Jedro

Po določbi 165. člena OZ se šteje odškodninska obveznost za zapadlo od trenutka nastanka škode. Trenutek nastanka škode ni vedno in tudi ni nujno enak škodnemu dogodku. Trenutek nastanka škode je odvisen vrste škode in od okoliščin primera.

Pri protipravnem odvzemu in protipravnem uničenju stvari hkrati s škodnim dejanjem nastane in zapade tudi obveznost vrnitve stvari oziroma povrnitve škode. Oškodovalec v takšnem primeru ne potreboje dodatnega roka za ugotovitev in izpolnitev obveznosti.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se delna zamudna sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani II. točki izreka delno spremeni tako, da je prva tožena stranka dolžna v roku 15 dni tožeči stranki plačati še zakonske zamudne obresti od zneska 11.355,00 EUR od dne 23. 7. 2009 do 9. 4. 2019, v ostalem pa se pritožba zavrne in se v še izpodbijani in nespremenjeni II. točki izreka potrdi izpodbijana delna sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z delno zamudno sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke zoper prvo toženo stranko in v I. točki izreka prvi toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki plačati 176.939,72 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 4. 2019 dalje do plačila, v II. točki izreka pa je tožbeni zahtevek tožeče stranke do prve tožene stranke za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo iz naslova strahu v višini 2.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 4. 2019 dalje do plačila in za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 168.939,72 EUR od 23. 7. 2009 do 9. 4. 2019 zavrnilo.

