Jedro

Sodna praksa je izoblikovala merila za presojo protipravnosti ravnanj državnih organov. Protipravnost pri izdaji upravnih odločb v smislu civilne odškodninske odgovornosti namreč ni podana pri vsaki zmotni uporabi materialnega predpisa ali kršitvi postopka. Ustaljena sodna praksa s protipravnostjo razume kvalificirano stopnjo napačnosti oziroma kršitve, ki so zavestne, namerne in očitne, kar se kaže zlasti kot: nerazumno odstopanje od jasnih določb materialnega prava in uveljavljene sodne prakse, neuporaba povsem jasne določbe zakona ali namerna razlaga predpisa v nasprotju z ustaljeno sodno prakso zaradi pristranskosti, grobo kršenje pravil postopka, napake, ki so povsem zunaj okvira pravno še dopustnega dejanja (v smislu arbitrarnosti oziroma izdaje odločbe zunaj kakršnegakoli z zakonom predvidenega postopka) ter druge podobne kvalificirane kršitve. Navedeno pomeni, da bi bilo mogoče o protipravnosti ravnanja toženca govoriti, če bi bila v tem smislu protipravnost ravnanja jasna in očitna. Takšnih kršitev pa tožnik niti ni zatrjeval.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da mu je tožena stranka dolžna plačati odškodnino v višini 28.500,00 EUR v 15 dneh z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 2. 2017 do plačila. Obenem je sklenilo, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je bil po poškodbi na podlagi odločb toženca v bolniškem staležu nemoteno vse do 31. 7. 2013, nato pa je toženec z odločbami začel vztrajno ugotavljati njegovo zmožnost za delo, čeprav za delo ni bil sposoben. Zoper takšne odločbe je redno vlagal pritožbe, pritožbeni organ pa je njegovim pritožbam redno sledil. Vendar so imenovani zdravniki kot prvostopni organi toženca vztrajno nadaljevali z odločbami z enako vsebino najmanj 10 - 15 krat, čeprav so pred tem vse prejšnje odločbe istih imenovanih zdravnikov bile spremenjene. To kaže na njihovo veliko malomarnost pri odločanju, ali pa celo na naklep, kar pa je v enem in drugem primeru protipravno ravnanje toženca. Strokovne napake bi se lahko tolerirale največ v enem ali dveh primerih, ne pa v desetih oziroma kar petnajstih primerih. Če bi se izvedli predlagani dokazi, preden se je odločilo na opisani način, bi se tudi pravilno ugotovilo dejansko stanje in bi bila odločitev drugačna. Z zavrnitvijo številnih dokaznih predlogov se je tožnika postavilo v izrazito neenakopraven položaj glede dokaznega postopka in glede možnosti, da predstavi svoje dejanske in pravne argumente v tej pravdi. Obveznost sodišča je, da pretehta relevantnost dokaznih predlogov in se opredeli do vseh bistvenih navedb ter jih v sodbi tudi ustrezno obrazloži. Posledica zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja je prav tako zmotna uporaba materialnega prava. S tožbo je ponudil vrsto dokazov, s katerimi dokazuje, da je ravno napačno in nestrokovno ravnanje toženca oziroma njegovih imenovanih zdravnikov pri njemu povzročilo tako hude zdravstvene posledice. Sodišče pri tem razen dokaznega predloga za postavitev drugega izvedenca medicinske stroke, ne omenja drugih dokaznih predlogov. Sklicuje se na ugotovitve izvedenca prof. dr. A.A., ki je odgovoril na vsa vprašanja v zvezi s potekom zdravljenja tožnika in predvsem o odsotnosti strokovno vodene fizioterapije in rehabilitacije v razdobju treh mesecev. Ker je že v tožbi predvidel možnost, da toženec ne bo sprejel tega izvedeniškega mnenja, je predlagal imenovanje drugega izvedenca iste stroke z enako nalogo ter vpogled v spise toženca. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev določb Ustave Republike Slovenije.

