Jedro

Sodišče se pridružuje stališču tožene stranke, da tožnik ni izkazal obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev, zaradi katerih kot prosilec v dublinskem postopku ne bi mogel biti vrnjen v Republiko Hrvaško. Njegova izjava na zaslišanju, da se v Republiko Hrvaško ne želi vrniti, ne zadošča za utemeljen zaključek, da bodo pristojni hrvaški organi po predaji z njim ravnali nečloveško ali poniževalno. Okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ, sta definirani z njegovimi trditvami, tožnik pa ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem razlogov, ki bi lahko preprečili njegovo predajo Republiki Hrvaški.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

_Izpodbijani sklep_

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi devetega odstavka 49. člena v zvezi s četrto alinejo 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito, saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril v Uredbi Dublin III1 za to odgovorna država članica. Predaja se bo izvršila najkasneje v šestih mesecih od 30. 8. 2023, oziroma najkasneje v šestih mesecih od končne odločitve o morebitni pritožbi ali ponovnem pregledu, če v skladu s členom 27(3) Uredbe Dublin III obstaja odložilni učinek.

2. Iz uvodnih pojasnil tožene stranke je razvidno, da so bili tožniku ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito dne 7. 8. 2023 odvzeti prstni odtisi in poslani v centralno evidenco Eurodac2, iz katere izhaja, da ga je 31. 7. 2023 vanjo kot prosilca vnesla Republika Hrvaška. Zato je tej državi v skladu s točko (b) člena 18(1) Uredbe Dublin III dne 21. 8. 2023 posredovala zahtevek za sprejem tožnika in od nje 4. 9. 2022 prejela odgovor, da sprejema odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito.

3. Tožnika je seznanila s potekom dublinskega postopka in z njim 27. 9. 2023 opravila osebni razgovor, ki ga je povzela na 2. in 3. strani izpodbijanega sklepa. Obrazložila je, da se bo predaja izvedla v okviru t.i. dublinskega postopka, ki ni policijski postopek, temveč je del postopka mednarodne zaščite. V tem postopku mu bodo kot prosilcu zagotovljene določene pravice, med drugim tudi pravica do tolmačenja.

4. Tožena stranka je izpostavila, da je pri ugotavljanju ali obstajajo sistemske pomanjkljivosti bistveno to, kakšno je bilo ravnanje hrvaških oblasti s prosilcem po tem, ko že ima status prosilca za mednarodno zaščito. Ugotovila je, da so njegove izjave o grobem, nasilnem in rasističnem ravnanju hrvaške policije pavšalne, nanašajo pa se na čas, ko še ni zaprosil za mednarodno zaščito in ga je policija obravnavala kot tujca, ki je nezakonito prišel v Republiko Hrvaško. Ko je izrazil namero za azil, slabih izkušenj s hrvaškimi organi ni imel več, kljub temu pa je samovoljno odšel proti Republiki Sloveniji. Na postopek mednarodne zaščite torej ni počakal, čeprav je to možnost imel. Razen s policijo ni imel nobenega stika s hrvaškimi uradnimi organi. Ker ni našla utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo kot prosilec v Republiki Hrvaški deležen nečloveškega ali poniževalnega ravnanja oziroma, da bo tam soočen s sistemskimi pomanjkljivostmi v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, je izdala izpodbijani sklep.

_Bistvene tožnikove trditve_

5. Tožnik zanika, da bi v Republiki Hrvaški zaprosil za mednarodno zaščito. Navaja, da so hrvaški policisti brez uradnega tolmača za jezik, ki ga razume, od njega pridobili osebne podatke, mu odvzeli prstne odtise in jih vnesli v centralno evidenco Eurodac. Meni, da se vnos prstnih odtisov v to evidenco ne bi smel šteti kot avtomatična prošnja za mednarodno zaščito, v zvezi s tem gre za sistemsko napako in kršitev pravic tistih, ki v Republiki Hrvaški niso nameravali podati prošnje za mednarodno zaščito. Dodaja, da tam z njim niso opravili razgovora, niso ga poučili o postopku in o tem, da države pred obravnavo zadeve ne sme zapustiti.

