Jedro

Teza, da bo tožena stranka nekoč v prihodnosti prenehala plačevati denarno rento, ker bo zavarovalna vsota izčrpana, je teza o bodočem, hipotetičnem dejstvu. Negotovosti, da bo plačevanje rente nekoč v prihodnosti zastalo, se tožeča stranka lahko reši z dajatvenim zahtevkom. Zato ugotovitvena tožba o tem, koliko znaša zavarovalna vsota, ni dopustna.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se sklep v izpodbijanem delu (točka 2, 3 in 5 izreka) potrdi.

Pritožbi prvotožene stranke se delno ugodi in se odločitev sodišča prve stopnje glede stroškov (4. točka izreka) spremeni tako, da se znesek stroškov, ki jih je dolžna prvotožena stranka povrniti tožeči stranki, nadomesti z zneskom 8.489,32 EUR.

V preostalem delu se pritožba prvotožene stranke zavrne in se sklep v nespremenjenem delu potrdi.

Prvotožena stranka sama krije stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

V tej odškodninski zadevi sta tožeča in prvotožena stranka sklenili izvensodno poravnavo, na podlagi katere je prvotožena stranka tožeči stranki plačala dogovorjeno odškodnino za nepremoženjsko škodo. Po izpolnitvi dogovora iz sodne poravnave je tožeča stranka tožbo umaknila. Toženci so se z umikom strinjali, zato je sodišče prve stopnje postopek v tem delu ustavilo. Tožba pa je bila umaknjena le glede dajatvenih zahtevkov. Tožeča stranka je še vedno vztrajala pri ugotovitvenih zahtevkih.

Sodišče prve stopnje ni dopustilo spremembe tožbe z dne 23.3.2010, s katero je tožeča stranka poprej podredni zahtevek proti tretji toženi stranki spremenila tako, da je ta zahtevek sedaj primarni, poleg zahtevka proti prvotoženi stranki. Prvotno tožbo, ki vsebuje ugotovitveni zahtevek proti prvotoženi stranki in podrejeni ugotovitveni zahtevek proti tretji toženi stranki, je sodišče prve stopnje zavrglo.

Nazadnje je sodišče odločilo še o stroških postopka. Prvotoženi stranki je naložilo, naj tožeči stranki plača 17.188,62 EUR. Tožeči stranki pa je naložilo, naj tretjetoženi stranki plača 8.193,15 EUR.

Proti sklepu vlagata pritožbo tožeča in prvotožena stranka.

Tožeča stranka napada 2., 3. in 5. točko izreka izpodbijanega sklepa. Uveljavlja vse pritožbene razloge in sodišču predlaga, naj odločbo spremeni in zahtevku ugodi. Podrejeno predlaga razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Tožeča stranka v pritožbi navaja, da je s spremenjenim zahtevkom zahtevala ugotovitev pravice prve tožnice. Spremenila je tudi razloge za spremenjeni zahtevek. Sodišče naj ne bi obrazložilo, kako in zakaj naj bi izplačilo celotne nepremoženjske škode vplivalo na odločitev sodišča o ugotovitvenih zahtevkih. Razlog za ugotovitveni zahtevek je premoženjska škoda, za katero je tožeča stranka trdila, da bo zanesljivo presegla znesek, s katerim za nastalo škodo jamči prvotožena stranka. V nadaljnjem delu pritožbe tožeča stranka ugotavlja, da se razlogi sodišča, s katerimi je utemeljena odločitev o zavrženju tožbe z dne 23.3.2006, nanašajo izključno na ugotovitveni zahtevek proti tretji toženi stranki. Ni pa razlogov o zavrženju tožbe proti prvotoženi stranki. Pritožba meni, da tožeča stranka zahteva ugotovitev pravice in da ima zato tudi pravni interes. Neodločitev o zahtevku jo namreč pušča v pravni negotovosti, ki bo nastopila ob izčrpanju zavarovalne vsote. Nazadnje pritožba napada tudi odločitev o stroških postopka. To pa utemeljuje s tem, da je zaradi nepravilnega zavrženja tožbe nastopila stroškovna obveznost tožeče stranke proti tretjetoženi stranki.

