Jedro

Davčni organ lahko pomembna dejstva ugotovi tako, da pridobiva podatke od oseb, ki kaj vedo o zadevi, vendar ne na način, da bi bile zaslišane kot priča v postopku. Tako morajo fizične osebe na zahtevo davčnega organa dati podatke in dokumentacijo, s katerimi razpolagajo, če imajo ti podatki ali dokumentacija vpliv na njihovo davčno obveznost ali davčno izvršbo oziroma davčno obveznost drugih zavezancev za davek ali na davčno izvršbo obveznosti pri teh zavezancih za davek.

V zvezi s tožbenim ugovorom, da je bilo kaznivo dejanje davčne zatajitve s sprejemom KZ-1B dekriminirano in da zato s hišno preiskavo pridobljeni dokazi ne morejo biti veljavni, sodišče meni, da je bila hišna preiskava v trenutku, ko je bila izvedena, opravljena skladno s takrat veljavnimi predpisi. O upravičenosti davčnega organa, da skladno z določbami ZDavP-2 in ZDS-1 v postopku odmere davčne obveznosti uporabi listine, odstopljene od drugega državnega organa, pa ni dvoma. Morebitna kršitev v postopku odstopanja listin lahko predstavlja le kršitev pravil kazenskega procesnega zakona, kar pa ni predmet odločanja davčnih organov in na zakonitost odločb, izdanih v davčnih postopkih, ne more vplivati. Drugačno stališče bi pomenilo legalizacijo skrivanja davčno relevantnih listin in onemogočalo izvedbo postopkov v pristojnosti davčnih organov. Ekskluzijo dokazov določa le ZKP. Sodišče še dodaja, da je stranka v upravnem postopku, drugače kot v kazenskem postopku, tudi če je ta naperjen v njeno škodo, dolžna govoriti resnico.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Davčna uprava Republike Slovenije, Davčni urad Kranj (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z odločbo št. DT 0610-44/2008-101 (0703-07) z dne 31. 3. 2010 tožniku odmeril davek od dohodkov iz premoženja, in sicer premalo plačano akontacijo dohodnine za obdobje od 1. 1. 2007 do 31. 12. 2007 v višini 5.310,00 EUR in za obdobje od 1. 1. 2008 do 31. 10. 2008 v znesku 7.425,00 EUR, oboje s pripadajočimi obrestmi po medbančni obrestni meri, obračunanimi od poteka roka za plačilo do dneva izdaje odločbe.

Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe, je bilo po tem, ko je bil pri tožniku opravljen davčni inšpekcijski nadzor pravilnosti in pravočasnosti obračunavanja ter plačevanja davka od dohodkov iz premoženja za obdobji od 1. 1. 2007 do 31. 12. 2007 in od 1. 1. 2008 do 31. 10. 2008 ugotovljeno, da se je tožnik ukvarjal z oddajanjem sob v najem v stavbi na naslovu ..., ki jo je imel od 1. 1. 2007 do 24. 1. 2008 delno (le stanovanjski del), od 24. 1. 2008 pa v celoti v najemu od najemodajalca B. Tekom postopka je davčni organ opravil ogled stavbe, v kateri se v spodnjih prostorih nahaja tudi gostinski lokal, in pridobil podatke od različnih oseb, v dveh hišnih preiskavah pa je bila tudi zasežena obsežna dokumentacija. Pridobljeni podatki so potrjevali domnevo, da je tožnik za koriščenje sob oziroma postelj v teh sobah prejemal najemnino, česar davčnemu organu ni prijavil. O ugotovitvah je bil dne 28. 11. 2008 sestavljen zapisnik, na katerega je tožnik vložil pripombe. Dne 30. 10. 2009 je bil izdan še dodatni zapisnik. Po tem, ko je bila tožniku poslana kopija dokumentacije, na kateri temeljijo ugotovitve, je tožnik vložil še dodatne pripombe. Prvostopenjski organ je v odločbi z dne 31. 3. 2010 obširno povzel potek celotnega poteka postopka, vključno s tožnikovimi pripombami in odgovori nanje, nato pa je povzel vse ugotovitve postopka (stran 19 do 22 izpodbijane odločbe). Ker prvostopenjski organ od tožnika ni uspel pridobiti nobenih podatkov gleda objekta na naslovu ..., je davčno osnovo določil na podlagi v postopku pridobljenih podatkov in tožniku odmeril in naložil v plačilo dodatno akontacija dohodnine od dohodkov iz premoženja.

