Jedro

Ker v sporni zadevi tožnica tudi po stališču pritožbenega sodišča pred objavo odločbe ustavnega sodišča v Uradnem listu RS pri toženi stranki ni zahtevala ponovne odmere pokojnine, je le-ta utemeljeno odločila, da se tožnici starostna pokojnina ponovno odmeri v višjem znesku od 1. 6. 2015 dalje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama trpi stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, da se odločba tožene stranke št. ... z dne 9. 2. 2016 v prvem odstavku II. točke spremeni tako, da se tožnici starostna pokojnina od 31. 12. 2006 dalje ponovno odmeri in znaša 1.172,90 EUR na mesec. III. točka izreka pa se spremeni tako, da se že izplačani zneski pokojnine od 31. 12. 2006 dalje poračunajo. Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek, da se odločba v spornem delu odpravi (razveljavi) in vrne toženi stranki v ponovno odločanje. Nadalje je tudi odločilo, da tožnica sama nosi stroške postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je odločitev tožene stranke, ki jo je potrdilo sodišče prve stopnje in sicer, da se ji pokojnina ponovno odmeri le od 1. 6. 2015 dalje (ne pa že od 31. 12. 2006 dalje) in tudi v delu, da se ji že izplačani zneski poračunajo le od 1. 6. 2015 (in ne že od 31. 12. 2006 dalje) nezakonita. Tožnica se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-239/14-10, Up-1169/12-24 z dne 26. 3. 2015, s katero je bilo odločeno, da se v pokojninsko osnovo oziroma pri izračunu pokojninske osnove upošteva tudi sredstva, namenjena za vplačilo delnic za notranji odkup. Določeno je tudi, od kdaj učinkuje odločba o ponovni odmeri pokojnine. Le-ta za zavarovance oziroma uživalce pokojnine, ki so že pred objavo te odločbe v Uradnem listu RS zahtevali ponovno odmero, učinkuje od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi. V zadevi ni sporno, da tožnica po tem, ko ji je bila z odločbo št. ... z dne 11. 12. 2006 odmerjena pokojnina, ni podala zahteve za ponovno odmero pokojnine. Tak zahtevek je podala 13. 5. 2015, potem ko se je seznanila z že omenjeno odločbo Ustavnega sodišča. Je pa tožnica že v letu 1996 vložila tožbo, s katero je primarno zahtevala vračilo plačanih prispevkov iz naslova sredstev, namenjenih za vplačilo delnic za notranji odkup ter z vlogo z dne 13. 1. 2001, podrejeno postavila še zahtevek, da se ji v izračun pokojninske osnove všteva tudi sredstva, namenjena za vplačilo delnic za notranji odkup. Zahtevek tožnice je bil s sodbo opr. št. Ps 1654/96 z dne 20. 6. 2002 zavrnjen. Tožnica se je upokojila 31. 12. 2006. Zakaj vloge oziroma zahtevka, da se tožnici v izračun pokojninske osnove všteva tudi sredstva, namenjena za vplačilo delnic za notranji odkup, ki ga je tožnica podala v sodnem postopku, v katerem je bila tožena stranka ZPIZ, ni mogoče šteti kot zahtevo, ki bi bila podana pri toženi stranki, sodišče prve stopnje ne obrazloži in se sodba v tem delu tudi ne da preizkusiti. S tem je podana kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)1. Hkrati je tak zaključek sodišča prve stopnje tudi protispisen. Zahteva je bila dana toženi stranki, torej Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje in to je v zadevi bistveno. Odločitev sodišča prve stopnje, da je ponovna odmera pokojnine, ob sklicevanju na 183. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2)2, možna le z učinkom za naprej, je nepravilna. Taka odločitev sodišča predstavlja očitno kršitev tožničinih ustavno zagotovljenih pravic, to je pravice do enakega varstva pravic in pravice do socialnega varstva. Izpodbijana odločitev tožene stranke in pa tudi odločitev sodišča prve stopnje, tožnico, ki je že pred upokojitvijo (torej pred izdajo odmerne odločbe) s tožbo od tožene stranke zahtevala, da se ji v izračun pokojninske osnove všteva tudi sredstva, namenjena za vplačilo delnic za notranji odkup, postavlja v bistveno slabši, neenakopraven položaj, glede na položaj zavarovancev, ki so šele po izdaji odmerne odločbe za pokojnino, zahtevali njeno ponovno odmero. Zato, da je tožnica postavljena v izrazito slabši položaj, ni nobenega ustreznega razlikovalnega elementa. V posledici tega je tožnica tudi prikrajšana v svojih pravicah. Sodišče prve stopnje tudi zmotno razlaga odločbo Ustavnega sodišča RS in sicer, od kdaj učinkuje odločba o ponovni odmeri pokojnine. Če je zavarovanec to zahtevo podal še pred upokojitvijo (torej še pred prvo odmero pokojnine), je "ratio" odločitve ustavnega sodišča v tem, da odločba o ponovni odmeri pokojnine učinkuje od upokojitve dalje, torej od prve odmere dalje. Potrebno je izhajati iz namenske razlage odločbe ustavnega sodišča, saj le taka razlaga tožnici zagotavlja njeno ustavno pravico do enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS). Zgolj dejstvo, da se ustavno sodišče s položajem, kot je tožničin (ki je že pred izdajo odmerne odločbe o pokojnini zahtevala, da se ji v izračun pokojninske osnove všteva sredstva, namenjena za vplačilo delnic za notranji odkup) v svoji odločbi ni izrecno ukvarjalo oziroma se do njenega položaja ni izrecno opredelilo, še ne pomeni, da tožnici pravica do ponovne odmere pokojnine z učinkom od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi, ne gre. Z namensko razlago je potrebno zapolniti nastalo vrzel, torej tožničin primer. Sodišče se do navedb tožnice v izpodbijani sodbi ni opredelilo, kar pomeni, da gre za kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in je sodbo že zaradi tega potrebno razveljaviti. Pri tem je tudi bistveno, da tožnica o opravljeni reviziji v letu 2008 oziroma 2009 s strani delodajalca ni bila obveščena in zato tudi zahteve za ponovno odmero ni mogla podati. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi primarnemu ali podrednemu zahtevku oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 9. 2. 2016, s katero je bilo delno ugodeno njeni pritožbi, vloženi zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 2. 6. 2015. Navedena odločba je bila v prvem odstavku izreka spremenjena tako, da se je tožnici starostna pokojnina za čas od 1. 6. 2015 dalje ponovno odmerila in znaša 1.172,90 EUR na mesec. Že izplačani zneski pokojnine pa se od 1. 6. 2015 poračunajo. Tožnici so bili tudi priznani stroški zastopanja.

