Jedro

Dejansko stanje stvari ne daje podlage za zaključevanje, da bi tožnik z revizijo imel verjetne izglede za uspeh, saj že ni verjetnih izgledov za dovoljenost revizije, kot je to pravilno ocenil organ za BPP. Zadeva je tako po presoji sodišča očitno nerazumna, v takem primeru pa na podlagi prvega odstavka 24. člena ZBPP BPP ni mogoče dodeliti.

Presoja, da bi tožnik imel verjetne izglede za uspeh z revizijo zoper sodbo, ki je navedeni odločbi organa za BPP pritrdila, bi bila mogoča le, če bi bilo mogoče presoditi, da tožnikove v prošnji podane navedbe, ob upoštevanju vsebine zadeve, dajejo podlago za oceno, da bi bila revizija iz kakšnega od v drugem odstavku 83. člena ZUS-1 navedenih razlogov dovoljena (po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča je trditveno in dokazno breme glede obstoja razlogov za dovoljenost revizije na revidentu), in da je bilo v postopku upravnega spora zmotno uporabljeno materialno pravo in/ali zagrešene bistvene kršitve pravil postopka.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Organ za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju BPP) je z izpodbijano odločbo zavrnil prošnji tožnika za dodelitev BPP v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja - za vložitev revizij zoper sodbi tega sodišča I U 19/2012 z dne 24. 1. 2012 in I U 22/2012 z dne 24. 1. 2012. Organ v obrazložitvi odločbe navaja, da glede na drugi odstavek 12. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) tožnikovega finančnega položaja v postopku ni bilo treba ugotavljati, ker je tožnik po odločbi Centra za socialno delo Krško z dne 4. 10. 2011 upravičen do denarne socialne pomoči v obdobju od 1. 10. 2011 do 31. 3. 2012. Pri presoji izpolnjevanja pogoja iz prvega odstavka 24. člena ZBPP pa je ugotovil, da tožnik prosi za BPP za vložitev revizij zoper sodbi tega sodišča, s katerimi sta bili zavrnjeni njegovi tožbi zoper odločbi Okrožnega sodišča v Krškem Bpp 544/2011 in Bpp 423/2011, obe z dne 14. 11. 2011. Z odločbo Bpp 423/2011 je organ za BPP zavrnil tožnikovo prošnjo za BPP za zastopanje tožnika kot subsidiarnega tožilca v kazenskem postopku zoper višje sodnice A.A., B.B. in C.C. zaradi kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po drugem odstavku 261. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) in kršitve enakopravnosti po tretjem in prvem odstavku 141. člena KZ, ker ni bil izpolnjen pogoj iz 24. člena ZBPP, kar je organ utemeljil s sklicevanjem na sklep ODT o zavrženju ovadbe, v katerem je bilo ocenjeno, da ni podanih zakonskih znakov očitanih kaznivih dejanj. Tožbo zoper to odločbo je zavrnilo to sodišče s sodbo I U 19/2012 z dne 24. 1. 2012 ter odločitvi in razlogovanju organa za BPP pritrdilo. Z odločbo Bpp 544/2011 pa je organ za BPP zavrnil tožnikovo prošnjo za BPP za vložitev odškodninske tožbe zoper udeležence kazenskega postopka (tožilca, sodnice) v zadevi, ki se je pred Okrajnim sodiščem v Krškem vodila pod opr. št. K 130/2003, in v kateri je bil tožnik pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje ogrožanja javnega prometa z nevarnim dejanjem ali sredstvom po prvem odstavku 327. člena KZ ter za kaznivo dejanje uničenja in odstranitve znamenj, namenjenih za varnost zračnega prometa po 332. členu KZ. Prošnjo je organ za BPP zavrnil zaradi neizpolnjevanja pogoja iz 24. člena ZBPP. Tožbo zoper to odločbo je zavrnilo to sodišče s sodbo I U 22/2012 z dne 24. 1. 2012. Glede na pogoje za dovoljenost revizije in razloge za vložitev revizije, določene v Zakonu o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ter vsebino zahtev za revizijo, ki jih je hkrati z vlogama za BPP vložil tožnik, je organ za BPP presodil, da reviziji ne bi bili dovoljeni ter zadevi tako nimata verjetnega izgleda za uspeh v smislu prvega odstavka 24. člena ZBPP.

