Jedro

V zvezi z (ne)obstojem stvarnih napak je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da toženka ni uspela izkazati, da je videz dvigal predstavljal lastnost, katere pomanjkanje oziroma neustreznost pomenita stvarno napako. Toženka tožnici očita nepravilno izpolnitev ter pavšalno navaja, da dobavljena dvigala ne dosegajo zahtevane kakovosti in imajo zastarel videz. Zgolj trditev, da imajo vrata dvigal izrazito zastarel izgled in da ne dosegajo pričakovane kakovosti glede na v katalogu prikazane fotografije vzorcev, ne ustreza standardu, ki ga terjata 7. in 212. člen ZPP. V čem točno dobavljena dvigala odstopajo od v katalogu prikazanih fotografij vzorcev oziroma modelov dvigal, toženka ne pojasni. Četudi drži očitek, da je sodišče napačno ugotovilo, da izgled dvigal ni bil predmet pogodbe, toženka z njim ne more uspeti. Pomanjkanja trditev o pravno relevantnih dejstvih - konkretno o natančni vsebini kršitev pogodbenih obveznosti tožnice, navedb v čem konkretno izgled dvigal odstopa od izbrane barve v katalogu - ni mogoče nadomestiti z dokazi, za kar se zavzema toženka z očitkom, da sodišče ni zaslišalo z njene strani predlaganega njenega zakonitega zastopnika.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II.Toženka mora tožnici povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 279,99 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da mora toženka tožnici v osmih dneh plačati 2338,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 520 EUR od 3. 8. 2023 dalje do plačila in od zneska 1818,44 EUR od 15. 9. 2023 dalje do plačila (I. točka izreka). V preostalem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Toženki je naložilo, da mora v osmih dneh tožnici povrniti njene pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2.Zoper to sodbo se je pritožila toženka, tožnica pa je v svojem odgovoru nanjo nasprotovala utemeljenosti pritožbe.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Tožbeni zahtevek se nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4000 EUR. Zato je sodišče ta gospodarski spor vodilo po določbah postopka v sporih majhne vrednosti (495. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). O pritožbi zoper sodbo je zato odločala sodnica posameznica (peti odstavek 458. člena ZPP). Sodbo, izdano v takem postopku, je mogoče izpodbijati le iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP (prvi odstavek 458. člen ZPP). Iz tega izhaja, da je pritožbeno sodišče na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo prvostopenjsko sodišče, vezano. Izjemo predstavlja zgolj položaj, ko je sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje (drugi odstavek 458. člena ZPP).

5.Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je toženka sprejela tožničine ponudbe, tožnica je storitve (dobavo in montažo dvigal ter stikal) opravila ter za svoje storitve toženki izstavila račun za 3618,44 EUR, ki ga je toženka delno poravnala do višine 1800 EUR, račun za 520 EUR pa je ostal v celoti neplačan. Toženka je uveljavljala ugovor nepravilne izpolnitve, zaradi katerega je uveljavljala znižanje kupnine za 2338,44 EUR ter pobotni ugovor in "ugovor povračila škode". Plačilu se je branila z navedbami, da dvigala in stikala niso bila dobavljena v skladu z naročilom, saj naj ne bi dosegala zahtevane kakovosti in ker naj bi dvigala imela zastarel videz. Sodišče prve stopnje je kot pravno podlago uporabilo določbe Obligacijskega zakonika (OZ) o podjemni pogodbi. Te so glede odgovornosti za stvarne napake v bistvenem identične določbam OZ o prodajni pogodbi. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženka uveljavljala ugovor nepravilne izpolnitve oziroma izpolnitve z napako na opravljeni storitvi, pri čemer pa ni podala trditev o pravočasnem grajanju napak, niti ni uspela izkazati, da je videz dvigal predstavljal lastnost, katere pomanjkanje oziroma neustreznost pomenita stvarno napako, zaradi česar je zaključilo, da ni upravičena do znižanja plačila za opravljeno storitev. V zvezi z "ugovorom povračila škode" in pobotnim ugovorom pa je sodišče zaključilo, da se v nobenem primeru ne more šteti kot "ugovor uveljavitve škode po drugem odstavku 637. člena OZ", saj je ta ugovor vezan na jamčevalne zahtevke, in ker je sodišče ugotovilo, da niso izpolnjeni pogoji za uveljavljanje zmanjšanja plačila, posledično tudi ni izkazanega škodnega dogodka. Prav tako ne more predstavljati nasprotne tožbe po 183. členu ZPP. Toženkine navedbe ne predstavljajo niti ugovora procesnega pobota. Ker ni jasno, kakšno če sploh katero terjatev toženka uveljavlja, sodišče o njej ni moglo odločiti, zaradi česar je odločilo, da toženkini ugovori niso utemeljeni in jih zato ni mogoče upoštevati.

