Jedro

V primeru, da so v gradbeni pogodbi določene cene del za mersko enoto posameznih del, torej kot cena za enoto del, se poleg gradbenega dnevnika, ločeno vodi še knjiga obračunskih izmer.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 1828104/2010 z dne 11. 2. 2011 v prvem in tretjem odstavku in je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo glavnice v znesku 56.898,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 8. 2009 od zneska 12.314,10 EUR in od dne 1. 10. 2010 od zneska 44.584,11 EUR. Odločilo je še o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov zaključilo, da ne glede na to, da med pravdnima strankama ni bila sklenjena gradbena pogodba v pisni obliki, je le-ta bila realizirana, glede cen za izvedena dela iz te pogodbe, pa je sodišče prve stopnje zaključilo, da je bil med pravdnima strankama dogovorjen način, da se objekt izvede v skupnem znesku za celotni objekt (skupaj dogovorjena cena). Pri tem ni sledilo trditvam ne tožeče, ne tožene stranke, in sicer je tožeča stranka zatrjevala, da je bila dogovorjen obračun cen po obračunu opravljenih del in da se le ta opravi po dejansko opravljenih in izvedenih količinah, prav tako ni sledilo toženi stranki, ki je zatrjevala, da je bila gradbena pogodba sklenjena s klavzulo “na ključ”. Da ni sledilo trditvam tožene stranke, glede te klavzule, pa izhaja iz pravne teorije, namreč, da se klavzula skupaj dogovorjena cena oziroma cena v skupnem znesku za celoten objekt, v praksi uporablja redkeje, nanaša pa se lahko na enoto, ki je npr. celoten objekt ali na določeno fazo gradnje ali tudi na določeno vrsto dela. Pri uporabi te klavzule, podrobna specifikacija del in njihova količina ni potrebna. Ugotovilo je še tudi, da je sodni izvedenec ocenil, da znaša seštevek izvedenih del na objektu 109.974,00 EUR. Sodišče pa je zaključilo, da je predračun z dne 10. 1. 2008 predstavljal ponudbo, sprejem te ponudbe s strani toženke ustno, po telefonu pa je pomenil veljavno sklenitev pravnega posla in dogovor o ceni, temu skladno je njeno plačilo enakega denarnega zneska. V tem predračunu je tožnik zajel vse predpostavke, ki jih je predhodno zajemal tudi PPD. Iz gradbenega dnevnika je razvidno, da je bil zadnji zapis dne 15. 10. 2008 - pokrivanje strehe in garaže in na isti datum je tožnik sestavil obračun del še za 44.584,11 EUR. Po zaključku del in po naknadni menjavi strešnikov pa je dne 26. 2. 2005 tožnik izdal še račun št. ..., po katerem je zajel zneska 60.000,00 EUR in 19.286,00 EUR. Računa, ki jih vtožuje tožnik, se skladata z zapisi na obračunskih listih gradbene knjige od št. 19 do 45. Ker pa je sodišče primarno verjelo toženi stranki, da je bil med strankama sprejet dogovor o skupaj dogovorjeni ceni za naročeni objekt, vprašanje točne količine porabljenega materiala ni bilo več odločilno in zato tudi ni bilo potrebno dopolnjevati izvedenskega mnenja v tej smeri. Ker je bila cena dogovorjena med strankama, tudi ne pride v poštev smiselna uporaba določb 642. člena OZ, zato glede cene ni bilo pogojev za uporabo cenitvenega poročila angažiranega sodnega cenilca in izvedenca, zato tudi ni mogoče govoriti o neupravičeni obogatitvi tožene stranke. O pravdnih stroških je odločilo na podlagi uspeha v pravdi.

