15. 12. 2015

ODLOČBA

Senat Ustavnega sodišča je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Alija Demirija, ki ga zastopa Miran Dobovišek, odvetnik v Mariboru, na seji 15. decembra 2015

odločil:

1.Sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 41/2014 z dne 15. 5. 2014, sklep Višjega sodišča v Mariboru št. I Cp 517/2013 z dne 20. 5. 2013 in sklep Okrajnega sodišča v Mariboru št. Nz 162/2009 z dne 7. 3. 2013 se razveljavijo. Zadeva se vrne Okrajnemu sodišču v Mariboru v novo odločanje.

2.Nasprotni udeleženec dr. Ernst Blanke sam nosi svoje stroške postopka z ustavno pritožbo.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku zavrglo pritožnikov predlog za obnovo postopka, končanega s pravnomočnim sklepom istega sodišča št. Nz 162/2009 z dne 9. 7. 2009 (v zvezi s sklepoma Višjega sodišča v Mariboru št. I Cp 1900/2009 z dne 10. 11. 2009 in Vrhovnega sodišča št. II Ips 89/2010 z dne 27. 5. 2010), da se podržavljene nepremičnine na podlagi 145. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (Uradni list SRS, št. 17/78 in nasl., ter Uradni list RS, št. 12/92, 58/93, 10/98 in 26/99 – v nadaljevanju ZIKS) vrnejo v last njihovemu nekdanjemu lastniku. Na podlagi ugotovitve, da je bil v tem postopku izdani sklep Višjega sodišča v Mariboru št. I Cp 1900/2009 z dne 10. 11. 2009 pooblaščencema predlagatelja in nasprotne udeleženke vročen 25. 11. 2009, je odločilo, da je bil predlog za obnovo tega postopka, ki ga je pritožnik vložil 28. 8. 2012, vložen prepozno. Tej odločitvi sta v izpodbijanih sklepih pritrdili tudi Višje in Vrhovno sodišče.

2.Izpodbijane odločitve temeljijo na stališču, po katerem se rok za vložitev predloga za obnovo konkretnega nepravdnega postopka, ki ga je pritožnik vložil na podlagi 2. točke 394. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo in 45/08 – v nadaljevanju ZPP), skladno z drugim odstavkom 30. člena Zakona o nepravdnem postopku (Uradni list SRS, št. 30/86 in 20/88 – popr. – v nadaljevanju ZNP), za pritožnika računa od dne, ko je bil v tem postopku izdani sklep sodišča druge stopnje vročen udeležencema tega postopka. Po mnenju sodišč pritožnik, ki v konkretnem postopku ni sodeloval, ne more imeti neomejenega roka za vložitev predloga za obnovo postopka po tretjem odstavku 396. člena ZPP, ker ga pri tem omejuje drugi odstavek 30. člena ZNP, ki vsebuje specialno ureditev roka za vložitev vseh pravnih sredstev v nepravdnem postopku, tudi predloga za obnovo postopka. Zato po oceni sodišč v obravnavanem primeru ni mogoča smiselna uporaba določb ZPP na podlagi 37. člena ZNP.

