Jedro

Tudi v primeru, če se napake uveljavljajo na podlagi pogodbene garancije, velja prekluzivni rok za vložitev tožbe eno leto od grajanja napake. Z vložitvijo tožbe v obveznem roku se namreč negotovost glede reševanja spornega razmerja konča. Če zaradi konkretnega ravnanja izvajalca (izrecne izjave, da k odpravi ne bo pristopil na zahtevani način) naročnik nima več razlogov za utemeljeno sklepanje, da bo ta napako odpravil, o zavajanju ni več mogoče govoriti in začne teči prekluzivni rok za vložitev tožbe.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v III. točki tako spremeni, da se črta beseda „nerazdelno“, sicer pa se pritožba zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pritožniki sami krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje tožbo, s katero so tožniki zahtevali odpravo napak na fasadi njihove večstanovanjske hiše, zavrglo (II.), ker je ocenilo, da so jo vložili prepozno, to je po preteku enoletnega prekluzivnega roka od grajanja teh napak. Sklenilo je še, da morajo tožniki nerazdelno povrniti pravdne stroške toženkini intervenientki, katere intervencijo je z istim sklepom dopustilo (I.), in sicer v znesku 5.097,40 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude pa z ustreznimi obrestmi (III.).

2. Tožniki se proti sklepu, in sicer proti zavrženju in odločitvi o stroških (II. in III. točka) pritožujejo, navajajo, da iz vseh predvidenih razlogov po Zakonu o pravdnem postopku ZPP), predlagajo pa njegovo razveljavitev in novo sojenje oz. spremembo tako, da se „zahtevku ugodi v celoti“, s stroškovno posledico. Prosijo, da pritožbeno sodišče utemeljenost pritožbe presoja v senatu in ne po sodniku posamezniku, saj menijo, da gre za zapleteno vprašanje, praksa na tem področju pa naj ne bi bila enotna. Opredeljujejo tudi pritožbene stroške.

Sicer pa grajajo kot napačno stališče sodišča, da mora stranka tudi v primeru uveljavljanja pogodbene garancije tožbo vložiti v enoletnem roku, odkar je napako grajala. Polemizirajo z oceno sodišča, da je enotnejša sodna praksa takšna, kot jo je zavzelo; menijo, da je vsaj neenotna. Nadalje menijo, da je sodišče zmotno uporabilo določbo 487. OZ (Obligacijskega zakonika), saj ni šlo za izročitev tehničnega blaga. Po mnenju pritožnikov veljajo Posebne gradbene uzance, o čemer pa sklep nima razlogov, zato ga ni mogoče preizkusiti. Dalje menijo, da je sodišče zelo površno upoštevalo in povzelo njihove navedbe, ki jih v pritožbi obširno ponavljajo (uporabljajoč funkcijo „kopiraj – prilepi“). Sodišču očitajo, da jim je s tem, ko ni natančno oz. pravilno ugotovilo, za katere napake je tožeča stranka vedela 5. 5. 2011 in zahtevala njihovo odpravo, kršilo 8. čl. ZPP ter ustavne pravice: do enakega obravnavanja (22. čl. Ustave Republike Slovenije - URS), do pritožbe (25. čl. URS) in do sodnega varstva (23. čl. URS). Navajajo, da je v zadevi prišlo do postopnega odkrivanja napak; najprej (5. 5. 2011) je bila ugotovljena in uveljavljana le napaka dela ploščic fasade (zaradi luščenja, kar pomeni le estetsko napako), kasneje pa se je izkazalo, da gre za razpadanje in propadanje ploščic v celoti, kar pa je napaka solidnosti gradnje). Navajajo, da je napačna ugotovitev sodišča, da so se z mnenjem ZAG seznanili 14. 9. 2011, saj so v tožbi navedli, da so se s to napako seznanili 21. 9. 2011, mnenje pa prejeli 21. 3. 2011. Tudi glede tega očitajo sodišču, da jim je kršilo procesna in ustavna jamstva. Napaka je po mnenju pritožnikov tudi ta, da sodišče ni ugotovilo izjem od prekluzije, in sicer da ni bilo zavajanja s strani tožene stranke in da ni dokazano, da bi bila napaka glede neprimernosti ploščic tožnikom znana. Trdijo, da slednje toženi stranki ni moglo ostati neznano in da je sodišče napačno uporabilo 3. odst. 663. čl. in 480. čl. OZ. Končno pritožniki kot napačno grajajo odločitev o pravdnih stroških stranske intervenientke na toženi strani, saj menijo, da niso solidarni zavezanci za njihovo plačilo.

3. Na pritožbo ne toženka ne intervenientka na njeni strani nista odgovorili.

4. Pritožba je utemeljena le glede načina plačila stroškov, sicer pa ni utemeljena.

5. Pritožniki brez potrebe prosijo za senatno odločanje, saj je to predvideno že po zakonu (366.a čl. v zvezi z 2. odst. 366. čl. ZPP).