2. Zoper zavrnilni del delne zamudne sodbe (II. točko izreka) se tožeča stranka (tožnik) po pooblaščenki pravočasno pritožuje. Uvodoma uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo tožnikov preostali odškodninski zahtevek zahtevek iz naslova prestanega primarnega in sekundarnega strahu v znesku 2.000,00 EUR, skupaj z zahtevanimi zamudnimi obrestmi. Meni, da je prisojena odškodnina v višini 2.000,00 EUR glede na ugotovljeno dejansko stanje prenizka. Tožnik se je v trenutku, ko je izvedel za vlom v svoj grafični studio ter ob samem prihodu na kraj dogodka močno prestrašil, pri čemer je doživel intenziven primarni strah, ki je trajal tudi še pri pogovoru s policisti, od takrat dalje pa je prestajal in še vedno prestaja intenziven sekundarni strah predvsem v obliki zaskrbljenosti za stanje njegovega duševnega zdravja, kot je navedlo sodišče v 15. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, zato bi moralo ob pravilni uporabi materialnega prava in upoštevaje obstoječo sodno prakso tožniku iz tega naslova prisoditi vso zahtevano odškodnino v višini 4.000,00 EUR. V večji meri bi moralo upoštevati intenzivnost in trajanje samega primarnega strahu in v večji meri upoštevati intenzivnost sekundarnega strahu in njegovo dolgotrajnost, saj traja že več kot 10 let. Pri odločitvi bi moralo upoštevati, da se pri zamudni sodbi zaradi neaktivnosti tožene stranke domneva, da toženec priznava vse navedbe tožeče stranke, torej tudi navedbe glede višine zahtevka. Ker sodišče prve stopnje tega ni upoštevalo in ni v celoti prisodilo zahtevane odškodnine iz naslova strahu, je zmotno uporabilo materialno pravo in bistveno kršilo določbe pravdnega postopka. Tožnik se pritožuje tudi zoper odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi dela zahtevka iz naslova zahtevanih zakonskih zamudnih obresti od prisojene odškodnine za premoženjsko škodo. Meni, da je obrestni zahtevek v celoti utemeljen. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno prisodilo zamudne obresti od nastale premoženjske škode od vložitve tožbe dalje, saj bi jih moralo prisoditi od dneva nastanka premoženjske škode, to je od 23. 7. 2009 dalje, torej od dneva škodnega dogodka. Znesek 168.939,72 EUR je znesek prisojene odškodnine za premoženjsko škodo. Tožnik je vtoževal premoženjsko škodo iz naslova odtujenih oziroma ukradenih predmetov, iz naslova razbitih izložbenih oken, iz naslova uničenega laminata ter iz naslova izgubljenega dobička, skupno v navedeni višini. Vsa premoženjska škoda je nastala v škodnem dogodku z dne 23. 7. 2009 in ne kasneje, kot to napačno navaja sodišče prve stopnje. Res je, da se vtoževana škoda iz naslova izgubljenega dobička nanaša na obdobje od 2009 do 2018, vendar je potrebno tudi v tem primeru kot datum nastanka škode šteti dan obravnavanega škodnega dogodka, to je 23. 7. 2009, saj vsa nastala škoda iz naslova izgubljenega dobička izvira iz škodnega dogodka 23. 7. 2009 in je v neposredni vzročni zvezi s tem škodnim dogodkom. Premoženjska škoda po 165. členu Obligacijskega zakonika (OZ) zapade v plačilo z dnem njenega nastanka. Od tega dne dalje je tožena stranka v plačilni zamudi in dolguje poleg glavničnih zneskov še zakonske zamudne obresti. Navedeno stališče je tudi v skladu z obstoječo sodno prakso. Sodišče prve stopnje je z zavrnitvijo tožbenega zahtevka v tem delu zmotno uporabilo materialno pravo in bistveno kršilo določbe pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje je storilo tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj po eni strani iz obrazložitve sodbe izhaja, da je vtoževana premoženjska škoda nastala v obravnavanem škodnem dogodku, nato pa pri odločitvi glede spornih zamudnih obresti navaja ravno nasprotno, da naj bi ta škoda nastala kasneje (18. točka obrazložitve). Prav tako sodišče prve stopnje ni v zadostni meri obrazložilo, zakaj glede premoženjske škode naj ne bi bila izkazana zamuda od 23. 7. 2009. Protislovna in neobrazložena je tudi navedba, da je predmet povračila škoda, ki je nastala kasneje. Ker gre za preskopo obrazložitev sodišča prve stopnje in za nasprotje v sodbi glede navedb v zvezi z datumom nastanka premoženjske škode, je sodišče tudi bistveno kršilo določbe pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje bi moralo pri odločitvi tudi upoštevati, da se pri zamudni sodbi zaradi neaktivnosti tožene stranke domneva, da toženec priznava vse navedbe tožeče stranke, torej tudi navedbe glede teka zakonskih zamudnih obresti od vtoževane škode. Ker sodišče prve stopnje tega ni upoštevalo, je zmotno uporabilo materialno pravo in bistveno kršilo določbe pravdnega postopka. Tožeča stranka predlaga, da sodišče druge stopnje njeni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožeči stranki prisodi še nadaljnjo zahtevano odškodnino za nepremoženjsko škodo in še zahtevane zakonske zamudne obresti in tožniku prisodi na prvi in drugi stopnji zaznamovane pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Predmet pritožbenega preizkusa je II. točka izreka delne zamudne sodbe sodišča prve stopnje, s katero je sodišče prve stopnje delno zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika zoper prvo toženo stranko (prvega toženca) za plačilo še 2.000,00 EUR zahtevane odškodnine za nepremoženjsko škodo iz naslova strahu z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 4. 2019 dalje do plačila, in za plačilo zahtevanih zakonskih zamudnih obresti od zneska 168.939,72 EUR, ki predstavlja odškodnino za premoženjsko škodo, od dne 23. 7. 2009 do 9. 4. 2019. 5. Pritožbeno očitane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), na katero tudi sicer glede na določbo drugega odstavka 350. člena ZPP pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, sodišče prve stopnje ni zagrešilo. Izpodbijana delna sodba sodišča prve stopnje je glede zavrnjenega dela zahtevka zadostno obrazložena, razlogi sodbe si tudi glede zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti od odškodnine za premoženjsko škodo niso v nasprotju in tudi niso v nasprotju z odločitvijo v izreku sodbe, tako da je pritožbeni preizkus sodbe mogoč.