3.Pritožnik zatrjuje kršitev pravic iz 22., 23., 25. in 33. člena Ustave. Navaja, da je bila v postopku, katerega obnovo je predlagal, upravičencu vrnjena nepremičnina, v kateri je tudi stanovanje, ki ga je 15. 4. 2009 kupil na podlagi pogodbe, sklenjene skladno z določbami Stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 18/91-I, 19/91-I – popr., 21/94, 23/96 in 1/2000 – SZ). Ker naj bi bil predlog za vrnitev predmetnih nepremičnin pred tem pravnomočno zavrnjen, v času nakupa stanovanja pa naj v zemljiški knjigi ne bi bilo zaznambe, da na podlagi sklepa revizijskega sodišča glede nepremičnine, v kateri je to stanovanje, teče nov postopek, naj pritožnik zanj ne bi vedel. Meni, da bi moral kot lastnik stanovanja v tem postopku sodelovati. Ker naj mu to ne bi bilo omogočeno, prav tako pa naj mu ne bi bile vročene v tem postopku izdane sodne odločbe, naj bi na podlagi 2. točke 394. člena ZPP vložil predlog za obnovo postopka, in sicer (skladno z 2. točko prvega odstavka 396. člena ZPP) v tridesetih dneh od dne, ko je prejel kopijo sklepa, s katerim je bil predmetni postopek pravnomočno končan. Nosilnemu stališču izpodbijanih odločitev očita, da je v nasprotju z osnovnim namenom instituta obnove postopka iz 2. točke 394. člena ZPP in zato očitno napačno. Sklicujoč se na uporabo metod logične razlage in sklepanja po analogiji glede na druge obnovitvene razloge, pritožnik meni, da rok za uveljavljanje obnovitvenega razloga kršitve načela kontradiktornosti iz 2. točke 394. člena ZPP lahko začne teči šele, ko stranka za ta razlog izve, po naravi stvari torej od tedaj, ko se seznani z vsebino odločbe, ki posega v njene pravice. Ureditev roka za uveljavljanje tega obnovitvenega razloga naj bi temeljila prav na predpostavki, da stranka šele s prejemom odločbe lahko izve, da je bila v že končanem postopku prikrajšana za pravico do obravnavanja pred sodiščem, oziroma šele tedaj lahko opazi nezakonitost, zaradi katere v tem postopku ni mogla sodelovati. To stališče, ki naj bi ga Vrhovno sodišče sprejelo v sklepu št. II Ips 69/2006 z dne 27. 7. 2007, naj bi veljalo tudi v nepravdnem postopku. Zato pritožnik meni, da vročitev sodne odločbe udeležencema v konkretnem postopku ne more pomeniti trenutka, od katerega je tudi zanj pričel teči rok za vložitev predloga za njegovo obnovo. Zanj naj bi ta rok lahko pričel teči šele 13. 7. 2012, ko mu je bila vročena kopija pravnomočne odločbe o vrnitvi nepremičnine upravičencu, saj naj bi se šele tedaj seznanil z njeno vsebino. Sodiščem očita kršitev pravic do sodnega varstva iz 23. člena Ustave in do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave, saj naj bi izpodbijano stališče pomenilo, da obnove postopka iz razloga po 2. točki 394. člena ZPP sploh ne more predlagati. Zakonska ureditev obnove nepravdnega postopka naj bi vsebovala t. i. prikrito pravno praznino, ki naj bi jo sodišča v njegovem primeru zapolnila s protiustavno razlago. Z izpodbijanimi odločitvami naj bi mu bila kršena tudi pravica do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave, saj naj bi izgubil stanovanje, ki ga je kupil še preden je bilo vrnjeno upravičencu, zanj pa naj bi moral sedaj plačevati najemnino. Ker naj Vrhovno sodišče ne bi odgovorilo na vse revizijske navedbe, mu očita tudi kršitev pravice iz 22. člena Ustave.

4.Ustavno sodišče je s sklepom senata št. Up-573/14 z dne 15. 7. 2015 ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) je o tem obvestilo Vrhovno sodišče. Na podlagi drugega odstavka 56. člena ZUstS je bila ustavna pritožba poslana udeležencema v nepravdnem postopku.

5.Na ustavno pritožbo je odgovoril predlagatelj nepravdnega postopka dr. Ernst Blanke (v nadaljevanju nasprotni udeleženec). Meni, da je nosilno stališče izpodbijanih sklepov skladno z ureditvijo drugega odstavka 30. člena ZNP. Pogodbe, na katero se sklicuje pritožnik, naj glede na določbe Stvarnopravnega zakonika (Uradni list RS, št. 87/02 in 91/13 – SPZ) sploh ne bi bilo mogoče šteti za veljavni razpolagalni pravni posel, saj naj Javni medobčinski stanovanjski sklad Maribor (v nadaljevanju JMSS Maribor), ki je v pogodbi naveden kot prodajalec, ne bi smel razpolagati s stanovanjem, katerega lastnica naj bi bila tedaj Mestna občina Maribor. Pogodba naj bi bila tudi nična, saj naj bi bila sklenjena v nasprotju z 88. členom Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I, 31/93, 65/98 in 66/2000 – v nadaljevanju ZDen), ki prepoveduje razpolaganje s premoženjem, ki je predmet denacionalizacije. V času sklenitve pogodbe naj bi bili v zemljiški knjigi pri predmetni nepremičnini vpisani tako lastninska pravica v korist njenega nekdanjega lastnika kot tudi prepoved njene odtujitve in obremenitve. Meni, da je pritožnik vedel, da je zoper pravnomočni sklep o zavrnitvi predloga za vrnitev nepremičnin nasprotni udeleženec vložil revizijo, saj naj bi ta Mestno občino Maribor o tem pisno obvestil že 21. 10. 2008. Ustavnemu sodišču predlaga, naj ustavno pritožbo zavrne, pritožniku pa naloži, naj mu povrne stroške postopka pred Ustavnim sodiščem.

