Jedro

Tožilčevo sklicevanje na pravnomočne odločbe o odreditvi in podaljšanju pripora ter navedba, da se razlogi, ki so bili podani ob odreditvi pripora, niso v ničemer spremenili, ne izpolnjuje vsebinskih pogojev obrazložitve predloga za podaljšanje pripora.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno državno tožilstvo v Kopru je 2. 2. 2011 zoper obdolženega P. D. vložilo obtožni predlog zaradi kaznivega dejanja predrzne vožnje po prvem odstavku 324. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) ter predlagalo podaljšanje pripora. Okrajno sodišče je s sklepom z dne 3. 2. 2011 pripor, odrejen zoper obdolženca, podaljšalo iz pripornega razloga po 1. točki prvega odstavka 432. člena ZKP. Višje sodišče je pritožbo zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno.

2. Zoper pravnomočni sklep je zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, ker naj bi bile obdolžencu kršene pravice iz 19. in 22. člena Ustave Republike Slovenije (URS) in 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP). Vložnik navaja, da je bila obdolžencu kršena ustavno zagotovljena pravica do obrambe s tem, ko je sodišče izdalo sklep o podaljšanju pripora na podlagi neobrazloženega predloga okrožne državne tožilke, s katerim pred odločanjem ni seznanilo obdolženca in zagovornika, ki se zato o njem v pritožbi zoper sklep o podaljšanju pripora ni mogel izjaviti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijana sklepa spremeni tako, da pripor odpravi in odredi izpustitev obdolženca na prostost. 3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti navaja, da le-ta ne pojasni, v katerih zakonskih določbah naj bi se kot kršitve odrazile kršitve ustavnih pravic, ki jih zgolj na načelnem nivoju zatrjuje, zato trditve v zvezi z nesubstanciranim obtožnim predlogom ni mogoče preizkusiti.

4. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil vročen obdolžencu v prevodu in njegovemu zagovorniku. Slednji v vlogi z dne 17. 2. 2011 vztraja pri vloženi zahtevi.

B.

5. Vrhovno sodišče je v sodbi I Ips 315/2004 z dne 18. 11. 2004 presodilo, da je treba v primeru, ko državni tožilec predlaga podaljšanje pripora, obdolžencu omogočiti, da se izjavi o predlogu in okoliščinah ter dejstvih, ki so v njem navedeni, in dokazih, na katere se opira ter mu s tem zagotoviti možnost, da ponudi nova dejstva in dokaze. Zato je sodišče dolžno pred odločitvijo o podaljšanju pripora obdolženca in njegovega zagovornika seznaniti s predlogom državnega tožilca. V nasprotnem primeru ravnanje sodišča predstavlja kršitev obdolženčeve pravice do obrambe v povezavi z načelom enakosti in kontradiktornosti. Upoštevaje ustavnosodno prakso je Vrhovno sodišče v sodbi XI Ips 27115/2010 z dne 23. 8. 2010 presodilo, da mora biti zaradi zagotovitve ustavnih pravic obdolženca predlog državnega tožilca za podaljšanje pripora ob vložitvi obtožnice obrazložen, enako kot velja za podaljšanje pripora v preiskavi. Tožilčevo sklicevanje na pravnomočne odločbe o odreditvi in podaljšanju pripora ter navedba, da se razlogi, ki so bili podani ob odreditvi pripora, niso v ničemer spremenili, ne izpolnjuje vsebinskih pogojev obrazložitve predloga za podaljšanje pripora. Odločanje sodišča na podlagi predloga, ki ni obrazložen, lahko predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka, če obrambi v skladu s pravico do kontradiktornega postopka in z njo povezanim zagotavljanjem enakosti strank v kazenskem postopku ni bilo omogočeno, da se pred odločitvijo sodišča vsebinsko izjavi o podanem predlogu. Ne gre torej za absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka, temveč je takšno ravnanje sodišča potrebno presojati v smislu določbe drugega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), iz katere izrecno izhaja, da je kršitev določb kazenskega postopka bistvena, če sta kumulativno podana dva pogoja: 1. da je sodišče prekršilo pravice obrambe – torej tudi pravice, ki so obdolžencu zagotovljene z ustavnimi določbami; 2. da je ta kršitev vplivala ali bi mogla vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe.

6. V pritožbi je zagovornik med drugim uveljavljal kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena URS in kršitev pravice do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP. Višje sodišče je takšno trditev pritožnika zavrnilo s pojasnilom, da je bil zoper obdolženca po zaslišanju 2. 2. 2011 odrejen pripor. Istega dne je okrožna državna tožilka vložila obtožni predlog in predlagala podaljšanje pripora, o čemer je sodišče odločilo naslednji dan, torej 3. 2. 2011. Višje sodišče navaja, da je obtožni predlog identičen izjavi, ki jo je tožilka dala na zaslišanju 2. 2. 2011, ko je predlagala odreditev pripora. O tej izjavi tožilke sta se izjavila obdolženec in zagovornik. V predlogu za podaljšanje pripora (in obtožnem predlogu) tožilka ni navedla nobene nove ali drugačne okoliščine dejanske ali pravne narave, zato je višje sodišče tudi po presoji Vrhovnega sodišča pravilno presodilo, da obtožni predlog in predlog za podaljšanje pripora obrambe nista presenetila, saj sta se o vseh dejstvih in dokazih lahko izjavila, zato obdolžencu ni bila kršena pravica do obrambe.

7. V zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornik takšno stališče višjega sodišča izpodbija in navaja, da bi v pritožbi napadel sklep sodišča prve stopnje zato, ker predlog okrožne državne tožilke sploh ni bil obrazložen. Glede na zgoraj citirana stališča Vrhovnega sodišča, je treba tudi zatrjevano kršitev pravice do pritožbe oceniti z vidika vpliva na zakonitost izpodbijanega sklepa. Upoštevajoč konkretno procesno situacijo, opisano v prejšnji točki, Vrhovno sodišče ugotavlja, da zaključek višjega sodišča glede pritožbenih navedb ne bi mogel biti drugačen, tudi če bi obdolženec v pritožbi opozoril na to, da predlog okrožne državne tožilke ni obrazložen. Sodišče prve stopnje je namreč podaljšalo pripor na podlagi predloga okrožne državne tožilke. Ker tožilka v svojem neobrazloženem predlogu ni navedla nobene nove okoliščine, s katero obramba ne bi bila seznanjena in se o njej ne bi imela možnosti izjaviti, obdolženčeva pravica do obrambe ni bila kršena.

C.

8. Ker kršitve, na katere se v zahtevah za varstvo zakonitosti sklicuje zagovornik obdolženega P. D., niso podane, je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zahtevo zavrnilo kot neutemeljeno.