6. Očitane kršitve postopka in posledično ustavnih procesnih jamstev niso podane.

7. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je jasno razvidno, da se je sodišče prve stopnje seznanilo z vsem procesnim gradivom obeh pravdnih strank in ga pretehtalo. Ničesar ni prezrlo oz. spregledalo. Ni pa bilo dolžno za to, da bi to tudi navzven pokazalo, prav vsega dobesedno prepisati. Do vseh bistvenih, ključnih, nosilnih argumentov in dejstev, se je prvostopenjsko sodišče opredelilo. Sklep ima tako vse potrebne razloge, ki omogočajo preizkus njegove pravilnosti in zakonitosti.

Tožniki so bili seznanjeni z vsemi procesnimi dejanji sodišča, vročena so jim bila vsa pisanja in so se imeli o vsem, kar se je izkazalo za relevantno, možnost izreči. 8. Graja, da se je sodišče neustrezno sklicevalo na sodno prakso in tudi sámo zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da velja prekluzivni rok za vložitev tožbe eno leto od grajanja napake tudi v primeru, če se te napake uveljavljajo na podlagi pogodbene garancije, ni utemeljena. Prvostopenjsko sodišče je korektno pojasnilo, da je bila v enem od takih primerov odločitev tukajšnjega pritožbenega sodišča drugačna (1), da pa je več odločb takih, ki vsebujejo pozitivno stališče do prekluzije, in ker so novejše (2), je možen sklep, da gre v prvem primeru za osamljeno stališče, ki je preseženo oz. nadgrajeno, ne pa za „strujo“ v sodni praksi. Predvsem pa je pomembno, da pritožniki ne navajajo argumentov, ki bi govorili proti prekluziji in teh ni moč zaslediti niti v omenjeni odločbi. Sklicevanje na odločbo tako ostane prazno, zgolj nominalno. Na drugi strani je argument za prekluzijo, ki pa večinska sodna praksa ga navaja, ta, da se z vložitvijo tožbe v obveznem roku negotovost glede reševanja spornega razmerja konča. Rok za grajanje je po pogodbeno dogovorjeni garanciji sicer lahko poljubno daljši, ni pa smiselno, da po tem ne bi veljal prekluzivni rok za vložitev tožbe, ki velja pri uveljavljanju odgovornosti za napake na podlagi zakona. Takšna ureditev oz. takšno stališče je sicer strogo, a ni prestrogo, še zlasti ker so možne tudi predpisane izjeme (3. odst. 633. čl. OZ; o tem še v nadaljevanju).

9. Posebne gradbene uzance (PGU), ki v svojih določbah (83. do 91. čl. PGU) urejajo garancijo pri gradnji, res ne predvidevajo prekluzivnega roka za sodno uveljavljanje pravic, vendar to ne pomeni, da garancijskih zahtevkov ni treba uveljavljati v enoletnem prekluzivnem roku. Uzance kot kodificirani poslovni običaji imajo regulativno in razlagalno funkcijo; uporabljajo se za vprašanja, ki v določbah OZ niso urejena ali so urejena drugače. PGU se tako uporabljajo za razmerja iz gradbene pogodbe subsidiarno glede tistih vprašanj, ki niso urejena niti s pogodbenimi niti dispozitivnimi določbami OZ. Vprašanja sodnega uveljavljanja pravic iz garancijskih zahtevkov iz gradbene pogodbe pa torej PGU ne urejajo. Zato je treba odgovor na vprašanje, ali enoletni prekluzivni rok iz 663. čl. OZ velja tudi za garancijske zahtevke iz gradbene pogodbe, iskati z razlago zakonskih določb. Pravkar povedano niso odločilna dejstva, pač pa uporaba prava, zato odsotnost te (dodatne) razlage o uporabi PGU v sklepu sodišča prve stopnje ne moti odločilno.

10. Tudi na zgoraj omenjene izjeme od prekluzije se pritožba neutemeljeno sklicuje. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ocenilo in pojasnilo, da ni šlo niti za zavajanje niti za to, da bi bila toženki sporna napaka (lahko oz. morala biti) že prej znana.

11. Ključne za izpodbijano odločitev so naslednje ugotovitve: - 5. 5. 2011 so tožniki od toženke zaradi napak, ki so se pokazale na fasadi njihove večstanovanjske stavbe (na ploščicah, iz katerih je fasada sestavljena), zahtevali zamenjavo kompletnih panelov s poškodovanimi ploščicami; - toženka je to v dopisu 13. 5. 2011 izrecno zavrnila; pripravljena je bila nadaljevati z odpravami ugotovljene napake na isti način, kot do tedaj, tj. z barvanjem; - tožbo z zahtevkom na menjavo (sicer celotne) fasade je tožeča stranka vložila 20. 7. 2013;

12. Pravilna je ocena, da ni pomemben vzrok za nastalo napako in tudi ne njena končna posledica (ali naj bi šlo le za estetski učinek ali pa tudi za druge pričakovane lastnosti fasade). Odločilno je, da je bila napaka ugotovljena in zahtevana njena odprava, in sicer na točno določen način, ki ga je toženka izrecno zavrnila. S tem odpade očitek, da je tožnike zavajala. Tožniki pa tudi niso dokazali, da bi bile te napake toženki znane oz. bi ji ne mogle biti neznane: toženka oz. njena stranska intervenientka sta dokazali, da sta v letu 2003 opravili preizkus primernosti uporabljenih ploščic, ki je bil pozitiven (glej 11. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa).

