Jedro

Dvostranska pogodba, v kateri so opredeljene pravice in obveznosti obeh pogodbenih strank, toženca zavezuje. Materialnopravno pravilno je zato sklicevanje obeh sodišč na sklenjeno pogodbo, s katero je prišlo do nastanka pravnega razmerja med tožniki in tožencem, ravno tako pa je materialnopravno pravilna tudi odločitev obeh sodišč, da mora toženec izpolniti obveznosti iz sklenjene pogodbe.

Izrek

V delu, ki se nanaša na tožbeni zahtevek tožnika J. F. in tožbeni zahtevek iz nasprotne tožbe, se revizija zavrže. V ostalem se revizija zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenim zahtevkom tožnikov in tožencu naložilo, da jim mora plačati zneske, ki so navedeni v 1. točki izreka sodbe in jim povrniti stroške postopka (2. točka izreka sodbe). Tožbeni zahtevek iz nasprotne tožbe je zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je pritožbo Z. M. zavrnilo.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložil toženec in po nasprotni tožbi tožnik (v nadaljevanju toženec) revizijo, v kateri ni izrečno uveljavljal nobenega revizijskega razloga. Toženec kot družbenik in v.d. direktorja družbe T., d.o.o. ne more biti odgovoren za obveznosti te družbe. Pogodbo z dne 20.2.1996 je sklenil kot v.d. direktorja družbe. Sicer pa je bila ta pogodba sklenjena zaradi velikega pritiska tožnikov. Dejstvo, da toženec tega pritiska tožnikov ni prijavil organom za notranje zadeve, ne more biti odločilno. Tožniki so stavkali in demonstrirali. Tudi s tem so izvajali pritisk na toženca. Pogodba z dne 20.2.1996 zato ni mogla biti veljavno sklenjena. Razlogi za njeno neveljavnost, ki so navedeni v 60. in 61. členu ZOR, so brez dvoma podani. Napačna je tudi presoja, da predstavlja pogodba z dne 20.2.1996 toženčev pristop k dolgu. Reviziji naj se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena tožnikom, ki nanjo niso odgovorili, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija je delno nedovoljena, delno pa neutemeljena.

Postopek na prvi stopnji se je končal 31.5.1999. Zato je revizijsko sodišče uporabilo določbe Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 - v nadaljevanju ZPP 1977 (prvi odstavek 498. člena ZPP).

Po uradni dolžnosti upoštevne (386. člen ZPP 1977) absolutne bistvene kršitve iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP 1977 v pravdi ni bilo. Druge bistvene kršitve določb postopka se upoštevajo samo, če jih revident izrečno in določno uveljavlja. Revizija niti formalno opredeljeno niti vsebinsko ne zatrjuje nobene procesne kršitve.

Glede nedovoljenosti revizije: V premoženjskopravnih sporih, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, je revizija dovoljena, če vrednost spornega predmeta izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 80.000,00 tolarjev (drugi odstavek 382. člena ZPP 1977). Tožbeni zahtevek tožnika J. F. ne presega navedenega zneska. Toženčeva revizija zato ni dovoljena v delu, s katerim izpodbija odločitev sodišča, da mora plačati tožniku J. F. znesek 15.799,00 tolarjev.

Nedovoljena pa je revizija tudi v delu, ki se nanaša na zahtevek iz nasprotne tožbe. S tem zahtevkom je toženec zahteval, naj se ugotovi, da je neveljavna pogodba, ki jo je sklenil s tožniki dne 20.2.1996. Spor, ki je bil v teku po nasprotni tožbi, je premoženjski spor. V teh sporih pa je pravica do revizije kot izrednega pravnega sredstva odvisna od vrednosti spora, ki jo je tožnik navedel v tožbi (drugi odstavek 40. člena ZPP). Toženec v nasprotni tožbi sploh ni navedel vrednosti spornega predmeta. Zato si glede tožbenega zahtevka iz nasprotne tožbe revizije ni zagotovil. Tudi v tem delu je zato revizijsko sodišče revizijo kot nedovoljeno zavrglo. Posledica zavrženja tega dela revizije pa je, da revizijsko sodišče ne bo odgovarjalo na tiste revizijske trditve, s katerimi se izpodbija zavrnitev zahtevka iz nasprotne tožbe (da je bila pogodba sklenjena pod prisilo, da so to prisilo predstavljale demonstracije tožnikov in njihova stavka, da so pogoji za neveljavnost pogodbe iz 60. in 61. člena ZOR izpolnjeni).

Glede neutemeljenosti revizije: Predmet preizkusa o (ne)utemeljenosti revizije so tiste revizijske trditve, ki se nanašajo na odločitev, da mora toženec plačati tožnikom zneske, ki imajo podlago v dne 20.2.1996 sklenjeni pogodbi. Po oceni izvedenih dokazov, ki je toženec z revizijo ne more izpodbiti (tretji odstavek 385. člena ZPP 1977), je sodišče ugotovilo, da je toženec pogodbo z dne 20.2.1996 podpisal kot Z. M. in ne kot družbenik ali v.d. direktorja družbe T., d.o.o., s tožniki pa jo je sklenil zato, ker jih je nameraval zaposliti v podjetju svojega sina in snahe. Ta dvostranska pogodba, v kateri so opredeljene pravice in obveznosti obeh pogodbenih strank, toženca zavezuje. Materialnopravno pravilno je zato sklicevanje obeh sodišč na sklenjeno pogodbo, s katero je prišlo do nastanka pravnega razmerja med tožniki in tožencem, ravno tako pa je materialnopravno pravilna tudi odločitev obeh sodišč, da mora toženec izpolniti obveznosti iz sklenjene pogodbe.

Iz navedenih razlogov toženčeva revizija v delu, v katerem je dovoljena, ni utemeljena. Zato jo je revizijsko sodišče zavrnilo (393. člen ZPP 1977).