 24. člena ZBPP, toženka ni presojala, ali tožnik izpolnjuje subjektivni (materialni) kriterij za dodelitev BPP.

5. Tožnik je zoper izpodbijano odločbo vložil tožbo v upravnem sporu iz razlogov nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi ter izpodbijano odločbo odpravi in odloči, da se v celoti ugodi tožnikovi prošnji za BPP za pravno svetovanje za vložitev ZVZ in odgovora na ZVZ ter kot oprostitev stroškov sodnega postopka, oziroma podrejeno, da zadevo vrne toženki v ponovno odločanje, pri čemer naj se kot izvajalca BPP določi odvetnika A. A. Zahteva tudi, da mu toženka povrne stroške tega upravnega spora, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

6. V tožbi pojasnjuje, da je vložil ZVZ, kjer so navedeni vsi razlogi za ZVZ, in sicer, da niso podani vsi elementi kaznivega dejanja po 308. členu KZ-1, da je sodišče v celotnem ponovljenem kazenskem postopku sodilo v tožnikovi nenavzočnosti, da dokumenti niso bili prevedeni v tožnikov jezik, kar je vplivalo na zakonitost sodbe, in da se ta opira na neustaven 308. člen KZ-1. Meni, da je izpolnjen vsebinski pogoj za dodelitev BPP, in poudarja, da se toženka ne more postaviti v vlogo sodnika oziroma celo Vrhovnega sodišča. Tožnik dodaja, da mu je toženka prej v več zadevah odobrila BPP, saj je ugotovila obstoj vzajemnosti, zato je sedaj neenako obravnavan, kar predstavlja kršitev 2., 14. in 21. člena Ustave Republike Slovenije. Diskriminatornost toženke se jasno kaže v tem, da je tožniku v prvotnem postopku odobrila BPP za vložitev ZVZ, za odgovor na vlogo Vrhovnega državnega tožilstva v postopku I Ips 55097/2021 pa ne. Tožnik navaja, da ne more plačati stroškov odvetnika, ter citira zakonske odločbe, ki so relevantne za ugotavljanje materialnega položaja prosilca za dodelitev BPP. Meni, da je diskriminiran v primerjavi z upravičenci, ki jim je BPP v celoti odobrena in jim v dohodek ne štejejo otroških dodatkov in kmetijskih subvencij, ter da mu je s tem kršena pravica do enakosti pred zakonom (14. člen Ustave). Ugovarja tudi, da je odločitev o zavrnitvi prošnje za BPP pomanjkljivo obrazložena. Kot dokaze je v tožbi predlagal izpodbijano odločbo in odločbo mu je bila v prvotnem postopku I Ips 55097/21 odobrena BPP, ki naj jo predloži toženka. Predlagal je tudi svoje zaslišanje, tožbi pa priložil še ZVZ z dne 21. 12. 2023 zoper sodbo Okrožnega sodišča v Kopru I K 55097/2021 z dne 15. 6. 2023 in sodbo Višjega sodišča v Kopru II K 55097/2021 z dne 19. 10. 2023. 7. Toženka je sodišču predložila spisa zadev Bpp 987/2023 in Bpp 576/2022, odgovora na tožbo pa ni podala.

8. V tem upravnem sporu je na podlagi prvega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) odločala sodnica posameznica.

9. Sodišče je v tem upravnem sporu za dne 27. 2. 2024 ob 14:00 razpisalo narok za glavno obravnavo, na katerega sta bila pravilno povabljena tožnik po pooblaščencu in toženka, vendar se naroka, ne da bi to opravičila, nista udeležila. Zato sodišče glavne obravnave ni opravilo in je odločilo brez nje na podlagi tretjega odstavka 58. člena ZUS-1, upoštevajoč v postopku izdaje izpodbijane odločbe ugotovljeno dejansko stanje. Neizvedena glavna obravnava ima namreč za posledico, da se ne izvedejo v tožbi predlagani dokazi, rezultat česar je nedokazanost tožbenih trditev o nepravilno oziroma nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Prav tako se z neudeležbo na glavni obravnavi tožnik odpove saniranju vseh morebitnih kršitev pravil postopka, ki bi se lahko odpravile z opravljeno glavno obravnavo v sodnem postopku (glej Zakon o upravnem sporu s komentarjem, ur. Erik Kerševan, Založba Lexpera in GV Založba, Ljubljana 2019, str. 329-330).

**K I. točki izreka:**

10. Tožba ni utemeljena.

11. Predmet presoje v tem upravnem sporu je pravilnost in zakonitost s tožbo izpodbijane odločbe, s katero je toženka zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev BPP za vložitev ZVZ ter za pravno svetovanje in zastopanje v zadevnem kazenskem postopku pred sodiščem tretje stopnje.

12. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Toženka je v svoji obrazložitvi navedla vse bistvene razloge za odločitev, ki jim sodišče sledi in jih zato na tem mestu ponovno ne navaja (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), glede na tožbene navedbe pa le še dodaja:

13. Namen BPP je opredeljen v 1. členu ZBPP, pri čemer se BPP, kot izhaja iz 2. člena ZBPP, dodeli na način, pod pogoji in v skladu z merili, ki jih določa ta zakon. Kot je predpisano v tretjem odstavku 11. člena ZBPP, se pri odločanju o prošnji za dodelitev BPP ugotavljajo materialni položaj prosilca in drugi pogoji, določeni s tem zakonom. Tako se po prvem odstavku 24. člena ZBPP pri presoji dodelitve BPP kot pogoji upoštevajo tudi okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev BPP, poleg ostalega predvsem, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v njej verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati (prva alineja navedene zakonske določbe). V skladu s tretjim odstavkom 24. člena ZBPP se šteje, da je zadeva očitno nerazumna med drugim, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, ali če je pričakovanje ali zahteva osebe v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale.

14. Upravnosodna praksa (prim. sodbe tega sodišča v zadevah I U 174/2017, III U 133/2022 in I U 1028/2022) je že zavzela stališče, da je navedeno zakonsko ureditev glede dodelitve BPP v kazenskih zadevah treba razlagati skladno z 29. členom Ustave in zahtevami iz točke c) tretjega odstavka 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju: EKČP), ki zagotavljajo pravico do poštenega sojenja, med drugim tudi preko pravice do obrambe. Zato je treba kot ključni okoliščini pri presoji utemeljenosti dodelitve BPP za kazenski postopek pred sodiščem prve stopnje uporabiti težo dejanja in zagrožene kazni ter zahtevnost kazenskega postopka, v katerem se je znašel prosilec. Pri tem je ocena glede možnosti uspeha za prvostopenjski kazenski postopek nebistvena, saj je treba kot tožnikovo pričakovanje v smislu tretjega odstavka 24. člena ZBPP tudi v primeru obsodilne sodbe šteti ustrezno upoštevanje okoliščin, ki lahko vplivajo npr. na kvalifikacijo kaznivega dejanja ali odmero kazni (tako tudi Vrhovno sodišče v sodbi v zadevi X Ips 226/2014).

15. Vendar je že v citirani upravnosodni praksi obenem odgovorjeno tudi na vprašanje, ali je treba opisana načela o zagotavljanju pravice do poštenega postopka preko pravice do obrambe in s tem do pravice do BPP širiti tudi na postopek z izrednimi pravnimi sredstvi. Vrhovno sodišče v zvezi s stališči iz prejšnjega odstavka v sodbi X Ips 226/2014 izrecno govori o prvostopenjskem kazenskem postopku, tako Vrhovno sodišče v omenjeni sodbi, kot tudi Ustavno sodišče v odločbi Up-729/03, U-I 187/04 pa dodajata, da se po stališčih Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) opisani vidik 6. člena EKČP nanaša tudi na pritožbene postopke. ESČP v zadevi Monnell in Morris proti Združenemu kraljestvu, na katero se v navedeni odločbi sklicuje tudi Ustavno sodišče, podrobneje opredeljuje merila, ki jih je treba upoštevati pri zagotavljanju pravice do BPP v pritožbenem postopku, in med drugim poudarja, da interesa pravičnosti ni mogoče razumeti kot zahteve po samodejni zagotovitvi pravne pomoči, kadarkoli se želi obsojena oseba, čeprav z majhno objektivno verjetnostjo za uspeh, pritožiti, ko je že bila deležna poštenega sojenja na prvi stopnji. Po stališčih ESČP je sicer treba upoštevati celotno izpeljavo postopka v domačem pravnem redu in vlogo, ki jo ima v njem prizivno in kasacijsko sodišče, iz česar je mogoče sklepati, da v postopku s pravnimi sredstvi zagotovitev poštenega sojenja ni več vezana na skoraj absolutno potrebo po dodelitvi BPP, ki je vezana izključno na težo dejanja in zagrožene kazni ter zahtevnost kazenskega postopka, kot to velja za postopek na prvi stopnji, temveč je mogoče v postopku s pravnimi sredstvi, ob ustreznem upoštevanju značilnosti tega postopka, pri dodelitvi BPP upoštevati tudi prosilčeve objektivne možnosti za uspeh v tem postopku.