6.Pritožnik odgovarja, da bi bilo drugi odstavek 30. člena ZNP mogoče uporabiti le v primeru udeleženca, ki se postopka na prvi stopnji ne bi udeleževal, čeprav bi zanj vedel, nikakor pa ne v njegovem primeru, saj naj sam sploh ne bi vedel, da v zvezi s predlogom za vrnitev nepremičnine, ki je bil že pravnomočno zavrnjen, teče nov postopek. Poleg tega naj bi bilo tudi v pogodbi, ki jo je pripravil JMSS Maribor, izrecno navedeno, da je sodišče pravnomočno zavrnilo predlog za vrnitev stanovanja, ki je bilo predmet te pogodbe. Trditev nasprotnega udeleženca, da je bil v času sklenitve te pogodbe kot lastnik predmetne nepremičnine v zemljiški knjigi vpisan njegov pravni prednik, naj bi bila neutemeljena, saj naj bi bil sklep, ki je bil podlaga za ta vpis, že pred tem pravnomočno razveljavljen. Neutemeljene naj bi bile tudi trditve o neveljavnosti oziroma ničnosti pogodbe o prodaji stanovanja, saj naj bi imel JMSS Maribor pravico razpolaganja z nepremičninami v lasti nasprotne udeleženke na podlagi Odloka o ustanovitvi Javnega medobčinskega stanovanjskega sklada Maribor (Medobčinski uradni vestnik, št. 6/09 – uradno prečiščeno besedilo, 25/09, 22/10, 3/11 in 19/14), zaradi pravnomočnega sklepa o zavrnitvi predloga za vrnitev predmetne nepremičnine pa naj v času sklenitve pogodbe omejitev iz 88. člena ZDen glede te nepremičnine ne bi veljala.

B.

7.V obravnavanem primeru so sodišča odločitev o zavrženju pritožnikovega predloga za obnovo postopka utemeljila na stališču, po katerem je treba za presojo pravočasnosti predloga za obnovo postopka, ki ga je pritožnik vložil na podlagi 2. točke 394. člena ZPP, uporabiti drugi odstavek 30. člena ZNP in ne 2. točko prvega odstavka 396. člena ZPP. Po presoji sodišč bi pritožnik procesni predpostavki pravočasnosti predloga za obnovo postopka zadostil le, če bi predlog vložil v roku iz drugega odstavka 30. člena ZNP, tj. v tridesetih dneh od dne, ko je bila pravnomočna odločba sodišča druge stopnje vročena udeležencema postopka. Ker v konkretnem postopku izdana sodna odločba pritožniku ni bila vročena pred potekom tega roka, izpodbijano stališče pomeni, da bi moral pritožnik obnovo postopka predlagati, še preden se je sploh imel možnost seznaniti z vsebino sodne odločbe, s katero naj bi bilo poseženo v njegove pravice oziroma njegov pravni položaj.

8.Pritožnik zatrjuje, da mu takšno stališče onemogoča doseči vsebinsko odločitev sodišča o utemeljenosti njegovega predloga za obnovo postopka. Zato sodiščem očita kršitev pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave.

9.Ustavno sodišče je pravno stališče, ki ga pritožnik izpodbija z obravnavano ustavno pritožbo, presojalo že v odločbi št. Up-232/14 z dne 19. 11. 2015 (Uradni list RS, št. 92/15). Poudarilo je, da je zakonodajalec z ureditvijo roka za obnovo postopka v 2. točki prvega odstavka 396. člena ZPP izpolnil ustavno zahtevo po predhodni seznanitvi stranke z vsebino odločbe, zoper katero zakon omogoča vložitev pravnega sredstva, ki izhaja iz 22. člena Ustave. Z njo je stranki, ki ji ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem in ji je bila zato kršena pravica do izjave iz 22. člena Ustave, omogočil, da zaradi kršitve te človekove pravice predlaga obnovo postopka v določenem roku potem, ko se seznani z vsebino sodne odločbe. Ustavno sodišče je presodilo, da pravno stališče, po katerem rok iz drugega odstavka 30. člena ZNP velja tudi za vložitev predloga za obnovo pravnomočno končanega nepravdnega postopka, ki ga na podlagi 2. točke 394. člena ZPP vloži udeleženec, ki v postopku na prvi stopnji ni sodeloval in mu v tem postopku izdana sodna odločba pred potekom tega roka ni bila vročena, temu udeležencu v nasprotju z zahtevo po seznanitvi udeleženca z vsebino odločbe, zoper katero zakon omogoča vložitev pravnega sredstva, ki izhaja iz pravice do izjave iz 22. člena Ustave, onemogoča uveljavitev pravice do sodnega varstva zoper pravnomočno sodno odločbo, s katero je bilo poseženo v njegove pravice oziroma v njegov pravni položaj. Zato je odločilo, da takšno stališče krši pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave.