Prvotožena stranka napada odločitev o stroških postopka v 4. točki izreka. Uveljavlja vse pritožbene razloge in sodišču predlaga, naj stroške odmeri od vrednosti predmeta, kakor je bil dosežen v izvensodni poravnavi. Z izvensodno poravnavo se je namreč prvotožena stranka zavezala plačati 78.636,00 EUR glavnice, kar pa predstavlja le 40 % dajatvenega tožbenega zahtevka. Sodišče tudi ni upoštevalo, da tožeča stranka z ugotovitvenimi zahtevki, ki so bili postavljeni poleg dajatvenih, v tej pravdi ni uspela.

Pritožbe so bile vročene drugim strankam, ki pa nanje niso podale odgovora.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena. Pritožba prvotožene stranke pa je delno utemeljena.

O tem, da se sprememba tožbe z dne 23.3.2010 ne dopusti: Pritožbeno sodišče soglaša z odločitvijo in razlogi sodišča prve stopnje, da se sprememba tožbe ne dopusti. Razlogi sodišča prve stopnje so smiselno taki, da se sprememba tožbe ne dopusti zato, ker je evidentno, da ugotovitvena tožba proti tretji toženi stranki, kakor je zasnovana s strani tožeče stranke, ne bi bila dopustna.

Z ugotovitveno tožbo (181. člen ZPP(1)) lahko tožeča stranka zahteva, naj sodišče ugotovi obstoj pravnega razmerja. Pojem pravnega razmerja pa predpostavlja obstoj konkretnega, med določenimi subjekti dejansko obstoječega življenjskega razmerja, ne pa nekega abstraktnega, hipotetičnega primera (2). Z ugotovitveno tožbo tako ni mogoče zahtevati ugotovitve pravnega razmerja, ki naj bi nastopilo šele nekoč v prihodnosti, marveč zgolj ugotovitev, ali pravno razmerje obstaja v sedanjosti. Pravno razmerje med tožečo in tretjetoženo stranko zaenkrat ne obstaja. Tožeča stranka namreč obstoj pravnega razmerja utemeljuje na odškodninskopravni podlagi. Vendar pa škoda tožeči stranki zaenkrat še ni nastala. Ob tem tudi ni jasno, ali bo ta škoda zanesljivo nastala. Čim pa je tako, tožeča in tretjetožena stranka zaenkrat nista v nikakršnem pravnem razmerju. Ugotovitvena tožba proti tretji toženi stranki se torej nanaša na hipotetično pravno razmerje, ki bi utegnilo nastati v prihodnosti, zaradi česar ni dopustna. Takšna sprememba tožbe torej za dokončno ureditev razmerja med strankama ne bi bila smotrna (185. člen ZPP). Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko spremembe tožbe ni dopustilo.

Pritožba tožeče stranke proti 2. točki izreka izpodbijanega sklepa tako ni utemeljena, podani pa tudi niso razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti.

O zavrženju tožbe z dne 23.3.2006: Tožba z dne 23.3.2006 vsebuje primarni ugotovitveni zahtevek proti prvotoženi stranki in podredni ugotovitveni zahtevek proti tretjetoženi stranki. Pritožba sodišču očita, da je navedlo le razloge za zavrženje tožbe proti tretjetoženi stranki. Tudi s temi razlogi se sicer pritožba ne strinja. Navedeno ne drži. Iz razlogov na 9. in 10. strani izpodbijanega sklepa je namreč mogoče ugotoviti, zakaj je sodišče zavrglo tožbo proti prvotoženi stranki. Sodišče je tako navedlo, da tožeča stranka terja z ugotovitvenim zahtevkom ugotovitev določenega dejstva, da bo zavarovalna vsota, iz katere prvotožena stranka plačuje premoženjsko rento prvotožnici, nekoč izčrpana. Razlogi torej smiselno povedo, da je morebitna negotovost tožeče stranke hipotetična. Ni namreč jasno, ali bo zavarovalna vsota sploh kdaj izčrpana. Interes za ugotovitev, kakršno zahteva tožeča stranka, pa bi lahko nastopil šele v tem primeru.

