Jedro

Če je bil postopek prisilne poravnave nad toženo stranko začet in tudi zaključen v letu 2002 (tako je bil tudi načrt finančne reorganizacije s programom prenehanja delovnih razmerij sprejet v letu 2002), torej pred uveljavitvijo novega ZDR (v letu 2003 je bil izdan le izpodbijani sklep tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki), je potrebno postopek v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja tožnika presojati po predpisih, ki so bili v veljavi do uveljavitve novega ZDR. Pri presoji utemeljenosti zahtevka je zato potrebno uporabiti določbe 51. čl. ZPPSL, ki invalidom niso nudile posebnega varstva pred prenehanjem delovnega razmerja.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep o prenehanju delovnega razmerja z dne 20.1.2003, ki ga je izdala tožena stranka, ugotovilo, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo dne 21.1.2003, temveč mu traja z vsemi pravicami iz dela in po delu tudi po tem datumu, naložilo toženi stranki, da tožnika pozove nazaj na delo, mu vpiše delovno dobo v delovno knjižico kot obdobje, ko ni delal, z njim sklene pogodbo o zaposlitvi, ki ustreza njegovi strokovni izobrazbi, znanju in zdravstvenim sposobnostim v skladu z odločbo ZPIZ OE Maribor z dne 31.7.2001 ter mu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja izplača pripadajočo plačo skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi po odvodu vseh prispevkov in davkov od bruto plače. Poleg tega je sklenilo, da je dolžna tožena stranka tožniku povrniti vse stroške postopka za zastopanje po odvetnici V. Z. v višini 27.600,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 17.6.2003 do plačila v 8. dneh in pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo tožnika zavrže oz. zavrne njegov tožbeni zahtevek, podredno pa da jo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je tožena stranka postopek prenehanja delovnega razmerja za presežne delavce izvedla v skladu z določili ZPPSL (zlasti 51. čl. ZPPSL), določili ZDR 1990 ter določili ZTPDR. Glede na navedeno sodišče prve stopnje pri odločanju o utemeljenosti tožnikovega tožbenega zahtevka ne bi smelo uporabiti določb ZDR/2002. Delavci s statusom invalida po ZPPSL niso bili varovani, uporaba določb ZDR/1990 o varovanju takoimenovanih zaščitenih kategorij delavcev pa bi bila v nasprotju z namenom postopka prisilne poravnave v tistem času. Ker invalidnost tožnika po določilih ZPPSL in ZDR/1990 ni bila pravno relevantno dejstvo, ki bi onemogočalo prenehanje delovnega razmerja v postopku prisilne poravnave, ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje o pomanjkljivosti načrta finančne reorganizacije, ker tožena stranka ni navedla podatkov o morebitni invalidnosti tožnika. Tožena stranka je v načrtu finančne reorganizacije navedla vsa pravno relevantna dejstva v skladu z določili ZPPSL, o vseh postopkih je seznanjala pristojne organe (Zavod za zaposlovanje, sindikat, itd.). Ker je bil sklep o prenehanju delovnega razmerja sprejet 15.12.2002, bi moralo sodišče prve stopnje v skladu z določbo 233. čl. ZDR/2002 uporabiti določbe 103. do 106. čl. ZDR/1990 oz. določbe 79. do 84. čl. ZTPDR. Ker tožnik ugovora zoper sklep o prenehanju delovnega razmerja ni vložil, bi moralo sodišče prve stopnje njegovo tožbo zavreči. Sodišče prve stopnje pa bi moralo tožbo zavreči tudi v skladu z določbami ZDR/2002, saj bi lahko tožnik ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi zahteval le v 30 dnevnem prekluzivnem roku od dneva vročitve sklepa.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, vendar pa je zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika, ker je ugotovilo, da tožena stranka ni spoštovala določbe 116. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/2002; Ur. l. RS, št. 42/2002), ki delovnemu invalidu oz. invalidu, ki nima statusa delovnega invalida, nudi posebno pravno varstvo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Ker program prenehanja delovnega razmerja z dne 10.10.2002 ni vseboval podatkov o tem, da je tožnik invalid III. kategorije invalidnosti, je bil pomanjkljiv, s tem pa je bil pomanjkljiv tudi načrt finančne reorganizacije tožene stranke.

