Jedro

Stranke smejo v reviziji navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze samo, če se tičejo bistvene kršitve določb pravdnega postopka; v zvezi z zmotno in nepopolno ugotovitvijo dejanskega stanja in na tem temelječo uporabo materialnega prava pa revizijske novote niso dovoljenje.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Vsaka stranka trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka skleniti prodajno pogodbo s tožnico za enosobno stanovanje v tretjem nadstropju stanovanjske hiše, v izmeri 28,04 m2, za ceno 240.344,00 Sit in izdati tožnici ustrezno zemljiškoknjižno dovoljenje. Ugotovilo je, da je tožnica imetnica stanovanjske pravice na spornem stanovanju, kar je razvidno iz stanovanjske pogodbe z dne 9.12.1980, tožena stranka pa je lastnica tega stanovanja. Zavzelo je stališče, da ne gre za stanovanje po 3. odst. 129.čl. stanovanjskega zakona in je zato zavrnilo sklicevanje tožene stranke na to določbo.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke proti tej sodbi. Potrdilo je vse prvostopne ugotovitve in posebej pojasnilo razliko med kadrovskim in službenim stanovanjem. Ker sporno stanovanje ni niti kadrovsko, niti službeno je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko ni uporabilo določbe 3. odst. 129.čl. stanovanjskega zakona.

Proti tej sodbi vlaga tožena stranka revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je ugodeno tožbenemu zahtevku, v katerem je kupnina izračunana po vrednosti točke na dan 6.12.1991, pravilno pa bi morala biti določena po vrednosti točke, ki je veljala na dan izdaje prvostopne sodbe. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da določi kupnino po vrednosti točke, ki je veljala na dan izdaje prvostopne sodbe.

Tožeča stranka v odgovoru na revizijo zavrača navedbe revizije in navaja, da je pravilno uporabljena vrednost točke trideseti dan po vložitvi zahteve za prodajo stanovanja, ker je tedaj tožena stranka prišla v zamudo. Predlaga, da revizijsko sodišče revizijo zavrne kot neutemeljeno.

Javni tožilec Republike Slovenije se o reviziji ni izjavil ( 3. odst. 390.čl. ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Tožena stranka je v postopku na prvi stopnji in v pritožbi uveljavljala, da obstojijo razlogi za odklonitev prodaje spornega stanovanja po 3. odst. 129.čl. stanovanjskega zakona, ker je sporno stanovanje kadrovsko oziroma službeno. Glede višine kupnine tožena stranka ni navajala ničesar, čeprav je tožeča stranka prav v zvezi s tem dvakrat popravila svoj tožbeni zahtevek. Plačilne pogoje in višino kupnine za stanovanja, ki se privatizirajo po določbah stanovanjskega zakona, določa ta zakon. Glede na to je določitev pravilne kupnine odvisna od pravilne uporabe materialnega prava. Vendar pa sodišče pazi na pravilno uporabo materialnega prava le v zvezi z dejansko podlago, na kateri stranki gradita svoje zahtevke in ugovore. Tožena stranka pa glede izračuna kupnine ni navajala ničesar in ker je višina kupnine v dipoziciji strank, se sodišče samo ni moglo spuščati v presojo izračuna kupnine. To bi moralo in smelo storiti samo na ugovor katere od strank. Vsak zahtevek in ugovor mora biti podprt z navedbami o dejstvih in z dokaznimi predlogi (219.čl. ZPP). Stranke morajo navesti dejstva in ponuditi dokaze na glavni obravnavi (299.čl. ZPP), to pravico imajo tudi še v pritožbi (352.čl. ZPP), v reviziji pa samo, če se nova dejstva in dokazi tičejo bistvene kršitve določb pravdnega postopka (387.čl. ZPP). V zvezi z zmotno in nepopolno ugotovitvijo dejanskega stanja in na tem temelječo pravilno uporabo materialnega prava pa revizijske novote niso dovoljene ( 3. odst. 385.čl. ZPP). Zato revizijsko sodišče ne more upoštevati revizijske trditve, da pri izračunu kupnine ni bila upoštevana pravilna vrednost točke. Pravilnost odločitve o tem vprašanju bi revizijsko sodišče presodilo, če bi bilo med strankama sporno v postopku na prvi ali drugi stopnji sojenja, in bi stranki o tem vprašanju uveljavljali odločitev sodišča. Ni pa mogoče v zvezi z revizijskim preizkusom izpodbijane sodbe odločati o vprašanjih, ki niso bila predmet spora na prvi ali drugi stopnji.

Glede na zatrjevano in ugotovljeno dejansko stanje je bilo materialno pravo uporabljeno pravilno. Uveljavljani revizijski razlog ni podan, zato je revizijsko sodišče revizijo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno (353.čl. ZPP).

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na 1. odst. 166.čl. in na 1. odst. 155.čl. ZPP. Revizijski odgovor ni doprinesel k rešitvi zadeve, zasto stroški zanj niso bili potrebni in jih mora trpeti tožeča stranka sama.