Jedro

Morebitni operativni poseg s korekcijo obraznih kosti (gre za korekcijo zamika med zgornjo in spodnjo čeljustjo, zaradi katere je podana asimetrija obraza), ne nudi zadostne podlage za zaključek, da gre le za začasni zamik (začasno skaženost). Gre za bodoče negotovo dejstvo, sodba pa nima razlogov o tem, da po operaciji, tudi bo če do nje prišlo, ne bo več asimetrije obraza.

Izrek

I. Pritožbama se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v III. točki izreka glede nematerialne škode za znesek 20.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 6. 2009 in materialne škode za znesek 5.738,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov 2.238,00 EUR od 24. 4. 2010, 1.950,00 EUR od 13. 12. 2008 in 1.550,00 EUR od 9. 1. 2013 ter v IV. točki točki izreka.

II. Sicer se pritožba tožeče stranke zavrne in se v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je dovolilo spremembo tožbe (I. točka izreka) in odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki odškodnino v znesku 5.888,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 6. 2009 dalje do plačila in v znesku 462,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 4. 2010 dalje do plačila (II. točka izreka), višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (III. točka izreka) in tožeči stranki naložilo, da je dolžna toženi stranki plačati njene pravdne stroške v znesku 1.753,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe in sklep o stroških iz vseh pritožbenih razlogov prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Tožena stranka je tožeči stranki po predpravdnem postopku izplačala odškodnino za nematerialno škodo v znesku 20.090,00 EUR, pri čemer je upoštevala 30% tožničino soodgovornost za nastalo škodo, ker tožnica naj ne bi bila privezana z varnostnim pasom. Sodba, ki ugotovi, da je bila tožnica privezana z varnostnim pasom in ji ni mogoče pripisati soodgovornosti za obravnavani škodni dogodek, tožnici za nematerialno škodo odmeri odškodnino v znesku 25.000,00 EUR, kar je manj, kot je tožničino škodo ocenila tožena stranka. Z delnim plačilom v predpravdnem postopku je tožena stranka plačala tudi tisto odškodnino, za katero je trdila, da je tožnica ni utrpela. Sodišče je poseglo v dokazno in trditveno breme pravdnih strank. Sodba je zato obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP in iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ob upoštevanju valorizacije pred pravdo izplačanega zneska je toženi stranki naložilo le še plačilo 3.640,42 EUR za nematerialno škodo. Dokazna ocena ni skrbna in celovita. Izpoved tožnice bi moralo sodišče prve stopnje presojati v razmerju do drugih izvedenih dokazov v skladu z določbo 8. člena ZPP. Delno zavrnitev tožbenega zahtevka tožeče stranke sodba opre na okoliščino, da o zatrjevani škodi in posledicah ni posebej izpovedovala ob svojem zaslišanju oziroma izpovedi tožnice ne sledi, ker to naj ne bi bilo posebej zatrjevano v tožbi. To je ne le prestrogo in neživljenjsko, temveč deloma tudi protispisno. Podana je bistvena kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z določbo 8. člena ZPP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe, kot tudi bistvena kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pri odmeri odškodnine za telesne bolečine sodba ne upošteva, da je imela tožnica poleg pogostih glavobolov druge postkomocijske težave (vrtoglavico, zmanjšano sposobnost koncentracije in pozornosti) in da so le-te v manjši meri prisotne še sedaj, kar je zabeleženo v njeni zdravstveni dokumentaciji. Zaključki sodbe, da tožnica o tovrstnih težavah na naroku ni izpovedovala, so tudi protispisni, saj je izpovedovala o tem, da ni mogla opravljati fizioterapije, ker ni mogla hoditi, da je lovila ravnotežje, ker se ji je vrtelo v glavi. Ob pravilni in celoviti presoji vseh dokazov bi ji sodišče moralo priznati odškodnino v zahtevani višini, to je 5.000,00 EUR več, kot je odmerilo. Tudi odškodnino za strah je sodišče odmerilo prenizko. Imela je izredno hud strah ob škodnem dogodku, nesrečo je podoživljala, iskala je tudi pomoč psihiatra in ima še vedno strah pred udeležbo v prometu. Zaskrbljena je bila tudi za izid zdravljenja, zato bi ji moralo sodišče odmeriti odškodnino v višini 3.000,00 EUR, torej 1.500,00 več, kot ji je priznalo. Neutemeljeno je zavrnjen tožničin zahtevek iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti. Glede brazgotin na obrazu in asimetriji obraza je sodba zmotno štela, da ne dosega ravni pravno utemeljene skaženosti po objektivnem kriteriju, glede skaženosti zgornjega dela prsnega koša pa, da tožnica ni posebej o tem izpovedovala na glavni obravnavi. Pojem skaženosti, kot ga določa 179. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), je širši od medicinskega pojma in predstavlja kakršnokoli vidno spremembo zunanjosti. Ni treba, da bi pri tretjih vzbujala le gnus, kot je za izkazano asimetrijo obraza zapisalo sodišče v razlogih sodbe, temveč kakršnekoli neugodne reakcije vključno s pomilovanjem tožnice, ki tožnici povzročajo duševne bolečine. Tožnica je bila ob škodnem dogodku stara komaj 24 let, trpela je zaradi spremenjene zunanjosti in potrebovala celo psihiatrično pomoč. Še vedno so vidne brazgotine, asimetrija obraza je vidna, ko se smeji ali pri govori, o tem, da jo moti njena spremenjena zunanjost, pa je tudi izpovedovala. Zmotno je stališče sodbe, da gre le za začasno skaženost, ker naj bi bil pri tožnici opravljen operativni poseg s korekcijo obraznih kosti. Ni dokaza o tem, da bo tak poseg opravljen, še manj pa o tem, da bo operacija uspešna, da asimetrije obraza in zamika med zgornjo in spodnjo čeljustjo ne bo več. Sodba je v tem delu zato obremenjena z bistveno kršitvijo iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, nepopolno pa je ugotovljeno tudi dejansko stanje. Tožnici v celoti pripada odškodnina v znesku 9.000,00 EUR, kot jo je uveljavljala. Tudi pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti sodba zmotno upošteva, da gre le za začasno zmanjšanje zaradi neustreznega zamika ugriza med zgornjo in spodnjo čeljustjo, ker se je tožnica odločila za operativni poseg. Tožnica je v II. in III. točki tožbe ponudila zadostno trditveno podlaga o težavah, ki jih ima zaradi okvare obraznega živca, o tem je tudi izpovedovala, zato so drugačne ugotovitve sodbe protispisne. Sodba odmeri odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti le zaradi ene trajne posledice, in sicer ponavljajočih bolečin v predelu desne rame. Ne ovrednoti vseh omejitev, ki vplivajo na zmanjšanje življenjske aktivnosti komaj 28-letne tožnice. Priznati bi ji moralo odškodnino v višini 15.000,00 EUR, torej 11.500,00 EUR več, kot je odmerilo. Upoštevaje izredno hude telesne poškodbe, dolgotrajno zdravljenje in izredne neugodnosti bi bila tožnica upravičena do odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 30.640,41 EUR oziroma 27.000,00 EUR več, kot ji prizna sodba. Ob pravilni presoji izvedenih dokazov bi sodišče moralo tožnici priznati tujo pomoč za ves čas do ponovnega operativnega posega in sedem dni po operativnem posegu, kot je vtoževala. Čeprav sodba ugotavlja, da je bilo zdravljenje zloma ključnice zaključeno šele 23. 2. 2009, ji tujo pomoč prizna za krajše obdobje (šest tednov v času po odpustu iz bolnišnice in sedem dni po vsaki operaciji). Že zaradi nezaraščenega zloma ključnice ni mogla opravljati niti popolne osebne higiene in tudi ne domačih opravil. Neobrazložena je tudi priznana cena 3,00 EUR na uro. Cena tudi za najbolj nezahtevna domača opravila je najmanj 5,00 EUR na uro, kot je zahtevala tožnica. Sodba bi morala ugoditi zahtevku v celoti in toženi stranki naložiti še 2.238,00 EUR s pripadajočimi obrestmi. Neutemeljeno je zavrnjen zahtevek tožnice za plačilo stroškov ortodontskih storitev. Tožnica je v dokaz predložila poročilo zasebne zdravstvene ordinacije dr. M. M., kjer je podrobno obrazloženo, katere ortodontske storitve so bile opravljene in koliko je zanje plačala. Sodba ne obrazloži, zakaj niso predloženi ustrezni dokazi, sicer pa višina zahtevka v tem delu niti ni bila sporna, saj je tožena stranka ves čas ugovarjala le, da bi storitve morala plačati ZZZS. Ob pravilni uporabi bi moralo sodišče tožnici priznati zahtevani znesek 3.500,00 EUR v celoti. Tudi odločitev o stroških je obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je izrek v nasprotju z obrazložitvijo. Iz obrazložitve je namreč razvidno, da je sodišče toženi stranki naložilo plačilo stroškov tožeče stranke in ne obratno, kot navaja v izreku. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

