Jedro

Z odločbo, ki je samo formalno pravnomočna, zato ker zoper njo ni mogoče vložiti rednega pravnega sredstva, je zgolj odločeno, da se prejšnja odločitev o neki stvari razveljavi in da je o tej stvari treba ponovno odločiti. Zoper razveljavitveni sklep višjega sodišča zato ni mogoče vložiti izrednega pravnega sredstva, saj gre v tem primeru le za formalno, ne pa tudi materialno pravnomočno odločbo višjega sodišča.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrže.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Ljubljani je s sklepom z dne 5. 7. 2019 zavrnilo predlog storilca prekrška D. O. za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom z dne 5. 9. 2019 storilčevi pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep okrajnega sodišča spremenilo tako, da se predlog storilca za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ne zavrne in se storilcu sodna taksa ne odmeri.

2. Zoper sklep sodišča druge stopnje vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovni državni tožilec Hinko Jenull zaradi kršitve sedmega, osmega in devetega odstavka 202.d člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) v zvezi z drugim odstavkom 158. člena ZP-1, zaradi kršitve po 8. točki prvega odstavka 155. člena ZP-1 ter zaradi kršitve drugega in devetega odstavka 163. člena in drugega odstavka 167. člena ZP-1, oboje v zvezi z drugim odstavkom 155. člena ZP-1. Navaja, da višje sodišče ni pravilno uporabilo določbe sedmega odstavka 202.d člena ZP-1 in je materialnopravno napačno ocenilo sklep okrajnega sodišča. Slednje je sicer res upoštevalo tudi okoliščino, da ni šlo za posebno lahke (cestnoprometne) prekrške, kar sicer ne predstavlja podlage za odločanje o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Kljub temu pa je okrajno sodišče upoštevalo tudi druge okoliščine, navedene v sedmem odstavku 202.d člena ZP-1, do katerih se višje sodišče ni opredelilo, čeprav je storilec v pritožbi njihov obstoj in pomen izrecno izpodbijal. Vrhovni državni tožilec uveljavlja tudi kršitev po 8. točki prvega odstavka 155. člena ZP-1, ker je izrek sklepa višjega sodišča nerazumljiv. Višje sodišče je ugodilo storilčevi pritožbi in izpodbijani sklep okrajnega sodišča spremenilo tako, da se predlog storilca o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ne zavrne. Očitno je s tem hotelo doseči, da bi sodišče prve stopnje ponovno odločalo o zadevi, a mu pri tem zadeve ni vrnilo v ponovno sojenje. Nerazumljivo zato ostaja, v kaj usmerja takšna odločitev višjega sodišča. Če je višje sodišče menilo, da popolnega (izvršljivega) sklepa na pritožbeni stopnji ni mogoče izdati, ker nima na voljo vseh podatkov in ne more sámo izvesti dokaznega postopka, bi moralo na podlagi osmega odstavka 163. člena ZP-1 razveljaviti izpodbijani sklep okrajnega sodišča in vrniti zadevo temu sodišču v novo sojenje. Iz tega razloga vrhovni državni tožilec predlaga, da Vrhovno sodišče razveljavi sklep višjega sodišča in zadevo vrne temu sodišču v ponovno sojenje. Podredno predlaga, da Vrhovno sodišče storilčevemu predlogu ugodi in naloži sodišču prve stopnje nadaljevanje postopka oziroma, da zgolj ugotovi zatrjevane kršitve brez vsebinskega poseganja v pravnomočno sodno odločbo.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 vročilo storilcu prekrška, ki se je v odgovoru v celoti strinjal z navedbami vrhovnega državnega tožilca.

B.

