Jedro

Likvidacijski načrt, ki niti ni z zakonom predviden dokument, ne zavezuje sodišča, da bi že dospele terjatve upnikov obravnavalo kot nedospele oz. kot takšne, ki bodo zapadle šele čez 5 let. Zaradi tega prijava terjatev v postopku redne likvidacije ne pomeni ovire, da tožnica te terjatve ne bi mogla uveljavljati v sodnem sporu in pri tem zahtevati tudi zakonske zamudne obresti od zapadlosti vsake posamezne terjatve.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici obračunati nadomestilo plače za julij 2012 v znesku 80,08 EUR bruto, od tega zneska odvesti pripadajoče davke in prispevke ter tožnici izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 8. 2012 dalje do plačila; za mesec avgust 2012 od bruto zneska 614,00 EUR odvesti pripadajoče davke in prispevke in tožnici izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 9. 2012 dalje do plačila; za september 2012 od bruto zneska 533,00 EUR odvesti pripadajoče davke in prispevke in tožnici izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 10. 2012 dalje do plačila; za oktober 2012 od bruto zneska 614,00 EUR, odvesti pripadajoče davke in prispevke in tožnici izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 11. 2012 dalje do plačila; za november 2012 od bruto zneska 186,87 EUR odvesti pripadajoče davke in prispevke in tožnici izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 12. 2012 dalje do plačila ter plačati odpravnino v znesku 2.753,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 11. 2012 dalje do plačila, obračunati regres za letni dopust za leto 2011 v znesku 323,67 EUR bruto, od bruto zneska odvesti pripadajoče davke in prispevke in tožnici izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2011 do plačila in obračunati regres za leto 2012 v bruto višini 763,06 EUR, od tega zneska odvesti davke in prispevke in tožnici izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2012 dalje, vse v roku 8 dni pod izvršbo. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici v roku 15 dni plačati stroške postopka v znesku 927,49 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od prvega dne po izteku paricijskega roka do plačila).

Zoper navedeno sodbo (razen zoper odločitev o regresu za letni dopust za leto 2011 in 2012) se pritožuje tožena stranka iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Tožena stranka meni, da sodišče prve stopnje ni raziskalo odločilnih okoliščin, in sicer zakaj je prišlo do neplačil oz. ali jih je povzročila tožena stranka, saj je znano, da v primeru daljše bolniške odsotnosti nad 30 dni nadomestila plač izplačuje zdravstveni zavod, ne pa delodajalec. Tožnica ni niti poskušala dokazovati, da so bila nadomestila plače nakazana s strani zavoda na račun tožene stranke, pa bi to morala, saj je tožena stranka tekom postopka na to opozarjala. Tožena stranka je podala ugovor pasivne legitimacije glede zahtevka tožnice za plačilo nadomestila plač. Sodišče prve stopnje pa ni pojasnilo, zakaj ugovora tožene stranke ni upoštevalo. Tožena stranka se tudi ne strinja z višino odpravnine, saj je sodišče upoštevalo zneske, ki so bili sporni tako po temelju kot po višini. Tožena stranka pa prisojenemu delu regresa za letni dopust za leto 2011 in 2012 ne ugovarja, saj pritožbe za ti dve postavki ne podaja. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Kršitev pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče takšnih pomanjkljivosti ne ugotavlja. Tožena stranka se namreč šele v pritožbi sklicuje na dejstva v zvezi z izplačili nadomestil plač, ki naj bi jih tožnici izplačal zavod. Navedeno pa pomeni nedovoljeno pritožbeno novoto, saj je tožena stranka tako v odgovoru na tožbo kot tudi v postopku pred sodiščem prve stopnje trdila, da terjatve tožnice niso sporne in da je tožnici priznala vtoževane terjatve, kar je razvidno iz likvidacijskega načrta, ki ga je sprejela skupščina tožene stranke dne 17. 11. 2012. Tožena stranka je v likvidacijskem načrtu zapisala obveze tožene stranke, da bo vse priznane terjatve delavcem poplačala 100 % v obdobju 5-ih let. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo tudi navedla, da je likvidacijski upravitelj priznal tožnici odpravnino v višini 2.803,05 EUR, zato je neutemeljena pritožbena trditev tožene stranke, da je sodišče tožnici prisodilo odpravnino ob upoštevanju zneskov, ki so bili po temelju in višini sporni.

