Jedro

Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije, ki zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu in glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznemu oškodovancu, in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine, ki pri odmeri denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, pa tudi to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Načelo individualizacije višine odškodnin mora biti vselej upoštevano tako, da odmera odškodnine ni le posledica izključno oškodovančevega individualnega vrednotenja konkretnih posledic, katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca že po naravi stvari zanj vselej poudarjeno neugodno.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne.

Pritožnica je dolžna sama nositi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožnici odškodnino v višini 8.216,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.1.2007 dalje do plačila in ji povrniti nastale pravdne stroške v višini 1.265,63 EUR v 15-ih dneh, v primeru zamude pa z zakonitimi zamudnimi obrestmi. V presežku za še zahtevanih 3.984,00 EUR pa je zahtevek kot neutemeljen zavrnilo.

Zoper zavrnilni del sodbe in zoper odločitev o stroških se iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje tožeča stranka. Navaja, da sodišče prve stopnje pri odmeri višine odškodnine iz naslova doslej prestanega sekundarnega strahu ni v zadostni meri ovrednotilo ugotovitev izvedenca, zdravstvene dokumentacije tožnice in izpovedbe tožnice. V kolikor bi sodišče ugotovitve izvedenca, da je tožnica prestajala močan sekundarni strah 5 dni, zmernega pa 4 tedne, ustrezno ovrednotilo, bi ob izpovedbi tožnice in pravilni uporabi materialnega prava, tožnici moralo prisoditi še nadaljnjo odškodnino v višini 700 EUR. Bistveno prenizko je sodišče prve stopnje dosodilo odškodnino iz naslova doslej prestanih in bodočih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tožnici je iz tega naslova dosodilo 10.000 EUR, zahtevek v višini 3.000 EUR pa je neutemeljeno zavrnilo. Sodišče prve stopnje je neustrezno ovrednotilo ugotovitve izvedenca, da je obravnavana poškodba desnega kolena pustila pri tožnici trajne posledice v obliki omejene gibljivosti in nestabilnosti poškodovanega kolena, zaradi česar tožnica ni več zmožna fleksijskih obremenitev desnega kolena, to je hoje po neravnem terenu, hoje po stopnicah navzgor in navzdol, počepanja, poklekanja, prenašanja težjih bremen, zaradi česar je tožnica zmanjšano zmožna za opravljanje dela na delovnem mestu kot tudi za opravljanje gospodinjskih del ter aktivnosti v prostem času. Neustrezno je ovrednotilo ugotovitev izvedenca, da je tudi pretres možganov pri tožnici zapustil trajne posledice v obliki občasnih glavobolov, zaradi česar se mora izogibati hrupnim prostorom, je bolj razburljiva in si težje zapomni stvari. V kolikor bi jih sodišče ustrezno ovrednotilo in pri tem upoštevalo še izpoved tožnice, ki jo je podala na glavni obravnavi, bi ji dosodilo še nadaljnjo odškodnino iz naslova prestanih in bodočih telesnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 3.000,00 EUR. Tožnica se pritožuje tudi zoper odločitev o stroških postopka. Sodišče prve stopnje je namreč neutemeljeno zavrnilo priglašene stroške, ki jih je imela v zvezi z dokaznimi predlogi vloženimi dne 19.2.2007 ter 12.5.2008. S prvim dokaznim predlogom je tožnica sodišču predložila dokumentacijo za taksno oprostitev, zaradi česar je bila tožnica oproščena plačila takse, zato sigurno ne gre za nepotreben izdatek. Prav tako je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo stroške za prošnjo za razpis obravnave dne 12.5.2008. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki 1.283,12 EUR pravdnih stroškov. Takšen zaključek je napačen. Tožnica je tožbo vložila zaradi plačila 11.208,95 EUR, uspela pa je z zneskom 12.500,00 EUR, kar je več glede na prvotno vtoževani znesek, zato bi moralo sodišče prve stopnje odločiti, da je tožena stranka dolžna tožeči povrniti vse doslej priznane stroške. Pritožbenemu sodišču predlaga ugoditev pritožbi in spremembo izpodbijane sodbe tako, da je tožena stranka dolžna tožnici poleg že prisojene odškodnine dolžna plačati še nadaljnjo odškodnino v višini 3700 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi, vse pred sodiščem prve stopnje zaznamovane stroške s pripadajočimi obrestmi in ji povrniti pritožbene stroške.

Na vročeno pritožbo tožena stranka ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri odločanju pravilno uporabilo določilo prvega odstavka 179. člena Obligacijskega zakonika ( Ur. list RS, 83-4387/01, v nadaljevanju OZ), ki med drugim določa, da pripada oškodovancu pravična denarna odškodnina za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in za strah, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo. Pravična denarna odškodnina oškodovancu pripada neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi če premoženjske škode ni. V drugem odstavku tega člena pa je določeno, da je višina odškodnine za nepremoženjsko škodo odvisna od pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, ne sme pa podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. V 182. členu OZ pa je določeno, da prisodi sodišče na zahtevo oškodovanca odškodnino tudi za bodočo nepremoženjsko škodo, če je po običajnem teku stvari gotovo, da bo škoda trajala tudi v bodočnosti.

