Jedro

Glede na določbe konvencije je neupravičen izostanek z dela zaporedoma več kot pet delovnih dni, če ga delodajalec ugotovi, resen razlog za prenehanje delovnega razmerja. Ker izostanek z dela brez opravičila pomeni s strani delodajalca ugotovljeno dejstvo, je v tem trenutku trditveno breme, da izostanek ni bil neupravičen na strani delavca. Zato mora delavec navajati svoja dejstva in ponuditi dokaze, ki naj bi dokazovali, da njegova odsotnost z dela ni bila neupravičena.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo zahtevek tožnika, da se razveljavi odločba tožene stranke z dne 26.11.1996 in sklep z dne 9.1.1997 o prenehanju delovnega razmerja tožnika, in posledično tudi zahtevek, da mu delovno razmerje pri toženi stranki še traja in da mu je zato tožena stranka dolžna priznati vse pravice iz delovnega razmerja.

Drugostopenjsko sodišče je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo izdano na drugi stopnji je tožnik vložil pravočasno revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajal je, da je sodišče v izpodbijani sodbi napravilo napačno pravno subsumbcijo dejanskega stanja pod pravno normo. V njegovem primeru namreč ni bilo neupravičene odsotnosti, saj je bila odsotnost upravičena najprej z bolniškim staležem, nato pa s sklepom o prenehanju delovnega razmerja. Predlagal je, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP-77 - Uradni list SFRJ, št. 4/77 in 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Zato revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP-77 ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP-77, ki so upoštevne po uradni dolžnosti (386. člen ZPP-77), druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka pa je revizija uveljavljala samo formalno, ne da bi jih vsebinsko opredelila, zato sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni dodatno preizkušalo.

Iz določbe 6. točke prvega odstavka 100. člena zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93) izhaja, da delavcu preneha delovno razmerje, če je bil neupravičeno odsoten z dela zaporedoma pet delovnih dni in se na delo ne vrne, s prvim dnem odsotnosti z dela. Pomembna okoliščina za odločitev je zato ugotovitev neupravičene odsotnosti. Pri odločanju je zato, kot to pravilno opozarja revizija, lahko zelo pomembno upoštevanje pravil o trditvenem in o dokaznem bremenu, saj je zaradi zakonskih in drugih upoštevnih določb trditveno breme na delavcu, dokazno breme pa na delodajalcu. Po določbi 4. člena konvencije 158 MOD o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (konvencija - Uradni list SFRJ, št. 4/84, Mednarodne pogodbe, Akt o notifikaciji nasledstva, Uradni list RS, št. 54/92, mednarodne pogodbe 15/92) delavcu delovno razmerje ne preneha, če za to ni resnega razloga v zvezi s sposobnostjo ali obnašanjem delavca (v to kategorijo sodi tudi neupravičena odsotnost z dela zaporedoma več kot pet delovnih dni) ali v zvezi z operativnimi potrebami podjetja, ustanove ali službe.

Glede na določbe konvencije je neupravičen izostanek z dela zaporedoma več kot pet delovnih dni, če ga delodajalec ugotovi, resen razlog za prenehanje delovnega razmerja. Ker izostanek z dela brez opravičila pomeni s strani delodajalca ugotovljeno dejstvo, je v tem trenutku trditveno breme, da izostanek ni bil neupravičen na strani delavca. Zato mora delavec navajati svoja dejstva in ponuditi dokaze, ki naj bi dokazovali, da njegova odsotnost z dela ni bila neupravičena. V obravnavanem primeru je res, kar navaja tudi revizija, da je bil revidentov izostanek sprva upravičen zaradi bolniškega staleža, za kasnejše obdobje pa revident ni niti navajal niti ponudil nobenega dokaza, iz katerega bi izhajalo, da je bil z dela odsoten upravičeno. Prvi sklep o prenehanju delovnega razmerja ni mogel biti upravičen razlog za odsotnost z dela po izdaji sklepa, saj ga je revident izpodbijal in še med postopkom predložil toženi stranki listine, ki so opravičevale njegovo predhodno odsotnost. Zato, glede na to, da sklep o prenehanju delovnega razmerja ni bil dokončen, da mu nihče ni preprečil prihoda na delo in ker za odsotnost z dela tudi ni bilo nobenega drugega razloga, za odsotnost z dela ni imel več nobenega opravičila. Revizijsko sodišče soglaša s stališčem v izpodbijani sodbi, da bi revident zato, ker sklep ni bil dokončen, moral prihajati na delo, še posebej zato, ker je zakonsko določeno, da ugovor delavca zoper sklep o njegovih pravicah, obveznostih in odgovornostih zadrži izvršitev sklepa do sprejema dokončne odločitve (določba prvega odstavka 106. člena ZDR). Zato je zaradi ugotovljene neupravičene odotnosti revidenta s strani delodajalca bil dokazan resen razlog za prenehanje delovnega razmerja, to pa pomeni, da je tožniku z izpodbijanim sklepom tožene stranke delovno razmerje prenehalo zakonito.

Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo 393. člena ZPP-77 revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je določbe ZPP-77 uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).