Tožena stranka je v odgovoru na tožbo višino tožbenega zahtevka tožnice priznala, zato sodišče prve stopnje tudi ni ugotavljalo posameznih zneskov višine nadomestil ter višine odpravnine, saj je bilo med strankama sporno le, ali je tožena stranka zneske, ki jih tožnica vtožuje v sporni zadevi, dolžna poravnati v skladu z zapadlostjo, ali v skladu z likvidacijskim načrtom, ki ga je tožena stranka sprejela in na podlagi katerega bi bile terjatve poplačane v obdobju 5-ih let, torej do leta 2017. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da redno likvidacijo, ki je začeta na podlagi sklepa skupščine, izvaja sama družba na podlagi določil Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1; Ur. l. RS, št. 42/2006 s spremembami) in zanjo ne veljajo določbe Zakona o finančnem poslovanju v postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP; Ur. l. RS, št. 126/2007 s spremembami) in sicer določb 200 do 221. člena. ZGD-1 nima posebnih določil v primeru redne likvidacije glede prekluzivnih rokov za prijavo terjatve, niti ne določa, da bi bilo sploh potrebno terjatev prijaviti v postopku. Prijava terjatve je namreč namenjena le temu, da se likvidacijski upravitelj z njo seznani, tako da jo lahko tudi pravočasno izplača. Prijave so namreč namenjene terjatvam, ki likvidacijskim upraviteljem morda niso znane. Glede zapadlih plač, regresa in odpravnine pa je bil upravitelj seznanjen, zato prijava terjatev ni imela nobenega vpliva na njegovo seznanitev. ZGD-1 v 412. členu določa pooblastila likvidacijskega upravitelja, med katerimi je tudi pooblastilo za poplačilo terjatev upnikov, objavo poziva upnikom, naj prijavijo terjatve v roku, ki ne sme biti krajši od 30 dni od dneva objave ter pripravo predloga poročila o poteku likvidacijskega postopka in razdelitev premoženja. Kot razdelitev premoženja je v skladu s 418. členom ZGD-1 mišljena razdelitev preostalega premoženja med delničarje, po poplačilu vseh obveznosti družbe. Zato je zmotno pritožbeno stališče, da tožničina prijava terjatve v postopku redne likvidacije pomeni obliko razpolaganja z zahtevkom, zaradi česar bi sodišče prve stopnje terjatve, ki jih je likvidacijski upravitelj priznal, lahko dosojal le pod pogoji likvidacijskega načrta. Neutemeljena je pritožbena trditev, da je s tem, ko je tožnica v postopku redne likvidacije prijavila svojo terjatev, sklenila s toženo stranko dogovor glede izplačila zneskov. Iz same prijave ne izhaja noben dogovor med pravdnima strankama, da bodo terjatve tožnice izplačane v drugačnih rokih kot v zakonskih rokih. V izpolnjenem obrazcu prijave terjatve ni nikjer navedeno, da se tožnica strinja z drugimi pogoji plačila, določila ZFPPIPP pa v primeru redne likvidacije ne pridejo v poštev, ampak je podlaga le v ZGD-1. Povsem neizkazane so pritožbene navedbe, da naj bi bil v obrazcu prijave terjatev med drugim naveden tudi rok poplačila, saj kaj takšnega iz tožničine prijave terjatev v postopku redne likvidacije z dne 30. 8. 2013 ne izhaja (priloga B1). Tožnica v tej vlogi res navaja, da zahteva priznanje svoje terjatve v skupni višini 5.571,61 EUR, z obrestmi od začetka postopka redne likvidacije do poteka roka v skladu z drugim odstavkom 143. člena ZFPPIPP, vendar navedeno ne pomeni nobenega razpolaganja z zahtevkom, še zlasti, ker se navedena določba ZFPPIPP nanaša na predlog prisilne poravnave, pri toženi stranki pa je šlo za začetek postopka redne likvidacije po določbah ZGD-1. Postopek redne likvidacije delniške družbe je določen v členih 402 do 422 ZGD-1. Dejstvo, da je v skladu s prvim odstavkom 405. člena ZGD-1 obvezna sestavina sklepa o likvidaciji tudi rok za prijavo terjatev upnikov, ne pomeni, da upnik, ki je terjatev prijavil in jo je likvidacijski upravitelj priznal, nima več pravnega interesa za vložitev tožbe, še manj pa ta določba pomeni, da bi bilo sodišče v primeru spora vezano na rok poplačila, kakšnega je likvidacijski upravitelj določil v likvidacijskem načrtu. Naloge likvidacijskega upravitelja iz 412. člena ZGD-1 lahko delno primerjamo z nalogami stečajnega upravitelja, vendar pa se položaj upnikov v likvidacijskem postopku bistveno razlikuje od položaja upnikov v stečajnem postopku. Upnikom v likvidacijskem postopku morajo biti vse terjatve poplačane v celoti, skupaj z obrestmi. Likvidacijski upravitelj je dolžan plačati terjatve upnikom takoj, ko nastanejo oz. ko so mu znane. V skladu s 412. členom ZGD-1 je dolžan sestaviti začetno likvidacijsko bilanco, ki naj pokaže, s kakšnim premoženjem razpolaga družba in kakšne obveznosti ima. Bilanca je podlaga za likvidacijski načrt, ki ga zakon sicer ne predvideva, vendar ga likvidacijski upravitelji dejansko izdelujejo, da bi zagotovili uspešno in organizirano izvedbo likvidacije. Likvidacijski upravitelj tožene stranke je likvidacijski načrt izdelal, in kot je navedla tožena stranka, je likvidacijski načrt sprejela skupščina tožene stranke dne 17. 11. 2012. Vendar pa likvidacijski načrt, ki niti ni z zakonom predviden dokument, v ničemer ne zavezuje sodišča, da bi že dospele terjatve upnikov obravnavalo kot nedospele oz. kot takšne, ki bodo zapadle šele čez 5 let. Zaradi tega prijava terjatev v postopku redne likvidacije ne pomeni ovire, da tožnica te terjatve ne bi mogla uveljavljati v sodnem sporu in pri tem zahtevati tudi zakonske zamudne obresti od zapadlosti vsake posamezne terjatve.

Glede na navedeno je odločitev sodišča prve stopnje glede prisojenih zneskov nadomestil plač in odpravnine pravilna, odločitve o zahtevku za plačilo regresa za letni dopust (za leto 2011 in 2012) pa tožena stranka v pritožbi ne izpodbija.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Na podlagi 165. člena ZPP v zvezi s 154. in 155. členom ZPP je sodišče glede na uspeh s pritožbo odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe.