Jedro

Prvostopno sodišče je zahtevek presojalo po 190. člen OZ, ter na podlagi navedb pravdnih strank presojalo ali je med strankama obstajal zatrjevan dogovor iz leta 2015, na podlagi katerega je tožeča stranka del sredstev po izdanih računih (v višini dogovorjenih popustov na predračunih) plačala za marketinško dejavnost družbi G. Ltd.. Ker je sodišče obstoj takšnega dogovora ugotovilo, ravnanje tožeče stranke v zvezi z izdanimi računi (brez upoštevanega popusta) ni bilo samovoljno, ampak v skladu z medsebojnim dogovorom in vzpostavljeno prakso med pravdnima strankama, je tožbeni zahtevek tožene stranke na podlagi 190. člena OZ utemeljeno zavrnilo. Tožena stranka tudi ne more zahtevati vrnitev navedenega zneska na podlagi 191. člena OZ.

Izrek

I.Pritožba tožene stranke se delno zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v V. točki izreka.

II.Pritožbi tožeče stranke in delno pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v III., IV. in VI. točki izreka in se v tem obsegu vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

III.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Prvostopno sodišče je odločilo z izpodbijano sodbo, (I.) da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki zakonske zamudne obresti v višini 256,98 EUR, (II.) v preostalem delu glede glavnice v višini 125.815,64 EUR in presežnih zakonskih zamudnih obresti je tožbeni zahtevek zavrnilo, (III.) prav tako je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za znižanje pogodbene kazni v višini 376.566,98 EUR na 25.000,00 EUR in (IV.) naložilo po nasprotni tožbi toženi stranki (A. z.o.o.), da plača tožeči stranki po nasprotni tožbi (B. d.o.o.) znesek 376.566,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.6.2018 dalje do plačila, (V.) zavrnilo pa zahtevek tožeče stranke po nasprotni tožbi za plačilo zneska 45.879,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.12.2017 dalje do plačila, (VI.) ter odločilo, da je tožeča stranka dolžna plačati toženi stranki pravdne stroške v višini 23.107,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

2.Tožeča stranka je v navedeni zadevi zahtevala plačilo vtoževanega zneska 125.815,64 EUR s pp (po vtoževanih računih) od tožene stranke na podlagi sklenjene pogodbe med pravdnima strankama (Pogodbe št. 2013/0520/1 - distribucijske pogodbe in treh pripadajočih aneksov), za dobavljeno vino, ki ga je tožeča stranka dobavila toženi stranki, ta pa ga ni plačala. Tožena stranka (in tožeča stranka po nasprotni tožbi) je vložila nasprotno tožbo zoper tožečo stranko (in toženo stranko po nasprotni tožbi) za plačilo dogovorjene pogodbene kazni (v aneksih k pogodbi, v smislu 247. člena OZ) v višini 376.566,98 EUR s pp in zahtevala plačilo (vrnitev) zneska 45.879,34 EUR s pp (po bremepisu) na podlagi 190. člena OZ. Tožeča stranka (in tožena stranka po nasprotni tožbi), je uveljavljala še znižanje pogodbene kazni na znesek 25.000,00 EUR.

3.Zoper prvostopno sodbo sta se pravočasno pritožili tožeča in tožena stranka po pooblaščencih.

4.Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter sodbo v izpodbijanem delu (v točki III., IV., in VI.) spremeni in zavrne zahtevek tožene stranke po nasprotni tožbi, podrejeno v višini, ki presega pogodbeno kazen, oziroma razveljavi in vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

Navaja, da je dokazni postopek pokazal, da je tožena stranka prva prekršila določila Pogodbe s tem, ko dobavljenih vin tožeči strani ni plačala v dogovorjenem roku in na dogovorjen način. Tožečo stranko pa zavestno zavajala z razlogi za neplačilo in grozila, da vin ne bo dobila plačanih. Neizdobava vin s strani tožeče stranke je zgolj posledica navedene kršitve, zaradi česar tožena stranka kot pogodbi nezvesta stranka, ni pridobila pravice do pogodbene kazni. Dejansko stanje glede obstoja in zaporedja kršitev obeh pogodbenih strank, je nepopolno in zmotno ugotovljeno.

Prav tako očita, da je materialnopravno zmotno tolmačenje sodišča, da je tožena stranka upravičena do dveh pogodbenih kazni po Pogodbi (ene zaradi ne dobav vina in ene zaradi kršitve ekskluzivne pravice prodaje), saj je bila v Pogodbi (aneksih k njej) dogovorjena le ena pogodbena kazen za primer kršitve, ne pa ena pogodbena kazen za vsako kršitev Pogodbe.

Napačna je tudi odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka za znižanje pogodbene kazni (252. člen OZ), saj je dokazni postopek pokazal, da je bila upoštevaje vrednost in pomen predmeta obveznosti v Pogodbi dogovorjena pogodbena kazen nesorazmerno visoka.

Uveljavlja relativno bistvene in absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki jih pritožbeno sodišče ne bo moglo samo odpraviti, ne da bi s takšnim ravnanjem kršilo tožeči stranki pravico do učinkovitega pravnega sredstva (pritožbe), s čimer bi poseglo v ustavne pravice tožeče stranke iz 25. člena Ustave Republike Slovenije. Graja tudi napačno odločitev o stroških.

Tožena stranka kot pogodbi nezvesta stranka, ni pridobila pravice do pogodbene kazni

V pravni teoriji in sodni praksi je nesporno, da je do pogodbene kazni upravičen upnik, ki je pogodbi zvesta stranka. Tožeča stranka je ves čas zatrjevala, da tožena stranka ni pogodbi zvesta stranka, saj je prva kršila pogodbo in sicer določila 4. člena Pogodbe, ko v avgustu 2017 ni v dogovorjenem roku (7.8.2017) poravnala obveznosti po računu tožeče stranke in je tudi po izpovedbi prokurista tožene stranke C. C. s plačilom zamujala vsaj 20 dni, kar potrjujejo tudi listine v spisu. Kot pogodbi nezvesta stranka (kar potrjuje tudi delna ugoditev tožbenemu zahtevku pod točko I. izpodbijane sodbe), tožena stranka ni pridobila pravice do pogodbene kazni. Sodišče je izhajalo iz napačnega materialnopravnega zaključka, da zaradi kasnejšega pristanka tožeče stranke na plačilo po asignacijski pogodbi, tožena stranka ni kršila pogodbe. Tožena stranka je nesporno bila v zamudi s plačilom in soglasje tožeče stranke, da bo plačilo sprejela od tretjega, te njene kršitve ne izniči, saj stranki nikoli nista sklenili dogovora o spremembi valute plačila, kar je potrdil tudi C. C. Kršitev s strani tožene stranke je še vedno obstajala in je drugačno stališče sodišča napačno.

Dokazni postopek je potrdil resničnost teze tožeče stranke1, da je s kršitvijo določb Pogodbe začela tožena stranka in postala pogodbi nezvesta stranka, saj je v avgustu 2017 iz nepojasnjenih razlogov začela zamujati s plačili naročenih in dobavljenih vin in navajala neresnične razloge, kar je tožeča stranka kmalu ugotovila (e sporočilo C. C. z dne 8.8.2017), zavarovanja za plačilo tožeči stranki ni ponudila, čeprav jo je k temu pozvala, kar je vzbudilo dvom in izgubo zaupanja med strankama, še posebej, ker je imela na računu dovolj denarnih sredstev za poplačilo računov, pa je predlagala odlog plačila. Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje v 18. in 31. do 33. obrazložitve izpodbijane sodbe. Ni jasno, zakaj sodišče v zvezi z ugotavljanjem dejstev glede izpolnjevanja pogodbenih obveznosti v avgustu 2017 in utemeljenosti ugovora ogroženosti in sočasne izpolnitve podanih s strani tožeče stranke, ni upoštevalo zgoraj navedenih listin in ni sledilo skladnim, logičnim in z listinami podprtim izpovedim prič tožeče stranke in njenega direktorja, verjelo pa je z listinami neskladnim, izmikajočim se izpovedbam zastopnikov tožene stranke, ki imata jasen, logičen, denarni motiv za izid postopka, za razliko od direktorja in prič tožeče stranke. Navedeno je še toliko bolj moteče, ker je sodišče neverodostojnost izpovedb bratov C. C. ugotovilo in potrdilo v delu sodbe, ki se nanaša na zavrnitev zahtevka (v zvezi z bremepisom), iz drugih delov obrazložitve izpodbijane sodbe pa izhaja, da naj bi njuni izpovedi v celoti verjelo. Nasprotno velja za priči tožeče stranke (D. D. in E. E.). Nobenega od navedenih nasprotij sodišče v sodbi ni pojasnilo, oziroma obrazložilo in sodba v tem delu nima razlogov o odločilnih dejstvih, je notranje neskladna, sama s sabo v nasprotju. Ne pojasni zakaj izpovedi iste osebe (priče, zakonitega zastopnika) glede določenih dejstev v celoti verjame, glede določenih pa ne.