6. Navaja tudi, da v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu člena 4 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina). Po končanem postopku so mu hrvaški policisti odredili, da mora najkasneje v roku 24 ur brez avtobusa ali vlaka prispeti v Zagreb in ga opozorili, da bodo vrnili nazaj v Bosno in Hercegovino (v nadaljevanju BiH), če ga bodo ponovno prijeli. Bil je prestrašen, bal se je hrvaških policistov, ki so do njega bili nasilni in grobi, pretepli so ga že ob vstopu v državo. Zaradi strahu pred hrvaško policijo in drugih uradnih oseb ter zamude odrejenega 24-urnega roka, je pot iz Zagreba nadaljeval v Slovenijo, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito.

_Bistvene navedbe tožene stranke_

7. V odgovoru na tožbo tožena stranka kot neutemeljen zavrača ugovor, da tožnik v Republiki Hrvaški ni zaprosil za mednarodno zaščito. Tega na osebnem razgovoru ni izjavil, poleg tega pa je iz centralne baze Eurodac razvidno, da ga je hrvaška policija vanjo vnesla kot prosilca za mednarodno zaščito. Zaradi tega statusa je imel tožnik na Hrvaškem več pravic, kot bi jih imel, če bi ga obravnavali kot tujca.

8. Nadalje izpostavlja poročilo AIDA (Country Report: Dublin Croatia)3, posodobljeno junija 2023, iz katerega izhaja, da prosilci, ki so predani Republiki Hrvaški iz drugih držav članic Evropske unije niso v ničemer ovirani pri dostopu do postopka za priznanje mednarodne zaščite. Na letališču jih sprejme uradna oseba hrvaškega ministrstva za notranje zadeve, pri resnejših primerih in, ko je to potrebno, pa je prisoten tudi psiholog. Prosilci za mednarodno zaščito so nato nameščeni v sprejemni center, kjer so zdravstveno pregledani, preverijo pa se tudi njihove morebitne duševne težave. Glede na navedeno je po mnenju tožene stranke jasno, da bo imel tožnik v primeru predaje v Republiki Hrvaški neoviran dostop do postopka za priznanje mednarodne zaščite. Pojasnjuje, da lahko prosilci, ki so to državo zapustili pred koncem postopka in je bil njihov postopek za pridobitev mednarodne zaščite ustavljen, ob vrnitvi v Republiko Hrvaško ponovno vložijo namero za vložitev prošnje.

_Presoja sodišča_

9. V dokaznem postopku je sodišče pregledalo listine spisa, ki se nanašajo na zadevo, jih v soglasju s strankama štelo za prebrane in s tem povezanih listin ni posebej naštevalo. Zaslišalo je tožnika.

10. Na podlagi smiselne uporabe določbe drugega odstavka 291. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), je sodišče dne 10. 11. 2023 glavno obravnavo zaključilo, izdajo odločbe pa pridržalo do izteka 24-urnega roka4 za tožnikovo predložitev sklepa, ki mu ga je izdala hrvaška policija. Tožena stranka se je izjavi v zvezi s tem sklepom odpovedala.

11. Tožba ni utemeljena.

12. Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Sodišče se zato sklicuje na njegove razloge (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja naslednje.

13. V obravnavani zadevi je bilo na podlagi Uredbe Dublin III odločeno, da Republika Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je za to odgovorna država članica. V členu 3(1) te uredbe je določeno, da države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, vloženo na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju, prošnjo pa obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III.

14. Tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito bo obravnavala ena država članica. Tožena stranka je upoštevaje (b) točko člena 18(1) Uredbe Dublin III5 ugotovila, da je za to odgovorna Republika Hrvaška, tožnik pa temu nasprotuje.