4. Tožena stranka se pritožuje zoper izrek o stroških iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Enako kot tožeča stranka opozarja na nasprotje med izrekom in obrazložitvijo v stroškovnem delu, nasprotuje pa tudi višini, saj je bil temelj nesporen in je tožnica uspela le s 15% zahtevka. Nesporni del odškodnine je tožena stranka plačala že dve leti in pol pred vložitvijo tožbe, zato tega dela sodba ne bi smela upoštevati kot uspeha tožnice v pravdi. Sodba nima obrazložitve glede upoštevanja stroškov izvedenin. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in stroške odmeri glede na uspeh v pravdi.

5. Pritožbi sta delno utemeljeni.

6. V pritožbenem postopku ni več sporno, da ni podan soprispevek tožnice k nastali škodi, sporni pa ostajata višini odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo.

7. Sodba, ki nepremoženjsko škodo tožnice oceni na 25.000,00 EUR, materialnopravno pravilno (drugi odstavek 168. člena OZ) upošteva (pred tožbo) izplačan nesporni del odškodnine (20.090,00 EUR). Zgrešeno je pritožbeno stališče, da bi morala sodba (pri oceni nepremoženjske škode) upoštevati, da je toženka v izplačani odškodnini upoštevala 30% soprispevek tožnice, ki po ugotovitvi sodbe ni podan. Posledično očitani bistveni kršitvi določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP in iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, nista podani.

8. Odškodnino za telesne bolečine in strah sodba materialnopravno pravilno odmeri in ustrezno upošteva vsa merila določena v 179. in 182. členu OZ. Po ugotovitvi sodbe je tožnica v prometni nesreči utrpela pretres možganov, zlom zgornje čeljustnice z odprtjem obnosnih votlih, zlom spodnje čeljustnice na več mestih, večiverni zlom desne ključnice in udarno raztrganino desnega uhlja, kasneje pa je bil diagnosticiran še zlom desne lopatice. Zaradi poškodb in zdravljenja je bila tožnica v bolniškem staležu od 20. 1. 2007 do 26. 1. 2008 in ponovno od 23. 4. 2008 do 3. 2. 2009. Hude bolečine je trpela 20 dni, srednje hude dve leti, saj je bilo zdravljenje ključnice po dveh operacijah zaključeno šele septembra 2009, pri čemer so bolečine prehajale v zmerne blage in stalne v občasne. Bolečine bo imela tudi v bodoče, od zmernih do blagih ob spremembah vremena, hitrih in nenadnih gibih z desno zgornjo okončino, dvigovanju težjih bremen z desno roko in daljši prisilni drži. Trpela je tudi številne nevšečnosti med zdravljenjem, ki jih izčrpno povzema sodba (25. točka do 28. točka obrazložitve), med drugim operacijo obeh čeljusti, nošenje oprti, dve operaciji ključnice ter tri hospitalizacije, skupno 11 dni, številne obravnave pri ortodontu ter nujnost nošenja ortodontskega aparata za korekcijo križnega ugriza, nastalega po poškodbi, tri mesece je lahko uživala le tekočo oziroma pasirano hrano.

9. V odmerjeni odškodnini 20.000,00 EUR se ustrezno odraža narava in teža poškodb, potek njihovega zdravljenja ter stopnja in trajanje prestanih in bodočih bolečin. Sodba ne ugotavlja, kot očita pritožba, da tožnica ni izkazala, da je po nesreči imela poleg glavobolov tudi druge postkomocijske težave, temveč da ni uspela dokazati, da ima še vedno izrazite znake postkomocijskega sindroma (26. točka obrazložitve). Neutemeljen je očitek o protispisnosti, saj se izpoved tožnice, ki jo izpostavlja pritožba, nanaša na težave, ki jih je imela tožnica v času opravljanja fizioterapije (vrtoglavica), kar sodba upošteva v okviru odškodnine za telesne bolečine. Neutemeljeno je zato prikazovane pritožbe, da pri odmeri odškodnine iz tega naslova sodba ni upoštevala pogostih glavobolov in drugih postkomocijskih težav.