Vsa nadaljnja ravnanja tožeče stranke so predstavljala poskus preprečitve škode, ki bi tožeči stranki nastala, če se na protipravna ravnanja tožene stranke (kršitev določb pogodbe glede plačila v pogodbenem roku in decembra 2017 o delnem avansnem plačilu, ob grožnjah, da že dobljenega vina ne bo plačala), ne bi odzvala. Vse ob strinjanju tožene stranke, da se z dobavo nadaljnjih pošiljk (vključno s kontejnerjem 41), počaka do poravnave predhodnih denarnih obveznosti tožene stranke do tožeče. Tožeča stranka ni kršila določb Pogodbe s tem in tudi ne predpisov. Vztrajala je na spoštovanju pogodbenih pogojev (vključno s 4. členom), ki ga je tožena stranka kršila in zakonskih določbah 101. in 102. člena OZ ter 10. in 243. člena OZ. Da se določbe Pogodbe spoštujejo in izvršujejo tako, kot so bile zapisane in dogovorjene, kar je veljalo tudi za plačevanje avansov ob vsakem naročilu tožene stranke. Ker slednja avansov ni plačevala, kar je nesporno, čeprav je E. E. od nje zahteval 9.8.2017 dodatna zavarovanja plačil, hkrati pa ni imela nasprotnih terjatev do tožeče stranke, ji dodatnih naročil (v decembru 11.12 in 27.12.2017) tožeča stranka ni niti potrdila, za kar je imela podlago v 101. in 102. členu OZ ter določbah Pogodbe. Naročili bi tožeča stranka potrdila in izdobavila vino, če bi se tožena stranka držala določil Pogodbe in ustnih dogovorov med strankama, da z dobavami nadaljuje šele po tem, ko tožena stranka tožeči poravna vse zapadle obveznosti, tudi v odpovednem roku. Da ji je vino pripravljena dobaviti (pod pogodbenimi pogoji, da poravna vse zapadle obveznosti), je tožeča stranka toženi tudi sporočila. S tem se izkaže za zmotno ugotovitev sodišča, da naj bi tožeča stranka kršila pri decembrskih naročilih določbe Pogodbe, ker toženi stranki ni izstavila predračunov. Sodba v tem delu nima razlogov, sodišče ne pojasni iz katere določbe pogodbe izvira obveza tožeče stranke, da po prejemu naročila, toženi izstavi predračun. Dolžnost predplačila (delnega avansa je), pa je iz pogodbe izrecno izhajala, predračun je bila tožeča stranka v skladu z veljavno zakonodajo dolžna izstaviti šele po prejemu predplačila, ne pred tem, ob prejemu in potrditvi naročila. Sodišče je pri ocenjevanju ravnanja strank povsem zanemarilo protipogodbeno ravnanje tožene stranke v času pred ugotovljenimi kršitvami tožeče stranke, saj je v preveliki meri, nekritično sledilo izpovedbam bratov C. C., namesto listinam, ki se nahajajo v spisu. Iz točk 31. do 33. obrazložitve jasno izhaja, da je sodišče povsem spregledalo vsebino komunikacije med E. E. in C. C. (e- sporočilo 8. in 9. 8. 2017, vsebino bančnih izpiskov iz računov tožene stranke). Tožeča stranka od tožene ni dobila zahtevanih zavarovanj - garancij in iz bančnih izpiskov izhaja, da je tožena stranka v avgustu in septembru 2017 razpolagala z denarnimi sredstvi, ki jih je brez pojasnila, porabljala za plačevanje drugih obveznosti, ne pa za plačilo računov tožeče stranke. Vse navedeno sodišča pri ugotavljanju dejanskega stanja, ni upoštevalo do te mere, da bi ugotovilo neverodostojnost navedb tožene stranke, njenih prič in zakonitih zastopnikov. Sodišče je odločilo po liniji najmanjšega napora, črkobralsko, birokratsko, brez da bi se poglobilo v verzijo dogodkov v času od avgusta do decembra 2017, kot so izhajale iz trditev strank, časovnemu sosledju dogajanj, skladnosti verzij z vsebino listin, logičnosti ene in druge verzije, motivov ipd. Samo dejstvo, da je tožeča stranka pristala na plačilo z asignacijo, na navedeno ne vpliva, saj sicer ne bi dobila plačila za dobavljeno vino. Seštevek zapadlih obveznosti do tožeče stranke je znašal 21.8.2017 211.000,00 EUR. Tožeča stranka ni nikoli pristala na spremembo zapadlosti terjatev po posameznih računih, kar je nenazadnje priznal tudi prokurist tožene stranke C. C.

Pogodbena kazen dogovorjena v drugem odstavku 3. člena aneksov k Pogodbi, je bila dogovorjena z namenom delne povrnitve stroškov kupca iz prvega odstavka tega člena (stroškov prodajne, promocijske in marketinške dejavnosti kupca v času veljavnosti pogodbe). Tožena stranka ni nikoli navedla konkretnega zneska stroškov v letih 2013, 2014 in 2015, temveč le v letih 2015/2016 in 2017/2018 in sicer za prvo leto 253.804,00 EUR in za drugo leto 246.908,34 EUR. Ker je dne 26.3.2015 , po sklenitvi aneksov k Pogodbi sklenjen med pravdnima strankama dogovor, s katerim je tožeča stranka nase prevzela kritje vseh stroškov iz prvega odstavka 3. člena aneksov na način, da so se navedeni stroški plačevali družbi B. d.o.o. in toženi stranki od leta 2015 dalje stroški iz prvega odstavka 3. člena aneksov k Pogodbi niso več nastajali, saj jih je v delu, ki so odpadli na njo plačevala tožeča stranka na podlagi prejetih računov družbi B. d.o.o.. Prvostopno sodišče je obstoj navedenega dogovora sicer ugotovilo in potrdilo v 56. in 57. točki obrazložitve, da je tožeča stranka za kritje stroškov promocijske in marketinške dejavnosti plačala v letu 2016 in 2017 84.675 EUR, vendar temu dejstvu ni pripisalo posledic, da je v posledici sklenitve navedenega dogovora pogodbena kazen postala nesmiselna in nepotrebna in je bil dogovor o plačilu pogodbene kazni spremenjen na način, da je določba o pogodbeni kazni prenehala veljati, saj tožena stranka od 26.3.2015 dalje stroške prodajne, promocijske in marketinške dejavnosti ni več nosila sama, ampak jih je nosila deloma sama tožeča stranka, deloma jih je dobila tožena stranka povrnjene preko subvencij, deloma pa od drugih vinarjev, za katere je opravljala isto storitev in ne more terjati pogodbene kazni dogovorjene z namenom njihove delne povrnitve.

Pritožba graja zmotno uporabo materialnega prava pri presoji odpovedi pogodbe, saj naj bi po pritožbenih navedbah Pogodba veljala le do 31.12.2018. Tožena stranka za prilagoditev na odpoved pogodbe ni potrebovala dodatnega časa. Primerljiva vina bi lahko kadarkoli kupila pri drugih slovenskih vinarjih in bi sodišče moralo slediti pravnim naziranjem tožene stranke, da je pogodba prenehala veljati 3.1.2018. Določbe pogodbe o avtomatskem podaljševanju aneksov (za eno leto) nimajo z odpovedjo pogodbe nikakršne povezave, dogovorjene so bile v zvezi s podaljševanjem trajanja Pogodbe in ne v zvezi s trajanjem odpovednega roka ob odpovedi.