6.V konkretnem primeru sodišče prve stopnje ni izvedlo naroka. Odločitev je oprlo na prvi in drugi odstavek 454. člena ZPP, saj je presodilo, da je dejansko stanje med strankama v enem delu nesporno, v drugem delu pa je o njem mogoče odločiti že na podlagi predloženih pisnih dokazov. Pritožba smiselno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka, ker sodišče ni izvedlo glavne obravnave. Sodišče prve stopnje naj bi napačno štelo, da med strankama ni sporno dejansko stanje, kar naj ne bi držalo. Pritožnica trdi, da je obrazloženo navedla, da dvigala niso bila dobavljena v skladu z dolžnikovim naročilom, saj ne dosegajo zahtevane kakovosti in imajo zastarel izgled, ter da je bila primorana investitorju priznati zahtevek za znižanje kupnine, in sicer zaradi nepravilne izpolnitve s strani tožnice, ki svoje napake v izpolnitvi, kljub pozivu toženke, ni odpravila, zaradi česar je upravičena uveljavljati ugovor za znižanje kupnine kot tudi povrnitev nastale škode. Sodišče prve stopnje naj bi zmotno ugotovilo, da v obravnavani zadevi ne gre za stvarno napako, ker videz dvigala ni predmet pogodbe.

7.V določbah 454. člena ZPP sta uzakonjeni izjemi od načela obligatornosti glavne obravnave. Sodišče v primeru, ko po prejemu odgovora na tožbo oziroma po prejemu pripravljalnih vlog ugotovi, da med strankama ni sporno dejansko stanje in da ni drugih ovir za izdajo odločbe (prvi kumulativni pogoj) ter da nobena stranka izvedbe naroka v tožbi, odgovoru na tožbo oziroma v pripravljalnih vlogah iz 452. člena ZPP ni zahtevala (drugi kumulativni pogoj), brez razpisa naroka izda odločbo o sporu (prvi odstavek 454. člena ZPP). Enako ravna v primeru, če po prejemu odgovora na tožbo oziroma pripravljalnih vlog ugotovi, da je o spornem dejanskem stanju mogoče odločiti že na podlagi predloženih pisnih dokazov ter da nobena stranka izvedbe naroka v tožbi, odgovoru na tožbo oziroma v pripravljalnih vlogah iz 452. člena ZPP ni zahtevala (drugi odstavek 454. člena ZPP).

8.Toženka smiselno trdi, da prvi pogoj ni izpolnjen, ker naj bi bilo med pravdnima strankama sporno dejansko stanje - predvsem, ali je bila dobava dvigal (ne)pravilno izvedena, ali imajo vgrajena dvigala napake in ali je toženka o njih pravočasno obvestila tožnico. Izpostavi, da je v zvezi s tem predlagala zaslišanje njenega zakonitega zastopnika, ki pa ga sodišče brez kakršnekoli obrazložitve ni zaslišalo. Meni, da ji je bila s tem odvzeta možnost, da učinkovito predlaga in izvaja svoje dokaze, posledično pa ji je bila odvzeta pravica do pravnega varstva. Dalje trdi, da je sodišče napačno uporabilo tudi materialno pravo.

9.Kot bo obrazloženo v nadaljevanju, po presoji pritožbenega sodišča citiranim grajam ni mogoče slediti.

10.Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja, ki izhaja iz listinskih dokazov in dejstev, ki temeljijo na podlagi neprerekanih oziroma neobrazloženo prerekanih navedb tožnice, v točki 11. obrazložitve izpodbijane sodbe povzelo vsa dejstva, za katera je pravilno zaključilo, da se štejejo za resnična oziroma priznana (drugi odstavek 214. člena ZPP), in torej dejansko stanje v tem delu med strankama ni sporno. Po presoji sodišča prve stopnje pa je med strankama ostalo sporno, ali je tožnica storitev opravila v skladu z dogovorom ter ali je toženki dobavila in montirala dvigala ustrezne kvalitete. V skladu s tem je sodišče presojalo, ali so utemeljeni toženkin ugovor znižanja kupnine ter pobotni ugovor in zahtevek za povračilo škode.

11.V skladu s prvim odstavkom 637. člena OZ lahko naročnik, ki je pravilno obvestil podjemnika, da ima izvršeno delo neko napako, od njega zahteva odpravo te napake. V kolikor pa bi odprava napake zahtevala pretirane stroške, lahko podjemnik to odkloni, naročnik pa ima potem možnost izbire med zahtevo po znižanju plačila ali pa odstopom od pogodbe (tretji odstavek 637. člena OZ). V vsakem primeru pa ima naročnik pravico do povračila škode (drugi odstavek 637. člena OZ). Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, mora naročnik, če želi uspešno uveljavljati svoj jamčevalni zahtevek za znižanje plačila, najprej zatrjevati in dokazati, da je delo imelo napako (v danem primeru, da sploh gre za stvarno napako po 459. členu OZ) in da je naročnik o tem pravočasno obvestil podjemnika.

