Jedro

Revizija tožnikovega odvetnika zoper sklep o zavrnitvi pritožbe zoper denarno kazen ni dovoljena, ker ne gre za sklep, s katerim je bil pravdni postopek končan.

Tožnikova revizija v obnovitvenem postopku zoper odločitev o njegovem izpraznitvenem tožbenem zahtevku ni dovoljena, ker vrednosti spornega predmeta v tožbi ni označil v denarnih enotah, temveč v točkah.

V dovoljenem delu revizije uveljavljani obnovitveni razlog iz 2. točke 421. člena ZPP/77 je procesne narave. Zato ga ne more utemeljiti drugačno pravno stališče v več let kasneje izdani odločbi v drugi podobni pravdni zadevi.

Izrek

1. Revizija odvetnika proti odločitvi o denarni kazni se zavrže. 2. Revizija tožnika v obnovitvenem postopku proti odločitvi o tožbenem zahtevku se zavrže, proti odločitvi o nasprotnem tožbenem zahtevku pa zavrne.

3. Toženka sama trpi stroške revizijskega odgovora.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo s 30.11.1993 zavrnilo tožnikov izpraznitveni zahtevek zoper toženko, ugodilo pa je njenemu nasprotnemu tožbenemu zahtevku zoper oba toženca iz nasprotne tožbe, razveljavilo kupno pogodbo, ki sta jo 12.11.1992 po določbah takratnega Stanovanjskega zakona (SZ) sklenila oba toženca in odločilo, da mora druga toženka tako pogodbo skleniti z nasprotno tožnico. Ugotovilo je namreč, da se je tožnik iz spornega stanovanja izselil že v letu 1991 pred uveljavitvijo SZ in pred razvezo zakonske zveze z nasprotno tožnico. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Revizijsko sodišče je z odločbo s 25.1.1996 tožnikovo revizijo zoper odločitev o izpraznitvenem tožbenem zahtevku zavrglo, zoper odločitev o toženkinem tožbenem zahtevku iz nasprotne tožbe pa zavrnilo.

Tožnik je v letu 1998 vložil prvi predlog za obnovo postopka in zatrjeval, da nasprotna tožnica nikoli ni vložila zahteve za odkup stanovanja. Sodišče prve stopnje je ta obnovitveni predlog kot nepopoln zavrglo, saj tožnik ni predlagal nobenega dokaza. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopenjski sklep.

Nato je tožnik 13.12.2007 vložil drugi predlog za obnovo postopka, v katerem je uveljavljal obnovitveni razlog iz 2. točke 394. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ker je v decembru tega leta preko interneta zasledil sodbo revizijskega sodišča II Ips 440/2000. Na podlagi razlogov navedene sodbe tožnik sklepa, da so sodišča v njegovem primeru ravnala izrazito samovoljno, kršila pravico do enakega varstva pravic, tožnika prikrajšala za pošteno in pravično sojenje in mu s tem onemogočila obravnavanje pred sodiščem. S presojo, kdo od razvezanih zakoncev naj bi pridobil stanovanjsko pravico in posledično pravico do odkupa, so izrazito samovoljno uporabila materialno pravo, to pa prikrila na način, da se je ugotavljalo, kdo od razvezanih zakoncev naj bi dobil najemno pravico. Gre za očitno zlorabo pravice sodišča do odločanja ob izrazito nezakonitem postopanju in onemogočanju poštenega obravnavanja pred sodiščem s pravilno uporabo materialnega prava. Zatrjeval je še, da je bil imetnik stanovanjske pravice še po razvezi zakonske zveze in da je kot tak utemeljeno odkupil stanovanje, da nasprotna tožnica ni sprožila postopka zaradi dodelitve stanovanjske pravice, da tudi ni vložila zahteve za odkup stanovanja in da so mu sodišča s svojim ravnanjem onemogočila, da bi dokazal, da se iz stanovanja ni izselil in torej ni mogel izgubiti stanovanjske pravice.

Sodišče prve stopnje je tožnikov predlog za obnovo postopka zavrnilo in s posebnim sklepom njegovega odvetnika za žalitev sodišča kaznovalo z denarno kaznijo 500,00 EUR.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbi tožnika in njegovega odvetnika ter potrdilo sklep o zavrnitvi tožnikovega predloga za obnovo postopka in tudi sklep o denarnem kaznovanju njegovega odvetnika.