Tožnik se z odločitvijo prvostopenjskega organ ni strinjal in je vložil pritožbo, ki jo je Ministrstvo za finance (v nadaljevanju drugostopenjski organ) z odločbo št. DT-499-06-10/2010 z dne 26. 4. 2012 zavrnilo. Drugostopenjski organ v obrazložitvi svoje odločbe najprej ugotavlja, da tožnik v pritožbi pretežno ugovarja zaradi kršenja pravic v zvezi s sodelovanjem v postopku, in dodaja, da se po pregledu dogajanja, dokumentiranega z listinsko dokumentacijo, presoji pritožbenih navedb in pregledom dokazov, v celoti strinja z obrazložitvijo prvostopenjske odločbe. V njej je podrobno in pravilno pojasnjeno dogajanje v zvezi z vodenjem postopka in opredelitev dokazov v smislu ugotavljanja dejanskega stanja ter posledično pravilne materialno pravne odmere davka. Dodatno še pojasni, da načelo zaslišanja stranke pomeni pravico stranke, da se seznani z vsemi dejstvi in okoliščinami, ki so pomembne za odločbo, in se o njih izjavi. Stranka mora pravico, da se izjavi o vseh pravno pomembnih dejstvih, izkoristiti pravočasno, in sicer v rokih, ki jih za posamezna dejanja v postopku določi uradna oseba, ali pa v zakonitih rokih, če so za kakšno dejanje določeni. Če stranka te pravice pravočasno ne izkoristi, jo izgubi. Tako, kot je pravica stranke, da v postopku sodeluje, je tudi njena pravica, da se sodelovanju v postopku odreče. Stranke k sodelovanju v postopku ni mogoče prisiliti. Če pa se stranka aktivnemu sodelovanju odreče, s tem nosi vsebinske posledice takega ravnanja. Če stranka za postopek ne pokaže aktivnega zanimanja in aktivnega sodelovanja, pa to ne pomeni, da je organ zagrešil bistveno kršitev pravil postopka, ker stranke v sodelovanje v postopku ni prisilil. Pravica sodelovanja stranke v postopku je pravica, določena v korist stranke in ne v korist organa. Ker torej organ nima pravice izsiliti podatkov od stranke, te v primeru strankinega nesodelovanja pridobi na druge načine. Po pridobitvi podatkov pa je dolžnost organa, da te predloži v pregled stranki, da se ta o njih izjavi.

Po oceni organa druge stopnje je bila tožniku v postopku v celoti zagotovljena možnost sodelovanja. Glede na spisno dokumentacijo pa ugotavlja, da je bilo mogoče zaznati namensko izogibanje tožnika pri sodelovanju. Prvostopenjski organ je namreč tožnika večkrat vabil k sodelovanju, dvakrat tudi na sklepni razgovor ob zaključku inšpekcijskega postopka. Z vsemi dokaznimi sredstvi in ugotovitvami glede dejanskega stanja je bil tožnik seznanjen, saj so mu bili vročeni zapisniki, na katere je podal pisne pripombe. Ko je davčni organ (po vseh opravičilih in izogibanjih tožnika) ugotovil, da do osebnega stika s tožnikom sploh ne bo prišlo, mu je posredoval celo kopije posameznih dokaznih listin (npr. izjave stanovalcev o tem, kako in koliko so plačevali za bivanje na naslovu ...). V zvezi s pripombami tožnika se je prvostopenjski organ tudi vedno izjasnil. Sodelovanje stranke se v postopku enakovredno zagotovi tudi tako, da se ji omogoči, da na ugotovitve in dokaze ugovarja pisno. Te možnosti pa se je poslužil tudi tožnik, ki je sicer odklanjal kakršenkoli osebni stik z organom prve stopnje.