Zoper takšno odločitev se pritožuje tožena stranka. Podaja pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz člena 338 ZPP. V pritožbi navaja, da je tožnik vseskozi zatrjeval, da je s toženko bil dogovorjen, da se opravi obračun na podlagi cen, ki jih je zapisal v projektantski popis del, ki ga je prejel od tožene stranke in pa, da se obračun opravi po dejansko izvedenih količinah, na podlagi cen v projektantskem popisu. Tožena stranka je vseskozi zatrjevala, da je bila med njima dogovorjena pogodba “ključ v roke”. Sodišče se do teh trditev sploh ni opredelilo, v tem delu je sodba neobrazložena. Dejstvo namreč je, da je med pogodbo “na ključ” in dogovorom o skupaj dogovorjeni ceni bistvena razlika, ki ima za stranke tudi različne pravne posledice. V konkretnem primeru pa je šlo tudi za, s strani tožene stranke naročena dodatna dela, ki so se pojavila tekom gradnje. Tožnik je zatrjeval, da je od toženke prejel projektantski popis del, na katerega je tudi zapisal cene in klavzulo o načinu obračuna. Sodišče je zaključilo, da projektantski popis del ni vseboval vseh gradbenih del, ki jih je tožnik izvedel za toženko. Tudi v predračunu z dne 10. 1. 2008 niso upoštevana kleparska dela. Tako vsa dela niso bila zajeta v predračunu za 60.000,00 EUR, kar je evidentno tudi iz okoliščine, da je bilo tožniku plačanih še 19.286,00 EUR. Glede tega pa se sodišče ni ukvarjalo in se ni dokazno opredelilo do potrdila z dne 13. 6. 2008, s katerim je tožnik potrdil prejel 19.286,00 EUR od toženke, toženka pa je izrecno navedla, da se ji s tem plačilom zmanjšuje njen dolg do toženca. Iz tega potrdila, ki ga je sestavila toženka se da jasno razbrati, da med strankama ni bilo nobenega dogovora “ ključ v roke” in tudi ne o skupaj dogovorjeni ceni, saj bi nedvomno toženka v to potrdilo to tudi zapisala. Vse to dokazuje, da med strankama ni bilo dogovora o klavzuli “ključ na roke”. Dejstvo pa je, da ta klavzula tudi ni zapisana v tožnikov predračun. Predračun je bil izključno sestavljen za namene pridobitve bančnega kredita. Tožnik se ne bi spuščal v gradnjo na ključ, zgolj na podlagi prejetega projektantskega popisa, sploh, kot se je izkazalo, da je izvedel za več kot tretjino gradbenih del več, kot pa jih je dobil plačanih. Toženka skuša zgolj na podlagi predračuna dokazati, da je bila sklenjena pogodba s klavzulo “na ključ”. Dejstvo je, da tožena stranka ni predložila nobenega trdnega in prepričljivega dokaza, da je s tožnikom sklenila dogovor “na ključ”. Vtoževana in neplačana dodatna dela, dejansko predstavljalo vrednostno več kot 1/3 celotno izvedenih gradbenih del, sploh pa so neprepričljive trditve toženke glede izvedenih dodatnih gradbenih del, ki niso bila zajeta v projektantskem popisu. Trditve toženke, da sta se tudi za ta dela dogovorila po načelu “na ključ” pa so neprepričljive, nasprotujoče in nelogične in v tej posledici je toženka za navedena dela, v vtoževani višini tudi neopravičeno obogatena in gre tožniku nagrada za vso opravljeno delo. Predlaga razveljavitev sodbe.

Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila. Predlaga potrditev sodbe in zavrnitev pritožbe. Po mnenju pritožbe je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo. Tožena stranka je tožeči stranki po predračunu plačala znesek v višini 60.000,00 EUR in sicer še predno so bila dela zaključena. Toženka je dobila več kredita, kakor samo teh 60.000,00 EUR. Tožena stranka je zahtevala fiksno ceno. Ključnega pomena je tudi to, da je tožeča stranka izdala račune šele več kot dve leti po tistem, ko je končala z deli. V pritožbi gre torej za pavšalne navedbe, ki se ne dajo preizkusiti, zato predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

Pritožba je utemeljena.