15. V tožbi je zanikal, da bi v Republiki Hrvaški zaprosil za mednarodno zaščito, vendar pa nato zaslišan na glavni obravnavi izpovedal, da je prvič za mednarodno zaščito zaprosil na Hrvaškem in da je tam podpisal nek papir. Da je tožnik Republiko Hrvaško zaprosil za mednarodno zaščito, izhaja tudi iz potrdila hrvaškega ministrstva za notranje zadeve z dne 31. 7. 2023, ki ga je sodišču predložil 13. 11. 2023. 16. Ni sporno, da je hrvaška policija tožniku odvzela prstne odtise. Ko gre za ugotavljanje obveznosti države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje, da ponovno prevzame ali sprejme prosilca, se v postopku določanja odgovorne države članice, ki poteka v državi članici, v kateri je bila prošnja vložena, kot neposredni dokaz šteje pozitivni rezultat, ki ga posreduje centralna baza Eurodac po primerjavi prstnih odtisov prosilca s prstnimi odtisi, odvzetimi v skladu s členom 9 uredbe "Eurodac" (prva alineja 1. točke II. točke Priloge II Uredbe Komisije (ES) št. 1560/2003 z dne 2. septembra 20036). To pomeni, da se kot formalni dokaz, ki določa odgovornost v skladu z Uredbo Dublin III, šteje tudi pozitivni rezultat iz centralne baze Eurodac, če to ni ovrženo z dokazom o nasprotnem (točka (i) točke (a) tretjega odstavka člena 22 Uredbe Dublin III). V obravnavani zadevi je iz podatkov centralne baze Eurodac razvidno, da je tožnik pri omembi Republike Hrvaške opredeljen s sklicno številko (case ID) "1". To pomeni, da so mu bili prstni odtisi v tej državi vzeti kot prosilcu za mednarodno zaščito.

17. Glede na ugotovljeno ni relevanten tožbeni ugovor, da se vnos tožnikovih prstnih odtisov v to evidenco ne bi smel šteti kot avtomatična prošnja za mednarodno zaščito, in da gre za sistemsko napako in kršitev pravic tistih, ki v Republiki Hrvaški niso nameravali podati prošnje za mednarodno zaščito. Sodišče pritrjuje toženi stranki, da je bila hrvaška policija tožnikove prstne odtise dolžna odvzeti nemudoma po prijetju, saj jo k temu zavezuje prvi odstavek 14. člena Uredbe (EU) št. 603/20137, glede na to, da je tožnik tam zaprosil za mednarodno zaščito, pa ga je v centralni bazi Eurodac tudi pravilno opredelila s sklicno številko (case ID) "1".

18. Republika Hrvaška je svojo odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje dne 4. 9. 2023 že potrdila, zato je vzpostavljen položaj iz točke (b) člena 18 (1) člena Uredbe Dublin III, v katerem je Hrvaška kot odgovorna država članica dolžna sprejeti tožnika — prosilca (saj je vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Sloveniji), po sprejemu pa je to prošnjo na podlagi prvega pododstavka drugega odstavka istega člena dolžna tudi obravnavati.8

19. S tem bi bile v primeru predaje po Uredbi Dublin III spoštovane tožnikove procesne garancije glede dostopa do azilnega postopka. Vendar pa tožnik izpodbija tudi pravilnost stališča, da za predajo Hrvaški ni ovir v smislu drugega pododstavka člena 3(2) Uredbe Dublin III. Ta določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev (v nadaljevanju sistemske pomanjkljivosti), ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine9, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej proučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno.

20. Ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici je torej domneva, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv,10 ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje11. Države članice so namreč zavezane k spoštovanju temeljnih pravic prosilcev za mednarodno zaščito, zato prosilca ne smejo predati odgovorni državi članici, če ni mogoče, da ne bi vedele, da sistematične pomanjkljivosti sistema azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev za azil v tej državi članici pomenijo utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil prosilec izpostavljen resnični nevarnosti, da se bo z njim nečloveško ali ponižujoče ravnalo v smislu 4. člena Listine.12

21. Domneva, da vse države članice spoštujejo temeljne oziroma človekove pravice, je izpodbojna, zato je v takih primerih pristojni organ dolžan presoditi obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v drugi državi članici; če te nevarnosti ne more izključiti, pa mora od druge države članice pridobiti posebna zagotovila, da do kršitve pravice ne bi prišlo. Tako SEU kot Vrhovno sodišče sta že sprejela stališče, da se mora pristojni organ pri presoji nevarnosti opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o razmerah v drugi državi članici, ki dokazujejo dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ti podatki lahko izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe ESČP, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov.13

22. Ob upoštevanju zgornjih izhodišč je v obravnavani zadevi sporna dokazna ocena tožnikovih izjav na osebnem razgovoru o tem, da ga je ob vstopu v Republiko Hrvaško ena oseba pretepla. Tožnik je na razgovoru menil, da je bila ta oseba policist. Po prijetju naj bi bila hrvaška policija do njih groba, nasilna in nečloveška, zadržala naj bi jih 24 ur. Po zaključenem policijskem postopku naj bi jih odpeljali do hrvaške meje z BiH in Srbijo, ter jim dejali, da morajo priti v Zagreb v 24-urah, pri tem pa ne smejo uporabiti javnih prevoznih sredstev. Tožnik naj bi se zato skrivaj vkrcal na avtobus do Zagreba in tja prispel po 30-ih urah, odkar so ga hrvaški policisti izpustili. Ker se je zaradi prekoračitve 24-urnega roka bal javiti v azilnem domu v Zagrebu, je nadaljeval pot z vlakom proti Sloveniji.