Drugostopenjski organ meni, da si tožnik zmotno razlaga pojem procesne sposobnosti. Sklicuje se na 46. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in dodaja, da je organ prve stopnje pri vodenju postopka izhajal iz predpostavke, da je tožnik popolnoma poslovno sposobna oseba, ki v postopku lahko sama opravlja dejanja, saj ni bil obveščen o kakršnih koli zadržkih v zvezi s poslovno oziroma procesno sposobnostjo stranke. Glede tožnikovih navedb o sposobnosti dojemanja postopka navaja, da je po tem, ko je bil tožnik po predložitvi dela izvedenskega mnenja pozvan, naj imenuje pooblaščenca oziroma sporoči ime svojega zakonitega zastopnika, tožnik v dopisu z dne 20. 3. 2009 sam sporočil, da je poslovno popolnoma sposoben, zato zakonitega zastopnika ne potrebuje. V skladu z navedenim je organ prve stopnje poskrbel, da je tožnik v postopku sodeloval kot procesno sposobna oseba. Obširno še pojasni, da morebitne telesne omejitve stranke glede neposrednega opravljanja postopkovnih dejanj ne prinašajo postopkovnih ovir, ampak zgolj zahtevajo prilagoditev vodenja postopka. Kolikor sodelovanje v postopku na ustaljen način onemogočajo telesne značilnosti oziroma pomanjkljivosti stranke, se postopek temu prilagodi. Pojasni potek dejanj in poudari, da se je prvostopenjski organ po tem, ko tožnik ni pokazal pripravljenosti za sodelovanje, kot skrajnega sredstva poslužil vodenja postopka pisno in je tožniku dokazna sredstva vročal neposredno, da se je z njimi seznanil, ugodil pa je tudi vsem zahtevam za podaljšanje rokov. S tem je bil postopek prilagojen posebnostim tožnika tako glede kraja kot tudi glede časa, saj je bila tožniku dana možnost, da sam izbere primeren trenutek za opravljanje dejanj. Dodaja, da pa se v postopkih tudi od strank pričakuje odgovorno ravnanje in skrb za njihove lastne pravice. Glede izvedenskega mnenja prim. dr. C.C., ki je bilo v celoti priloženo šele pritožbi, navaja, da je bilo izdelano za potrebe ugotavljanja sposobnosti udeleževati se kazensko preiskovalnega postopka in kot tako ne opravičuje tožnika glede njegove odsotnosti oziroma nezmožnosti sodelovanja v davčnem postopku, saj nezmožnost sodelovanja v postopku ni splošno ugotovljena. Drugostopenjski organ meni, da si tožnik zmotno razlaga 76. člen Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), kar tudi pojasni.

Glede ugovora, da odločitev temelji na seznamu oseb, prijavljenih na naslovu ... (ta seznam je davčni organ pridobil na MNZ), poudari, da policija ne vodi časa odjave in da se stanovalci tega niso posluževali. Tožnik pa je imel možnost predložiti svoj seznam oseb, ki so bivale na navedenem naslovu, saj je bil k temu s sklepom z dne 2. 9. 2008 tudi pozvan, a tega ni storil. Tudi pritožbene navedbe tožnika niso konkretne in ostajajo na pavšalni ravni. Prav tako tožnik le pavšalno nasprotuje ugotovitvam glede števila sob in postelj in ne predloži podatkov o zmožnosti nastanitve objekta na omenjenem naslovu in na enak način tudi zatrjuje obstoj samostanske skupnosti na tem naslovu. Iz podatkov postopka izhaja, da tožnik ni vodil samostanske skupnosti, v kateri stanovalcem za prebivanje ne bi bilo potrebno plačati najemnine. To dokazujejo celo dokazi, pridobljeni od tožnika samega v času izvedbe hišne preiskave dne 25. 2. 2009. Pa tudi priče so potrdile, da so za sobo plačevale najemnino. Kolikor bi bivanje dejansko potekalo po principu samostanske skupnosti, ne bi bilo potrebno sklepati najemnih pogodb, s tem pa tudi ni skladna dolžnost plačevanja najemnine.

Glede navedb v zvezi z neposrednim zaslišanjem prič ugotavlja, da tega na tak način zaradi (prej opisanega) odklanjanja tožnika za fizično sodelovanje v postopku in neimenovanja pooblaščenca, ni bilo mogoče izvesti. Tožnik tudi prihaja v nasprotje s svojimi navedbami, ko na eni strani zahteva, da se vodenje postopka prilagodi njegovim telesnim in bolezenskim omejitvam, nato pa po drugi strani ugovarja zaradi kršitve, ker postopek ni bil voden na ustaljen način. Meni, da so bile tožnikove pravice v zadostni meri zavarovane s tem, da so mu bile izjave posredovane v vednost in da se je o njih lahko izjavil. Tožniku še pojasni, da je davčni organ glede na 5. člen ZDavP-2 dolžan ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za sprejem zakonite in pravilne odločitve, s čimer se uresničuje načelo materialne resnice v davčnih postopkih. Na podlagi zbranih podatkov in glede na pravila dokazne ocene meni, da je bilo dejansko stanje v zadevi pravilno ugotovljeno, posledično pa je pravilna tudi odločitev.