10. V odmerjeni odškodnini za strah 1.500,00 EUR je v zadostni meri in pravilno upoštevan izredno hud strah ob škodnem dogodku in strah za izid zdravljenja. Podoživljanje prometne nesreče in dejstvo, da ima tožnica še vedno strah pred udeležbo v prometu, le izkazuje izredno hud strah ob škodnem dogodku, ki, kot pravilno obrazloži še sodba (32. točka obrazložitve), nudi podlago za priznanje odškodnine. Slednji je bil sicer izredno kratek, ker je izgubila zavest in do prebujanja iz nezavesti strahu ni mogla doživljati, bila pa je v hudem strahu, ko se je zavedla in ni vedela, kaj se je zgodilo z njo, saj se dogodka ni spominjala.

11. Pritožba je utemeljena glede odločitve o odškodnini zaradi duševnih bolečin zaradi skaženosti in zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Sodba tožnici odreka (oziroma delno odreka) upravičenje do odškodnine iz naslova navedenih postavk, ker o zatrjevani škodi in posledicah ni posebej izpovedovala ob zaslišanju oziroma izpovedbi tožnice ne sledi, ker ni ponudila trditvene podlage (37., 38. točka obrazložitve). Glede obeh odškodninskih postavk je tožnica ponudila zadostno trditveno podlago, ki jo je potrdila tudi ob zaslišanju. Pritožbeno sodišče soglaša s pritožbo, da sodba upošteva previsok standard za trditveno podlago, da mora tožeča stranka v okviru trditvene podlage zatrjevati vsako podrobnost in da lahko dokaže utemeljenost svojih trditev le na način, da praktično ponovi vse trditve, ki so podane že v tožbi. Dejstvo, da tožnica o nečem, o čemer ni bila (niti) vprašana, ni izpovedala, ne pomeni, da ga ni dokazala, kot zaključi sodba.