5. V obravnavani zadevi je sporno, ali je tožnik upravičen do odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo zaradi nedopustnega ravnanja organov toženca. Nedopustnost oziroma protipravnost ravnanja organov toženca naj bi bila v tem, da je moral vlagati pritožbe zoper odločitve imenovanega zdravnika. Zaradi nedopustnega ravnanja pristojnih organov toženca je po njegovih trditvah tožniku nastala materialna škoda v višini dodatnih stroškov zdravljenja in izgubljenega zaslužka v času podaljšanega bolniškega staleža. Škoda v obliki izpada prihodka, ki je tožniku glede na njegove trditve nastala zaradi nedopustnega ravnanja toženca, naj bi bila v tem, da njegova izvedenska organa nista upoštevala mnenja in pravil medicinske stroke. Smiselno tožnik uveljavlja, da je toženec za zatrjevano škodo odgovoren za to, ker je v postopku ugotavljanja začasne nezmožnosti za delo od 1. 8. 2013 do 31. 12. 2014 napačno odločil, predvsem pa po 1. 1. 2015, ko je z odločbo z dne 5. 1. 2015 odločil, da je od 1. 1. 2015 dalje zmožen za delo. Ta tožnikova trditev se je sicer naknadno izkazala za resnično, saj je sodišče navedlo, da je vpogledalo tudi v sodbo pod opr. št. Ps 478/2015 z dne 26. 6. 2015, iz katere izhaja, da je tožnik začasno nezmožen za delo za polni delovni čas zaradi poškodbe izven dela tudi od 1. 1. 2015 do 14. 4. 2015. 6. Ustava Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 33/91 s spremembami, v nadaljevanju: URS) v 26. členu določa, da ima vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja. Po izrecni določbi drugega odstavka 94. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 9/92 s spremembami, v nadaljevanju: ZZVZZ) odgovarja zavod zavarovani osebi za povzročeno škodo v skladu z določbami Zakona o obligacijskih razmerjih oziroma določbami Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01 s spremembami, v nadaljevanju: OZ). Skladno z drugim odstavkom 6. člena OZ morajo udeleženci v obligacijskem razmerju pri izpolnjevanju obveznosti iz svoje poklicne dejavnosti ravnati z večjo skrbnostjo, po pravilih stroke in običajih (skrbnost dobrega strokovnjaka). Na podlagi prvega odstavka 131. člena OZ je tisti, ki drugemu povzroči škodo, le-to dolžan povrniti, če ne dokaže, da je nastala brez njegove krivde. Krivda je podana, kadar oškodovanec povzroči škodo namenoma ali iz malomarnosti (135. člen OZ). Skladno s prvim odstavkom 148. člena OZ za škodo, ki jo njen organ povzroči tretji osebi pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svojih funkcij, odgovarja pravna oseba.

7. Za odškodninsko odgovornost morajo biti poleg predpostavke iz 26. člena URS podane tudi druge splošne predpostavke odškodninske odgovornosti. Oškodovanec lahko zahteva povračilo povzročene škode, če so izpolnjeni naslednji elementi odškodninskega delikta: protipravno ravnanje povzročitelja škode, obstoj pravno priznane škode, vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in nastalo škodo ter odgovornost na strani povzročitelja škode. V prvem odstavku 131. člena OZ je uzakonjeno načelo krivdne odgovornosti z obrnjenim dokaznim bremenom, ki pomeni, da je oškodovanec dolžan zatrjevati in dokazati nastanek škode, protipravno ravnanje in obstoj vzročne zveze med njima, četrtega izmed navedenih elementov civilnega delikta (krivde) pa oškodovancu ni treba dokazati. Da je škoda nastala brez njegove krivde mora namreč dokazati povzročitelj škode. Vsi navedeni elementi civilnega delikta morajo biti podani kumulativno. To pomeni, če samo eden od navedenih elementov manjka, da o odškodninski odgovornosti nasprotne stranke ni mogoče govoriti.

8. Tožnikov odškodninski zahtevek je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo, ker niso bile izpolnjene vse predpostavke odškodninske odgovornosti toženca. Glede na uvodoma citirano pravno podlago je pogoj za odgovornost civilni delikt, ki je podan, če je nastala (pravno priznana) škoda, če ta izvira iz nedopustnega (protipravnega) ravnanja, če med obojim obstaja vzročna zveza in če obstaja odgovornost na strani povzročitelja škode. V obravnavanem primeru to pomeni, da bi moralo biti ugotovljeno krivdno ravnanje delavcev ali organov toženca, ki so odločali o tožnikovi pravici in da bi moralo biti njihovo ravnanje protipravno. Napake v postopku, pri presoji dokazov in pri uporabi materialnega prava, ki so odpravljive v postopku s pravnimi sredstvi, same zase ne pomenijo protipravnega ravnanja. Zakonitosti (in nepravilnosti) odločb toženca ni mogoče enačiti s protipravnostjo. Pojma protipravnosti ravnanja delavca oziroma organa toženca, ki je lahko podlaga za odškodninsko odgovornost, tudi ni mogoče enačiti z razlogi, zaradi katerih je bila izpodbijana upravna odločba v sodnem postopku odpravljena. Ločiti je treba nepravilnosti v postopku, v katerem se splošne pravne norme uporabljajo na konkreten primer, od zakrivljenih nezakonitih ravnanj, ki v danih okoliščinah kršijo dolžno ravnanje do take mere, da je v nasprotju s predpisi in torej protipravno.