Tudi po zaključku sodišča druge stopnje, je sodišče prve stopnje v posledici zmotne dokazne ocene in tudi nepopolne dokazne ocene vseh izvedenih dokazov, zmotno ugotovilo dejansko stanje in tudi posledično zmotno uporabilo materialno pravo v delu, ko je zaključilo, da je glede cene del in sicer iz gradbene pogodbe, ki ni bila sklenjena v pisni obliki mogoče sklepati, da je bila cena določena za celoten objekt, da torej gre za skupaj dogovorjeno ceno. Če bi sodišče prve stopnje z zadostno mero skrbnosti presodilo vse navedbe tožeče in tožene stranke in dokazno ocenilo vse dokaze, katere je vneslo v svoj dokazni sklep, ne bi moglo priti do takšnega zaključka, kot ga je napravilo v konkretnem primeru glede uporabe materialnega prava. Po vseh izvedenih dokazih se izkaže za bolj verjetna trditev tožeče stranke, da je bil med strankama dogovor, da se obračun opravljenih del opravi po dejansko opravljenih in izvedenih količinah, zato je tožnik tudi vodil gradbeni dnevnik in obračunske liste, v katere je vpisoval po dnevih opravljena dela, tako časovno kot količinsko. Vse obračunske liste in tudi gradbeni dnevnik je podpisala pooblaščena nadzorna oseba, imenovana s strani tožene stranke, to je D. O. s.p. (C.-p.t), kot vse to izhaja iz obračunskih listov od številke 1 do 45 in iz gradbene knjige. Sodišče ni dokazno ocenilo izpovedi obeh pravdnih strank in ni sledilo trditvam tožeče stranke, da je bil predračun sestavljen zgolj zato, da bi tožena stranka pridobila kredit na banki in da ji je cene, katere je zapisal na projektantski popis del, vpisal zato, da v kolikor bo toženka plačala določen denarni znesek po tem predračunu, potem bo imela zagarantirane cene, katere je dopisal na predračun, to pa ne dokazuje, da bi veljala toženkina trditev, da je s tem potrjena klavzula “ključ v roke”. Na koncu projektantskega popisa del do III. gradbene faze je zapisano, da se končni obračun opravi po končanih delih in meritvah opravljenih del (do te klavzule se sodišče ni opredelilo). Trditev o skupaj dogovorjeni ceni tožena stranka ni postavila, v tem delu je sodišče prve stopnje, tako odločalo mimo odgovornih trditev tožene stranke. Tudi iz mnenja izvedenca gradbene stroke izhaja, da je pogodba na ključ vrsta gradbene pogodbe, ki zavaruje investitorja pred dodatnimi deli, brez podpisane pogodbe, torej samo z nekim ustnim dogovorom, je izvedba del “na ključ” praktično nemogoča. Niti ni pogodba “na ključ” primerna in se ne uporablja za izgradnjo hiše do tretje gradbene faze, oziroma samo dela objekta. Po mnenju izvedenca gre za zelo resno pogodbo, za katero je pogoj dodelan načrt PZI (projekt za izvedbo), saj se ob eventuelnih spremembah projekta, lahko investitor od nespremenjenih cen poslovi. Iz trditev tožeče stranke bi torej izhajalo, da je bil predračun napravljen v povezavi s cenami, katere ji je ponudil tožnik in, da si je tožena stranka z izvedenim predplačilom zagotovila cene po višini, ne pa tudi po količini izvedenih del. Prav tako se sodišče ni dokazno opredelilo do potrdila tožene stranke, katerega je podpisal tudi izvajalec del, s katerim le-ta potrjuje prejem vsote denarja in s tem zmanjšuje terjatev do investitorja v navedenem znesku (19.286,00 EUR).