16. Zahteva za varstvo zakonitosti je izredno pravno sredstvo, torej pravno sredstvo, ki se nanaša na že pravnomočno končan kazenski postopek. Namen tega pravnega sredstva je poleg odprave kršitev zakona, ki so bile storjene s pravnomočno sodno odločbo ali sodnim postopkom, ki je tekel pred to pravnomočno odločbo, zagotoviti enotno uporabo zakona v državi. Te značilnosti zahteve za varstvo zakonitosti - še posebno ob tem, da se nanaša na že pravnomočno končan kazenski postopek, za katerega tožnik ne navaja, da mu v njem (pred pravnomočnostjo) ne bi bila zagotovljena pravica do obrambe tudi preko BPP v smislu 29. člena Ustave in 6. člena EKČP - in pomen tega izrednega pravnega sredstva za enotno uporabo zakona v državi, ki ni vezan na konkreten kazenski postopek, po mnenju sodišča, kot ga je zavzelo že v zadevi I U 174/2017, nato pa tudi npr. v zadevah III U 133/2022 in I U 1028/2022, omogočajo, da se pri odločanju o dodelitvi BPP upoštevajo prosilčeve objektivne možnosti za uspeh in s tem razlaga 24. člena ZBPP na temeljni, torej jezikovni ravni, kot se je uveljavila tudi v drugih (nekazenskih) zadevah.

17. Po tej razlagi zakonska ureditev (iz 24. člena ZBPP) organu za BPP nalaga, da v primerih, kjer je očitno, da prosilec glede na stanje stvari nima možnosti za uspeh, prošnjo za odobritev BPP zavrne. Po obširni in ustaljeni upravnosodni praksi gre pri tem predvsem za zadeve, v katerih obstaja formalna ovira za začetek ali nadaljevanje postopka (npr. zamuda roka ali nedovoljenost pravnega sredstva). Vendar pa je glede na besedilo tretjega odstavka 24. člena ZBPP doseg te zakonske določbe brez dvoma večji in organu za BPP nalaga, da vsaj v omejenem obsegu opravi tudi vsebinski preizkus zadeve. Tožnik torej nima prav, kolikor meni, da toženka ni imela zakonske podlage za vsebinski preizkus zadeve, ki ga je opravila na podlagi obrazložitve sodbe Višjega sodišča v Kopru z dne 19. 10. 2023, navedbe nosilnih razlogov iz te sodne odločbe ter ocene, da tožnik s svojimi razlogi, ki jih želi uveljavljati z ZVZ (in jih je navedel v prošnji za dodelitev BPP), ne more uspeti. Pri tem gre za vprašanje razumnosti oziroma verjetnih izgledov za uspeh z ZVZ, torej izrednim pravnim sredstvom. Toženka je ustrezno obrazložila, zakaj šteje, da tožnik takšnih izgledov za uspeh nima. Pojasnila je oceno, da glede na obrazložitev sodbe Višjega sodišča z dne 19. 10. 2023 ni razumno oziroma verjetno pričakovati, da bi tožnik z očitki, ki jih je navedel v obravnavani prošnji (da ni bila prevedena medicinska dokumentacija, da ni bil zaslišan na naroku in da je bil narok tako na prvi kot na drugi stopnji opravljen brez njegove navzočnosti) v postopku z ZVZ uspel. Ostalih razlogov za vložitev ZVZ, ki jih navaja v tožbi, tožnik v postopku izdaje izpodbijane odločbe niti ni navajal, pa tudi sicer je z njimi povezano dejansko stanje v tem sodnem postopku ob neopravljeni glavni obravnavi ostalo neizkazano glede na v 9. točki te obrazložitve pojasnjena stališča. Glede na navedena stališča pa se tožnik tudi na kršitve pravil postopka, ki bi se lahko sanirale z opravljeno glavno obravnavo, ne more z uspehom sklicevati. Sodišče še dodaja, da so tožbeni očitki o kršitvah določb ZBPP tudi sicer posplošeni in glede na povedano niso utemeljeni, posplošeni in po povedanem nedokazani pa so ostali tudi očitki o diskriminatornosti toženkinega odločanja in s tem povezanih kršitvah določb Ustave in ZBPP.

18. Sodišče po povedanem nima podlage za zaključek, da bi toženko pri odločanju vodili motivi oziroma osebne okoliščine tožnika, kot ta pavšalno namiguje. Ker izpodbijana odločitev ne temelji na stališču, da tožnik ne izpolnjuje finančnega pogoja za dodelitev BPP, pa tudi vse s tem povezane tožbene navedbe za odločitev niso bistvene.

19. Glede na vse navedeno je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

**K II. točki izreka:**

20. Izrek o stroških upravnega spora temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

21. Tožnik je hkrati s tožbo podal predlog za taksno oprostitev, zato sodišče dodaja, da se sodna taksa v tem postopku, upoštevajoč šesti odstavek 10. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) in na tej podlagi ustaljeno sodno prakso, ne plača. Ker je torej tožnik plačila sodne takse v tem upravnem sporu oproščen že glede na zakon, sodišče o tem ne bo odločalo s sklepom.