23. Po presoji sodišča je bila dokazna ocena teh tožnikovih izjav pravilna in popolna. Glede tega, da naj bi ga po prehodu bosansko-hrvaške meje pretepla ena oseba (domnevno policist), je tožnik v upravnem postopku podal le skopo izjavo, ki je ni obrazložil. Zaslišan na glavni obravnavi jo je nato brez pojasnila spremenil. Sprva je dejal, da ga je več ljudi preteplo v kraju Slunj na Hrvaškem, dejal je, da je bil v skupini sedmih ljudi, ki da jo je preteplo več policistov. Zatem je povedal, da je ena oseba pretepla vseh sedem ljudi iz njegove skupine, nato pa naj bi jih odpeljali na policijsko postajo. Sodišče tega dela nekonsistentne posplošene izjave ni moglo sprejeti, saj jo je tožnik večkrat nepojasnjeno spreminjal. Po oceni sodišča je zelo malo verjetno, da bi ena oseba pretepla skupino sedmih ljudi.

24. Če bi se zatrjevano ravnanje hrvaške policije dejansko pripetilo, bi bilo brez dvoma neprimerno in za tožnika neprijetno. Vendar pa bi bila tudi v tem primeru bistvena izpoved tožnika, da je do tega prišlo takoj potem, ko ga je po prečkanju državne meje prijela policija; torej še preden so bili pripeljani na policijsko postajo. Tožbene trditve v zvezi z neprimernim ravnanjem hrvaške policije se torej ne nanašajo na postopek mednarodne zaščite ali postopek sprejema, temveč na predhodni policijski postopek.

25. Sodišče je zgoraj že ugotovilo, da je tožnik v upravnem in sodnem postopku podajal neverodostojne in nekonsistentne izjave, ki jih je večkrat brez pojasnila spreminjal. Zato njegovih navedb o tem, da v Republiki Hrvaški ni bil deležen informacij o postopku in o tem, da države pred obravnavo prošnje ne sme zapustiti, ni moglo šteti kot utemeljenih. Ni sporno, da je bil tožnik v Republiki Hrvaški zelo kratek čas. Po svojih besedah na osebnem razgovoru je bil na policijski postaji 24 ur, ko pa ga je policija izpustila, se je takoj odpravil proti Zagrebu in naprej proti Sloveniji. Iz podatkov centralne baze Eurodac je razvidno, da je dal prstne odtise na Hrvaškem 31. 7. 2023 ob 16.12 uri, glede na podatke policijske depeše pa naj bi ga istega dne ob 22.56 uri že prijela slovenska policija. Glede na to ne morejo držati njegove izjave, da je od hrvaško-bosansko-srbske tromeje do Zagreba potoval 24 oziroma 30 ur. Tožena stranka je v izpodbijanem sklepu pravilno ugotovila, da tožnik na postopek mednarodne zaščite v Republiki Hrvaškem ni počakal, temveč se je po končanem policijskem postopku takoj odpravil naprej proti Sloveniji. Po presoji sodišča ni realno, da bi lahko hrvaški pristojni organi s tožnikom v tako kratkem času opravili osebni razgovor. V Republiki Sloveniji sta od tožnikovega prijetja (31. 7.) do osebnega razgovora (27.9.) minila skoraj dva meseca.

