Jedro

Toženka s tem, ko je tožniku odrejala lažja opravila, pri čemer pa od druge polovice leta 2016 del, ki bi ustrezalo tožnikovi preostali delovni zmožnosti, ni bilo veliko, tožnika ni trpinčila.

Ali je ravnanje delodajalca, za katerega delavec meni, da predstavlja trpinčenje, res nedopustno v smislu četrtega odstavka 7. člena ZDR-1, je stvar pravne presoje sodišča in ni odvisna od subjektivnega doživljanja delavca.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe, toženi stranki pa je dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 466,65 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za plačilo zneska v višini 12.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 9. 2021 dalje in tožniku naložilo, da toženki povrne stroške postopka.

2.Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče dejanja toženke dejansko in pravno ovrednotilo povsem drugače, kot jih je doživel in občutil sam. Bistvo navedb je bilo, da mu je toženka v letu 2015 in 2016 odrejala administrativa dela (sprejem in oddajo pošte, vodenje poštne knjige, pretipkavanje dokumentov, tiskanje in fotokopiranje nadrejenemu ipd.), kar ni ustrezalo njegovi strokovni izobrazbi (univerzitetno diplomiran inženir gozdarstva) ter delovnemu mestu strokovni sodelavec načrtovalec I in višji sodelavec II. Sodišče je ugotovilo, da je tožnik dejansko opravljal administrativna opravila, napačno pa zaključilo, da je vseskozi deloval pri vodenju upravnih postopkov in izdajanju odločb, kar naj bi bilo v skladu s pogodbo o zaposlitvi za strokovni sodelavec načrtovalec I. Oddaja pošte in prepisovanje osnutkov še ne pomeni delovanje pri vodenju upravnih postopkov in izdajanju odločb. Sodišče je tudi napačno ugotovilo, da je A. A., ki je en mesec opravljal enako delo kot tožnik, imel enako izobrazbo, saj je bil A. A. informatik (kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Sodišče ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja in ni upoštevalo izpovedi prič B. B., C. C., D. D., E. E. in A. A., ki so vsi potrdili, da je bilo delo tožnika le prepisovanje dokumentov, kar je bilo delo administratorja ali strojepisca. Nadalje je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da je bilo to del tožnikovih delovnih obveznosti. Očitno je štelo, da opravljanje drugih nalog v okviru strokovne usposobljenosti po navodilu nadrejenega sodi vse, kar si le-ta izmisli. Administrativna opravila ne sodijo v okviru strokovne usposobljenosti tožnika, ki je moral ta dela opravljali v letu 2015 in več kot polovico leta 2016. Takšno delo je zavrnil po tem, ko mu je nadrejeni odredil, naj pospravi njegovo pisarno. Da je toženka tako delo tožniku odrejala z namenom trpinčenja, izhaja iz dejstva, da mu kljub izdanemu opozorilu, ker je delo zavrnil, ni odpovedala pogodbe o zaposlitvi, saj se je zavedala, da ga je s tem šikanirala. Izvedenki psihiatrične in psihološke stroke sta potrdili, da je tožnik zaradi tega prestajal duševne bolečine, zato bi sodišče moralo tožnikovemu zahtevku ugoditi. Sodišče je tudi napačno ugotovilo, da ga toženka s tem, ko je od druge polovice leta 2016 zahtevala, da hodi na delo po 8 ur, čeprav mu dela ni odrejala, ni trpinčila, ampak je delovala v njegovo korist. Tožnik jo je opozoril, da ga s tem šikanira in povzroča psihično trpljenje, zato se ne more šteti, da mu je bilo tako ravnaje v korist. Sodišče tudi spregleda mnenje F. F., ki je potrdila, da je tožnik zelo duševno trpel, ker ni imel dela. Mnenje povzame le v delu, ki ustreza ravnanju toženke. Tožnik je bil zelo proaktiven. Toženki je podal več predlogov za rešitev situacije. Imel je prepoved opravljanja terenskega dela, je pa podal predloge za opravljanje pisarniškega dela, ki ustreza njegovi izobrazbi in delovnim izkušnjam, kar je toženka vse zavrnila. Protispisna je ugotovitev, da je toženka podala več predlogov, s katerimi se naj ne bi strinjal, saj ni predložila nobenih dokazov, da bi mu ponudila ali priskrbela drugo delo, razen v enem primeru, ki se je nanašal na vnašanje podatkov v gozdno gojitveni načrt. Priča G. G. je potrdila, da bi tožnik moral pri tem sodelovati z revirnim gozdarjem, na teren pa še ni smel. Revirni gozdar bi lahko pripravil kartni in opisni del, katerega bi tožnik potem vnesel v računalnik. Za to ni bilo potrebno posebno računalniško izobraževanje. Čeprav toženka za tožnika ni imela drugega ustreznega dela, mu ni želela zagotoviti drugega dela in ga premestiti ali pa vsaj odstopiti del opravil drugega delovnega mesta, prav tako ni podala predloga komisiji ZPIZ za pričetek postopka odpovedi, niti ni odredila čakanja na delo. Tožnika je raje držala v dolgotrajni negotovosti in zahtevala, da hodi na delo, čeprav ni imela nobenega dela, zaradi tega pa je trpel duševne bolečine. Predlaga spremembo sodbe, tako da se zahtevku ugodi, podredno predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje pred spremenjeni senat in priglaša stroške pritožbe.