Tožnik se z odločitvijo ne strinja in odločbo izpodbija s tožbo iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Najprej meni, da je bil postopek voden proti tožniku v času, ko ni imel poslovne sposobnosti, kar obširno pojasnjuje in navaja svoje poglede na potek postopka. Nadalje navaja, da je bilo dejansko stanje ugotovljeno na podlagi nezakonitih (glede pogojev ali same izvedbe) dokaznih virov. Podatki so bili pridobljeni na podlagi zaslišanj različnih tujcev, ki naj bi se občasno nahajali na naslovu ..., ter na podlagi dokumentacije, zasežene v hišni preiskavi dne 25. 2. 2009, nekaj podatkov pa je bilo pridobljeno tudi z zaslišanjem tožnikove žene. Prvostopenjski organ je opravil razgovore s stanovalci, ki so bili večinoma tujci, ki ne znajo slovenščine in bi morali biti zaslišani po tolmaču in zato tako postopanje ni pravilno in zakonito in gre za kršitev 186. člena, 76. člena in 74. člena ZUP. Meni še, da je nezakonit tudi dopis UE Kranj s seznamom tujcev na naslovu ..., saj tožnik ni dal nobenega soglasja za prijavo. Glede razgovora s tožnikovo soprogo poudari, da bi ta morala biti opozorjena na to, da proti tožniku ni dolžna pričati in navaja 183. člen ZUP. V tem primeru pa ni niti razvidno, da bi bil o zaslišanju tožnikove žene sestavljen zapisnik. Kršitev teh določb je bistveno vplivala na pravilnost odločbe, saj ni mogoče ugotoviti pravilnega dejanskega stanja.

Dodaja še, da je bila na naslovu stalnega prebivališča tožnika s strani policije izvedena hišna preiskava zaradi suma storitve kaznivega dejanja davčne zatajitve, v kateri je bila zasežena tudi dokumentacija v zvezi z oddajanjem sob na naslovu ... (ta dokumentacija je na strani 3 izpodbijane odločbe našteta). Navedeno kaznivo dejanje pa je bilo s Kazenskim zakonikom (KZ-1B) v večji meri dekriminirano in posledično tožnik ni storil nobenega kaznivega dejanja. Navaja 214. člen Zakona o kazenskem postopku ter meni, da se hišna preiskava ne more opraviti za ravnanje, ki ni kaznivo dejanje, in dokazi, pridobljeni v njej, ne morejo biti veljavni. Prvostopenjski organ svoje odločitve ne bi smel opreti na dokumentacijo, zaseženo v hišni preiskavi.

Dodaja še, da postopek sploh ni bil kontradiktoren, saj tožnik ni mogel sodelovati pri izvajanju dokazov in se izjaviti o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe in gre zato za absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka po 3. točki 2. odstavka 237. člena ZUP. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo. Priglaša tudi stroške postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz obeh odločb in sodišču predlaga zavrnitev tožbe.

Sodišče je v zadevi odločalo brez glavne obravnave, ker pravno relevantna dejstva, pomembna za odločitev v zadevi, med strankama niso sporna (prvi odstavek 59. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in skladna z določbami predpisov, na katere se sklicuje. Sodišče se strinja z razlogi za odločitev, kot jih je navedel prvostopenjski organ, in z razlogi, ki jih je v zvezi s pritožbenimi ugovori obsežno navedel drugostopenjski organ, ter se nanje, da ne bi prišlo do ponavljanja, tudi sklicuje na podlagi pooblastila iz drugega odstavka 71. člena ZUS-1. V zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja: V obravnavanem primeru tožnik ugotovitvam, da so v objektu na naslovu ..., ki je bil v času pregleda v njegovi posesti, bivali stanovalci, in sicer zlasti tujci, ne oporeka. Tožnik pa, enako kot že v pritožbi, tudi v tožbi obširno zatrjuje, da je v davčno inšpekcijskem postopku prišlo do bistvenih kršitev pravil postopka, in sicer predvsem zato, ker mu kot zavezancu ni bila dana možnost, da bi se udeleževal postopka in da so zaslišanja potekala izven ustne obravnave, v nasprotju z določili ZUP. Sodišče glede tega pritrjuje podrobnim navedbam drugostopenjskega organa in še dodaja, da iz predloženih upravnih spisov in navedb tožeče in tožene stranke kot nesporno izhaja, da je prvostopenjski organ v obravnavanem primeru tožnika večkrat povabil, da se osebno zglasi na narok in se tudi sam preko uradne osebe zglasil na naslovu tožnika, vendar se ta na pozive oziroma vabila, kljub ugoditvi predlogom za predlagano preložitev prvotno razpisanega naroka, ni odzival. Posledično temu je prvostopenjski organ tožniku, prav zaradi zagotovitve seznanjenosti s postopkom in vsemi ugotovitvami, poslal tudi vse za odločitev relevantne dokumente. Tožeči stranki je torej bilo pred izdajo v tem upravnem sporu izpodbijane odločbe v celoti omogočeno sodelovanje v postopku. Sodišče glede na ugovore tožnika še pripominja, da gre pri tem za pravico stranke in ne za njeno obveznost. Oziroma povedano drugače, pravica udeleževati se postopka je pravica, ki jo stranka ima, ne pomeni pa, da bi jo tudi morala izkoristiti. Dejstvo, da tožnik možnosti (neposrednega) sodelovanja v postopku, ki so mu bile ponujene, ni izkoristil, pa na zakonitost odločitve ne more vplivati.

