Jedro

V prostorskem aktu predvideni oz. dopustni posegi so na varovanih območjih omejeni s pogoji varstva kulturne dediščine - kulturne krajine. Za odločitev v zadevi zato ni bistveno, ali bi bila gradnja morebiti dopustna po določbah 59. člena OPN, na katere se sklicuje tožnik, saj ne upošteva omejitev, ki izhajajo iz kulturnovarstvenega režima.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikov zahtevek za izdajo kulturnovarstvenega soglasja za poseg v registrirano kulturno dediščino kulturno krajino Rožnik in Šišenski hrib (EŠD 22736) na nepremičninah parc. št. 1543 del, 1544, 1545 del in 1546 del, vse k. o. … ter parc. št. 30 del, 31 del, 32 del, 33 del, 34 del in 2014 del, vse k. o. …. Ugotovila je, da načrtovani poseg, ki izhaja iz projektne dokumentacije, ni v skladu z izdanimi kulturnovarstvenimi pogoji št. 123/98-01 z dne 3. 6. 2011. Ti v točki I določajo, da je obstoječo stanovanjsko stavbo (objekt A), ki je v zemljiškem katastru evidentirana kot stanovanjska stavba, v arhivu pa kot gostinski objekt, dopustno sanirati ali prenoviti (prva alineja), ali nadomestiti z novim objektom, postavljenim na istem mestu in v enakem tlorisnem in višinskem gabaritu, kot je razvidno iz arhivske dokumentacije v historičnih gradbenih načrtih (druga alineja), ter da mora zunanji izgled stavbe in obdelava fasad slediti izvirni zasnovi, dokumentirani v historičnih gradbenih načrtih (tretja alineja). Objekt B, ki predstavlja delno porušeni gospodarski objekt, je dopustno obnoviti ali nadomestiti z novim pritličnim objektom (prva alineja), lega in dimenzije objekta morajo slediti podatkom v uradnih evidencah (druga alineja), sprememba namembnosti ni možna (tretja alineja), oblikovanje objekta pa mora slediti lokalni tipologiji gospodarskih objektov v oblikovanju fasade in strehe (četrta alineja). Za objekt C, ki v naravi predstavlja pomožni objekt, je bilo ugotovljeno, da ni evidentiran, zato ga ni možno nadomestiti z novim. V nadaljevanju so v točki II določeni pogoji glede zunanje ureditve, v točki III način varovanja arheoloških depozitov in v točki IV projektna dokumentacija, ki jo mora tožnik predložiti za pridobitev soglasja. Toženka je ugotovila, da nameravani objekti po dimenzijah odstopajo od obstoječih gabaritov in niso oblikovani skladno z zgodovinskim stanjem ter da vlogi ni priložen ustrezni načrt zunanje ureditve.

Upravni organ druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnil. Tožniku sicer pritrjuje, da obravnavani obstoječi objekti A, B in C niso varovani kot stavbna dediščina, zato pogojevanje izdaje soglasja z oblikovanjem objektov glede na lokalno tipologijo oz. zasledovanjem izvirne zasnove, dokumentirane v historičnih gradbenih načrtih, ni utemeljeno in so kulturnovarstveni pogoji, določeni za objekta A in B v tretjih alinejah I. točke, nezakoniti. Prav tako je nezakonit pogoj iz prve alineje IV. točke z zahtevo po predložitvi arhitekturnega projekta obstoječega stanja objektov, ki so predvideni za rušitev.