26. Sodišče tožniku tudi ne verjame, da so mu hrvaški policisti po zaključenem policijskem postopku prepovedali uporabiti javni potniški promet in mu odredili, da mora priti v Zagreb v roku 24 ur ter da smo mu zagrozili, da ga bodo, če ga ponovno primejo, vrnili v BiH. Sodišče ugotavlja, da je tožnik izjave v zvezi s tem brez pojasnila večkrat spremenil, zato jih more šteti kot verodostojnih. Sprva je na osebnem razgovoru dejal, da se je na državni tromeji skrivoma vkrcal na avtobus in se z njim odpeljal v Zagreb. Tja naj bi prispel po 30-urah, vendar se zaradi strahu pred hrvaško policijo ni javil v tamkajšnji azilni dom, temveč se je z vlakom raje odpeljal proti Sloveniji. Zaslišan na glavni obravnavi je povedal drugače; iz neznanega kraja ob državni tromeji naj bi se proti Zagrebu odpravil peš, hodil naj bi ob železniških tirih skozi gozd. Pot naj bi trajala skoraj 24 ur (in ne 30 ur). Ko je bil zaslišan opozorjen, se njegove izjave na zaslišanju razlikujejo od tistih na osebnem razgovoru, je dejal, da je tolmač za arabski jezik na osebnem razgovoru govoril s sirskim naglasom, on pa govori z maroškim naglasom, zato ga tolmač najbrž ni dobro razumel. Sodišče te neprepričljive obrazložitve ni sprejelo; iz zapisnika o osebnem razgovoru je namreč razvidno, da je bil ta tožniku prebran, vendar nanj ni imel nobenih pripomb. Tudi v tožbi ni navedel ničesar o tem, da ni razumel tolmača na osebnem razgovoru.

27. V nadaljevanju zaslišanja je tožnik dejal, da mu nihče ni prepovedal, da od državne tromeje do Zagreba ne sme uporabiti javnega potniškega prometa, da pa naj bi to pisalo v sklepu, ki naj bi mu ga vročili na hrvaški policiji. Pojasnil je, da je ta sklep v hrvaškem jeziku, prevedel ga je pomočjo aplikacije Google translate. Ta sklep naj bi mu tudi nalagal, da mora v Zagreb priti v 24 - ih urah. Na glavni obravnavi se je zavezal, da ga bo sodišču po elektronski poti predložil v roku 24-ih ur. Tožnik dne 13. 11. 2023 sodišču ni predložil omenjenega sklepa, temveč le potrdilo hrvaškega ministrstva za notranje zadeve z dne 31. 7. 2023, da je v Republiki Hrvaški zaprosil za mednarodno zaščito, zato mu je bilo naloženo, da naj se najkasneje do 23.59 ure na dan 1. 8. 2023 prijavi v azilni dom v Zagrebu. Navedeno potrdilo tožniku ni prepovedovalo uporabe javnih prevoznih sredstev.

28. Glede ugotovljeno se sodišče pridružuje stališču tožene stranke, da tožnik ni izkazal obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev, zaradi katerih kot prosilec v dublinskem postopku ne bi mogel biti vrnjen v Republiko Hrvaško. Njegova izjava na zaslišanju, da se v Republiko Hrvaško ne želi vrniti, ne zadošča za utemeljen zaključek, da bodo pristojni hrvaški organi po predaji z njim ravnali nečloveško ali poniževalno. Okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ, sta definirani z njegovimi trditvami, tožnik pa ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem razlogov, ki bi lahko preprečili njegovo predajo Republiki Hrvaški.

29. Iz izpodbijanega sklepa pravilno izhaja, da tožnika ob predaji Republiki Hrvaški ne bo obravnavala hrvaška policija, temveč hrvaški organi, ki so pristojni za reševanje prošenj za mednarodno zaščito. V dublinskem postopku bo imel zagotovljene različne pravice, med drugim tudi pravico do tolmačenja. Tožnik namreč v tožbi tudi navaja, da v policijskem postopku na Hrvaškem tolmač ni bil prisoten in da zato tam postopka ni razumel. 30. Ni sporno, da tožnik vsaj na osnovni ravni razume angleški jezik. V ta jezik mu je bila prevedena vsebina registracijskega lista v upravnem postopku, saj je s podpisom potrdil, da ga razume. Na osebnem razgovoru je povedal, da zna malo angleško, in da je zato osnove pogovora na hrvaški policijski postaji razumel, osnovno znanje angleščine pa je potrdil tudi na glavni obravnavi. Prav tako ni nepomembno, da ima tožnik srednjo izobrazbo in da se je vpisal v prvi letnik fakultete (prim. zapisnik o glavni obravnavi). Glede na te podatke sodišče sklepa, da mu je njegovo znanje angleškega jezika omogočalo zadovoljivo komunikacijo s policijo. Ni namreč sporno, da je tožnik s hrvaško policijo v omenjenem jeziku lahko komuniciral vsaj v takšnem obsegu, da ji je posredoval svoje osebne podatke, in da jo je razumel, da mora pot nadaljevati v Zagreb14. Pravilno je stališče tožene stranke, da je pomembno, da tožnik razume jezik, v katerem postopek teče, ni pa nujno, da teče v njegovem maternem jeziku (prim. tudi drugi odstavek 14. člena hrvaškega Zakona o mednarodni in začasni zaščiti15). Za potrebe ustnega policijskega postopka je po tudi po oceni sodišča zadoščalo tožnikovo znanje angleškega jezika, zato ni mogoče šteti, da mu je bil postopek na hrvaški policijski postaji nerazumljiv.