12. Sodba odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti zaradi brazgotin za desnim uhljem na obrazu in asimetrije obraza zavrne z utemeljitvijo, da prizadeta zunanjost ne dosega ravni pravno utemeljene skaženosti po objektivnem kriteriju (35. točka obrazložitve) oziroma da ne ne vzbuja gnusa (36. točka obrazložitve). Pritrditi je pritožbi, da za priznanje odškodnine zaradi vidne spremembe zunanjosti (tožnica je bila ob škodnem dogodku stara komaj 24 let) ni treba, da vzbuja v okolici gnus (36. točka obrazložitve), temveč zadoščajo neugodne reakcije okolice, vključno s pomilovanjem tožnice, ki tožnici povzročajo duševne bolečine. Ne gre tudi le za začasno skaženost, kar kot dodatni razlog za zavrnitev navaja sodba. Morebitni operativni poseg s korekcijo obraznih kosti (gre za korekcijo zamika med zgornjo in spodnjo čeljustjo, zaradi katere je podana asimetrija obraza) ne nudi zadostne podlage za zaključek, da gre le za začasni zamik. Gre za bodoče negotovo dejstvo, sodba pa nima razlogov o tem, da po operaciji, tudi če bo do nje prišlo, asimetrije obraza med zgornjo in spodnjo čeljustjo ne bo več. V tem delu odločitve, kot utemeljeno opozarja pritožba, ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Mnenje izvedenca, na katerega se sodba sklicuje, da bo v primeru, če bo uspeh operacije dober, zamika ne bo več, ne zadošča za zaključek o začasni skaženosti. Ob ugotovitvah izvedenca, da brazgotine in spremembe v predelu desne ključnice pomenijo skaženost zgornjega dela prsnega koša, kar je opazno v poletnem času, je prestrogo stališče sodbe o pomanjkanju subjektivnega elementa (37. točka obrazložitve), ker tožnica ni posebej izpovedovala o duševnih bolečinah zaradi skaženosti rame. Zadošča, kot trdi pritožba, da je tožnica ob izpovedbi izrecno izpostavljala, da jo moti spremenjena zunanjost. 13. Enako, kot pri odločanju o odškodnini za duševne bolečine zaradi skaženosti, sodba materialnopravno zmotno, neustrezni zamik ugriza med zgornjo in spodnjo čeljustjo, ki po mnenju izvedenca pomeni okvarjeno funkcijo čeljustnega mehanizma, šteje le za začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti, ker se je tožnica odločila za operacijo in gre le za začasno okvaro zdravja. Izpovedba tožnice o tem, da ne prenese zime, ker ima občutek, da se desna stran obraza tako ohladi, da jo začne boleti in mora imeti pozimi del obraza pokrit s šalom, da ima še danes prisotne mravljince, ker ima prizadeto živčevje, ima podlago v ponujeni trditveni podlagi. Neutemeljen je zato zaključek sodbe, da v tem delu izpoved nadomešča trditveno podlago, kar kot razlog za neupoštevanje teh težav v okviru odškodnine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti navaja sodba. Tožnica je, kot pravilno opozarja pritožba, v II. in III. točki tožbe izrecno izpostavljala okvaro obraznega živca, senzibilitetne motnje desnega lica in je navajala, da jo moti že prižgana klima, saj ji prične spodnja čeljust in desna stran obraza zatekati. Po ugotovitvi sodbe je tožnici ostala trajna okvara, sprememba na desni ključnici, ki se ni zarasla v anatomskem položaju. Tožnici verjame, da ni sposobna športnih in drugih aktivnosti, pri katerih so potrebni ponavljajoči, hitri in ekstremni gibi desne zgornje okončine, in ji odmeri odškodnino v višini 3.500,00 EUR iz tega naslova, pri čemer upošteva, da se je pred poškodbo ukvarjala le s tenisom. Pritožba utemeljeno opozarja, da se v odmerjeni odškodnini ne odraža, da ima tožnica težave tudi pri vsakodnevnih opravilih (likanje, sesanje, da je spremenila delovno mesto, pri katerem ima manj opravka s fizični deli), ne upošteva pa tudi njene starosti (sedaj 31 let). Do trditev tožeče stranke, da tožnici asimetrija obraza in brazgotine na obrazu onemogočajo dela, ki zahtevajo popoln videz, da se nelagodno počuti in da vse to vpliva tudi na njeno družabno življenje, se sodba niti ne opredeli. Po navedenem je sodba v tem delu obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, temelji pa tudi na nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju.

14. Pritožbene trditve vzpostavljajo upravičen dvom tudi o pravilnosti zaključka sodbe, da je tožnica potrebovala tujo pomoč (pri oblačenju, slačenju, pripravljanju hrane, hranjenju, izvajanju osebne higiene) le v obdobju približno šest tednov po tri ure dnevno in nato še dvakrat po sedem dni po dve uri dnevno, skupno 154 ur, kot priznava sodba (50. točka obrazložitve). Tožnica je zatrjevala bistveno večji obseg potrebne pomoči in tudi v pritožbi izpostavlja, da zaradi nezaraščenega zloma ključnice ni mogla izvajati niti popolne osebne higiene, še manj pa opravljati domačih opravil. Sodba nima ugotovitev o tem, za kakšna opravila in koliko časa je potrebovala pomoč. Ni sicer odločilno, kot trdi pritožba, kdaj je bilo zdravljenje zloma ključnice zaključeno, temveč je treba ugotoviti, do kdaj in za katera opravila je dejansko potrebovala pomoč. Pritrditi je pritožbi, da sodba nima razlogov, ki bi omogočala preizkus priznanja odškodnine v višini urne postavke 3,00 EUR in ne 5,00 EUR, kot je uveljavljala, in vztraja tožnica. Ovrednotenje tuje pomoči v višini 3,00 EUR na uro, pa odstopa tudi od v sodni praksi priznane urne postavke(1). Podana je bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zaradi nepravilne uporabe materialnega prava pa je ostalo nepopolno ugotovljeno dejansko stanje.