Tožnik v tožbi navaja, da sta odločitvi organa za BPP Okrožnega sodišča v Krškem za dodelitev BPP v pravdnem in kazenskem postopku nepravilni. Višje sodišče v Ljubljani ne bi moglo potrditi sodbe Okrajnega sodišča v Krškem K 130/2003 z dne 30. 11. 2006, kajti tožnik se je nahajal na kategorizirani javni poti, ki je javno dobro, ter je s te ovire mogel odstraniti. Zlorabljene so bile določbe 17. člena Zakona o kazenskem postopku, zaradi česar so podane kazenske ovadbe. Pravnomočna kazenska sodba še ne pomeni, da je kazenski postopek potekal zakonito. Tožnik uveljavlja škodo neposredno na podlagi Ustave RS, in sicer 26. člena. Vsa relevantna dejstva in temelj odškodninske odgovornosti se ugotavljajo v pravdnem postopku, tako da se dokaže protipravno ravnanje, tega pa tožniku ne bo težko dokazati. Z izpodbijano odločbo je organ za BPP neutemeljeno zavrnil njegovi prošnji. Tožnik predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in razlogih zanjo ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Z izpodbijano odločbo je organ za BPP zavrnil tožnikovi prošnji za dodelitev BPP za vložitev revizij zoper sodbi tega sodišča I U 19/2012 in I U 22/2012, obe z dne 24. 1. 2012, na podlagi zaključka, da zadevi nimata verjetnega izgleda za uspeh v smislu prvega odstavka 24. člena ZBPP.

Po 24. členu ZBPP se pri presoji dodelitve BPP kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev BPP, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati, in da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena (prvi odstavek). Šteje se, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost BPP za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih storitev, tudi če bi ji njen finančni položaj to omogočal, ali če je pričakovanje prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, ali če je pričakovanje ali zahteva osebe v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale (tretji odstavek).

Sodišče pritrjuje zaključku organa za BPP, da reviziji zoper sodbi I U 19/2012 in I U 22/2012, obe z dne 24. 1. 2012, nimata verjetnega izgleda za uspeh.

Sodišče je v sodbi I U 19/2012 pritrdilo odločitvi organa za BPP Okrožnega sodišča v Krškem v odločbi Bpp 423/2011, s katero je ta zavrnil tožnikovo prošnjo za dodelitev BPP v kazenski zadevi, v kateri je tožnik kot subsidiarni tožilec vložil obtožni predlog zoper višje sodnice zaradi kaznivih dejanj zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po drugem odstavku 261. člena KZ in kršitve enakopravnosti po tretjem in prvem odstavku 141. člena KZ, ki naj bi jih te storile v postopku, v katerem so odločale o tožnikovi pritožbi zoper sodbo Okrajnega sodišča v Krškem K 130/2003 z dne 30. 11. 2006, ker meni, da je bil po krivem obsojen za kaznivo dejanje, za katero zakon ni določil, da je kaznivo. Organ za BPP Okrožnega sodišča v Krškem je ocenil, da tožnik nima verjetnega izgleda za uspeh v začetem kazenskem postopku, ob tem ko je državni tožilec zavrgel tožnikovo ovadbo z obrazložitvijo, da ni podanih zakonskih znakov očitanih kaznivih dejanj, in ko tožnik tudi ni uspel z ustavno pritožbo zoper sodbo K 130/2003 z dne 30. 11. 2006 ter tudi ne z obnovo kazenskega postopka, v katerem je bila ta izdana, tožnik pa v obtožnem predlogu tudi ni podal opisa takih dejanj, iz katerih izhajajo zakonski znaki kaznivega dejanja. Presoja, da bi tožnik imel verjetne izglede za uspeh z revizijo zoper sodbo, ki je navedeni odločbi organa za BPP pritrdila, bi bila mogoča le, če bi bilo mogoče presoditi, da tožnikove v prošnji podane navedbe, ob upoštevanju vsebine zadeve, dajejo podlago za oceno, da bi bila revizija iz kakšnega od v drugem odstavku 83. člena ZUS-1 navedenih razlogov dovoljena (po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča je trditveno in dokazno breme glede obstoja razlogov za dovoljenost revizije na revidentu), in da je bilo v postopku upravnega spora zmotno uporabljeno materialno pravo in/ali zagrešene bistvene kršitve pravil postopka (85. člen ZUS-1). Tožnikove navedbe v prošnji za BPP za vložitev revizije pa tudi po presoji sodišča take niso bile. Ker se spor nanaša na zadevo BPP, to ni spor, v katerem je pravica stranke izražena v denarni vrednosti. Vprašanje, ki ga je tožnik navedel kot pomembno pravno vprašanje (protipraven poseg na javno dobro ter posledično kazenski pregon ter sodba zaradi uporabe javnega dobra v skladu z zakonom), ter pravno vprašanje, glede katerega naj bi sodna praksa tega sodišča odstopala od sodne prakse Vrhovnega sodišča (ali je uporaba javnega dobra kaznivo dejanje), že po vsebini zadeve nista pomembni pravni vprašanji (v predmetni zadevi gre za dodelitev BPP tožniku za nadaljevanje kazenskega pregona zoper višje sodnice za kazniva dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic ter kršitve enakopravnosti), postavljeni pa sta tudi na načelni ravni, zato s sklicevanjem nanju razlog v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ne more biti izkazan. Tožnik pa s konkretnimi navedbami tudi ne navaja zelo hudih posledic, ki naj bi jih sodba I U 19/2012 zanj imela, pač pa se splošno sklicuje na 6., 13. in 14. člen Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Kolikor pa v tožbi zatrjuje, da je bilo v kazenskem postopku, v katerem je bil pravnomočno obsojen (za kaznivo dejanje ogrožanja javnega prometa z nevarnim dejanjem ali sredstvom po prvem odstavku 327. člena KZ ter za kaznivo dejanje uničenja in odstranitve znamenj, namenjenih za varnost zračnega prometa po 332. členu KZ), kršeno načelo iskanja materialne resnice, tudi to ni navedba, ki bi se nanašala na zadevo, ki je predmet sodbe I U 19/2012, in s katero bi tako mogel ali zatrjevati in dokazovati razlog za dovoljenost revizije ali razlog za revizijo. Ob takem dejanskem stanju stvari, kot ga sodišče ugotavlja, pa se z organom za BPP strinja, da tožnik nima verjetnih izgledov, da bi z revizijo uspel, saj ni niti verjetnih izgledov za dovoljenost revizije. Zato je zadeva tudi po presoji sodišča očitno nerazumna, to pa je razlog za odklonitev BPP na podlagi prvega odstavka 24. člena ZBPP.