Tožnik v pravočasni reviziji proti drugostopenjskemu sklepu uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga tako spremembo izpodbijanega sklepa, da se obnova dovoli, podrejeno pa razveljavitev sklepov obeh sodišč in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Ponavlja svoje pritožbene trditve, da sodišče v njegovem primeru ne bi smelo kot predhodno vprašanje ugotavljati, ali bi nasprotna tožnica obdržala stanovanjsko pravico ter nato na podlagi rešitve tega vprašanja ugoditi njenemu nasprotnemu tožbenemu zahtevku. To bi lahko storilo le, če bi bila zakonska zveza razvezana in tudi predlog za določitev imetnika stanovanjske pravice vložen pred uveljavitvijo SZ. Da gre za nezakonito postopanje sodišča v njegovi zadevi, dokazuje navedena sodba revizijskega sodišča. Prvostopenjski sklep je bil glede tega vprašanja neobrazložen. Napačni so tudi razlogi pritožbenega sodišča, da morebitna nezakonitost že pravnomočne odločbe ne pomeni, da tožniku ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. To po tožnikovem mnenju ne drži, saj je pošteno sojenje osnova zakonitega sojenja in šele s poštenim sojenjem je dana možnost pravega vsebinskega obravnavanja. Če sodišče odreka pošteno sojenje in samovoljno uporabi materialno pravo, to pomeni nezakonitost, ki stranki odreka možnost vsebinskega obravnavanja pred sodiščem. Tožnik med drugim omenja tudi, da so mu sodišča preprečila dokazovati, da se iz stanovanja ni izselil. Z isto vlogo vlaga revizijo tudi tožnikov odvetnik zoper odločitev pritožbenega sodišča o zavrnitvi njegove pritožbe proti izrečeni denarni kazni. Predlaga razveljavitev tega sklepa in zatrjuje, da navedbe v predlogu za obnovo postopka niso žaljive, saj le povzemajo zakonsko dikcijo o nezakonitem postopanju sodišča in njegovi samovolji.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena nasprotnima strankama. Nasprotna tožnica je vložila odgovor na revizijo, v katerem predlaga njeno zavrnitev. Vložena tožba zoper zavezanca za sklenitev prodajne pogodbe po določbah SZ je zadosten dokaz o vloženi zahtevi in že sama vložitev tožbe lahko nadomesti zahtevo, naslovljeno neposredno na zavezanca. Sicer pa je revizija nedopustna glede na vrednost spornega predmeta in tudi glede na pomanjkanje tožnikovega pravnega interesa, ker ne more več poseči v odločitev o razveljavitvi prve sklenjene kupne pogodbe po SZ.

Revizija odvetnika zoper odločitev o denarni kazni ni dovoljena.

Revizija tožnika v obnovitvenem postopku zoper odločitev o izpraznitvenem tožbenem zahtevku ni dovoljena, zoper odločitev o toženkinem tožbenem zahtevku iz nasprotne tožbe pa ni utemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma pojasnjuje, da je na podlagi drugega odstavka 498. člena ZPP v tej zadevi uporabilo določbe prejšnjega Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77), ker je bila sodba sodišča prve stopnje, s katerim se je pred tem sodiščem postopek končal, izdana pred uveljavitvijo novega ZPP. Pravilo iz navedene zakonske določbe velja tudi za obnovitveni postopek.

O nedovoljenosti revizije Revizija je po prvem odstavku 382. člena ZPP/77 izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi, izdani na drugi stopnji. Po prvem odstavku 400. člena ZPP/77 je dovoljena tudi zoper tak sklep drugostopenjskega sodišča, s katerim je bil postopek pravnomočno končan. Sklep o denarnem kaznovanju tistega, ki žali sodišče, ni sklep, s katerim bi se pravdni postopek končal. Zato je tožnikov odvetnik vložil revizijo proti odločbi, proti kateri je po zakonu ni mogoče vložiti (drugi odstavek 389. člena ZPP/77). Njegovo nedovoljeno revizijo je revizijsko sodišče na podlagi 392. člena v zvezi s četrtim odstavkom 400. člena ZPP/77 zavrglo.