Glede ene ali več pogodbenih kazni za kršitev določb Pogodbe

Pritožba opozarja na razlago pogodbe, da že iz samega teksta tretje alineje drugega dostavka 3. člena aneksov k Pogodbi izhaja, da je bila dogovorjena ena pogodbena kazen, tako za primer kršitve pogodbe (katerekoli, v kakršnem koli obsegu), kot alternativno za primer neupravičene prekinitve pogodbe s strani dobavitelja. Temu pritrjuje uporaba termina pogodba kazen, ki je uporabljen v ednini in nima dodatka besedne zveze "za vsako kršitev." Pravilnost takšnega tolmačenja določb pogodbe potrjuje tudi namenska razlaga, saj je bil namen pogodbene kazni v delni povrnitvi stroškov prodajne, promocijske in marketinške dejavnosti, ki jo je imela tožena stranka v zvezi z izvrševanjem pogodbenih obveznosti. Ti pa so bili delno povrnjeni že z eno samo pogodbeno kaznijo. Teh stroškov ni mogoče razdeliti na posamezno očitano kršitev, ampak predstavljajo celoto, kar dokazuje, da je bil namen pogodbene kazni le enkratna povrnitev stroškov, ne pa večkratno plačilo le teh preko več pogodbenih kazni. Ni nobene jezikovne, namenske ali logične podlage za sklepanje, da bi bila tožena stranka upravičena do več pogodbenih kazni za primer kršitev določb Pogodbe, saj bi takšno tolmačenje toženi stranki prineslo nesorazmerne koristi v primeru kršitev določb pogodbe s strani tožeče stranke. Bilo bi očitno nepošteno in oderuško, če tožena stranka na tak način ne bi prejela delne povrnitve stroškov, ampak bi prejela znesek, ki zatrjevane stroške kar nekajkrat presega. Ker navedeni aneksi pogodbo dopolnjujejo, kot je pravilno ugotovilo sodišče, bi moralo šteti, da je dogovorjena ena pogodbena kazen za katerokoli kršitev določb pogodbe, ne pa po ena pogodbena kazen za vsako kršitev. Drugačno tolmačenje, ko je toženi stranki dosodilo dve pogodbeni kazni, je nasprotno vsebini dokazov (3. členu aneksov k Pogodbi) in materialnopravno zmotno oziroma napačno.

Glede zavrnitve znižanja pogodbene kazni (252. člen OZ) pritožba očita zmotno ugotovitev dejanskega stanja, obrazložitev sodbe je v tem delu tudi sama s sabo v nasprotju. Glede na potrjen dogovor iz 26.3.2015 tožena stranka od tega dne dalje stroškov marketinške, promocijske in prodajne dejavnosti ni več nosila sama, ampak je del, ki je odpadel nanjo nosila tožeča stranka, ki je plačevala te stroške družb B. d.o.o., kot je samo ugotovilo sodišče, del je prejela povrnjen s strani države preko subvencij (izvedensko mnenje, izpoved prokurista C. C.), del pa so krili ostali vinarji s katerimi je tožena stranka tudi sodelovala. Ker tožena stranka višine stroškov iz prvega odstavka 3. člena aneksov k Pogodbi za čas pred 2015 ni nikoli konkretno navedla, velja navedeni podatek, ki ga je ves čas navajala tožeča stranka, da je tožena stranka v času do 2015 utrpela največ 75.000,00 EUR, kar je neprerekano dejstvo (214. člen ZPP), ki ga ni potrebno dokazovati. Sicer izhaja navedeno tudi iz vsebine listin (aneksov). Poleg tega so navedeni stroški nastajali toženi stranki tudi z izpolnjevanjem obveznosti za druge dobavitelje, ne samo z izpolnjevanjem obveznosti za tožečo stranko po pogodbi, česar tožena stranka kljub pozivu tožeče stranke ni pojasnila. Nerazumno je nastanek stroškov, katerih višina je med strankama sporna, nastali pa so toženi stranki, ob dejstvu, da je bila tožeča stranka v dokazni stiski, dokazovati le z zaslišanjem zakonitega zastopnika tožene stranke in prokurista, katerih izpovedi sta bili povsem neprepričljivi in ugotovitev sodišča nista potrdila. V gospodarskih sporih se tovrstna dejstva dokazujejo z listinami, na predložitev katerih je tožeča stranka toženo pozivala, sodišče pa je pasivnost tožene stranke nagradilo in resničnost dejstva štelo za dokazano z izpovedbami priče in zakonitega zastopnika tožene stranke, ki sta imela interes za izid v tej pravdi. Opozarja, da ni jasno na kateri del izpovedi F. F. je sodišče oprlo sodbo v 49. in 51. točki obrazložitve in je sodba v tem delu brez razlogov o odločilnih dejstvih, saj navedena priča razen potrditve stroškov v višini "vsaj pol milijona v dveh letih", ni ničesar potrdila. Še manj prokurist tožene stranke, ni v zvezi s tem kakšne stroške naj bi imela tožena stranka v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih obveznosti izpovedal ničesar, nobene številke o stroških. Potrdil pa je, da so vinarji prejemali račune za stroške promocije s strani družbe B. d.o.o. in da so bile promocije krite iz subvencij. Na podlagi katerih delov izpovedi je lahko sodišče zapisalo, da sta potrdila obstoj dejanskih stroškov v zvezi s promocijo, marketingom in prodajo vin na Kitajskem zapisanih v 49. in 51. točki obrazložitve, ni jasno. Niti ni jasno kako je lahko zavrnilo zahtevek za znižanje pogodbene kazni. Izpovedi sta vsebinsko prazni in že na prvi pogled neprepričljivi, neverodostojni.

Pritožnica šteje, da je dokazno breme glede dokazovanja višine stroškov (iz prvega odstavka 3. člena aneksov k pogodbi) prešlo s tožeče na toženo stranko, ki višine stroškov v relevantnem obdobju (2013 do 2015) ni niti zatrjevala, niti dokazala. Drugačno stališče prvostopnega sodišča je napačno, saj je tožeča stranka višino stroškov, ki jih je v letih 2016/2017 in 2017/2018 izrecno navajala tožena stranka, izpodbijala in trdila, da takšni stroški niso nastali. Gre za negativno dejstvo, ki ga ni mogoče dokazovati, zaradi česar je breme dokazovanja za navedena dejstva prešlo na toženo stranko, ki pa obstoja navedenih stroškov ni dokazala. Pa tudi če bi jih, je glede na obstoj dogovora z dne 26.3.2015 to nepomembno, saj je jasno, da so se navedeni stroški krili po sklenitvi dogovora in jih je krila tožeča stranka, drugi vinarji, del pa iz subvencij. Vztrajanje sodišča pri dokaznem standardu prepričanja v primerih, ko je treba dokazati t. i. negativno dejstvo, da toženi stranki niso nastali višji stroški od 75.000,00 EUR in da niso nastali stroški, kot jih je v letih 2016/2017 in 2017/2018 zatrjevala tožena stranka, je vodilo v dokazno stisko tožeče stranke in napačno odločitev o zavrnitvi zahtevka tožeče stranke za znižanje pogodbene kazni, po pravilu o dokaznem bremenu. Skladno s sodno prakso slovenskih sodišč v takšnem primeru zadošča dokazovanje z indici (II Ips 182/2013 z dne 24.4.2014), kar sodišče v navedenem primeru ni upoštevalo. Sodišče bi moralo ugoditi zahtevku za znižanje pogodbene kazni, saj je dokazni postopek pokazal očitno nesorazmerje med predmetoma izpolnitve pogodbenih strank iz pogodbe (višino dogovorjene pogodbene kazni na eni strani - 279.144,68 EUR) in višino stroškov iz prvega odstavka 3. člena aneksa k pogodbi, ki jih je v letih 2013 in 2014 dejansko krila oz. utrpela tožena stranka (37.500 do 75.000 EUR). Pri presoji sorazmernosti bi sodišče moralo upoštevati dejstvo, da je obveznost kritja teh stroškov s tožene stranke prešla na tožečo stranko. Tako pa je sodišče izhajalo iz stališča, da bi tožeča stranka morala plačati pogodbeno kazen za kritje svojih lastnih stroškov, ne sebi temveč toženi stranki, ki s temi stroški ni imela ničesar, ob dejstvu, da je v času tožeči stranki očitanih kršitev, bila tožena stranka v zamudi s plačili po pogodbi, kar izhaja iz ugotovitve prvostopnega sodišča iz I. točke izreka izpodbijane sodbe in takšno stanje še vedno traja.

Za pritožbo je sporno tudi ugotovljeno dejstvo, da je tožeči stranki ostal utrjen in vpeljan trg, kar ne drži, saj je v letih 2020 bil koronavirus, kasneje trgovinska vojna med ZDA Kitajsko in EU in je korist praktično minimalna. Kot je izpovedal izvedenec so slovenska vina na Kitajskem praktično povsem neprepoznavna, na kar izpolnjevanje obveznosti tožene stranke po Pogodbi ni imelo nikakršnega vpliva. Ugotovitve sodišča zapisane v 49. točki obrazložitve so povsem nasprotne vsebini listin, tj vsebini 3. strani zapisnika o prepisu zvočnega posnetka glavne obravnave 19.8.2024, hkrati se sodišče o nasprotju med vsebino listin in izpovedbama zastopnikov tožene stranke v sodbi ni izjasnilo in je sodba brez razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče se ni izreklo o pojasnilih tožeče stranke, da je k povečanju prodaje prispevala sama, kar so potrdile priče D. D. in E. E. in prokurist tožene stranke in tudi ne o učinku promocijskih aktivnosti, saj je od 2015 dalje tožeča stranka plačevala družbi B. d.o.o. za tovrstne aktivnosti.