Ne glede na navedeno pa ugotavlja, da niso izpolnjeni pogoji za izdajo kulturnovarstvenega soglasja. Pojasnjuje, da je pri opredeljevanju vrednot in namena varovanja kulturne krajine poleg določb iz 62. do 67. člena Odloka o občinskem prostorskem načrtu Mestne občine Ljubljana – izvedbeni del (v nadaljevanju OPN) ter 6. in 8. člena Odloka o razglasitvi Tivolija, Rožnika in Šišenskega hriba za naravno znamenitost (Uradni list SRS, št. 21/84 in 47/87 ter Uradni list RS, št. 96/09 – obvezna razlaga in 3/10 – popr., v nadaljevanju Odlok) treba upoštevati tudi določbe 9. in 11. člena OPN, ki določajo namensko rabo zemljišč. Posebni prostorski izvedbeni pogoji pa za enoto urejanja prostora RŽ-222 določajo, da je sprememba namembnosti omejena za namen izvajanja dejavnosti Krajinskega parka Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib. Navaja še, da je razpršena gradnja negativen pojav v prostoru, saj v povezavi s porastom prometa ter gradnjo in vzdrževanjem infrastrukture pomeni degradacijo kulturne krajine, zato širjenje in s tem večja obremenitev prostora in kulturne krajine ni dopustna z vidika kulturnovarstvenega režima. Način sanacije razpršene gradnje izhaja tudi iz določb Strateškega dela OPN.

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da 6. in 8. člen Odloka v povezavi z 59. členom OPN ne daje podlage za izdane pogoje glede dimenzij in gabaritov objektov, kar pomeni, da je toženka prekoračila diskrecijsko pravico pri odločanju. Navaja, da obstoječi objekti niso moteči element, temveč del zavarovane kulturne krajine, zato njihova obnova pomeni izboljšanje kvalitete obstoječe krajine.

Uveljavlja ničnost pogoja iz druge alineje točke I za objekt A, ki se sklicuje na arhivsko dokumentacijo v historičnih gradbenih načrtih, ker ta dokumentacija ni jasno navedena. Nejasen je tudi pogoj iz tretje alineje točke I za objekt B, ki določa, da sprememba namembnosti ni dovoljena, saj je drugostopenjski organ ugotovil nezakonitost, vendar nato v obrazložitvi navaja razloge v zvezi s pogojem iz četrte alineje, zato je treba odpraviti oba pogoja.

Ne strinja se s pogojem, da je dopustno obstoječi objekt B obnoviti ali nadomestiti z novim pritličnim objektom, saj je imel že obstoječi objekt izkoriščeno podstrešje. Po 59. členu OPN je dopustna celo nadzidava pritličnega objekta s P na Po ter dozidava z do 20 % povečanjem tlorisne površine. Tožniku ni bila dana možnost, da se izjavi o ugotovljeni višini objekta.

Glede pogojev zunanje ureditve tožnik navaja, da je v dopolnitvi vloge julija 2012 načrt dopolnil tako, da vsebuje več variant dovoza v kletne prostore objekta A, med drugim z dvigalom, ki v brežine ne posega, vendar se drugostopenjski upravni organ do tega ni opredelil. Zato nasprotuje pogoju po predložitvi projekta zunanje ureditve, saj zunanjosti ne bo urejal. V zvezi z objektom C navaja, da je šele drugostopenjski upravni organ navedel, da gre za spremembo enostavnega v nezahtevni objekt. Objekt je bil zgrajen pred letom 1967 in se je ves čas uporabljal kot garaža ter je po veljavnih predpisih uvrščen med nezahtevne objekte. Zato gradnja novega objekta ne pomeni nedopustne širitve razpršene gradnje.

Vztraja na stališču, da upravni organ pogojev iz točke II in IV ni ustrezno obrazložil, zato se šteje, da ti ne obstajajo (zakonska fikcija). Pogoj, da mora drevesna zasaditev slediti avtohtoni okoliški zarasti, je neizvršljiv, saj varstveni režim prepoveduje zasaditev dreves.

Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in izda kulturnovarstveno soglasje za poseg v registrirano kulturno dediščino kulturna krajina Rožnik in Šišenski hrib (EŠD 22736) na parc. št. 1543 del, 1544, 1545 del in 1546 del, vse k. o. … ter parc. št. 30 del, 31 del, 32 del, 33 del, 34 del in 2014 del, vse k. o. …, skladno z varianto 2 (vstop v objekt A preko klančine na JZ strani objekta) po projektu PGD, januar 2010 (… d. o. o.), z dopolnitvami februar 2011, maj 2012 in julij 2012 (…). Podrejeno predlaga, naj sodišče izda kulturnovarstveno soglasje za poseg v navedeno registrirano kulturno dediščino skladno z varianto 1 (vstop v objekt A z dvigalom) po projektu PGD, januar 2010 (… d. o. o.), z dopolnitvami februar 2011, maj 2012 in junij 2012 (…) oz. da zadevo vrne istemu organu v ponovni postopek.