Zahtevka iz tožbe (izpraznitev stanovanja) in nasprotne tožbe (razveljavitev prodajne pogodbe in sklenitev druge prodajne pogodbe) temeljita na različni dejanski in pravni podlagi. Zato je treba upoštevati ločeno vrednost spornega predmeta, kot sta jo stranki opredelili v tožbi in nasprotni tožbi. Tožnik je vrednost spornega predmeta svojega tožbenega zahtevka opredelil z oznako 5000 točk. Ker s tako opredelitvijo ni označil vrednosti spornega predmeta v denarnih enotah, je revizijsko sodišče že z odločbo II Ips 508/94 s 25.1.1996 tudi iz tega razloga njegovo revizijo proti odločitvi o njegovem tožbenem zahtevku zavrglo. Isto pravilo velja tudi za njegov predlog za obnovo postopka o njegovem izpraznitvenem tožbenem zahtevku. Zato je revizijsko sodišče na podlagi 392. člena v zvezi s četrtim odstavkom 400. člena ZPP ta del sedanje tožnikove revizije zavrglo.

O neutemeljenosti revizije Drugače kot meni nasprotna tožnica v odgovoru na revizijo, revizijsko sodišče ugotavlja, da je tožnikova revizija zoper odločitev v obnovitvenem postopku o nasprotnem tožbenem zahtevku dovoljena. Vrednost spora iz nasprotne tožbe je bila označena z zneskom 668.499 SIT, to pa je znesek, ki je presegal mejno vrednost 80.000 SIT iz drugega odstavka 382. člena ZPP/77, ki je veljala v času vložitve tožbe. Iz tega razloga je revizijsko sodišče tožnikovo prejšnjo revizijo zoper sodbo o nasprotnem tožbenem zahtevku meritorno obravnavalo in jo meritorno obravnava tudi v tem delu obnovitvenega postopka. Trditev v odgovoru na revizijo o pomanjkanju tožnikovega pravnega interesa je nejasna in je revizijsko sodišče ni obravnavalo.

Tožnik neutemeljeno očita prvostopenjskemu sodišču, da se ni ukvarjalo z zatrjevano nezakonitostjo prejšnjega postopka, kot jo je uveljavljal v predlogu. Ob manj jasni opredelitvi v samem predlogu kot v kasnejši pritožbi je prvostopenjsko sodišče tožnikova izvajanja v zvezi z omenjeno drugačno sodbo revizijskega sodišča zavrnilo z vidika dveh obnovitvenih razlogov, in sicer iz 2. in tudi 9. točke 421. člena ZPP/77 (in pri tem citiralo vsebinsko enaka razloga iz 2. in 10. točke 394. člena ZPP). Do procesne kršitve v obnovitvenem postopku na prvi stopnji torej ni prišlo.

Revizijsko sodišče pritrjuje materialnopravnim razlogom pritožbenega sodišča, da uveljavljani obnovitveni razlog ni podan. Po 2. točki 421. člena ZPP/77 se obnova dovoli, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Gre za absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki je tako težka, da se kljub pravnomočni sodbi lahko upošteva tudi kot obnovitveni razlog, razen če je bil ta razlog brez uspeha uveljavljan v prejšnjem postopku (primerjaj prvi odstavek 422. člena in 7. točko drugega odstavka 354. člena ZPP/77). Poudarek je na hujši kršitvi procesnih določb in ne gre za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava. V tej zadevi tožnik na podlagi več let kasneje izdane odločbe revizijskega sodišča v zatrjevano enaki zadevi sklepa, da naj bi sodišča v njegovi zadevi odločala samovoljno in arbitrarno, s čimer naj bi mu bila odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem. Revizijsko sodišče pritrjuje razlogom pritožbenega sodišča, da in zakaj drugačna odločitev v drugi zadevi ne more biti obnovitveni razlog v tožnikovi zadevi. Ugotavlja, da je prva revizijska odločba v tožnikovi zadevi izdana pet let pred v primerjavo ponujeno revizijsko odločbo, da lahko v tako dolgem obdobju pride do utrditve ali tudi spremembe sodne prakse in da nobena od teh možnosti ne utemeljuje predloga za obnovo postopka. Ali malo drugače: drugačno pravno stališče v več let kasneje izdani odločbi v drugi podobni zadevi ne more utemeljiti zatrjevane procesne kršitve iz 2. točke 421. člena ZPP/77 v tožnikovi zadevi. Tožnik torej v preobleki procesne kršitve v resnici uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava, to pa ni obnovitveni razlog.

Zato je revizijsko sodišče v tem delu tožnikovo neutemeljeno revizijo na podlagi 393. člena v zvezi s četrtim odstavkom 400. člena ZPP/77 zavrnilo. Ker se nasprotna tožnica v odgovoru na revizijo pretežno ukvarja z utemeljenostjo obnovitvenega razloga iz prvega obnovitvenega postopka, je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 166. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da sama trpi svoje revizijske stroške.