Glede absolutno bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (pritožba očita predvsem 14. in smiselno 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP), da je sodišče v 29. točki obrazložitve sicer pravilno ugotovilo, da pravico do pogodbene kazni pridobi upnik kot pogodbi zvesta stranka, vendar ni ugotavljalo, še manj ugotovilo ali je tožena stranka pogodbi zvesta stranka, čeprav je tožeča stranka ves čas zatrjevala, da ni bila. Prav tako sodba nima razlogov in se ne izjavi o navedbah tožeče stranke, da je na podlagi dogovora o kritju stroškov prodajne, promocijske in marketinške dejavnosti z dne 26.3.2015 dogovorjena pogodbena kazen postala nesmiselna in nepotrebna in je prenehala veljati, ker tožena stranka od takrat dalje stroškov ni nosila več sama. Sprememba dogovora o načinu kritja stroškov je neposredno vplivala na namen za katerega je bila pogodbena kazen dogovorjena, zaradi česar je tožeča stranka tožila na znižanje le te, o čemer se sodišče sploh ni izjavilo, čeprav gre za pravno relevantna dejstva. Prav tako se sodišče ni izjavilo, zakaj je štelo, da je tožena stranka upravičena terjati več pogodbenih kazni, kar iz besedila pogodbe in aneksov ne izhaja. Odločitev o dveh pogodbenih kaznih je sodišče sprejelo v nasprotju z samo vsebino listin (aneksov k Pogodbi) iz katerih izhaja, da je tožena stranka upravičena terjati eno pogodbeno kazen. Očita, da je obrazložitev sodbe sama s sabo v nasprotju v delu, ko sodišče obstoj dogovora z dne 26.3.2015 o spremenjenem načinu kritja stroškov iz prvega odstavka 3. člena aneksov k Pogodbi potrdi (in zavrne zahtevek za plačilo bremepisa), po drugi strani pa spremembe nastajanja stroškov ni upoštevalo pri odločanju o zahtevku tožeče stranke za znižanje pogodbene kazni in je zavrnitev slednje utemeljevalo na podatkih o stroških, ki naj bi nastajali toženi stranki od 2016 do 2018, torej v obdobju po sklenitvi navedenega dogovora, ko je tožeča stranka del navedenih stroškov, ki so odpadli nanjo krila sama in toženi stranki ti stroški sploh niso nastajali več. Poleg tega izpodbijana sodba nima razlogov o tem in se ne izjavi, da je del stroškov prodajne, promocijske in marketinške dejavnosti (vsaj 50%), ki jih je tožena stranka v letih 2016 do 2018 zatrjevala, nastal z opravljanjem istovrstnih storitev za druge vinarje. Uveljavlja tudi kršitev 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v delu, ko je sodišče odločitev o dveh pogodbenih kaznih sprejelo v nasprotju z vsebino listin, tj aneksov k Pogodbi iz katerih izhaja, da je tožena stranka upravičena terjati zgolj eno pogodbeno kazen za kršitev določb Pogodbe, ne pa več pogodbenih kazni.

Pritožnica nasprotuje tudi odločitvi o stroških, saj je sodišče napačno izračunalo delež uspeha tožeče stranke v pravdi. Tožeča stranka je uspela v II. točki izreka, saj je sodišče zavrnilo zahtevek zaradi umika, prav tako je uspela po nasprotni tožbi v zavrnjenem delu zahtevka (bremepis). Tožena po nasprotni tožbi je uspela le do deleža 89 %, tožeča pa v 11 %, ne 8 % kot je sodišče napačno ugotovilo v 92. točki obrazložitve. Stroškovni del je nepravilen tudi zato, ker je sodišče priznalo toženi stranki stroške v zvezi s tožbo tudi po tem, ko je tožeča že umaknila tožbo od celotne vrednosti spornega predmeta. V skladu s 155. členom ZPP, lahko prizna le potrebne stroške. Tožbeni zahtevek je ostal odprt po volji tožene stranke, saj kljub umiku ni bil ustavljen zaradi nasprotovanja tožene.

5.Na pritožbo tožeče stranke je pravočasno odgovorila tožena stranka po pooblaščencu. Predlagala je zavrnitev pritožbe tožeče stranka in priglasila stroške odgovora na pritožbo.

Nasprotuje pritožbenim navedbam, da je tožena stranka pogodbi nezvesta stranka. Gre za pritožbeni manever tožeče stranke, da bi opravičila svoja protipogodbena ravnanja. Navaja, da je pritožnica ob pričetku poslovnega sodelovanja vstopila v lastniško strukturo tožene stranke in preko E. E. nadzorovala poslovanje tožene stranke. Poslovanje z asignacijami je bilo običajno in ga je vedno urejal E. E. oziroma pritožnica. Uredila je pisni zapis asignacije in vse potrebno za izvedbo. Bila je seznanjena, da bo plačilo plačala kitajska partnerica direktno. E. E. je imel na razpolago vse informacije in je aktivno sodeloval pri poslovanju tožene stranke in obiskoval partnerje in sejme na kitajskem ter urejal vso operativno poslovanje med pravdnima strankama. Imel je dostop do podatkov o transakcijskih računih tožene stranke. Tožeča stranka je izkoristila zaupanje tožene stranke in navidezno ustvarila stanje kot da se zamuja s plačili, da bi pridobila razlog za odstop od pogodbe, obenem pa je ustanovila by-pass družbo Mediterranean wines, trženje vina, d.o.o. s kitajsko partnerko z namenom iztisnitve tožene stranke iz posla, ker preostala družbenika pritožnici nista želela prodati poslovnega deleža v toženi stranki pod njenimi pogoji.

Vsa ravnanja pritožnice so bila usmerjena v protipravno izvitje iz pogodbenih zavez, pri čemer ni izbirala sredstev in je izkoriščala vsakršen vpliv, ki ga je imela na poslovanje tožene stranke in se povezala z njeno kitajsko partnerico. Neresnične so navedbe, da je tožena stranka prva kršila pogodbo ali bila pogodbi nezvesta stranka, kar sicer ne vpliva na pogodbeno kazen. Pogodbena zaveza, da pritožnica dobavi vina toženi stranki je le ta odklonila in pričela ista vina prodajati preko by pass družbe kitajski partnerki. Pravno zmotna so naziranja, da je tožena izgubila pravico do pogodbene kazni. Ravnanja pritožnice, ko ni dobavila vin, ampak jih je kljub ekskluzivi dobavila tretji osebi, niso v povezavi z zamudo pri plačilu, ampak z določitvijo, da izključi iz poslovanja toženo stranko. Navaja, da je pritožnica dobila plačane vse dobave 20.12.2017 in ni imela pravne podlage, da bi zavračala dobave ali izpolnjevala svoje obveznosti z upoštevanjem ekskluzive. Neverjetno je, da tožeča stranka od avgusta kar štiri mesece ne bi vedela čemu so namenjena plačila kitajske partnerice, čeprav je pritožnica dogovorila asignacijo. Gre za izvajanje protipravnih dejanj po ZpomK-1. Pritožnica kot pritožbeno novoto navaja nekakšen dogovor z dne 26.4.2015, ki ga tožena stranka prereka. Izmišljene so navedbe, da naj bi bila pogodbena kazen nesmiselna ali spremenjena, takšnih navedb pritožnica tekom postopka ni podala. Prav tako so pritožbene novote glede ene ali več pogodbenih kazni. Dogovorjena je pogodbena kazen za vsako kršitev. Pogodbena kazen je sorazmerna, kar je razumljivo obrazloženo v sodbi in zadostno odgovorjeno.

6.Pooblaščenec tožene stranke (in tožeče stranke po nasprotni tožbi) v pravočasni pritožbi, ki jo vlaga zoper zavrnilni del izpodbijane sodbe v točki V. in glede stroškov postopka v VI. točki, iz vseh treh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP ter predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe v navedenem delu in ugoditev pritožbi. Priglasil je tudi pritožbene stroške.

V zvezi s 54. točko obrazložitve, da predložene listine (predračuni in računi) ne izkazujejo razlike oz. vtoževane terjatve, pritožba pojasnjuje, da je sodišče spregledalo, da je poslovanje potekalo na način, da je tožeča stranka izstavila predračun, ki ga je pritožnik potrdil, sledila je dobava vina. Dobava vina ni sporna, sporna je višina cene, ki se odraža kot redna cena, nato pa pod vsako postavko določen popust na redno ceno. Zgolj znižano ceno je imela tožeča stranka pravico zaračunati pritožniku. Navajala je, da je E. E. potrjeval račune in je izkoristil svoj položaj, zato tožena stranka ni tega takoj opazila in so bili računi v zmoti plačani.