Sodišče prve stopnje, bi ob pravilni uporabi materialnega prava in ob uporabi določb Pravilnika o vsebini in načinu vodenja dnevnika o izvajanju del ter o načinu označitve gradbišč (Ur. list RS, št. 35/98 in 41/2001), moralo priti do drugačnega materialnopravnega zaključka glede dogovora o ceni del (člen 654 OZ). Iz drugega odstavka 2. člena cit. Pravilnika izhaja, da se poleg gradbenega dnevnika, ločeno vodi še knjiga obračunskih izmer zgolj v primeru, če so cene v gradbeni pogodbi določene za mersko enoto posameznih del, torej kot cena na enoto (654. člen OZ). V tej zvezi z uporabo tega Pravilnika, sodišče prve stopnje ni dokazno ocenilo gradbenega dnevnika, katerega je podpisovala kot pooblaščen nadzornik D. O. in se ni dokazno opredelilo do obračunskih listov, ki so prav tako del dokaznega gradiva in predstavljajo knjigo obračunskih izmer. Takšen način vodenja tako gradbene knjige, kot tudi vodenje knjige obračunskih izmer, bi moralo voditi sodišče prve stopnje na zaključek, da se takšen način vodenja gradbenega dnevnika in tudi knjige obračunskih izmer vodi v primeru, če gradbena pogodba določa ceno, kot ceno za mersko enoto posameznih del (1). V kolikor bi sodišče prve stopnje nato primerjalo vsebino vseh treh izdanih računov, z vsebino obračunskih listov od številke 1 do številke 45, bi lahko prišlo do zaključka, da vsi trije računi kronološko sledijo po fazah gradnje in po obračunskih listih. Tako se račun številka …. prične s postavko: rušenje starih obstoječih objektov in izkop drevesnih korenin (štorov), ter odvoz na deponijo, izkop gradbene jame in tako naprej do zadnje postavke izdelava opažev nosilcev in preklad. Pri primerjavi tega izdanega računa se tako izkaže, da je vsebina računa enaka poteku obračunskih del, katerega je podpisal sestavljalec, kakor tudi pooblaščen nadzornik in izvajalec del. Račun št. ... je bil poslan toženi stranki. Iz njega je razvidno, katera dela so bila dejansko obračuna v tem računu in iz vsebine je mogoče razbrati, da so bila plačana le dela od rušenja ostalih obstoječih objektov in izkopa drevesnih korenin, pa do izdelave opažev nosilcev in preklad. Tožena stranka je ta račun prejela in ni nasprotovala njegovi vsebini, ki ne potrjuje klavzule “ključ na roke”. Naslednja dva računa nato po vrsti del ustrezata naslednjim obračunskim listom. Gre za račun številka 12/2010, na katerem so postavke od izdelave horizontalne hidroizolacije pod zidovi in strehi terase in garaže, pa do montaže mrežice in kitanje napušča strehe na fermacel plošče. Račun št. ..., pa se prične z izdelavo opaža, konča pa z dobavo in montažo električnih kablov in omaric. Ker je tako izvajalec del vodil tako gradbeni dnevnik, kakor obračunski list v skladu s prej citiranim Pravilnikom, se tako izkaže, da so bolj verjetne trditve in navedbe tožeče stranke, da je med pravdnima strankama obstajal dogovor, da se obračun opravljenih del opravi po dejansko opravljenih in izvedenih količinah. S predplačilom pa je toženka imela zajamčene cene. Zato se izkažejo za manj verjetne trditve tožene stranke, da je gradbena pogodba med pravdnima strankama vsebovala klavzulo “ključ v roke” (člen 659 OZ). V takšnem primeru se namreč izvajalec samostojno zavezuje, da bo izvedel skupaj vsa dela, ki so potrebna za zgraditev in uporabo nekega celotnega objekta. V spisovnem gradivu pa takšne samostojne zaveze tožeče stranke kot izvajalca, ni mogoče najti.

Glede na obrazloženo, se tako izkaže, da je pritožba tožeče stranke utemeljena in je sodišče prve stopnje zaradi napačne in nepopolne dokazne ocene vsakega dokaza posebej in vseh skupaj, zmotno ugotovilo dejansko stanje in tudi zmotno uporabilo določbo 654. člena OZ, ko je opredelilo, da je gradbena pogodba, ki sicer ni bila sklenjena v pisni obliki vsebovala klavzulo glede cene del in sicer o skupnem znesku za celoten objekt - “skupaj dogovorjena cena”, in neupravičeno ni sledilo trditvam tožnika, da je bil dogovorjen obračun cen po obračunu izvedenih del, po izstavljenih računih.

Zato je sodišče druge stopnje ob uporabi določbe člena 358. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo, ker samo ni moglo odpraviti očitanih kršitev in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje. V ponovnem obravnavanju bo moralo sodišče prve stopnje slediti navodilom sodišča druge stopnje (člen 362 ZPP), ponovno izvesti vse dokaze in jih tudi po pravilih o prosti presoji dokazov, pravilno dokazno oceniti (člen 8 ZPP), in napraviti tožbenim trditvam ustrezen pravni zaključek o utemeljenosti tožbenega zahtevka tožeče stranke.

Če sodišče razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne v novo sojenje, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Tako sodba VSL I Cpg 616/2012 z dne 28. 8. 2012.