Toženka v odgovoru na tožbo ponavlja razloge za svojo odločitev.

Tožba ni utemeljena.

V skladu s prvim odstavkom 29. člena Zakona o varstvu kulturne dediščine (ZVKD-1) je treba pred izdajo kulturnovarstvenega soglasja, razen za soglasje za raziskave ali za iskanje arheoloških ostalin, pridobiti kulturnovarstvene pogoje zavoda. Kadar gre za poseg v registrirano nepremično dediščino, kot v obravnavanem primeru, se kulturnovarstveni pogoji v skladu s prvo alinejo četrtega odstavka navedenega člena določijo v skladu z določbami prostorskega akta ali akta o določitvi varstvenih območij dediščine.

V zadevi ni sporno, da je tožnik zahtevo za izdajo kulturnovarstvenega soglasja vložil, ker namerava rušiti dvoetažni stanovanjski objekt A in ga nadomestiti z dvoetažnim objektom z izkoriščenim podstrešjem, rušiti gospodarsko poslopje (objekt B) in ga nadomestiti z gospodarsko-stanovanjskim objektom, rušiti objekt C in ga nadomestiti z garažo ter rušiti bunker (objekt D) in vodnjak (objekt E), saj tega tožnik ne prereka.

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila izdajo kulturnovarstvenega soglasja za gradnjo, ker je ugotovila, da nameravana gradnja ni v skladu z varstvenim režimom, ki velja za to območje.

OPN v prvem odstavku 62. člena določa, da so na območjih, varovanih s predpisi s področja varstva kulturne dediščine, med drugim dopustne gradnje novih objektov, ki so skladne z varstvenim režimom, ki velja za objekt ali območje, varovano s predpisi s področja varstva kulturne dediščine.

Varstveni režim v območjih kulturne krajine je določen v točki c drugega odstavka 67. člena OPN. Po tej določbi se v območjih kulturne krajine ohranjajo varovane vrednote, kot so krajinska zgradba in prepoznavna prostorska podoba (naravne in kulturne prvine), odprti prostor pred nadaljnjo širitvijo naselij, sonaravno gospodarjenje v kulturni krajini (tradicionalna raba zemljišč), tipologija krajinskih prvin in tradicionalnega stavbarstva, ter odnos med krajinsko zgradbo oziroma prostorsko podobo in stavbno oziroma naselbinsko dediščino.

Po 6. členu Odloka, ki je obravnavano območje razglasil za naravno znamenitost, za krajinski park velja varstveni režim, ki določa prepovedi izvajanja in razvoja tistih dejavnosti, ki negativno vplivajo na ekologijo krajine in njeno podobo ter na tiste privlačnosti, ki so pogoj za razvoj rekreacije in ki omejujejo razporejanje, velikost in gostoto obstoja in razvoja objektov in naprav, potrebnih za razvijanje rekreacije - usklajevati jih je treba z razpoložljivimi naravnimi možnostmi ter z načeli oblikovanja naravne in kulturne dediščine. Po 8. členu Odloka se v obravnavanem območju z vidika namembnosti prepleta več dejavnosti: množično-rekreacijska, učno-vzgojna, znanstveno-raziskovalna in kulturno-pričevalna.