V izpodbijani sodbi se graja, da stranka zahteva manj kot izhaja iz računov in ni izkazana terjatev. Pritožnik lahko vedno zahteva manj, kot mu pripada. Relevantno je, da predračuni izkazujejo popust, ki ga na računih ni, kar izkazuje, da je bila dogovorjena nižja cena. Sodišče v sodbi sploh ne ugotavlja drugače. Ker pritožnik ne zahteva več, so nepomembna morebitna neujemanja razlik glede popustov. Bistveno je le, koliko znašajo popusti, ki niso bili upoštevani in ali je tožeča stranka denar prejela. Ugotovitve glede dodatnega dogovora za oglaševanje v zvezi s popusti niso merodajne za presojo tega dela tožbe. Zmotne so ugotovitve v 56. in 57. točki obrazložitve, da dogovor glede popustov ni bil spremenjen od leta 2015. Ugotovitev vsebine dogovora in spremembe je pomembna zgolj v smislu namena tožeče stranke, da se je izogibala popustom in njenim doloznim ravnanjem v medsebojnem poslovanju.

Pritožba nadalje očita, da je sodišče nekritično sledilo izpovedbam prič tožeče stranke, čeprav so v nasprotju z listinami, ki jih je priložila sama tožeča stranka. Tožeča stranka je spremenila način izvajanja dogovora v letu 2017, ne vsebine (še vedno so se dogovarjali in obračunavali popusti, tako v letu 2016 kot v letu 2017). Tožeča stranka je bila dolžna sofinancirati marketing, zato je plačala 1 x znesek popustov družbi B. d.o.o.. Ker je želela prikazati višje stroške marketinga ni prikazala popustov na računih do pritožnika in posledično plačala 2x družbi B. d.o.o.. Dokler je plačevala 2x ni bila neupravičeno obogatena. V letu 2017 je tožeča stranka priznala družbi B. d.o.o. le stroške marketinga v višini 1 x popustov, čeprav je bil dogovor, da mora upoštevati 2 x popustov, če ne bo prikazovala popustov na računih. Tožeča stranka bi morala v letu 2017 upoštevati dani popust tudi na računih. Vse navedeno je razvidno iz listine A 36, ki potrjuje navedbe pritožnika, da je tožeča stranka samovoljno spremenila dogovor oziroma izvajanje le tega, saj je bil dogovor po vsebini enak. Tožeča stranka je bila tista, ki je v začetku izvajanja dogovora zahtevala, da se popusti obračunavajo na način, da se popust ne prikaže, nato pa plača družbi B. d.o.o. 2 x znesek, saj je tožeča, ki je uveljavljala subvencije, izkazovala dodatne stroške, kar je pritožnik trpel, ker druge možnosti ni imel, saj je bila tožeča stranka družbenik tožene stranke. Ker tožeča ni obračunavala popustov na računih je bila obogatena, saj je dobila plačilo v višini popustov, ki jih pritožniku ni upoštevala, niti jih ni plačala B. d.o.o.. Zmotna so pravna naziranja izpodbijane sodbe, da pritožnik zahteva plačilo iz naslova marketinških storitev. Prikrajšan je za neupoštevane popuste. Zato nima druge pravne podlage kot neupravičeno obogatitev na podlagi katere lahko zahteva vračilo preveč plačanih zneskov. Kot izhaja iz dokaznega postopka, se pritožnik nikoli ni odrekel dogovorjenim popustom in ni pristal na višjo ceno. Tudi iz ugotovitev izpodbijane sodbe izhaja, da so bili dogovorjeni popusti in v kakšni višini.

Pritožnik je dokazal višino popustov na predračunu in dogovorjeno ceno ter plačilo. Tožeča stranka je izdala predračun, zato je dokazno breme prevaljeno na stran tožeče stranke, da dokaže kakšna je bila dogovorjena cena in zakaj popustov ni upoštevala. Tožeča stranka je predložila tabelo A36, ki ne izkazuje, da je tudi v letu 2017 upoštevala 2 x popustov in se na ta način ekskulpirala, tega dokaznega bremena tožeča stranka ni zmogla. Dokaznega bremena torej ni zmogla tožeča stranka in ne pritožnik, zato moralo sodišče tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi ugoditi. V izpodbijani sodbi je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje in posledično zmotno uporabilo materialno pravo. Pritožba izpodbija tudi odločitev o stroških, saj je njegov uspeh 100% in temu primerno so višji tudi pravdni stroški. Izpodbija, da je potrebno od združitve zadev dalje uporabiti skupno vrednost spora iz tožbe in nasprotne tožbe, saj sta tako tožba kot nasprotna tožba samostojni in vsebinsko ločeni, le zaradi ekonomičnosti postopka in dokazovanja, se obravnavata skupaj. Odvetniška tarifa zgolj v 1. odstavku 7. člena določa zvišanje v primeru zastopanja več strank, če je dejanska in pravna podlaga ista, ne določa pa, da se različne tožbe seštevajo in se uporabi seštevek za vrednost. Tožba in nasprotna tožba ne temeljita na isti dejanski in pravni podlagi in ni podlage, da bi se vrednost spornega predmeta seštevala. Pri odmeri stroškov in v zvezi z vrednotenjem je bilo napačno uporabljeno materialno pravo v izpodbijani sodbi. Pritožniku gredo stroški posebej za postopek v zvezi s tožbo in v zvezi z nasprotno tožbo.

Pooblaščenec tožeče stranke (in tožene stranke) po nasprotni tožbi v pravočasnem odgovoru na pritožbo tožene stranke predlaga zavrnitev pritožbe in priglasil je pritožbene stroške.

Navaja, da je prvostopno sodišče pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo v navedenem delu sodbe, ko je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo zneska 45.879,34 EUR po bremepisu. Pritožbeni očitki niso utemeljeni. Pritožba pretežno ponavlja navedbe in pravna tolmačenja iz predhodno vloženih pripravljalni vlog. Ne drži, da je poslovanje med pravdnima strankama ves čas potekalo na enak način. V zvezi s kritjem stroškov za promocijske, prodajne in marketinške dejavnosti je v letu 2015 prišlo do spremembe predhodnega sodelovanja na način, da je s 1.1.2016 znesek popustov, prikazanih na računih (enkraten znesek, kaj drugega ni bilo dogovorjeno), tožeča stranka namesto kot predhodno toženi stranki začela plačevati družbi G. Ltd., povezani s toženo stranko in ji za leto 2016 in 2017 plačala skupno 84.675,00 EUR (57. točka obrazložitve). Do kasnejših sprememb dogovora za leto 2017 na način, da bi se začel z navedenim letom plačevati dvakratni popust prikazanega na predračunih, enkratnik toženi in enkratnik G. Ltd., ni prišlo. Računi, ki jih je v spis vložila tožena stranka so bili res brez popusta izdani, vendar ne v nasprotju z dogovorom med pravdnima strankama. Razlog za izdajo računov brez popusta je bil v izrecnem dogovoru z dne 26.3.2015, da bo tožeča stranka od leta 2016 dalje (tudi v 2017) del sredstev v enaki višini kot je prikazana na predračunu v obliki popusta, namenjen za marketinške storitve, namesto toženi stranki plačevala G. Ltd. Vse do izstavitve predračuna si tožena stranka tega ni pridržala terjati nazaj. Tožeča stranka pa je sporni bremepis zavrnila. Dogovora o tem, da bi morala tožeča stranka v letu 2017 toženi stranki priznavati dvakratno razliko med popustom, prikazanim na predračunih in zneski po računih brez popusta, enkratni znesek plačevati družbi G. Ltd., enkratni znesek pa toženi stranki, tožena stranka ni dokazala, kar je sodišče pravilno ugotovilo od 54. do 57. točke obrazložitve. Glede podatkov iz priloge A36, jih pritožba vzame iz konteksta in je slediti obrazložitvi sodbe v 57. točki obrazložitve, kjer je sodišče analiziralo navedene podatke. Pritožbene navedbe, da je E. E. izkoristil svoj položaj pri toženi stranki zaradi česar tožena stranka ni opazila, da so prejeti računi izdani v višji višini kot dogovorjeno, so pritožbena novota, ki tudi ni izkazana in ni dopustna (337. člen ZPP). Glede dokaznega bremena je (55. točka obrazložitve) prvostopno sodišče pravilno ugotovilo, da je dokazno breme glede obstoja dogovora, da bi tožeča stranka morala toženi stranki plačevati razliko med na predračunu prikazanimi cenami s popusti in cenami po računih, izdanih brez popusta in da bi obstajal dogovor o povračilu popusta v višini dvakratnega popusta, na toženi stranki, ki tega dokaznega bremena ni zmogla. Pravilno je tudi stališče, da obstoj pogodbene podlage izključuje uporabo zatrjevane neupravičene obogatitve.

Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da se niti tožeča, niti tožena stranka nista pritožili zoper I. in II. točko izreka izpodbijane sodbe in je sodba sodišča prve stopnje v navedenih delih pravnomočna. Predmet pritožbenega preizkusa so po pritožbi tožeče stranke (in tožene stranke po nasprotni tožbi) III., IV. in VI. točka izreka izpodbijane sodbe, po pritožbi tožene stranke (in tožeče stranke po nasprotni tožbi) pa V. in VI. točka izreka izpodbijane sodbe (350./I člen ZPP).

Pritožbeno sodišče ne povzema dejanskega stanja in dejanskih ugotovitev prvostopnega sodišča na tem mestu, ker so razvidne iz sodbe sodišča prve stopnje, se pa opredeljuje do bistvenih pritožbenih navedb.

Pritožba tožene stranke (in tožeče stranke po nasprotni tožbi) delno ni utemeljena.

Prvostopno sodišče je v V. točki izreka zavrnilo nasprotno tožbo tožene stranke (pritožnika) v višini 45.879,34 EUR, ki se nanaša na zahtevek po izdanem bremepisu, s katerim tožena stranka zahteva vračilo preveč plačanih sredstev po osmih navedenih računih, ker tožeča stranka ni upoštevala v predračunih navedenega popusta in tako po navedbi tožene stranke prejela plačilo v navedeni višini brez pravne podlage (190. člen OZ). Zavrnitev tega dela zahtevka je prvostopno sodišče obrazložilo v 52. do 57. točki obrazložitve in z razlogi ter ugotovljenimi relevantnimi dejstvi prvostopnega sodišča soglaša tudi pritožbeno sodišče. Prvostopno sodišče je v tem delu tudi pravilno uporabilo materialno pravo in ni storilo očitanih bistvenih kršitev (po 339. členu ZPP), ki bi vplivale na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

Nerelevantne za odločitev so pritožbene navedbe, da je prvostopno sodišče spregledalo način poslovanja med pravdnima strankama, ki naj bi potekal na način, da je tožeča stranka glede na povpraševanje pritožnika izdala predračun, ki ga je pritožnik potrdil, sledila je dejanska dobava vina. Pritožnica namreč ne pojasni zakaj naj bi bile gornje navedbe sploh relevantne za odločitev v navedeni zadevi. Dobava vina in plačilo spornih, v bremepisu izpostavljenih računov, ki jih je tožena stranka plačala, za pritožbo ni sporno. Za pritožbo je sporna cena, ki jo je tožeča stranka zaračunala v računih in jih je tožena stranka plačala za dobavljena vina, ker tožeča stranka neupravičeno ni upoštevala dogovorjenega popusta na predračunih po pritožbenih navedbah. Da je navedeno dejstvo med pravdnima strankama sporno je pravilno ugotovilo tudi prvostopno sodišče, ko je v 52. točki obrazložitve ugotovilo, da je glede na navedbe pravdnih strank med strankama sporna cena, oziroma ali je tožeča stranka blago, ki ga je dobavila po Pogodbi zaračunala v skladu z dogovorom, oziroma dogovorjeno ceno, ker na osmih izpostavljenih računih ni bil upoštevan predhodno dogovorjen popust iz priloženih predračunov.

Pritožba pa nima prav, da je zgolj tako znižano ceno (po predračunih), imela tožeča stranka pravico zaračunati z računi, kar je prvostopno sodišče prepričljivo in pravilno pojasnilo v 55., 56. in 57. točki obrazložitve. Ugotovilo je, da je med pravdnima strankama obstajal dogovor, po katerem sta se pravdni stranki že v letu 2015 dogovorili, da bodo na predračunih tožeče stranke za leto 2016 navedeni popusti predstavljali delne prispevke tožeče stranke v marketinško dejavnost in se bodo plačevali družbi G. Ltd, povezani s toženo stranko, po računih, ki jih bo ta družba izdala tožeči stranki. Dogovor v zvezi s popusti oz. prispevki je bil sklenjen 26.3.2015. Dogovorjeno je bilo, da bo tožeča stranka del sredstev po izdanih računih (v višini, ki je bila prikazana na predračunu v obliki popusta) namenila za marketinško dejavnost družbi G. Ltd. Tožena stranka ni dokazala, da bi se dogovor med strankama v naslednjih letih oziroma za leto 2017 spremenil. Prav tako tudi ne, da bi bil dosežen dogovor, da se družbi G. Ltd. nakazuje dvakratni znesek dogovorjenih popustov. Tožeča stranka je na podlagi navedenega dogovora namesto, da bi v izdanih računih obračunala dogovorjen popust (iz predračunov), le tega v navedenih zneskih plačevala družbi G. Ltd, po predhodno z njene strani izdanih računih, za marketinške aktivnosti in s tem izpolnila svojo dogovorjeno obveznost iz sklenjenega dogovora. Popusti so bili med strankama dogovorjeni in usklajeni. Predračuni, ki jih je v spis predložila tožena stranka res vsebujejo popuste, ki jih računi ne, vendar je izdaja takšnih računov v skladu z opisanim medsebojnim dogovorom pravdnih strank in ne predstavlja samovoljnega ravnanja tožeče stranke in tudi ne prikrajšanja oziroma neupravičene obogatitve tožeče stranke. Zato se pokažejo pritožbene navedbe, da je imela tožeča stranka pravico zaračunati zgolj ceno kot je bila določena na predračunih za neutemeljene.

Pritožbene navedbe, da tožena stranka ni takoj opazila, da računi niso pravilno obračunani, ker je račune potrjeval E. E., (zaposlen pri tožeči stranki), ki je izkoristil svoj položaj na škodo pritožnika in so bili računi v zmoti plačani, so pritožbene novote (337. člen ZPP), za katere pritožba ne pojasni zakaj jih ni mogla pravočasno navajati pred sodiščem prve stopnje in so kot takšne pritožbeno neupoštevne. So pa tudi neutemeljene, saj se je tožena stranka (oziroma njen prokurist C. C. ki je bil hkrati tudi direktor družbe G. Ltd.) strinjala, da se znesek popustov plačuje družbi G. Ltd. za marketinške dejavnosti, namesto obračuna popustov na računih (57. točka obrazložitve).

Pritožba ima sicer prav, da stranka lahko vedno zahteva manj kot ji pripada, oziroma kot izkazujejo listine. Prav tako, da so v predračunih izkazani popusti in nižja cena, ki v računih niso bili obračunani, vendar je bilo temu tako, zaradi medsebojnih dogovorov in vzpostavljene prakse med pravdnima stranka, kot že zgoraj pojasnjeno in so tovrstne pritožbene navedbe neutemeljene. Prvostopno sodišče je v 54. točki obrazložitve res dokazno ocenilo predložene listine (račune in predračune) glede na navedbe tožene stranke v zvezi z višino prikrajšanja in ugotovilo, da se navedbe tožene stranke in predloženi listinski dokazi ne ujemajo v celoti. Vendar na podlagi navedene dokazne ocene ni ugotovilo, da vtoževana terjatev ne obstoji, kot zmotno in zavajajoče navaja pritožba. Tožbeni zahtevek (po bremepisu) je zavrnilo, ker je tožeča stranka izdala račune v skladu z medsebojnim dogovorom (kot že pojasnjeno), kar pomeni, da neupravičene obogatitve (190. člen OZ) ni.

16.Ne držijo nadaljnje pritožbene navedbe, da ugotovitev zgoraj navedenega medsebojnega dogovora iz leta 2015 za oglaševanje (oziroma marketinške storitve) ter v zvezi s tem dogovorjenimi popusti med strankama, niso merodajni za presojo tega zahtevka. Ravno nasprotno. Obstoj medsebojnega dogovora in vzpostavljena praksa med pravdnima strankama, kot že pojasnjeno zgoraj, pomeni, da neupravičene obogatitve ni. Podrobno se je o tem izreklo prvostopno sodišče v točkah 55. do 57. obrazložitve in k temu ni kaj dodati.