Glede tožnikovih ugovorov v zvezi z zaslišanjem prič sodišče poudarja, da lahko davčni organ pomembna dejstva ugotovi tako, da pridobiva podatke od oseb, ki kaj vedo o zadevi, vendar ne na način, da bi bile zaslišane kot priča v postopku (41. člen ZDavP-2). Tudi v tem primeru je prvostopenjski organ na več načinov pridobival podatke, ki pa so bili nato vsi posredovani tudi tožniku, da se o njih izjasni. V davčnem postopku je organ skladno z določili ZDavP-2, zlasti na podlagi 39. in 41. člena po uradni dolžnosti pooblaščen za zbiranje podatkov v zvezi s predmetom inšpekcijskega postopka, saj mora ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za sprejem pravilne in zakonite odločbe (5. člen ZDavP-2). Tako morajo, skladno z 41. členom ZDavP-2 fizične osebe na zahtevo davčnega organa dati podatke in dokumentacijo, s katerimi razpolagajo, če imajo ti podatki ali dokumentacija vpliv na njihovo davčno obveznost ali davčno izvršbo oziroma davčno obveznost drugih zavezancev za davek ali na davčno izvršbo obveznosti pri teh zavezancih za davek. Glede ugovora v zvezi z zaslišanjem soproge tožnika sodišče pripominja, da soproga ni bila zaslišana kot priča, temveč je podala izjavo v smislu prej navedenega pridobivanja podatkov v inšpekcijskem postopku. Poleg tega pa odločitev prvostopenjskega organ ne temelji zgolj na omenjeni izjavi, temveč je rezultat celotnega izvedenega postopka.

O tožbenem ugovoru, da je bilo kaznivo dejanje davčne zatajitve s sprejemom Kazenskega zakonika (KZ-1B) dekriminirano in zato dokazi, pridobljeni s hišno preiskavo, ne morejo biti veljavni, sodišče meni, da je bila hišna preiskava v trenutku, ko je bila izvedena, opravljena skladno s takrat veljavnimi predpisi (KZ-1B je pričel veljati šele v maju 2012) in temu tožnik niti ne nasprotuje. O upravičenosti davčnega organa, da skladno z določbami ZDavP-2 in Zakona o davčni službi v postopku odmere davčne obveznosti uporabi listine, odstopljene od drugega državnega organa, pa sodišče ne dvomi. Morebitna kršitev v postopku odstopanja listin lahko po presoji sodišča predstavlja le kršitev pravil kazenskega procesnega zakona, kar pa ni predmet odločanja davčnih organov in na zakonitost odločb, izdanih v davčnih postopkih, ne more vplivati. Drugačno stališče bi namreč pomenilo legalizacijo skrivanja davčno relevantnih listin in bi onemogočalo izvedbo postopkov v pristojnosti davčnih organov (enako tudi sodba tega sodišča št. U 2154/2002 z dne 13. 11. 2003). Ekskluzijo dokazov določa le ZKP kot eno od sredstev, ki omogoča pošten in zakonit kazenski postopek in vzpostavitev enakosti orožij obeh strani v kazenskem postopku, ki preprečuje uporabo nezakonito pridobljenih dokazov v kazenskem postopku. Sicer pa sodišče še dodaja, da je stranka v upravnem postopku, drugače kot v kazenskem postopku, tudi če je ta naperjen v njeno škodo, dolžna govoriti resnico (11. člen ZUP).

Glede na vse navedeno sodišče ugotavlja, da je bilo dejansko stanje ob izdaji odločbe pravilno ugotovljeno, da je izpodbijana odločba pravilna in skladna z določbami predpisov, na katere se sklicuje, kršitev zakona, na katere pazi po uradni dolžnosti, pa sodišče ni našlo. Zato je tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških temelji na 25. členu ZUS-1.