10.Ustavno sodišče je torej o enakem ustavnopravnem primeru že odločilo. Z odločbo št. Up-232/14 je ustavni pritožbi ugodilo, izpodbijane sodne odločbe razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V obravnavani zadevi so torej izpolnjeni pogoji iz tretjega odstavka 59. člena ZUstS. Zato je odločbo o tej ustavni pritožbi sprejel senat Ustavnega sodišča.

11.Stališče, za katerega je Ustavno sodišče že v odločbi št. Up-232/14 ugotovilo, da krši pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave, je (tudi) v obravnavani zadevi sprejelo sodišče prve stopnje. Zato je senat iz razlogov, navedenih v odločbi št. Up-232/14, razveljavil vse izpodbijane sodne odločbe in zadevo vrnil temu sodišču v novo odločanje (1. točka izreka).

12.Ker je bilo treba izpodbijane sodne odločbe razveljaviti že zaradi kršitve pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave, drugih zatrjevanih kršitev senatu ni bilo treba preizkušati.

13.V skladu s prvim odstavkom 34. člena ZUstS nosi v postopku pred Ustavnim sodiščem vsak udeleženec svoje stroške, če Ustavno sodišče ne odloči drugače. Navedena določba se po prvem odstavku 49. člena ZUstS uporablja tudi v postopku z ustavno pritožbo. Za drugačno odločitev bi morali obstajati posebni utemeljeni razlogi, ti pa niso izkazani. Senat je zato o predlogu nasprotnega udeleženca za povrnitev stroškov postopka pred Ustavnim sodiščem odločil, kot izhaja iz 2. točke izreka te odločbe.

C.

14.Senat je sprejel to odločbo na podlagi tretjega odstavka 59. člena ZUstS in prvega odstavka 34. člena v zvezi s prvim odstavkom 49. člena ZUstS ter tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10 in 56/11) v sestavi: predsednica senata dr. Dunja Jadek Pensa ter člana dr. Etelka Korpič – Horvat in Jan Zobec. Odločbo je sprejel soglasno.

dr. Dunja Jadek Pensa Predsednica senata

[1]ZNP se v postopkih vračanja podržavljenega premoženja uporablja na podlagi 145.č člena ZIKS.

[2]Skladno z 2. točko 394. člena ZPP se postopek, ki je s sodno odločbo pravnomočno končan, lahko na predlog stranke obnovi, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem.

[3]Člen 30 ZNP se glasi: "Udeleženci lahko vlagajo pravna sredstva tudi, če niso sodelovali v postopku na prvi stopnji. Kdor misli, da je s sodno odločbo prizadet njegov pravni interes, lahko vloži pravno sredstvo tudi, če ni sodeloval v postopku na prvi stopnji. V tem primeru presodi sodišče prve stopnje, ali je podan njegov pravni interes za vložitev pravnega sredstva. Udeleženec iz prvega odstavka tega člena mora vložiti pravno sredstvo v roku, ki velja za udeleženca, kateremu je bila odločba, ki se izpodbija, najkasneje vročena. Sodišče upošteva pravno sredstvo udeleženca iz prvega odstavka tega člena, čeprav je bilo vloženo po poteku roka iz drugega odstavka tega člena, če ga je prejelo, preden je odločilo o pravočasno vloženem pravnem sredstvu drugega udeleženca."

[4]Skladno z 2. točko prvega odstavka 396. člena ZPP se predlog za obnovo postopka v primeru iz 2. (in 3.) točke 394. člena ZPP vloži v tridesetih dneh od dneva, ko je bila odločba vročena stranki.