V zadevi ni sporno, da so obravnavani obstoječi objekti po OPN opredeljeni kot objekti razpršene gradnje, zato se je po presoji sodišča toženka pri konkretizaciji varovanih vrednot iz c točke drugega odstavka 67. člena OPN pravilno oprla tudi na določbe Strateškega dela OPN. S slednjim so v 4. 3. 3. točki določene usmeritve za sanacijo obstoječe razpršene gradnje, pri čemer je v šestem odstavku te točke posebej urejena sanacija za območja razpršene gradnje, ki se nahajajo na potencialno ogroženih ali varovanih in varstvenih območjih (med drugim kulturne dediščine). Za ta območja je določeno, da se v OPN po katastru stavb označi stavbišča obstoječih objektov na območjih primarne rabe, ne pa stavbnih zemljišč. Za območje nameravane gradnje je določena namenska raba zemljišč Gpn - gozdovi z izjemno poudarjenimi socialnimi funkcijami, kar glede na navedene prostorske usmeritve pomeni, da gradnja objektov izven obstoječih stavbišč, ki ni v skladu z namensko rabo zemljišč, ni predvidena.

Navedeno pomeni, da so v prostorskem aktu predvideni oz. dopustni posegi na varovanih območjih omejeni, in sicer v konkretnem primeru s pogoji varstva kulturne dediščine – kulturne krajine. Za odločitev v zadevi zato ni bistveno, ali bi bila gradnja morebiti dopustna po določbah 59. člena OPN, na katere se sklicuje tožnik, saj ne upošteva omejitev, ki izhajajo iz kulturnovarstvenega režima.

Toženka je na podlagi navedenih določb štela, da je s kulturnovarstvenega vidika dovoljena nadomestna gradnja obstoječih objektov in tožniku s tem v skladu določila kulturnovarstvene pogoje. Sodišče zato dodaja, da pojem nadomestne gradnje opredeljuje že zakon, in sicer pomeni po prvem odstavku 123. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 126/07, ZGO-1B) nadomestna gradnja odstranitev obstoječega objekta in gradnjo novega objekta, pri čemer mora biti nov objekt po velikosti in namembnosti enak odstranjenemu objektu. V zadevi pa ni sporno in to tudi izhaja iz podatkov v projektni dokumentaciji, da nameravani objekti odstopajo od obstoječih gabaritov, za objekt B pa se spreminja tudi njegova namembnost. Zato je odločitev o zavrnitvi izdaje kulturnovarstvenega soglasja za načrtovano gradnjo že iz tega razloga pravilna.

Ne glede na navedeno sodišče opozarja še na točko 8. 3. 3. Strateškega dela OPN. Ta v drugem odstavku za območja kulturne krajine določa, da jih je treba varovati pred pozidavo, še posebej je treba varovati njihove robove in preprečiti, da bi se obstoječa zazidava širila v notranjščino. Obstoječe objekte na robovih teh območij je treba vključiti v zavarovano območje, njihov razvoj pa usmerjati s posebnim režimom, ki omejuje kakršnekoli širitve, prizidave, prezidave in nadzidave, nadomestne gradnje ali novogradnje na obstoječih parcelah ter spremembe namembnosti, ki bi generirale motorni promet ali bi kakorkoli drugače negativno vplivale na kulturno krajino. Režim dopušča le omejene posege, kot so vzdrževanje in prenova v obstoječem obsegu in namembnosti. V četrtem odstavku, ki se izrecno nanaša na območje Tivolija, Rožnika in Šišenskega hriba, je v zadnji alineji posebej poudarjeno, da je treba še posebej zagotoviti varovanje robov območij pred nadaljnjo pozidavo ter določitev strogega režima za obstoječe objekte, ki bo dopuščal le vzdrževanje in prenovo v obstoječem obsegu in namembnosti.

Iz navedenih določb Strateškega dela OPN izhaja, da s kulturnovarstvenega vidika nadomestna gradnja obstoječih objektov ni dopustna. Po petem odstavku 15. člena Zakona o prostorskem načrtovanju (ZPNačrt), ki ureja razmerja med prostorskimi akti, pa je treba določbe OPN razlagati v skladu s Strateškim delom OPN. Glede na navedeno so izdani kulturnovarstveni pogoji v delu, ki dopuščajo gradnjo nadomestnih objektov, tožniku celo v korist, zato ne drži, da je toženka določbe Strateškega dela OPN razlagala preširoko.

Ker na odločitev v zadevi ne vplivajo niti ostale tožnikove navedbe, je sodišče presodilo, da je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. Ker v tožbi niso bila navedena nobena dejstva ali dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev v zadevi, je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.