17.Pritožba povsem pavšalno očita, da je sodišče nekritično sledilo izpovedbam prič tožeče stranke in ne pojasni konkretno katera izpovedba je v nasprotju s katerimi listinami. Prav tako je pavšalen in nejasen pritožbeni očitek, da je tožeča stranka spremenila način izvajanja dogovora v letu 2017 in ne vsebine. Da je tožeča stranka bila v skladu z dogovorom iz leta 2015 dolžna sofinancirati marketinške storitve in je plačevala 1 x znesek popustov G. Ltd, je ugotovilo tudi prvostopno sodišče. Pritožba prihaja sama s sabo v nasprotje, ko najprej navaja, da je tožeča stranka bila v skladu z dogovorom iz leta 2015 dolžna sofinancirati in je plačevala 1x znesek popustov G. Ltd, nato pa, bi v letu 2017 tožeča stranka ob izkazanem 1 x popustu za stroške marketinga družbi G. Ltd., morala upoštevati dvakratnik popustov, če teh (popustov) ni prikazovala na računih. Ne samo, da so tovrstne pritožbene navedbe same s sabo v nasprotju, so tudi neutemeljene. Saj tožena stranka ni dokazala, da bi se medsebojni dogovor iz leta 2015, v letu 2017 spremenil, oziroma, da bi se začel izvajati drugače, kar je prvostopno sodišče prepričljivo in argumentirano pojasnilo v 56. in 57. točki obrazložitve. Z ugotovitvami prvostopnega sodišča soglaša tudi pritožbeno sodišče. Ne držijo pritožbene navedbe, da bi tožeča stranka v letu 2017 samovoljno, enostransko spremenila izvajanje dogovora iz leta 2015, niti, da bi morala v letu 2017 plačevati 2 x znesek popustov, če le teh ni upoštevala na računih. Tožena stranka se je namreč strinjala in sodelovala pri izvrševanju dogovora iz 2015, da se dogovorjen popust plača družbi G. Ltd. za marketinške dejavnosti, namesto, da se obračuna toženi stranki na računih. Na podlagi listinske dokumentacije v spisu (glej opombo 3 in 57. točko obrazložitve prvostopnega sodišča) je prvostopno sodišče ugotovilo, da se dogovor v letu 2017 ni spremenil, niti se ni izvajal na drugačen način. Poleg tega so bili vsi popusti med pravdnima strankama dogovorjeni in usklajeni, kar prav tako kaže, da do spremembe dogovora ni prišlo. To potrjujejo tudi izdani računi družbe G. Ltd, ki jih je izstavljala tožeči stranki v dogovorjeni višini tudi v letu 2017. Dogovor med strankama se torej v letu 2017 ni spremenil. Pritožbeno zavzemanje, da priložena tabela A36, ki jo je sicer predložila tožeča stranka in bi po pritožbenih navedbah naj izkazovala obračunavanje 2 x popusta in s tem potrdila navedbe pritožnika, da je tožeča stranka samovoljno spremenila dogovor oziroma izvajanje le tega, niso utemeljene. Že iz same listine, ki jo sicer dokazno ocenilo prvostopno sodišče v 57. točki obrazložitve, je razvidno, da so med strankama bili vsi popusti dogovorjeni in usklajeni. Kar pa pomeni, da navedena listina ne potrjuje navedb pritožnika o samovoljnem ravnanju tožeče stranke, oziroma spremenjenem dogovoru v letu 2017. Prvostopno sodišče je pravilno ugotovilo v 57. točki obrazložitve, da tabela (A36) izkazuje usklajevanje zneskov, ki so približno enaki višini kot je zatrjevala tožeča stranka (višina popusta naj bi bila enaka višini prispevka tožeče stranke za stroške marketinške dejavnosti). Poleg tega tožena stranka, ob predložitvi navedene tabele v dokazne namene in pojasnil tožeče stranke, le tem ni nasprotovala in že zato s pritožbenimi navedbami ne more uspeti, saj jih ni pravočasno uveljavljala pred sodiščem prve stopnje in gre za neke vrste pritožbene novote (337. člen ZPP). Ne glede na navedeno, pa so tovrstne pritožbene navedbe tudi neutemeljene, saj so bili vsi popusti med strankama dogovorjeni in usklajeni, kar potrjuje ravno tabela A36 in kar je ugotovilo tudi prvostopno sodišče v 57. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Navedena tabela torej nikakor ne izkazuje, da bi do spremembe dogovora v letu 2017 prišlo, oziroma, da bi tožeča stranka samovoljno spremenila dogovor oziroma izvajanje le tega.

18.Nerelevantne so pritožbene navedbe o tem kdo je predlagal takšen dogovor, saj sta z dogovorom soglašali obe pravdni stranki, ki sta ga tudi izvajali, kot je pravilno ugotovilo prvostopno sodišče. Nobene neupravičene obogatitve ni bilo. Nerelevantne za odločitev, so pritožbene navedbe glede uveljavljanja subvencij, saj na odločitev o utemeljenosti vrnitve dela plačanih računov (v višini na predračunu obračunanih popustov) ne vplivajo. Popusti so bili med strankama dogovorjeni in usklajeni, kot je že bilo pojasnjeno. Neutemeljene in neizkazane so pritožbene navedbe o samovoljnem ravnanju tožeče stranke, kar vse je že bilo pojasnjeno in obrazloženo. Pritožba zavaja z navedbami o zmotnem pravnem naziranju prvostopnega sodišča, da pritožnik ne zahteva plačilo iz naslova marketinških storitev, saj kaj takšnega iz obrazložitve izpodbijane sodbe ne izhaja. Prvostopno sodišče je zahtevek presojalo po 190. člen OZ, ter na podlagi navedb pravdnih strank presojalo ali je med strankama obstajal zatrjevan dogovor iz leta 2015, na podlagi katerega je tožeča stranka del sredstev po izdanih računih (v višini dogovorjenih popustov na predračunih) plačala za marketinško dejavnost družbi G. Ltd.. Ker je sodišče obstoj takšnega dogovora ugotovilo, ravnanje tožeče stranke v zvezi z izdanimi računi (brez upoštevanega popusta) ni bilo samovoljno, ampak v skladu z medsebojnim dogovorom in vzpostavljeno prakso med pravdnima strankama, je tožbeni zahtevek tožene stranke na podlagi 190. člena OZ utemeljeno zavrnilo. Tožena stranka tudi ne more zahtevati vrnitev navedenega zneska na podlagi 191. člena OZ. Drugačne pritožbene navedbe niso utemeljene. Kot neutemeljene se tako pokažejo nadaljnje pritožbene navedbe, da pritožnik ni pristal na višje cene, da se ni odpovedal zahtevku za vračilo preveč plačanih zneskov, kar vse je že bilo pojasnjeno.

19.Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je prvostopno sodišče napačno uporabilo določbe glede dokaznega bremena, da je tožeča stranka tista, ki ni zmogla dokaznega bremena, s čimer pritožnica uveljavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, ki pa se prvostopnemu sodišču ni pripetila. Pritožnica namreč izhaja iz pritožbi lastne dokazne ocene priloge A36, ki naj bi po navedbah pritožbe dokazovala, da je bila tožeča stranka dolžna v letu 2017 plačati 2 x popust, kar pa ne drži, kot je že bilo pojasnjeno. Prvostopno sodišče je namreč pravila o dokaznem bremenu pravilno uporabilo in upoštevalo, da je dokazno breme glede dokazovanja prikrajšanja in utemeljenosti izdanega bremepisa na toženi stranki (7. in 212. člen ZPP), ta pa dokaznega bremena, da bi se zatrjevan dogovor med pravdnima strankama v letu 2017 spremenil, kakor tudi, da bi tožeča stranka morala plačevati za marketing 2x vrednost popusta, kar je tožeča stranka zanikala, ni zmogla. Očitana kršitev se sodišču prve stopnje ni pripetila, pravilno je uporabilo procesna določila 7. in 212. člena ZPP in so drugačne pritožbene navedbe neutemeljene. Pravilno in popolno je ugotovilo tudi dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

20.Pritožbeno sodišče je opravilo še preizkus izpodbijane sodbe v tem delu glede pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). V postopku na prvi stopnji po uradni dolžnosti upoštevanih postopkovnih kršitev v tem delu sodbe pritožbeno sodišče ni našlo. Ob ugotovljenih dejstvih, ki so razvidna iz izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje materialno pravo pravilno uporabilo. Skladno z navedenim je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke delno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v V. točki izreka (353. člen ZPP).

21.Pritožba tožeče stranke in delno pritožba tožene stranke (glede stroškov) je utemeljena.

22.Prvostopno sodišče je v prvi točki izreka sodbe delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke za plačilo dobavljenega, a neplačanega vina po vtoževanih računih in presodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki zakonske zamudne obresti v višini 256,98 EUR zaradi zamude pri plačilu vtoževanih računov. Odločitev prvostopnega sodišča je v tem delu pravnomočna.