Iz listinske dokumentacije (sklep Okrožnega sodišča opr. št. St 89/2002 z dne 6.12.2002 - B 1) je razvidno, da je bil nad toženo stranko s sklepom z dne 25.7.2002 začet postopek prisilne poravnave, da je bil dne 10.10.2002 sprejet program prenehanja delovnih razmerij (B 2) s poimensko navedbo tožnika in njegove sodelavke, katerima bo zaradi finančne reorganizacije delovno razmerje prenehalo zaradi ukinitve delovnega mesta. S sklepom Okrožnega sodišča v Mariboru opr. št. St 89/2002 z dne 6.12.2002 (B 1) je bila sprejeta in potrjena prisilna poravnava med toženo stranko in njenimi upniki. Dne 20.1.2003 je bil tožniku izdan sklep o prenehanju delovnega razmerja, v katerem je bil določen datum prenehanja delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki, višina in datum izplačila odpravnine, poleg tega pa je bil tožnik v izreku tudi opozorjen, da lahko v roku 30 dni po prenehanju delovnega razmerja vloži zahtevo za uveljavljanje pravice do denarnega nadomestila na podlagi Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti. Iz obrazložitve predmetnega sklepa med drugim izhaja, da je bil ta sprejet v skladu s pravnomočnim sklepom o sprejemu in potrditvi prisilne poravnave nad toženo stranko ter načrtom finančne reorganizacije in programom razreševanja presežnih delavcev. Ta sklep je vseboval tudi pravni pouk o pravici do ugovora v roku 15 dni od dneva njegove vročitve.

233. čl. ZDR/2002 je določal, da se postopki uveljavljanja in varstva pravic, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja, uvevedeni pred dnem uveljavitve tega zakona (ZDR/2002 pa je pričel veljati 1.1.2003) dokončajo po predpisih, ki so veljali in se uporabljali do uveljavitve tega zakona. Postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi potrjene prisilne poravnave poteka po ZDR/2002, če je bil načrt finančne reorganizacije s programom prenehanja delovnega razmerja delavcev sprejet po uveljavitvi ZDR/2002. Po stališču pritožbenega sodišča je potrebno šteti, da je postopek o pravicah delavcev (katerim je delovno razmerje prenehalo po 51. čl. ZTPDR) pri delodajalcu, ki je dolžnik v postopku prisilne poravnave, uveden s sprejetjem načrta finančne reorganizacije, katerega sestavni del je tudi program prenehanja delovnih razmerij. Ker je iz spisovne dokumentacije razvidno, da je bil postopek prisilne poravnave nad toženo stranko začet in tudi zaključen v letu 2002 (tako je bil tudi načrt finančne reorganizacije s program prenehanja delovnih razmerij sprejet v letu 2002), torej pred uveljavitvijo ZDR/2002 (v letu 2003 je bil izdan le izpodbijani sklep tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki), je potrebno postopek v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja tožnika presojati po predpisih, ki so bili v veljavi do uveljavitve ZDR/2002. To pomeni, da bi moralo sodišče prve stopnje pri presoji utemeljenosti tožnikovega tožbenega zahtevka uporabiti določbe 51. čl. Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL, Ur. l. RS, št. 67/93 in nadalj.), ki invalidom ni nudil posebnega varstva pred prenehanjem delovnega razmerja, pri čemer bi moralo tudi ugotoviti, ali so podani pogoji za sodno varstvo z ozirom na določbo 2.odst. 83. čl. Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur.l. SFRJ, št. 60/89 in 42/90), ki se je uporabljal z ozirom na določbo 233. čl. ZDR/2002. Ob upoštevanju navedenega je utemeljena tudi pritožbena navedba tožene stranke o tem, da načrt finančne reorganizacije tožene stranke s programom prenehanja delovnih razmerij ni bil bistveno pomanjkljiv, ker v njem ni bila navedena invalidnost tožnika.

Ker sodišče prve stopnje utemeljenosti tožnikovega tožbenega zahtevka ni presojalo ob upoštevanju pravnih predpisov, ki so bili v veljavi do uveljavitve ZDR/2002 (ZPPSL, ZTPDR, Zakon o delovnih razmerjih - Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91, 71/93), je ostalo dejansko stanje v zvezi s pravilnostjo postopka prenehanja delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki nepopolno ugotovljeno. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. čl. ZPP). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, ali je tožnik zoper sklep o prenehanju delovnega razmerja (A 1) pri toženi stranki vložil ugovor in ali je tožena stranka o tem odločala. Šele, če bo ugotovilo, da so podani pogoji za sodno varstvo (2.odst. 83. čl. ZTPDR), bo po izvedenem dokaznem postopku presojalo, če je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo na zakonit način in posledično odločilo o vtoževanem tožbenem zahtevku. Ko bo izvedlo postopek v nakazani smeri in razčistilo vsa sporna vprašanja, naj ponovno odloči tudi o stroških postopka.