12.V zvezi z (ne)obstojem stvarnih napak je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da toženka ni uspela izkazati, da je videz dvigal predstavljal lastnost, katere pomanjkanje oziroma neustreznost pomenita stvarno napako. Toženka tožnici očita

nepravilno izpolnitev ter pavšalno navaja, da dobavljena dvigala ne dosegajo zahtevane kakovosti in imajo zastarel videz.

Zgolj trditev, da imajo vrata dvigal izrazito zastarel izgled in da ne dosegajo pričakovane kakovosti glede na v katalogu prikazane fotografije vzorcev,

ne ustreza standardu, ki ga terjata 7. in 212. člen ZPP. V čem točno dobavljena dvigala odstopajo od v katalogu prikazanih fotografij vzorcev oziroma modelov dvigal, toženka ne pojasni. Četudi drži očitek, da je sodišče napačno ugotovilo, da izgled dvigal ni bil predmet pogodbe, toženka z njim ne more uspeti. Pomanjkanja trditev o pravno relevantnih dejstvih - konkretno o natančni vsebini kršitev pogodbenih obveznosti tožnice, navedb v čem konkretno izgled dvigal odstopa od izbrane barve v katalogu - ni mogoče nadomestiti z dokazi, za kar se zavzema toženka z očitkom, da sodišče ni zaslišalo z njene strani predlaganega njenega zakonitega zastopnika. Obstaja načelna dolžnost sodišča, da predlagane dokaze izvede, vendar ta ni neomejena. Sodišče lahko izvedbo predlaganega dokaza zavrne, če so za to podani dopustni razlogi, kar pa mora tudi obrazložiti. Sodišče prve stopnje je obrazloženo zavrnilo dokazna predloga z zaslišanjem tako zakonitega zastopnika tožnice kot tudi toženke. Pojasnilo je, da njuno zaslišanje ni potrebno, in zakaj ne. Tisti del dejanskega stanja, ki je med strankama sporno, pa je lahko ugotovilo na podlagi listinskih dokazov v spisu, zaradi česar tudi ni izvedlo glavne obravnave (drugi odstavek 454. člena ZPP).

13.Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je na toženki trditveno in dokazno breme glede obstoja morebitnih stvarnih napak, ter da ta niti trditvenega bremena ni zmogla.

14.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da toženka ni izkazala, da bi tožnico pravočasno obvestila o kakršnikoli stvarni napaki skladno s 633. členom OZ. Če naročnik stvarnih napak ne notificira prav ali pravočasno, izgubi pravice in ugovore, ki bi jih lahko uveljavljal zaradi napak. Ker pa je bila že trditvena podlaga toženke glede stvarnih napak pomanjkljiva, niti ni odločilno, ali je bilo njeno grajanje pravočasno. Zato pritožbeno sodišče ne bo odgovarjalo na pritožbene navedbe v tej smeri.

15.Glede na vse zgoraj pojasnjeno so bili torej v predmetni zadevi izpolnjeni vsi pogoji iz drugega odstavka 454. člena ZPP za izdajo odločbe brez razpisa naroka. Zato v pritožbi uveljavljena absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

16.Na pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava se toženka sklicuje zgolj pavšalno ter ga vsebinsko ne opredeli in ne konkretizira. Po presoji pritožbenega sodišča pa je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pravilno materialnopravno odločilo, da je tožbeni zahtevek v delu, ki obsega glavnico 2338,44 EUR, utemeljen. Utemeljena je tudi odločitev, ki se nanaša na tek zakonskih zamudnih obresti ter stroškov postopka.

17.Uveljavljani pritožbeni razlogi glede na navedeno niso utemeljeni. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo ter sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP), potem ko je ta uspešno prestala tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

18.Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje pritožbene stroške, tožnici pa je dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo po predloženem stroškovniku in v skladu z Odvetniško tarifo (OT). Ti predstavljajo stroške sestave odgovora na pritožbo v višini 375 točk, kar znaša 225 EUR (tar. št, 22/1 OT) in administrativne stroške v višini 4,50 EUR (tretji odstavek 11. člena OT), kar skupaj znaša 229,50 EUR, povečano za 22% DDV v višini 50,49 EUR pa 279,99 EUR. Tako odmerjene stroške pritožbenega postopka je toženka dolžna tožnici povrniti v roku osmih dni po prejemu te sodbe.

Zveza:

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 7, 212, 214, 214/2, 339, 350, 353, 454, 454/1, 454/2, 458, 458/1, 458/2, 458/5 Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 459, 633, 637, 637/2, 637/3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.