6. Sodišče prve stopnje je utemeljeno kot previsok zavrnilo odškodninski zahtevek za plačilo odškodnine za strah v višini še 2.000,00 EUR. Glede na to, da prvi toženec na tožbo ni odgovoril, je po načelu afirmativne litiskontestacije pravilno štelo za priznana zatrjevana dejstva glede vrste, intenzivnosti in trajanja strahu, ki jih je tožnik navedel v tožbi1. Ob tem je ob pritožbenih navedbah še pojasniti, da odmera višine odškodnine pomeni uporabo materialnega prava in denarni znesek odškodnine, ki ga za posamezno obliko škode zahteva tožeča stranka, ne predstavlja dejstva, ki bi ga moralo sodišče glede na to, da prvi toženec odgovora na tožbo ni vložil, šteti za priznanega, kot zmotno meni pritožba.

7. Odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo pomeni uporabo pravnega standarda pravične denarne odškodnine, ki mora biti v vsakem konkretnem primeru ustrezno individualizirana, upoštevajoč vse konkretne okoliščine, ki se odrazijo pri posameznem oškodovancu, pri čemer je sodišče vezano na kriterije iz 179. in 182. člena OZ ter pomen prizadete dobrine, pri čemer je treba upoštevati tudi to, da odškodnina ne sme iti na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Poleg individualizacije odškodnine je treba upoštevati tudi načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Pravilno je pojasnjeno, da sodna praksa priznava odškodnino za primarni strah, ki ga je oškodovanec utrpel ob škodnem dogodku in za sekundarni strah, to je za strah, ki ga trpi v procesu zdravljenja posledic škodnega dogodka, kot tudi, da je za strah mogoče prisoditi pravično denarno odškodnino, kadar je bil intenziven in je trajal dlje časa, če pa je bil intenziven strah kratkotrajen, je mogoče prisoditi odškodnino le, če je bilo v daljšem časovnem obdobju porušeno oškodovančevo duševno ravnovesje.

8. Glede na pasivnost prvega toženca je sodišče prve stopnje štelo za resnične tožbene trditve, da se je tožnik, ko je izvedel za vlom v grafični studio ter ob prihodu na kraj dogodka močno prestrašil, da je ta strah trajal tudi še pri pogovoru z policisti, od takrat dalje pa je prestajal in še prestaja intenziven strah predvsem v obliki zaskrbljenosti za stanje svojega duševnega zdravja. Takšne dejanske ugotovitve in okoliščine ob navedenem materialnem pravu ne utemeljujejo prisoje še višje odškodnine od 2.000,00 EUR, za kar se neutemeljeno zavzema pritožba tudi s poudarjanjem, da zaskrbljenost za stanje njegovega duševnega zdravja še traja. Z odmerjeno odškodnino je ustrezno upoštevano tako subjektivno kot objektivno merilo za priznanje te vrste odškodnine.2

9. Pritožba tožeče stranke pa delno utemeljeno izpodbija zavrnitev zahtevka za zahtevane zakonske zamudne obresti od odškodnine za premoženjsko škodo.

10. Sodišče prve stopnje je z delno zamudno sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika do prvega toženca za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo zaradi uničenih in odtujenih predmetov ob protipravnem dejanju (tudi) prvega toženca, ko je bilo 23. 7. 2009 vlomljeno v prostore grafičnega studija, in sicer za razbito dvojno izložbeno okno, uničen laminat ter odtujene premičnine (prenosni računalnik znamke Apple Mac book ser. št. W8S501ZYIGN, prenosni računalnik znamke Compaq 2 gHz notebook, grafična tablica Wacom Intuos PRO format A 3, LCD monitor znamke NEC model 1701, tipkovnica Apple slim alu, siva torba z dokumenti, mobilni telefon Apple I phone, back up diskov, splash G 640 rip paket za DC 12), v višini 11.355,00 EUR (vrednost odtujenih predmetov 9.855,00 EUR in stroški popravila oziroma nadomestila uničenih in poškodovanih stvari 1.500,00 EUR)3. Prav tako pa je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika do prvega toženca za plačilo izgubljenega dobička v višini 157.584,72 EUR, ki je nastajal v obdobju v letih od 2009 do 20184. Iz obrazložitve izpodbijane delne zamudne sodbe izhaja tudi, da je bil prvi toženec s sodbo Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu, opr. št. IV K 47839/2013 z dne 15. 6. 2016, pravnomočno obsojen storitve kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 v zvezi s 1. odstavkom 204. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-15. 11. Pritožbeno ni izpodbijano, da je tožnik zakonske zamudne obresti od celotnega zneska odškodnine za premoženjsko škodo 168.939,72 EUR vtoževal od dneva škodnega dogodka, torej od 23. 7. 2009, sodišče prve stopnje pa je prisojo oziroma delno zavrnitev tožbenega zahtevka iz naslova zakonskih zamudnih obresti obrazložilo v 18. točki obrazložitve, pri čemer je zakonske zamudne obresti od odškodnine za premoženjsko škodo prisodilo od dneva vložene tožbe in se oprlo na drugi odstavek 299. člena OZ, ki določa, da v primeru, če rok za izpolnitev ni določen, pride dolžnik v zamudo, ko upnik z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti zahteva od njega, naj izpolni svojo obveznost, v presežku pa je tožbeni zahtevek za zahtevane zakonske zamudne obresti zavrnilo. Obrazložilo je, da glede premoženjske škode namreč ni izkazana zamuda od 23. 7. 2009, saj je predmet povračila škoda, ki je nastala kasneje (npr. tudi izguba na zaslužku do vključno leta 2018), zato 165. člen OZ o zapadlosti odškodninske odgovornosti od trenutka nastanke škode ne daje podlage za ugoditev zahtevku za plačilo zakonskih zamudnih obresti od premoženjske škode od 23. 7. 2009. 12. Po določbi 165. člena OZ se šteje odškodninska obveznost za zapadlo od trenutka nastanka škode. Trenutek nastanka škode ni vedno in tudi ni nujno enak škodnemu dogodku. Trenutek nastanka škode je odvisen vrste škode in od okoliščin primera.

13. Pri protipravnem odvzemu in protipravnem uničenju stvari, kot je primer v obravnavanem primeru6, je treba pritrditi pritožbi, da hkrati s škodnim dejanjem nastane in zapade tudi obveznost vrnitve stvari oziroma povrnitve škode. Oškodovalec v takšnem primeru ne potreboje dodatnega roka za ugotovitev in izpolnitev obveznosti.7 Iz določila 165. člena OZ, na katerega se sklicuje pritožba, ki določa zapadlost odškodninske obveznosti, izhaja, da je dolžnik od tedaj naprej že tudi v zamudi, saj zapadlost pomeni čas izpolnitve, in če zakon ne določa še dodatnih okoliščin, to pomeni že tudi nastanek zamude, oziroma povedano drugače, 165. člen OZ določa izpolnitveni čas, kar pomeni, da je po prvem odstavku 299. člena OZ dolžnik v zamudi, če tedaj (ob nastanku škode) obveznosti ne izpolni, saj zakon dodatnih okoliščin za nastanek zamude z odškodninsko obveznostjo ne določa.8 Zato je ob pravilni uporabi materialnega prava prisoditi prvemu tožencu v plačilo tožniku še zakonske zamudne obresti od odškodnine za odtujene in uničene predmete, torej od zneska 11.355,00 EUR za čas od 23. 7. 2009 do 9. 4. 2019. 14. Neutemeljene pa so pritožbene navedbe glede zavrnjenih zahtevanih zakonskih zamudnih obresti od škodnega dogodka dalje do vložene tožbe za zahtevek iz naslova škode zaradi izgubljenega dobička, saj dejstvo, ki ga izpostavlja pritožba, da tudi ta škoda izvira iz škodnega dogodka z dne 23. 7. 2009 in je v neposredni vzročni zvezi s tem škodnim dogodkom, ne pomeni in ne daje podlage za zaključek, ki ga ponuja pritožba, da je vtoževana škoda iz naslova izgubljenega dobička nastala že s škodnim dogodkom. Izgubljeni dobiček je namreč škoda, ki se kaže v preprečitvi povečanja premoženja (132. člen OZ), kot je pravilno pojasnilo tudi sodišče prve stopnje9. Ta škoda ne nastane že ob škodnem dogodku, ampak takrat, ko bi oškodovanec dobiček pridobil, ko bi torej svoje premoženje povečal, če škodljivega dejstva ne bi bilo (člen 168/3 OZ) in tako tudi za višino odškodnine iz tega odškodninskega naslova ni odločilen trenutek nastanka škodnega dogodka.10 Zato pritožba zmotno navaja, da ji bi morale biti iz tega naslova prisojene zakonske zamudne obresti že od škodnega dogodka dalje. Zato je pritožbeno zavzemanje za prisojo zakonskih zamudnih obresti od zneska 157.584,72 EUR od škodnega dogodka pa do vložene tožbe neutemeljeno.