V obravnavanem primeru je tožnica za strah zahtevala odškodnino v višini 1.700,00 EUR, sodišče prve stopnje pa ji je dosodilo odškodnino v višini 1.000,00 EUR. Višino dosojene odškodnine pritožnica graja neutemeljeno, saj je sodišče prve stopnje pri določitvi višine odškodnine ugotovitve izvedenca dr. R. in izpovedbo tožnice povsem ustrezno ovrednotilo in tudi pravilno uporabilo določilo 179.člena OZ. Pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni v zadostni meri upoštevalo izpovedbe tožnice, niso utemeljene, saj iz razlogov sodišča prve stopnje izhaja, da je izpovedbo upoštevalo in ji sledilo ( glej stran 3 sodbe). Celotne vtoževane odškodnine tožnici utemeljeno ni priznalo, saj primarnega strahu ni utrpela.

Tožnica je z modifikacijo tožbenega zahtevka dne 26.11.2008 iz naslova prestanih in bodočih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti zahtevala odškodnino v višini 13.000,00 EUR, sodišče prve stopnje pa ji je dosodilo odškodnino v višini 10.000,00 EUR. Očitki pritožnice, da sodišče prve stopnje pri dosoditvi odškodnine ni v zadostni meri ovrednotilo ugotovitev izvedenca, so neutemeljeni, saj je sodišče prve stopnje mnenje izvedenca v celoti sprejelo, njegove ugotovitve povzelo ( l. št. 3 sodbe) in ga pri določitvi višine odškodnine ustrezno upoštevalo, kot tudi pravilno ovrednotilo izpoved tožnice. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta namreč načelo individualizacije, ki zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje duševnih bolečini glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznemu oškodovancu, in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine, ki pri odmeri denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, pa tudi to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Načelo individualizacije višine odškodnin mora biti vselej upoštevano tako, da odmera odškodnine ni le posledica izključno oškodovančevega individualnega vrednotenja konkretnih posledic, katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca že po naravi stvari zanj vselej poudarjeno neugodno. Načelo individualizacije višine odškodnine pa je korektiv v enako pomembnem načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki terja presojo tožnikovih posledic v primerjavi z bistveno hujšimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse, saj je to pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje. Glede na navedena merila poteka odmera odškodnine na dveh ravneh: konkretni in abstraktni. Po eni strani so v ospredju okoliščine primera, ki škodo in njen obseg, glede na oškodovanca individualizirajo, po drugi strani pa mora biti odškodnina določena objektivno in sicer glede na razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje ter upoštevaje druge primerljive primere sodne prakse zaradi enakega obravnavanja škod različnega obsega, kar je sodišče prve stopnje tudi pravilno upoštevalo (glej: Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, Založba GV, Ljubljana, strani 121, 124, 160 ter 606 in naslednje do 609). Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da je odškodnina, ki jo je sodišče prve stopnje dosodilo tožnici iz naslova strahu in iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, pravična. Pri odmeri višine odškodnine je sodišče prve stopnje določili 179. in 182. člena Obligacijskega zakonika pravilno uporabilo, pa tudi izvedeniško mnenje dr. R. in izpovedbo tožnice pravilno ovrednotilo.

Pritožba neutemeljeno graja odločitev o stroških. Sodišče prve stopnje je utemeljeno odločilo, da tožeča stranka ni upravičena do povrnitve stroškov za sestavo vlog z dne 19.2.2007 in 12.5.2008, pri čemer je svojo odločitev tudi ustrezno obrazložilo, pritožbeno sodišče pa jo v celoti sprejema. Izračunalo je višino stroškov pravdnih strank upoštevaje uspeh stranke v pravdi, nato pa izvedlo pobot stroškov med strankama. Očitek pritožnice, da bi moralo sodišče prve stopnje glede na to, da je vložila tožbo zaradi plačila 11.208,95 EUR, uspela pa je z zneskom 12.500,00 EUR, odločiti, da mora tožena stranka v celoti tožeči povrniti pravdne stroške, je neutemeljen. Pri odločanju je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določilo drugega odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku. Pritožnica je tekom pravde tožbeni zahtevek dne 26.11.2008 modificirala in zahtevala odškodnino v višini 16.200,00 EUR, tako je prvotno vtoževani znesek zvišala, odmerjena pa ji je bila odškodnina v višini 12.500,00 EUR, pri čemer ji je bil, upoštevaje del že plačane odškodnine, končno priznan znesek v višini 8.216,00 EUR, zato očitek pritožnice, da ji je bilo priznano več, kot je s tožbo zahtevala, ne drži. Ker niso podani razlogi, iz katerih pritožnica sodbo izpodbija, niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, se pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje v skladu z določilom 353. člena Zakona o pravdnem postopku.

Pritožnica s pritožbo ni uspela, zato je skladno z določilom prvega odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku dolžna nositi pritožbene stroške.