Jedro

Iz ugotovitev nižjih sodišč izhaja, da je tožničin pravni prednik postal izključni lastnik sedaj njene gospodujoče nepremičnine (najpozneje) leta 1971, da je to nepremičnino prodal tožnici leta 1972, da je tožnica uporabljala sporno pot vse od tedaj dalje (sicer pa že od leta 1954 dalje kot najemnica), da je pot ves čas uporabljala neovirano za hojo in vožnjo, da drugega dostopa do svoje nepremičnine nima in da je predmetni spor sprožila 15.10.1992, da bi prišla do zemljiškoknjižne listine, potrebne za vpis služnostne pravice v zemljiški knjigi.

Na podlagi gornjih ugotovitev sta sodišči nižjih stopenj pravno pravilno zaključili, da je tožnica zaradi 20-letnega nemotenega izvrševanja služnosti poti priposestvovala služnostno pravico na sporni poti. Tožničin tožbeni zahtevek je bil zato tudi po presoji revizijskega sodišča v celoti utemeljen (prvi odstavek 54., 56. in 37. člena zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - ZTLR).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo ugotovilo, da obstaja služnostna pravica poti po obstoječi poti čez služeče zemljišče parcelna štev... k.o..., ki je solastnina toženih strank do različnih deležev, v korist gospodujočega zemljišča, parc. št... hiša in ... k.o..., ki sta tožničina last in sicer po trasi, ki je razvidna iz skice izvedeniškega mnenja Geodetske uprave K. z dne 18.12.1995. Tožencem je bilo s sodbo naloženo, da morajo izstaviti na ime tožnice listino, sposobno za vknjižbo navedene služnostne pravice. Primarni zahtevek po nasprotni tožbi, da naj se ugotovi, da sporna služnost ne obstaja in podrejeni, da naj se služnost ukine kot nepotrebna, pa je sodišče prve stopnje zavrnilo.

Pritožbi druge in četrte tožene stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje je pritožbeno sodišče zavrnilo kot neutemeljeni in prvostopno sodbo potrdilo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložil revizijo četrti toženec D. M. iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagal, da naj se sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita. V reviziji navaja, da tožnica sporne služnostne pravice ni mogla priposestvovati, ker naj bi gospodujoče zemljišče kupila šele leta 1972, sporno pot pa je začela uporabljati v 80 letih.

Priposestvovanje sporne služnosti pa se ni moglo začeti pred letom 1971, ker je bil do tedaj solastnik gospodujočih zemljišč tudi drugi toženec. Tožnica je preje tudi imela dostop po poti, ki je sedaj zagrajena in vse to skrajšuje potrebno priposestvovalno dobo. Ker pa se služnost lahko priposestvuje le, če je ta potrebna, je zgrešeno mnenje pritožbenega sodišča, da potreb gospodujočega zemljišča ni bilo potrebno raziskovati.

Na revizijo tožnica ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Katere bistvene kršitve določb pravdnega postopka naj bi bile zagrešene v postopkih pred nižjima sodiščema, revizija formalnopravno ni opredelila, niti ni domnevnih kršitev opisala v razlogih revizije, da bi jih bilo možno ugotoviti. Revizijsko sodišče je zato preizkusilo pobijani sodbi v smeri postopkovnih kršitev le v uradoma odrejenem obsegu (386. člen ZPP) ter pri takem preizkusu ni ugotovilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP.

Predmet spora je bil obstoj služnostne pravice poti v korist tožničine stavbne parcele št... s funkcionalnim zemljiščem - ..., obe k.o... po služečem zemljišču št..., ista k.o., ki je v solasti toženih strank do različnih deležev (po tožbi tožnice) oziroma neobstoj te služnosti, podrejeno pa njena ukinitev (po tožbi četrtega toženca). Sodišči druge in prve stopnje sta med postopkom ugotovili vrsto pravnih predpostavk, ki so bile potrebne, da bi lahko presodili utemeljenost tožničinega tožbenega zahtevka oziroma revidentovega nasprotnega zahtevka. Iz ugotovitev nižjih sodišč izhaja, da je tožničin pravni prednik postal izključni lastnik sedaj njene gospodujoče nepremičnine (najpozneje) leta 1971, da je to nepremičnino prodal tožnici leta 1972, da je tožnica uporabljala sporno pot vse od tedaj dalje (sicer pa že od leta 1954 dalje kot najemnica), da je pot ves čas uporabljala neovirano za hojo in vožnjo, da drugega dostopa do svoje nepremičnine nima in da je predmetni spor sprožila 15.10.1992, da bi prišla do zemljiškoknjižne listine, potrebne za vpis služnostne pravice v zemljiški knjigi. Teh ugotovitev revident glede na določilo tretjega odstavka 385. člena ZPP v reviziji ne more pobijati (medtem ko so nekatere druge kot na primer o domnevnem začetku priposestvovanja že pred letom 1972, ali o drugem dostopu v preteklosti, ki ga nesporno ni, pravno neodločilne). Na podlagi gornjih ugotovitev sta sodišči nižjih stopenj pravno pravilno zaključili, da je tožnica zaradi 20-letnega nemotenega izvrševanja služnosti poti priposestvovala služnostno pravico na sporni poti. Tožničin tožbeni zahtevek je bil zato tudi po presoji revizijskega sodišča v celoti utemeljen (prvi odstavek 54., 56. in 37. člena zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - ZTLR). Zrcalna slika istih ugotovitev pa je utemeljevala zavrnitev nasprotnega zahtevka revidenta.

V skladu z zgoraj navedenimi razlogi je revizijsko sodišče moralo revidentovo neutemeljeno revizijo zavrniti (393. člen ZPP).