4. V konkretnem primeru je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil vrhovni državni tožilec zoper sklep višjega sodišča, s katerim je sodišče spremenilo sklep okrajnega sodišča tako, da se predlog storilca za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ne zavrne in se storilcu sodna taksa ne odmeri. Vrhovni državni tožilec pravilno poudarja, da je višje sodišče glede na to, da je pritožbi storilca ugodilo in izpodbijani sklep okrajnega sodišča spremenilo, očitno postopalo po drugem odstavku 163. člena ZP-1. V luči te ugotovitve je višje sodišče spregledalo procesne možnosti, ki mu jih v nadaljevanju ponuja citirana določba 163. člena ZP-1, zaradi česar sprememba izpodbijanega sklepa okrajnega sodišča ni bila popolna.

5. Višje sodišče je očitno uporabilo določbo devetega odstavka 163. člena ZP-1 in glede sankcije (oziroma v konkretnem primeru glede odložitve izvršitve sankcije prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja) drugače presojalo relevantne okoliščine kot okrajno sodišče. S tem, ko je višje sodišče spremenilo sklep okrajnega sodišča, je možno na podlagi dikcije izreka izpodbijanega sklepa, da „se predlog storilca ne zavrne“ razbrati, da se ni strinjalo s presojo okoliščin na prvi stopnji, zato bi moralo zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje na podlagi osmega odstavka 163. člena ZP-1. Tega višje sodišče ni storilo in je v izreku podalo nerazumljivo in vsebinsko prazno odločitev, da se storilčev predlog „ne zavrne“. Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je okrajno sodišče sklep višjega sodišča prejelo, okrajna sodnica pa je odredila izdelavo novega sklepa, vendar ta (še) ni bil izdelan zaradi predhodne vložitve predmetne zahteve za varstvo zakonitosti.

6. Na tak način je višje sodišče enake pravne učinke, kot jih ima sicer razveljavitveni sklep, doseglo s tem, ko je izdalo sklep, s katerim je sklep okrajnega sodišča spremenilo tako, da se predlog storilca za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ne zavrne. O storilčevem predlogu, ki ni zavrnjen, je treba odločiti v nadaljevanju postopka o prekršku pred okrajnim sodiščem po presoji vseh dejanskih okoliščin, ki jih kot relevantne izpostavlja določba 202.d člena ZP-1. Vrhovno sodišče zato zaključuje (podobno kot vrhovni državni tožilec v 14. in 15. točki zahteve), da ima izpodbijani sklep višjega sodišča naravo razveljavitvenega sklepa.

7. Vrhovni državni tožilec je vložil zahtevo na podlagi prvega odstavka 169. člena ZP-1, ki določa, da se to izredno pravno sredstvo lahko vloži zoper vsako odločbo, izdano na drugi stopnji, oziroma vsako pravnomočno odločbo, če je kršen ta zakon ali predpis, ki določa prekršek. Glede na to, da so odločbe, ki jih izda višje sodišče, praviloma vedno pravnomočne, je citirano določbo treba razumeti tako, da se lahko vloži izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno odločbo, in ne zoper vsako odločbo, ne glede na njeno pravnomočnost. V teoriji, ki ji sledi tudi sodna praksa, ločimo formalno in materialno pravnomočnost, zato je izredno pravno sredstvo po naravi stvari mogoče vložiti le zoper materialno pravnomočno odločbo, saj je le s takšno odločbo dokončno odločeno o glavni stvari. Z odločbo, ki je samo formalno pravnomočna, zato ker zoper njo ni mogoče vložiti rednega pravnega sredstva, je zgolj odločeno, da se prejšnja odločitev o neki stvari razveljavi in da je o tej stvari treba ponovno odločiti. Zoper razveljavitveni sklep višjega sodišča zato ni mogoče vložiti izrednega pravnega sredstva, saj gre v tem primeru le za formalno, ne pa tudi materialno pravnomočno odločbo višjega sodišča.1 C.

8. Ker zahteva za varstvo zakonitosti ni dovoljena, jo je Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 zavrglo.

1 prof. dr. Ivan Bele in dr., Zakon o prekrških s komentarjem, GV Založba, Ljubljana (2005), str. 436 in sklep Vrhovnega sodišča RS IV Ips 75/2008 z dne 28. 10. 2008.