13. Tožniki želijo prikazati, da so za resnično napako izvedeli šele po pridobitvi izvedenskega mnenja V. M., češ da je šele to razkrilo, da pravzaprav ne gre za lepotno (estetsko) pomanjkljivost, pač pa za neustreznost obloge glede na njeno funkcijo (neodpornost na spreminjanje temperatur). Vendar s tem nasprotujejo lastnim dejanjem (venire contra factum proprium): če bi še tedaj menili, da gre zgolj za estetsko pomanjkljivost, bi ne imeli smiselnega razloga, da bi 5. 5. 2011 izrecno zahtevali menjave ploščic.

14. Situacija bi bila drugačna, če bi tožniki 5. 5. 2011 ne zahtevali eksplicitne menjave, pač pa bi le notificirali ugotovljeno pomanjkljivost fasade. Če bi nato toženka k temu pristopila neustrezno, med tem prekluzivni rok seveda ne bi mogel poteči, saj bi bil v tem primeru očitek o zavajanju umesten (3). Tako pa je bila stvar drugačna in zelo jasna. Tožniki so zahtevali zamenjavo ploščic, toženka je to odklonila (količina pri tem ni toliko pomembna; ali gre za panele s poškodovanimi ploščicami ali pač za vse panele).

15. Ob tem namreč velja poudariti tožbene navedbe samih tožnikov, da so že spomladi leta 2009 opazili odstopanje in odpadanje fasade in da so od toženke zahtevali, da pristopi k reševanju (v pravnem jeziku: zahtevali so odpravo napake). Toženka se je tega (že tedaj) lotila z barvanjem – tako tožniki in to ni sporno, in dalje, po koncu zime v letu 2011 naj bi „se izkazalo“ (tako tožba), da tak način ni ustrezen. Sodišče prve stopnje je tako ravnalo v celoti pravilno in korektno, ko je za začetek teka roka za vložitev tožbe sprejelo 5. 5. 2011. S tem trenutkom je zahteva tožnikov postala jasna (odprava napake z zamenjavo), odgovor nanjo, ki je sledil, pa tudi. Tožniki torej tedaj niso imeli več nobene podlage za to, da bi se zanesli, da bo toženka napako v redu odpravila, zato vsaj od tedaj dalje ni več mogoče govoriti o zavajanju.

Kot sicer neodločilno, a vendarle dodatno v podkrepitev tega, da ne gre za pretirane zahteve do tožnikov, je že sodišče prve stopnje opozorilo, da bi ob ustrezni skrbnosti tožbo lahko vložili v enem letu od grajanja, četudi so čakali na mnenje izvedenke (z dne 22. 11. 2011, kot navajajo v tožbi), še celo, kot sicer ne najbolj razumljivo navaja pritožba, če bi se s tem (natančno) seznanili šele meseca marca 2011. 16. Res pa ni v celoti pravilna odločitev o stroških postopka; stranka, ki v pravdi ne uspe, mora nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške (1. odst. 154. čl. ZPP), sosporniki pa krijejo stroške po enakih delih (1. odst. 161. čl. ZPP). Odločitev o načinu povrnitev stroškov tožnikov stranski intervenientki toženke je zato pritožbeno sodišče spremenilo tako, da je ta obveznost sedaj navadna in ne solidarna (3. tč. 365. čl. ZPP).

17. Izpodbijani sklep pa je torej v glavnem pravilen in zakonit, pritožba pa neutemeljena, zato jo je bilo treba zavrniti in sklep potrditi (2. tč. 365. čl. ZPP).

18. Po veljavnem načelu uspeha morajo pritožniki sami kriti stroške svoje pritožbe, saj je njihov pritožbeni uspeh zanemarljiv (1. in 3. odst. 154. čl. v zv. s 1. odst. 165. čl. ZPP).

(1) II Cp 4431/2008 z dne 27. 5. 2009. (2) I Cp 4242/2009 z dne 3. 2. 2010, I Cpg 904/2011 z dne 19. 3. 2013 in I Cpg 94/2012 z dne 24. 4. 2013, tako tudi v zadevi I Cp 2616/2011 z dne 15. 2. 2012. (3) Glej komentar k členu 635. čl. OZ; Plavšak N., Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del), 3. knjiga, str. 855 – 856.