31. Po ugotovitvi, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega sklepa pravilen, in da je izpodbijan sklep pravilen in zakonit, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

1 Uredba EU št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev) (v nadaljevanju Uredba Dublin III). 2 Na podlagi Uredbe (EU) št. 603/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi sistema Eurodac za primerjavo prstnih odtisov zaradi učinkovite uporabe Uredbe (EU) št. 604/2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, in o zahtevah za primerjavo s podatki iz sistema Eurodac, ki jih vložijo organi kazenskega pregona držav članic in Europol za namene kazenskega pregona, ter o spremembi Uredbe (EU) št. 1077/2011 o ustanovitvi Evropske agencije za operativno upravljanje obsežnih informacijskih sistemov s področja svobode, varnosti in pravice (prenovitev) (v nadaljevanju Uredba (EU) št. 603/2013). 3 AIDA - Country Report: Dublin Croatia, 2022 update -june 2023https://asvlumineurope.orq/wp-content/uploads/2023/06/AIDA-HR-2022-Update.pdf 4 Glede na to, da je bil 10. 11. 2023 petek, je sodišče štelo, da je omenjeni 24-urni rok potekel v ponedeljek 13. 11. 2023. 5 Ta določa, da je odgovorna država članica po tej uredbi zavezana, da pod pogoji iz členov 21, 22 in 29 sprejme prosilca, ki je vložil prošnjo v drugi državi članici. 6 UL. L 222, 5. 9. 2003, str. 3. 7 V skladu s to določbo uredbe vsaka država članica nemudoma odvzame prstne odtise vseh prstov vsakemu državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki je dopolnila vsaj 14 let, ki so jo pristojni nadzorni organi prijeli zaradi nezakonitega prehoda meje te države članice po kopnem, morju ali zraku, ko je prišla iz tretje države, in ki je niso poslali nazaj, ali ki ostaja fizično prisotna na ozemlju držav članic in ni priprta, zaprta ali pridržana celo obdobje med prijetjem in odstranitvijo na podlagi odločitve, da se jo pošlje nazaj. 8 Tako tudi Vrhovno sodišče v zadevi I Up 76/2023, ko se je v 10. točki obrazložitve v 5. opombi sklicevalo na sodbo SEU C-213/17 z dne 5. 7. 2018, X, ki je v zvezi z določbo drugega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III med drugim razložilo, da čeprav določa različne obveznosti v zvezi z obravnavo prošenj za mednarodno zaščito (glede na fazo zadevnega postopka za mednarodno zaščito), je namen vseh teh obveznosti zagotoviti nadaljevanje postopka za mednarodno zaščito, te obveznosti pa se nanašajo na natančnejšo opredelitev postopka, ki ga je treba zagotoviti osebi po njeni predaji drugi državi članici. 9 Glasi se: "Nihče ne sme biti podvržen mučenju ali ponižujočemu ravnanju in kaznovanju." 10 V tem smislu SEU v sodbi N.S. (združeni zadevi C-411/10 in C-493/10) z dne 21. 12. 2011 (85. točka). 11 C-411/10 (88. točka). 12 Prav tam, 94. točka. 13 Tako Vrhovno sodišče na primer v sodbi in sklepu I Up 81/2023 (11. točka obrazložitve). 14 Tožnik je tudi navedel, da mu je hrvaška policija (v angleškem jeziku) naložila, da mora priti v Zagreb v roku 24-ur, da na tej poti ne sme uporabiti javnih prevoznih sredstev in da ga lahko, če ga bo ponovno prijela, vrne v BiH. 15 Zakon o međunarodnoj i privremenoj zaštiti, pročišćeni tekst zakona NN 70/15, 127/17,33/23