9. Sodna praksa je izoblikovala merila za presojo protipravnosti ravnanj državnih organov. Protipravnost pri izdaji upravnih odločb v smislu civilne odškodninske odgovornosti namreč ni podana pri vsaki zmotni uporabi materialnega predpisa ali kršitvi postopka. Ustaljena sodna praksa s protipravnostjo razume kvalificirano stopnjo napačnosti oziroma kršitve, ki so zavestne, namerne in očitne, kar se kaže zlasti kot: nerazumno odstopanje od jasnih določb materialnega prava in uveljavljene sodne prakse, neuporaba povsem jasne določbe zakona ali namerna razlaga predpisa v nasprotju z ustaljeno sodno prakso zaradi pristranskosti, grobo kršenje pravil postopka, napake, ki so povsem zunaj okvira pravno še dopustnega dejanja (v smislu arbitrarnosti oziroma izdaje odločbe zunaj kakršnegakoli z zakonom predvidenega postopka) ter druge podobne kvalificirane kršitve. Navedeno pomeni, da bi bilo mogoče o protipravnosti ravnanja toženca govoriti, če bi bila v tem smislu protipravnost ravnanja jasna in očitna. Takšnih kršitev pa tožnik niti ni zatrjeval. 10. Kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje je bila v obravnavanem primeru odločitev izvedenskega organa toženca dejansko napačna, vendar to še ne zadošča za presojo, da je izvedenski organ toženca ravnal protipravno oziroma, da je podana protipravnost kot element civilnega delikta. Morebitne napake v postopku, pri presoji dokazov in pri uporabi materialnega prava, ki so odpravljive v postopku s pravnimi sredstvi, same zase ne pomenijo protipravnega ravnanja. Za prav takšno materialnopravno situacijo je šlo v tožnikovem primeru, saj je bilo praktično vsakokratni tožnikovi pritožbi ugodeno in odobren bolniški stalež. Tako je bilo tudi v sodnem postopku ugotovljeno, da je tožnik začasno nezmožen za delo za polni delovni čas zaradi poškodbe izven dela tudi od 1. 1. 2015 do 14. 4. 2015. To je sicer pomenilo, da je bila odločitev izvedenskega organa toženca napačna, kar pa še ne zadošča za presojo, da je izvedenski organ toženca ravnal protipravno že s tem, ko mnenja in pravil medicinske stroke ni upošteval enako kot je bilo to storjeno v sodnem postopku.

11. Sodišče prve stopnje pravilno poudarja, da so se v vseh postopkih morebitne napake sanirale, zaradi česar ni sledilo tožniku, da bi v primeru, da bi se to izvajalo v skladu s pravili travmatološke znanosti in stroke, zdravljenje trajalo eno do največ dve leti, zagotovo pa ne do 20. 1. 2016, kar je ugotavljal prof. dr. A.A., dr. med., višji svetnik, specialist kirurg in specialist travmatolog. Sodišče prve stopnje je predvsem pravilno poudarilo, da je bila odločitev toženca z odločbo z dne 11. 7. 2013 skladna z izvidom specialista kirurga z dne 4. 7. 2013, ki je tožnika zdravil in predlagal vodeno ambulantno fizioterapijo. Zoper odločbo je tožnik sicer vložil pritožbo, ni pa uveljavljal sodnega varstva. Zoper odločbo z dne 11. 6. 2014 v zvezi z odločbo z dne 14. 5. 2014, s katero je bilo odločeno, da tožnik ni upravičen do podaljšanega zdraviliškega zdravljenja na predlog zdravilišča pa je tožnik sicer vložil tožbo, vendar jo je kasneje umaknil tako, da je bil izdan sklep o ustavitvi postopka (sklep opr. št. II Ps 1474/2014 z dne 26. 6. 2015).

12. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožnik ni dokazal protipravnosti ravnanja toženca. Protipravnost je pravni standard, ki se oblikuje za vsak konkreten primeru posebej in se presoja po pravilih znanosti, ki veljajo za določeno vrsto oblastnega ravnanja organa, pri posamičnih aktih, torej gre za materialnopravno ali procesnopravno nepravilnost ali kršitev dolžnosti o pravilni in popolni ugotovitvi dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je pri presoji protipravnosti toženčevega ravnanja pravilno upoštevalo sodno prakso. Da bi bil toženec odgovoren za nastalo škodo tožniku, bi moralo biti ravnanje njegovih zaposlenih takšno, da bi iz njih izhajala namera, da se izigrajo neke z zakonom določene pravice na način, ki hkrati kaže tudi na očitno ravnanje proti pravilom procesnega prava. Da bi njihovo ravnanje lahko šteli za samovoljno in arbitrarno, bi moralo biti dovolj hudo in brez razlogov. V vsakem primeru pa mora pri presoji, ali je bilo ravnanje državnega organa, konkretno toženca, treba izhajati iz narave njegovega dela. Vsaka zmotna uporaba materialnega prava, ali kršitev določb postopka nikakor še ne pomeni protipravnega ravnanja. Iz okoliščin konkretnega primera mora biti razvidno, da je organ pri izvajanju javne funkcije odstopil od potrebne skrbnosti do te mere, da je njegovo ravnanje postalo protipravno. Česa takega pa sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru ni ugotovilo. Za nasprotni zaključek ni imelo zadostne podlage v predloženem izvedenskem mnenju, za izvajanje drugih predlaganih dokazov pa tudi ni imelo podlage. Ob pomanjkanju samo enega izmed zahtevanih pogojev za odškodninsko odgovornost, ni podlage za ugotavljanje še drugih elementov oziroma predpostavk.

13. Pritožba neutemeljeno očita kršitev 22. člena URS. Neutemeljeno se sklicuje tudi na samovoljno ravnanje sodišča glede izvajanja dokazov.

14. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je v skladu z določbo 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.