K tem razlogom pritožbeno sodišče dodaja dodatne razloge. Dejanska negotovost glede bodočega položaja je sicer na dlani. Tožeča stranka z ugotovitvijo limita v času škodnega dogodka skuša zavarovati tak svoj bodoč negotov položaj. Vendar se zastavlja vprašanje, ali ne bi tožeča stranka svojega pravnega položaja mogla zavarovati z dajatveno tožbo. Odgovor je pritrdilen. Z dajatveno tožbo bi preprosto zahtevala plačilo rente (brez omejitve po zavarovalni vsoti). Na ta način bi na prvo toženo stranko prevalila breme, da tedaj, ko bo ta po svojih izračunih ugotovila izčrpanje zavarovalne vsote, to sporoči tožeči stranki. V primeru, da bi prišlo do spora, bi morala nato prvotožena stranka vložiti tožbo za ukinitev rente(3). Čim pa ima tožeča stranka možnost dajatvenega zahtevka, tedaj odpade njen pravni interes za vložitev ugotovitvene tožbe. Že iz tega razloga bi bilo treba ugotovitveno tožbo proti prvotoženi stranki zavreči. Razlogi za zavrženje tožbe proti tretji toženi stranki pa so bili podani že v zvezi z obravnavo pritožbe proti odločitvi sodišča prve stopnje, da se sprememba tožbe z dne 23.3.2010 ne dovoli.

Ker pritožba tožeče stranke v nobenem delu ni utemeljena, podani pa niso niti razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo in sklep v zanjo neugodnem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

O pritožbi prvotožene stranke proti odločitvi o stroških postopka: Na podlagi izvensodne poravnave je prvotožena stranka tožeči stranki plačala skupaj 78.636,00 EUR glavnice. Tožeča stranka je po izplačilu tožbo umaknila. Tako je podan delni položaj iz 1. odstavka 158. člena ZPP. Delni zato, ker je tožeča stranka pristala le na delno izpolnitev zahtevka po tožbi. Pravilo 1. odstavka 158. člena ZPP v povezavi s pravilom iz 2. odstavka 154. člena ZPP sodišču nalaga, da toženi stranki naloži, naj tožeči stranki povrne ustrezen del stroškov. Za napolnitev pravnega pojma ustrezen del stroškov pozna sodna praksa več metod. V obravnavani zadevi se kot najbolj ustrezna ponuja ta, da sodišče stroške, ki jih je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki, odmeri od zneska, za katerega sta se stranki izvensodno poravnali (po tej metodi ne pride do medsebojnega pobotanja stroškov).

Sodišče prve stopnje je tožeči stranki priznalo stroške za sestavo odškodninskega zahtevka pred tožbo, za sestavo tožbe, za sestavo petih pripravljalnih vlog, za udeležbo na narokih skupaj z urnino, 30 % povišanje za zastopanje štirih strank, 2 % za materialne stroške in 20 % DDV na odvetniške storitve ter za plačilo izvedenine v višini 700,00 EUR. Pritožbeno sodišče ne vidi razlogov, zakaj bi od tako priznanih stroškov odstopilo. Jih je pa sodišče prve stopnje odmerilo od vrednosti predmeta v višini 78.636,00 EUR. Tako odmerjeni stroški pa skupaj znašajo 8.489,32 EUR. Delno utemeljeni pritožbi prvotožene stranke je zato pritožbeno sodišče ugodilo in sklep v 4. točki izreka ustrezno spremenilo (3. točka 365. člena ZPP).

Tako odmerjeni stroški že vzpostavljajo pravično stroškovno ravnovesje (drugi odstavek 154. člena ZPP) glede celotnega teka postopka. To (se pravi: pritožbeni postopek je le del celotnega postopka) pa je tudi razlog, zakaj pritožbeno sodišče prvotoženi stranki pritožbenih stroškov ni priznalo.

(1) Zakon o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 73/2007 in nadaljnji).

(2) tako Aleš Galič v: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, Ljubljana 2006, 2. knjiga, stran 147. (3) glej razloge odločbe VS RS, II Ips 563/96.