15. Glede zavrnitve stroškov zaradi plačila ortodontskih storitev pritožba utemeljeno opozarja, da je tožnica s poročilom zasebne zdravstvene ordinacije dr. M. M.(2), izkazala, katere ortodontske storitve so bile pri tožnici opravljene in koliko je zanje plačala. Da so bile navedene storitve dejansko opravljene, je razvidno iz zdravstvene dokumentacije, kot tudi mnenja izvedenca travmatološke stroke. Sicer pa sodba potrebnost ortodontskega zdravljenja ugotavlja sama (27. točka obrazložitve), zaradi korekcije stanja kot posledice poškodbe. Podlago za tak zaključek ima v mnenju sodnega izvedenca A. K., da je pooperativno prišlo do določenih sprememb, ki so pripeljale do landerogenega izgleda in križnega ugriza, zaradi katerega je bilo potrebno ortodontsko zdravljenje. Ob dejstvu, da tožena stranka višini, kot utemeljeno opozarja tožnica v pritožbi, ni ugovarjala (tožena stranka je ugovarjala le, da bi te storitve morala plačati ZZZS), ni pravilno stališče sodbe, da tožeča stranka višine teh stroškov ni izkazala. Res je dokazno breme, da je tožnici nastala materialna škoda na njeni strani, je pa dokazno breme, da bi morala tožnica te stroške uveljavljati in da bi bili kriti pri ZZZS, na strani toženke. V tem delu zaradi zmotne uporabe materialnega prava ostaja dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

16. Po navedenem je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 354. in 355. člena ZPP pritožbi tožnice ugodilo glede zavrnitve nepremoženjske škode v znesku 20.500,00 EUR (11.500,00 EUR iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, 9.000,00 EUR zaradi duševnih bolečin zaradi skaženosti), zavrnitve premoženjske škode v znesku 5.738,00 EUR (2.238,00 EUR iz naslova tuje pomoči, 3.500,00 EUR za ortodontske storitve), z uveljavljanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, in v tem obsegu sodbo v III. točki izreka razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ugotovljenih bistvenih kršitev določb postopka, glede na njihovo naravo, ne more odpraviti pritožbeno sodišče samo, nepravilna uporaba materialnega prava pa terja dopolnitev dokaznega postopka ali pa vsaj celovito oceno že izvedenih dokazov.

17. Posledično zaradi delne razveljavitve odločitve o glavni stvari je treba razveljaviti tudi stroškovno odločitev in v tem delu ugoditi pritožbi tožene stranke v celoti. Obe stranki sicer pravilno opozarjata na (očitno) pomoto v stroškovnem izreku, ko sodišče drugače, kot v razlogih, naloži povrnitev stroškov tožeče stranke toženi stranki.

18. Sicer je v nerazveljavljenih delih pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke, ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti procesne in materialne kršitve, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19. Po obrazloženem posebni napotki sodišču prve stopnje v ponovnem odločanju niso potrebni. Odpravi naj ugotovljene bistvene kršitve in pri novem sojenju izhaja iz opisanih materialnopravnih izhodišč in dejstva, da je ponujena zadostna trditvena podlaga za odškodnino za duševne bolečine zaradi skaženosti in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Pritožbeno sodišče presojo, ali je potrebno ponovno zaslišanje tožnice in morebitna dopolnitev izvedenskih mnenj, prepušča sodišču prve stopnje.

20. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (četrti odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Vrhovno sodišče je kot primerno ovrednotilo urno postavko v višini 4,00 EUR, taka pa je bila priznana tudi v sodbah VSL II Cp 4086/2011 (v zvezi s sodbo VSRS II Ips 2/2013), VSL II Cp 1670/2014 (ki se sklicuje na ustaljeno sodno prakso). Sodba VSL II Cp 1946/2014 ocenjuje, da urna postavka v višini 5,96 EUR ne odstopa bistveno od zneskov, ki jih sodna praksa priznava kot urno postavko za tujo pomoč, iz sodb VSL II Cp 2642/2012 in II Cp 2734/2014 pa izhaja, da je primerna urna postavka tuje pomoči 5,00 EUR.

Op. št. (2): Gre za poročilo z dne 17. 1. 2014 (priloga A 65), ki je bila podlaga za zvišanje tožbenega zahtevka zaradi stroškov plačila ortodontskih storitev na naroku 21. 1. 2014.