Jedro

Slabo premoženjsko stanje dolžnika ni razlog za ustavitev izvršbe. Socialni položaj dolžnika je v davčnem izvršilnem postopku varovan z določbami 159. in 160. člena ZDavP-2, ki določajo denarne prejemke, ki so iz izvršbe izvzeti, in omejitve davčne izvršbe na dolžnikove denarne prejemke, ki jih mora pri opravi rubeža upoštevati banka.

Tožnik v postopku davčne izvršbe ne more z uspehom uveljavljati oprostitve plačila sodne takse, saj se ta skladno z določbami ZST-1 uveljavlja v sodnem postopku, za katerega je taksa predpisana.

Po 9. členu ZST-1 pravica zahtevati plačilo sodne takse zastara v petih letih od zapadlosti takse v plačilo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je prvostopni organ zoper tožnika začel davčno izvršbo dolžnega zneska neplačane sodne takse v znesku 240 EUR na podlagi plačilnega naloga Okrajnega sodišča v Brežicah opr. št. K 39/2009 z dne 12. 6. 2009, ki je postal izvršljiv dne 2. 7. 2009, in stroškov izdaje sklepa o izvršbi v znesku 20,86 EUR, z rubežem denarnih sredstev, ki jih ima tožnik na računu pri banki, do višine dolgovanega zneska.

Ministrstvo za finance je z odločbo št. DT 498-2-257/2011-2 z dne 27. 2. 2012 pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo.

Tožnik vlaga tožbo v upravnem sporu. Že v postopku pred izdajo izpodbijanega sklepa je opozarjal, da naložene obveznosti ni sposoben plačati. Meni, da je izpodbijani sklep nezakonit in nepravilen in bi ga zato moral odpraviti že pritožbeni organ. Da se v zadevi dogajajo napake, dokazuje tožbi priložena odločba Ministrstva za finance št. 499-30-362/2011 z dne 19. 12. 2011, s katero je bilo njegovi pritožbi ugodeno. Dodatno opozarja, da je pravica zahtevati plačilo sodne takse, ki se iz izpodbijanim sklepom izterjuje, zastarala. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. V zvezi z ugovorom zastaranja, ki ga tožeča stranka pred vložitvijo tožbe ni uveljavljala, pa navaja, da po 9. členu Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) pravica zahtevati plačilo sodne takse zastara v petih letih po zapadlosti sodne takse, da zastaranje prekine vsako uradno dejanje pristojnega organa, katerega namen je plačilo oziroma izterjava takse. Zastaranje pa v vsakem primeru nastopi v 10 letih po zapadlosti takse v plačilo. V obravnavanem primeru je taksa zapadla v plačilo 2. 7. 2009 in je zato tožnikovo sklicevanje na zastaranje neutemeljeno. Predlaga zavrnitev tožbe.

Tožnik v zvezi z odgovorom na tožbo vztraja pri ugovoru zastaranja, saj zastaranja ni prekinilo nobeno uradno dejanje pristojnega organa. Da je ugovor utemeljen, dokazuje tudi tožbi priložena odločba Ministrstva z dne 19. 2. 2011. Tožba ni utemeljena.

Izpodbijani sklep je po presoji sodišča pravilen in skladen z določbami Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), na katere se sklicuje. Sodišče se strinja tudi z razlogi, s katerimi njegovo pravilnost in zakonitost potrdi pritožbeni organ, in z razlogi, s katerimi obrazloži zavrnitev pritožbenih ugovorov.

Slabo premoženjsko stanje dolžnika, kot tožniku pravilno pojasni pritožbeni organ, ni razlog za ustavitev izvršbe. Tožnik pa v postopku davčne izvršbe tudi ne more z uspehom uveljavljati oprostitve plačila sodne takse, saj se ta skladno z Zakonom o sodnih taksah uveljavlja v sodnem postopku, za katerega je taksa predpisana. Socialni položaj dolžnika je v davčnem izvršilnem postopku varovan z določbami 159. in 160. člena ZDavP-2, ki določajo denarne prejemke, ki so iz izvršbe izvzeti, in omejitve davčne izvršbe na dolžnikove denarne prejemke, ki jih mora pri opravi rubeža banka upoštevati tudi po izpodbijanem sklepu.

Po 9. členu ZST-1 pravica zahtevati plačilo sodne takse zastara v petih letih od zapadlosti takse v plačilo. V obravnavanem primeru je plačilni nalog je postal izvršljiv 2. 7. 2009, izpodbijani sklep pa je bil izdan 5. 10. 2011 in torej pred potekom petih let od zapadlosti takse v plačilo. Ugovor zastaranja je zato neutemeljen.

Odločba Ministrstva za finance z dne 19. 12. 2011 zatrjevane nepravilnosti in nezakonitosti izpodbijanega sklepa ne izkazuje, saj gre za odločitev o pritožbi v drugi zadevi tožeče stranke.

Ker je torej po povedanem izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno.

Glede na nesporne dejanske okoliščine, ki so podlaga za odločitev, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 v zadevi odločilo na seji.