Jedro

Po presoji pritožbenega sodišča je za pravno domnevo iz določbe 3. odstavka 11. člena Navodila dovolj, da se v 60-metrskem pasu ob javni dovozni poti nahaja katerikoli del zemljišča. Posamezni deli zemljiške parcele namreč ne morejo imeti različnega pravnega položaja – ne v pogledu stvarnih pravic, niti v pogledu kategorije oziroma pravnega statusa.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se tožbi ugodi in se odločba Ministrstva za okolje in prostor Republike Slovenije z dne 13.4.2006, odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 13.4.2006. S to odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Upravne enote Škofja Loka z dne 9.8.2005, s katero je bilo v točki 1 izreka odločeno, da se tožnikova zahteva za vračilo zemljišča parc. št. 10 k.o. ... zavrne. Zahtevo za denacionalizacijo je prvostopni upravni organ zavrnil, ker je ugotovil, da znaša dana odškodnina več kot 100 % vrednosti zemljišča. Tožena stranka je pritrdila odločitvi prvostopnega organa, saj je bila vrednost zemljišča pravilno ugotovljena na podlagi Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (Navodilo, Uradni list RS, št. 23/92, 26/00). Del zemljišča, ki se nahaja v 60-metrskem pasu ob javni dovozni poti je bil pravilno vrednoten kot komunalno opremljeno nezazidano stavbno zemljišče, preostali del zemljišča, ki leži izven navedenega 60-metrskega pasu pa kot komunalno neopremljeno stavbno zemljišče. Odškodnina, ki je bila upravičencu dana za nacionalizirano zemljišče, pa je bila pravilno vrednotena z upoštevanjem Odredbe o koeficientu povečanja dolarskih cen nacionaliziranega premoženja (Odredba, Uradni list RS, št. 24/92 in št. 33/96).

V obrazložitvi izpodbijane sodbe prvostopno sodišče zavrača tožnikov tožbeni ugovor glede vrednotenja predmetnega zemljišča. Vrednost zemljišča je ob upoštevanju določb 11. člena Navodila v obsegu 390 m2 ocenjena kot komunalno opremljeno stavbno zemljišče, ostalo zemljišče pa kot komunalno neopremljeno stavbno zemljišče. Upravni organ je pri izračunu pravilno uporabil materialno pravo, ko je upošteval za tožnika sporno spremembo Navodila.

Tožnik v pritožbi smiselno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava – 11. člena Navodila. Zahtevo za denacionalizacijo je vložil dne 26.3.1993 in takrat v 11. členu še ni bilo 60-metrskega javnega pasu, ampak samo dovozne poti. Prepričan je, da je upravna enota namerno zavlačevala celoten postopek, da je prišlo do spremembe Navodila v škodo upravičencev. Tisti, katerih vloge so bile rešene že prej, to je pred letom 2000, so bili v ugodnejšem položaju, zato zahteva, da se tudi njegov primer tako realizira. Predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Glede na prehodno določbo 2. odstavka 107. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 – sklep US), ki velja od 1.1.2007 dalje, je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je pritožbo tožnika treba obravnavati kot pritožbo po ZUS-1, saj so denacionalizacijske odločbe izvršljive šele s pravnomočnostjo.

Utemeljen je tožnikov pritožbeni ugovor, da je bilo v obravnavani zadevi pri izračunu odškodnine materialno pravo napačno uporabljeno. Gre za uporabo določbe 3. odstavka 11. člena Navodila, po katerega določbi se šteje, da je bilo zemljišča možno komunalno opremiti brez večjih stroškov, če so se nahajala v 60-metrskem pasu ob javni dovozni poti, ki je bila priključena na javno cestno omrežje, če so bila oddaljena do 100 metrov od javnega vodovoda ali od priključka za preskrbo s pitno vodo ter do 200 metrov od možnega priključka na nizkonapetostno električno omrežje. Če so izpolnjeni vsi navedeni pogoji, pri čemer je za presojo relevantno stanje ob podržavljenju, se zemljišče ovrednoti kot komunalno opremljeno nezazidano stavbno zemljišče. Po presoji pritožbenega sodišča je za pravno domnevo iz navedene določbe Navodila dovolj, da se v 60-metrskem pasu ob javni dovozni poti nahaja katerikoli del zemljišča. Ta pogoj je treba povezati s pogojem, da ima zemljišče priključek na javno cestno omrežje, pri čemer zadošča, da je tak priključek en sam. Glede na navedeno in glede na to, da je parcela osnovna enota zemljiškega katastra (7. člen Zakona o evidentiranju nepremičnin, državne meje in prostorskih enot, Uradni list RS, št. 52/2000 in nasl.), po presoji pritožbenega sodišča ni podlage za stališče obeh upravnih organov in prvostopnega sodišča, da je zemljišče šteti kot komunalno opremljeno nezazidano stavbno zemljišče le, če se v celoti nahaja v 60-metrskem pasu ob javni dovozni poti. Posamezni deli zemljiške parcele namreč ne morejo imeti različnega pravnega položaja – ne v pogledu stvarnih pravic, niti v pogledu kategorije oziroma pravnega statusa.

Ker je glede na navedeno podan uveljavljani pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 3. odstavka 80. člena ZUS-1 pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbi na podlagi 4. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1 ugodilo in odpravilo izpodbijano odločbo tožene stranke ter ji zadevo vrnilo v ponoven postopek, v katerem je vezana na pravno mnenje pritožbenega sodišča (4. odstavek 64. člena ZUS-1).