V sodbi I U 22/2012 pa je to sodišče pritrdilo odločitvi organa za BPP Okrožnega sodišča v Krškem v odločbi Bpp 544/2011, s katero je ta zavrnil tožnikovo prošnjo za dodelitev BPP za vložitev tožbe zaradi uveljavljanja odškodnine v zvezi z kazensko zadevo K 130/2003, ker je presodil, da glede na pravnomočno kazensko sodbo, s katero je bil tožnik obsojen, temu ni mogla nastati pravno priznana škoda (in katere povračilo bi ta mogel zahtevati od udeležencev kazenskega postopka: tožilca, sodnice), to pa je ena od predpostavk za nastanek odškodninske odgovornosti, zaradi česar po njegovi presoji tožnik z odškodninsko tožbo ne bi imel verjetnih izgledov za uspeh. Presoja, da bi tožnik z revizijo zoper sodbo, ki je navedeni odločbi organa za BPP pritrdila, uspel, bi bila mogoča le, če bi bilo mogoče presoditi, da tožnikove v prošnji podane navedbe, ob upoštevanju vsebine zadeve, dajejo podlago za oceno, da bi bila revizija iz kakšnega od v drugem odstavku 83. člena ZUS-1 navedenih razlogov dovoljena, ter v nadaljevanju, da je bilo v postopku upravnega spora zmotno uporabljeno materialno pravo in/ali zagrešene bistvene kršitve pravil postopka (85. člen ZUS-1). Tožnik takih navedb ni podal. Kolikor navaja, da mu je s protipravnim ravnanjem nastala škoda, ki presega 100.000 EUR, po presoji sodišča s tem ne more utemeljevati razloga za dovoljenost revizije po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, saj se spor nanaša na zadevo BPP, to pa ni spor, v katerem je pravica stranke izražena v denarni vrednosti. Vprašanje, ki ga je tožnik navedel kot pomembno pravno vprašanje (protipraven poseg na javno dobro ter posledično kazenski pregon ter sodba zaradi uporabe javnega dobra v skladu z zakonom), ter pravno vprašanje, glede katerega naj bi sodna praksa tega sodišča odstopala od sodne prakse Vrhovnega sodišča (ali je uporaba javnega dobra kaznivo dejanje), že po vsebini zadeve nista pomembni pravni vprašanji (v predmetni zadevi gre za dodelitev BPP tožniku za vložitev tožbe zaradi uveljavljanja odškodnine na podlagi 26. člena Ustave), postavljeni pa sta tudi na načelni ravni, zato s sklicevanjem nanju razlog v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ne more biti izkazan. V prošnji podane navedbe o protipravnosti ravnanja, in v tožbi podane navedbe v smeri, da tožniku v pravdnem postopku protipravnosti ravnanja ne bo težko dokazati ter da pravnomočna kazenska sodba še ne pomeni, da je kazenski postopek potekal zakonito, tudi niso navedbe, s katerimi bi bilo mogoče v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 utemeljevati obstoj razloga za dovoljenost revizije. S konkretnimi navedbami pa tožnik tudi ne navaja zelo hudih posledic, ki naj bi jih sodba I U 22/2012 zanj imela, pač pa se splošno sklicuje na 6., 13. in 14. člen Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Tako dejansko stanje stvari pa tudi po presoji sodišča ne daje podlage za zaključevanje, da bi tožnik z revizijo imel verjetne izglede za uspeh, saj že ni verjetnih izgledov za dovoljenost revizije, kot je to pravilno ocenil tudi organ za BPP. Zadeva je tako tudi po presoji sodišča očitno nerazumna, v takem primeru pa na podlagi prvega odstavka 24. člena ZBPP BPP ni mogoče dodeliti.

Ker je sodišče ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Sklepno sodišče še dodaja, da je organ za BPP tega sodišča z odločbo št. Bpp 81/2012 z dne 24. 5. 2012 zavrnil tožnikovo prošnjo za dodelitev BPP v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja v postopku pred sodiščem na prvi stopnji - za vložitev tožbe zoper v predmetnem postopku izpodbijano odločbo.