6. Med strankama je nesporno, da je tožnica po izdaji že citirane ustavne odločbe, 13. 5. 2015 vložila zahtevo za ponovno odmero pokojnine, tako da se pri ponovni odmeri upoštevajo tudi vplačane delnice za notranji odkup pri delodajalcu A. d. d. 7. Glede na pritožbene navedbe je v zadevi sporno, ali je bila tožena stranka dolžna upoštevati dejstvo, da je tožnica kot ena od tožečih strank v sporu, ki je bil voden pred Delovnim in socialnim sodiščem (opr. št. Ps 1654/96), poleg primarnega zahtevka za povrnitev vplačanih prispevkov postavila tudi podredni zahtevek, da se vplačane zneske za pokojninsko in invalidsko zavarovanje upošteva pri izračunu pokojninske osnove. Tak zahtevek je bil postavljen s pripravljalno vlogo, datirano s 13. 1. 2001 in se nahaja v prilogah sodnega spisa pod A/5. 8. Sodišče se je do omenjenega ustrezno opredelilo in tudi pojasnilo, zakaj navedene vloge ni mogoče šteti kot zahtevo, ki bi bila podana pri toženi stranki. Sodba tako vsebuje bistvene razloge za odločitev in se jo tudi da preizkusiti. V tem primeru ne gre za kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, prav tako pa tudi ni podana kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj o odločilnih dejstvih ni podano nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi temi listinami.

9. Ob odločanju o ustavni pritožbi zoper sodbo Vrhovnega sodišča RS št. VIII Ips 66/2012 z dne 6. 11. 2012 je ustavno sodišče presodilo, da je bil Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-1)3 v neskladju z Ustavo RS. Toženi stranki je naložilo, da mora v roku 60 dni po objavi odločbe v Uradnem listu RS ponovno odmeriti pokojnino zavarovancem oziroma uživalcem pokojnine, za katere je v postopkih revizije ugotovila, da so bile delnice za notranji odkup vplačane z delom plače, ki se všteva v pokojninsko osnovo, pa ta del plače ni bil vštet zaradi protiustavne 4. alineje 46. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ/92)4. Zavarovanci oziroma uživalci pokojnine, o podatkih, katerih revizija ni bila opravljena, pa lahko v roku, določenem v II. točki izreka odločbe zahtevajo revizijo podatkov o plačah in pokojninskih osnovah za obdobje, v katerem so bile vplačane delnice za notranji odkup ter ponovno odmero pokojnine na podlagi ugotovitev revizije. Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje izda odločbo o ponovni odmeri pokojnine v postopku z izrednim pravnim sredstvom razveljavitve ali spremembe dokončne odločbe iz prvega odstavka 183. člena ZPIZ-2, ne glede na čas od vročitve dokončne odločbe o odmeri pokojnine (I. - IV. točka izreka). Odločba o ponovni odmeri pokojnine iz IV. točke izreka učinkuje od prvega dne naslednjega meseca od njene izdaje, če je bil postopek uveden po uradni dolžnosti oziroma od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi, če je bila dana zahteva. Za zavarovance oziroma uživalce pokojnine, ki so že pred objavo te odločbe v Uradnem listu RS zahtevali ponovno odmero, pa od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi (V. točka izreka).