23.Pritožba utemeljeno opozarja, da je tožena stranka tista, ki vtoževanih računov ni plačala pravočasno, v pogodbeno dogovorjenih rokih, temveč z zamudo, kar je nenazadnje ugotovilo tudi prvostopno sodišče samo (v prvi točki izreka), s čimer je nedvomno kršila določila sklenjene Pogodbe št. ... z dne 28.5.2013 (z aneksi) in sicer plačilne pogoje za plačilo blaga po Pogodbi (4. člen Pogodbe). Kasneje izvedeno plačilo z asignacijo

24.Pritožba utemeljeno opozarja tudi na kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v tem delu, saj se prvostopno sodišče ni izjavilo oziroma ni ugotavljalo ali je tožena stranka pogodbi zvesta stranka, čeprav je tožeča stranka ves čas zatrjevala in dokazovala, da je ravno tožena stranka prva kršila pogodbo in da to ni bila. Ob tem pritožba izpostavlja, da so bila vsa nadaljnja ravnanja tožeče stranke v zvezi z zadržanjem izdobave naročil, (in druga ravnanja) usmerjena v preprečitev protipravnega ravnanja tožene stranke, ki je kršila določila 4. člena Pogodbe o plačilih v pogodbeno dogovorjenih rokih in v nadaljevanju (decembra 2017) še določbe o delnem avansnem plačilu naročenega vina, grožnje, da že dobavljenega vina tožeči stranki ne bo plačala, ipd. O vsem tem se prvostopno sodišče ni izjavilo, čeprav gre za pravno relevantna dejstva, kar pritožba utemeljeno izpostavlja. Prav tako pritožba z vidika materialnega prava v zvezi z razlago pogodbenih določb o pogodbeni kazni, pravilno opozarja, da se prvostopno sodišče ni izjavilo, zakaj je glede na besedilo pogodbe in aneksov štelo, da tožena stranka lahko zahteva več pogodbenih kazni, kar iz besedila pogodbe in aneksov, po pritožbenih navedbah, ne izhaja. Tudi o tem se prvostopno sodišče v okviru razlage določil pogodbe in aneksov kot materialno pravne podlage za presojo tožbenega zahtevka (po nasprotni tožbi) o pogodbeni kazni, ni izreklo, pa bi se moralo. Pritožba utemeljeno opozarja, da se prvostopno sodišče ni izjavilo o navedbah tožeče stranke, da je zaradi dogovora z dne 26.3.2015, po katerem tožena stranka kritja stroškov prodajne, promocijske in marketinške dejavnosti, ni več nosila sama, ampak jih je delno plačevala tožeča stranka družbi G. Ltd, dogovorjena pogodbena kazen postala nesmiselna in nepotrebna. Niti ni pojasnilo, ali navedeni dogovor morebiti vpliva na znižanje pogodbene kazni. Pritožbi obeh pravdnih strank opozarjata tudi na napačno odmero stroškov pravdnega postopka.

25.Že z zgoraj opisanim ravnanjem je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistvene kršitve iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, za katere se domneva, da vplivajo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera, ko zaradi očitanih absolutno bistvenih kršitev (pojasnjeno v 23. in 24. točki obrazložitve tega sklepa) sodbe ne more preizkusiti, je na podlagi 354. člena ZPP izpodbijano sodbo v III., IV. in VI. točki izreka razveljavilo in zadevo vrnilo prvostopnemu sodišču v novo sojenje. Izostalih, nejasnih in nasprotujočih si razlogov v prvostopni sodbi, pritožbeno sodišče ne more samo sanirati na način, da bi namesto sodišča prve stopnje samo ponovilo celoten dokazni postopek, odpravilo očitane procesne kršitve in nato še samo odločilo v zadevi. Še zlasti ne, ker očitane formalne pomanjkljivosti vplivajo na presojo vseh nadaljnjih ugovorov tožeče stranke (o sočasni izpolnitvi pogodbene obveznosti, ogroženosti) in na presojo zahtevka o pogodbeni kazni ter morebitnega znižanja le te. Ob tem bo moralo prvostopno sodišče upoštevati tudi materialnopravni vidik razlage pogodbenih določil o pogodbeni kazni, na katerega opozarja pritožba, ali je tožena stranka upravičena terjati več ali eno pogodbeno kazen glede na (razlago) besedila pogodbe in aneksov in presoditi oziroma se izjaviti o navedbah tožeče stranke, da je zaradi dogovora z dne 26.3.2015, dogovorjena pogodbena kazen postala nesmiselna in nepotrebna ter v primeru ugoditve pojasniti, če navedeni dogovor morebiti vpliva na znižanje pogodbene kazni. S takšnim ravnanjem bi bilo na pritožbeni stopnji sojenja vsekakor prekomerno poseženo v pravico strank do pritožbe oziroma do učinkovitega pravnega sredstva (25. člen Ustave RS). Na kar je nenazadnje opozorila že sama tožeča stranka v pritožbi. Ker se po tožbi z dne 18.12.2017 (takrat je bil vložen predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine) zadeva razveljavlja prvič, takšna odločitev ne pomeni pretiranega posega v pravico strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

26.Prvostopno sodišče bo moralo v novem sojenju izdati sodbo, ki ne bo obremenjena z očitanimi bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka (glej 23. in 24. točko obrazložitve). Moralo bo ponoviti celoten dokazni postopek in ponovno odločiti v razveljavljenem delu, o ugovorih tožeče stranke glede sočasne izpolnitve in ugovora ogroženosti, kakor tudi o pogodbeni kazni, morebitnem znižanju le te ter posledično tudi stroških postopka. Ob tem se bo moralo izjasniti tudi z materialno pravnega vidika razlage pogodbenih določil o pogodbeni kazni, ali je tožena stranka upravičena terjati več ali eno pogodbeno kazen glede na (razlago) besedila pogodbe in aneksov, se izjaviti o pritožbenih očitkih¹⁰ , da je zaradi dogovora z dne 26.3.2015, dogovorjena pogodbena kazen postala nesmiselna in nepotrebna ter ali navedeni dogovor morebiti vpliva na znižanje pogodbene kazni. Izdelati bo moralo skrbno, vestno, celovito (analitično sintetično) in vsebinsko prepričljivo dokazno oceno izvedenih dokazov (v skladu z 8. členom ZPP) in pravilno ter popolno ugotoviti dejansko stanje, nato pa pravilno uporabiti materialno pravo.

27.Skladno z navedenim je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi tožeče stranke in delno pritožbi tožene stranke (glede stroškov) in odločilo kot izhaja iz izreka tega sklepa. Odločitev o stroških je posledično razveljavilo, ker v tem trenutku o stroških še ni mogoče odločiti.

28.Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP in se pridrži za končno odločbo.

-------------------------------

1Tč. I. pripravljalne vloge tožeče stranke z dne 15.6.2020.

2Pritožba pomotoma navaja datum 26.4.2015, gre za očitno pisno pomoto, ne pritožbeno novoto.

3Sodelovanje tožene stranke pri izvrševanju dogovora izhaja iz elektronskega sporočila H. H. zaposlene pri toženi stranki z dne 5.8.2016 (v prilogi A34) in elektronskega sporočila C. C., E. E. z dne 13.7.2017 (priloga A 35) v času od 20.8.2017 do 22.8.2017, priložene tabele A36, iz katere izhaja, da sta se stranki ves čas dogovarjali glede višine popustov za dobavljeno blago in te prilagajali višini izdanih računov (za marketinške dejavnosti). Izpostavljena elektronska komunikacije dokazuje, da spremembe za leto 1017 niso bile dogovorjene. Tudi družba G. Ltd, je račune za marketinške storitve tožeči stranki izstavljala v dogovorjeni višini tudi za leto 2017 (A50). Navedeno kaže, da se dogovor med strankama v letu 2017 ni spremenil.

4Pritožbeno sodišče ugotovitev prvostopnega sodišča iz 55. do 57. točke obrazložitve izpodbijane sodbe na tem mestu ne povzema, ker so razvidna iz prvostopne sodbe.

518. in 19. točka obrazložitve izpodbijane sodbe.

6Iz sodbe prvostopnega sodišča je le pri odločanju o pogodbeni kazni mogoče razbrati, da je toženo stranko štelo za pogodbi zvesto stranko, vendar razlogov o tem sodba nima.

7Podanih v drugem odstavku na 9. strani odgovora na nasprotno tožbo z dne 30.10.2019 ter drugem in četrtem odstavku na 7. strani pripravljalne vloge tožeče stranke z dne 29.12.2021.

8Podanih v drugem odstavku na 9. strani odgovora na nasprotno tožbo z dne 30.10.2019 ter drugem in četrtem odstavku na 7. strani pripravljalne vloge tožeče stranke z dne 29.12.2021.

9Podobno tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije v zadevi III Ips 4/2013 z dne 17.9.2013.

10Podanih v drugem odstavku na 9. strani odgovora na nasprotno tožbo z dne 30.10.2019 ter drugem in četrtem odstavku na 7. strani pripravljalne vloge tožeče stranke z dne 29.12.2021.

Zveza:

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 101, 102, 190, 247, 248, 252

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.