Jedro

Ker razmerje med špediterjem in carinskim zavezancem ne predstavlja relevantnega dejstva za odločitev v tej zadevi, je tudi ugovor, da špediter ni obvestil tožeče stranke (carinskega zavezanca) o roku vrnitve blaga v tujino, neutemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1666/96-10 z dne 3.2.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS št. 50/97, nadalje: ZUS), zavrnilo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 8.10.1996. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Carinarnice L. z dne 7.10.1993, s katero je prvostopni upravni organ zavezal tožečo stranko k plačilu zneska v višini 172.624,00 SIT za blago, ki je bilo začasno uvoženo po uvozni carinski deklaraciji (nadalje UCD) z dne 12.3.1992 Carinske izpostave K. V obrazložitvi izpodbijane sodbe prvostopno sodišče navaja, da je tožeča stranka z navedeno UCD prijavila kot začasen uvoz blaga v zakup stroj za vrtanje v kamen Boehler s priborom, rabljen, v vrednosti 4.000.000,00 SIT, z namenom uporabe v proizvodnem procesu in z določenim rokom vrnitve v tujino do 12.9.1992. V rubriki 8 in 31 UCD, torej kot carinski zavezanec in uporabnik blaga, je bila vpisana tožeča stranka. Priložena ji je bila prošnja za začasni uvoz špediterja T. d.o.o. iz L. z dne 19.3.1992, da za carinskega zavezanca in končnega uporabnika, to je tožečo stranko, prosijo za dovolitev začasnega uvoza za dobo šestih mesecev ter da bo tožeča stranka z navedenim strojem opravljala dela v svojem kamnolomu na L. pri S. Poleg navedenega je bila priložena tudi izjava tožeče stranke z dne 6.3.1992, da bo stroj, ki je last podjetja G. iz V., uporabljen za dela v kamnolomu tožeče stranke in da bo v predpisanem roku vrnjen v tujino. Nadalje je bil predložen račun podjetja G. in pogodba o izvajanju del z dne 2.3.1992 med tožečo stranko in podjetjem G. ter odločba Carinarnice L. z dne 26.3.1992, s katero je bil tožeči stranki dovoljen začasni uvoz do 12.9.1992. Iz navedenih dokazil je razvidno, da je postopek potekal z vednostjo in s sodelovanjem tožeče stranke. Tožena stranka je zato utemeljeno štela tožečo stranko za carinskega zavezanca, razmerje med uvoznikom in špediterjem pa ni stvar carinskega postopka in ne vpliva na odločitev o plačilu carine, ki jo carinarnica zaračuna carinskemu zavezancu. Tožeča stranka je na poziv Carinske uprave K. (dopis z dne 20.5.1993) odgovorila, da za omenjeni stroj nima nobene obveznosti. Ker po podatkih carinarnice tožeča stranka pred potekom roka začasnega uvoza ni vložila prošnje za podaljšanje roka, niti ni blaga vrnila v tujino oziroma ga dokončno uvozno ocarinila, je prvostopni organ začel postopek carinjenja blaga po uradni dolžnosti ter tožeči stranki obračunal plačilo carine in drugih uvoznih davščin za obdobje od 12.3.1992 do 22.4.1993, torej za obdobje, ko je imel sporni stroj status carinskega blaga. Iz podatkov v upravnih spisih je razvidno, da je bila tožeča stranka obveščena o uvedbi postopka carinjenja z dopisom Carinarnice L. z dne 31.5.1993, ki ga je prejela 2.6.1993. Postopek pred izdajo izpodbijanega akta je bil pravilen, odločba pa pravilna in temelji na zakonu.

V svoji pritožbi tožeča stranka uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Navaja, da je vse zadeve zanjo pri začasnem uvozu opravljal špediter T. iz L., ki nje ni obvestil o potrebi oziroma roku vrnitve stroja v tujino. Če bi za rok vedela, bi prosila za podaljšanje začasnega uvoza, tako pa je v dobri veri vse prepustila špediterju oziroma podjetju G. iz V. V svojih poštnih knjigah ne najde zavedenega dopisa Carinarnice L., ki naj bi ga prejela dne 2.6.1993. V kolikor ta obstaja, bi ji ga bilo potrebno predočiti zaradi sodelovanja v postopku. Razčistiti je potrebno razmerje med uvoznikom stroja in špediterjem, ker to vpliva na odločitev o zavezancu za plačilo carine. Ponovno je potrebno preveriti listinsko dokumentacijo v celotnem spisu. V primeru zavrnitve pritožbe bo zapadle obveznosti izterjala od lastnika stroja oziroma špediterja.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Carinski zavezanec je oseba, na katero se glasi prevozna listina, oseba, na katero so prenesene pravice iz prevozne listine, oseba, ki prinaša blago na carinsko območje Slovenije ali ga odtod odnaša, kot tudi vsak drug, ki je v primerih določenih v tem zakonu, dolžan plačati carino (1. odstavek 24. člena Carinskega zakona, Uradni list SFRJ, št. 10/76, 36/79, 52/79, 12/82, 61/82, 7/84, 25/85, 38/86, 28/88, 40/89, 70/89 in 21/90; nadalje: CZ). Nadalje določa 8. točka 9. člena Pravilnika o vlaganju listin v carinskem postopku (Uradni list SFRJ 71/80 in nadaljnji), da se v rubriko 8 uvozne carinske deklaracije vpišeta ime in naslov osebe, ki je po 24. členu CZ carinski zavezanec. Listine, zbrane v upravnem postopku, potrjujejo ugotovitev prvostopnega sodišča, da je carinski zavezanec tožeča stranka, navedeno pa smiselno potrjujejo tudi pritožbene navedbe.

Kot je že navedlo prvostopno sodišče, razmerje med špediterjem in carinskim zavezancem ne predstavlja relevantnega dejstva za odločitev v tej zadevi. Zato je tudi ugovor, da špediter ni obvestil tožeče stranke o roku vrnitve blaga v tujino, neutemeljen. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je dopis Carinarnice Ljubljana z dne 31.5.1993 tožeča stranka prejela 2.6.1993. To je razvidno iz povratnice v upravnem spisu, ki bi ga tožeča stranka, kot stranka v tem upravnem sporu, lahko sama pregledala. Ne glede na navedeno, pa tudi dopis tožeče stranke z dne 20.5.1993 potrjuje, da je imela tožeča stranka možnost sodelovati v postopku carinjenja po uradni dolžnosti, zato je tudi njen ugovor v tej smeri neutemeljen.

Ker niso podani razlogi, zaradi katerih se sklep lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.