10. Za odločitev v sporni zadevi je torej bistvena V. točka izreka, ki določa, od kdaj dalje učinkuje odločba o ponovni odmeri pokojnine. Navedeno odločitev pa je potrebno uporabiti skladno z razlago, ki jo je ustavno sodišče podalo v 22. točki obrazložitve odločbe. Ustavno sodišče pojasnjuje, da je pravna podlaga za ponovno odmero pokojnine za nazaj podana v primeru, če bi prišlo do zavrženja zahteve za ponovno odmero pokojnine in so odprti postopki v zvezi s tem. Ustavno sodišče pri tem pojasnjuje, da je dejstvo, da so nekateri zavarovanci oziroma uživalci pokojnine vložili zahtevo za ponovno odmero pokojnine, pa je bila ta že pred objavo te odločbe v Uradnem listu RS zavržena ali pa o zavrženju še ni dokončno oziroma pravnomočno odločeno, upoštevalo pri določitvi trenutka, od katerega v tem primeru učinkuje ponovna odmera pokojnine.

11. V sporni zadevi tožnica pri toženi stranki pred 13. 5. 2015 ni vložila zahteve za ponovno odmero pokojnine oziroma niti ne zahteve, da se ji v pokojninsko osnovo upošteva tudi del plač, namenjenih za vplačilo delnic za notranji odkup. Podredno postavljenega tožbenega zahtevka v vlogi z dne 13. 1. 2001 nikakor ni mogoče šteti za zahtevo, podano pri toženi stranki. Šlo je namreč za postopek pred sodiščem, kjer je bil postavljen primarni tožbeni zahtevek za povračilo plačanih prispevkov ter nato še podredni zahtevek, da se plačni zneski upoštevajo pri izračunu pokojninske osnove. Da ne gre za zahtevek, podan pri toženi stranki, izhaja že iz pravnomočne sodbe in sklepa sodišča prve stopnje opr. št. Ps 1654/96 z dne 20. 6. 2002. Sodišče je namreč tožbo v delu, ki se nanaša na podredno uveljavljeni zahtevek, torej da je tožena stranka dolžna tožečim strankam vplačane zneske za pokojninsko in invalidsko zavarovanje upoštevati pri izračunu pokojninske osnove, zavrglo. Pojasnilo je, da niso podane procesne predpostavke za vsebinsko obravnavo zadeve, kajti na podlagi 30. člena takrat veljavnega ZDSS5 se je smela tožba v sporih o pravici do in iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja vložiti zoper dokončno odločbo pristojnega organa. Dokončna odločba pristojnega organa pomeni procesno predpostavko za uveljavljanje sodnega varstva pred sodiščem. Ker tožeče stranke tekom sodnega postopka niso z ničemer izkazale oziroma dokazale, da so pri toženi stranki v predhodnem upravnem postopku zahtevale vštevanje zneskov obveznic v pokojninsko osnovo in da bi jim bila v zvezi s tem izdana negativna odločba, po stališču sodišča ne predstavlja pravne podlage za odločanje o tem zahtevku. Je pa bilo tožečim strankam pojasnjeno, da je vsaka od njih upravičena pri nosilcu pokojninskega in invalidskega zavarovanja začeti postopek za vštevanje zneskov obveznic v pokojninsko osnovo ter v primeru negativne odločitve svoj zahtevek uveljavljati s tožbo.

12. Ker v sporni zadevi tožnica tudi po stališču pritožbenega sodišča pred objavo odločbe ustavnega sodišča v Uradnem listu RS pri toženi stranki ni zahtevala ponovne odmere pokojnine, je le-ta utemeljeno odločila, da se tožnici starostna pokojnina ponovno odmeri v višjem znesku od 1. 6. 2015 dalje. Ker je že ustavno sodišče obrazložilo, kako je potrebno izvršiti V. točko izreka ustavne odločbe, v tem primeru torej ni potrebno zapolnjevati omenjeno odločbo z ustrezno razlago, kot to v pritožbi neutemeljeno uveljavlja tožnica.

13. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe.

1 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami. 3 Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami. 4 Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami. 5 Ur. l. RS, št. 19/94.