15. Ob obrazloženem je tako bilo ob pravilni uporabi materialnega prava treba pritožbi delno ugoditi in delno zamudno sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani II. točki izreka delno spremeniti tako, da je prisoditi prvemu tožencu v plačilo tožniku še zakonske zamudne obresti od odškodnine za odtujene in uničene predmete v znesku 11.355,00 EUR za čas od 23. 7. 2009 do 9. 4. 2019 (peta alineja 358. člena ZPP). V ostalem pa je ob obrazloženem pritožba neutemeljena. Konkretizirano očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka sodišče prve stopnje ni storilo, sodišče druge stopnje pa kršitev, na katere mora glede na določbo drugega odstavka 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, glede pritožbeno še izpodbijanega in nespremenjenega dela sodbe ni ugotovilo. Zato je pritožbo v ostalem zavrnilo in v še izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo II. točko izreka izpodbijane delne sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Sodišče prve stopnje o pravdnih stroških z izpodbijano sodbo ni odločilo.

17. Tožeča stranka je s pritožbo le delno uspela in sicer le glede manjšega dela zavrnjenega obrestnega dela zahtevka, v ostalem, pretežnem delu pa je bila s pritožbo neuspešna. Zato bo morala ob uporabi določb drugega odstavka 154. člena ZPP v zvezi z določbo prvega in drugega odstavka 165. člena ZPP svoje priglašene pritožbene stroške kriti sama.

1 Primerjaj 15. točko obrazložitve izpodbijane sodbe. 2 Primerjaj npr. sodba VSL II Cp 384/2014, pri čemer je upoštevati, da je bila tožniku priznana tudi zahtevana odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti; in še druge. 3 Primerjaj 13. točko obrazložitve izpodbijane sodbe. 4 Primerjaj 14. točko obrazložitve izpodbijane sodbe. 5 Primerjaj 7. točko obrazložitve izpodbijane sodbe. 6 Primerjaj 13. točko obrazložitve izpodbijane sodbe. 7 Primerjaj: Karmen Iglič Stroligo, vrhovna sodnica, Zapadlost terjatve in zamuda, Pravosodni bilten 2/2011, str. 60; tudi Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga GV Založba, Lj 2003, Dunja Jadek Pensa, komentar k členu 165, str. 929, str. 934). 8 Primerjaj: Karmen Iglič Stroligo, vrhovna sodnica, Zapadlost terjatve in zamuda, Pravosodni bilten 2/2011, str. 61. 9 Primerjaj 14. točko obrazložitve izpodbijane sodbe. 10 Primerjaj: Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga GV Založba, Lj 2003, Dunja Jadek Pensa, komentar k členu 165.