3.Toženka v obrazloženem odgovoru na pritožbo nasprotuje navedbam tožnika, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, ter pri preizkusu po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niti očitane kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana le takrat, kadar je podano relevantno nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Takšnih nasprotij ni. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo bistvo izpovedi prič, tožnik pa dejansko ne soglaša z dokazno presojo sodišča prve stopnje, ki ji ni mogoče ničesar očitati.

6.Tožnik v pritožbi neutemeljeno vztraja pri stališču, da je bil trpinčen, ker naj bi od leta 2015 do sredine leta 2016 opravljal dela tajnice oziroma administratorja in zaradi pomanjkanja delovnih zadolžitev od leta 2016. Pritožbeno sodišče se strinja z izčrpno dokazno oceno sodišča prve stopnje, da toženka s tem, ko je tožniku odrejala lažja opravila, pri čemer pa od druge polovice leta 2016 del, ki bi ustrezalo tožnikovi preostali delovni zmožnosti, ni bilo veliko, tožnika ni trpinčila. Skladno s četrtim odstavkom 7. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) je trpinčenje na delovnem mestu vsako ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom, ravnanja toženke pa objektivno gledano ni mogoče kvalificirati za trpinčenje.

7.Tožnik je bil od leta 2012 zaradi omejitev, določenih z odločbo ZPIZ, zaposlen na dveh delovnih mestih, in sicer sodelavec načrtovalec I in višji svetovalec II, na vsakem za 20 ur na teden. Naloge tožnika na delovnem mestu sodelavec načrtovalec I so obsegale: vzdrževanje podatkov gozdarskega informacijskega sistema; nadzor v gozdnem prostoru in vodenje evidenc ter izdelovanje poročil o izvajanju nadzora; opravljanje drugih nalog v okviru svoje strokovne usposobljenosti po navodilu/pooblastilu direktorja ali nadrejenega; vzdrževanje mej ureditvenih enot. Naloge višjega svetovalca II so bile: vodenje evidenc, izdelovanje analiz in pripravljanje poročil; usposabljanje in izobraževanje lastnikov gozdov, javnosti, sodelavcev in strokovno usmerjanje dela pripravnikov ter dijakov in študentov na praktičnem usposabljanju; informiranje sodelavcev o delu in aktualnih vprašanjih iz svojega področja; opravljanje nalog v okviru svoje strokovne usposobljenosti po navodilu/pooblastilu direktorja ali nadrejenega; sodelovanje z zunanjimi inštitucijami; pripravljanje, koordiniranje in izvajanje odnosov z javnostmi; pripravljanje in organiziranje dejavnosti za razvoj podeželja, lastnike gozdov in javnosti.

8.Sodišče prve stopnje je glede na opis delovnih nalog tožnika pravilno zavrnilo njegove navedbe, da bi lahko samostojno izdajal in podpisoval odločbe, sklepe in mnenja, saj to ni sodilo v njegove delovne zadolžitve, poleg tega je bila izdaja odločb po ugotovitvah sodišča prve stopnje povezana z odhodom na teren, kar je bilo tožniku prepovedano z odločbo ZPIZ. Neutemeljeno je tudi vztrajanje tožnika, da bi lahko opravljal dela vodje krajevne enote, saj to delovno mesto ni bilo prosto, poleg tega je bilo po ugotovitvah sodišča prve stopnje, katerim pritožba ne nasprotuje, vsaj 50 % delovnega časa vezano na terensko delo. Toženka je prilagodila delo tožniku skladno z omejitvami iz odločbe ZPIZ, tako da ga je zaposlila na dveh delovnih mestih, kjer pa zaradi prepovedi odhoda na teren večinoma opravljal lažja administrativna dela. Dokazala je, da si je ves čas prizadevala tožniku dodeliti primerno delo (elektorsko sporočilo z dne 17. 5. 2018, dopis H. H. z dne 20. 3. 2018, izpoved H. H. in G. G.), vendar je bila pri tem omejena z zdravstvenimi omejitvami iz odločbe ZPIZ in mu tudi zato del, ki jih je želel opravljati, ni mogla dodeliti.

9.Tožnik neutemeljeno vztraja, da mu je toženka odredila prepis osnutkov odločb za poseg v prostor, ki jih je predhodno pripravil B. B., ter poštna opravila, ker ga je želela trpinčiti. Čeprav je šlo pri prepisovanju osnutkov odločb za enostavnejša opravila, je šlo za sodelovanje pri izdaji odločb za poseg v prostor, kar sodi v delokrog sodelavca načrtovalca I. Priprava in izdaja odločb je sodila v delokrog vodje odseka B. B. in je bila vezana tudi na delo na terenu, ki je bilo tožniku prepovedano, zato tožnik ni mogel sam izdelati osnutka odločb, kot je to predlagal. Glede poštnih opravil pa iz prvostopenjske sodbe izhaja, da so vsi zaposleni odnašali pošto, tudi vodje, zato so neutemeljeni očitki, da je toženka to nalogo odredila tudi tožniku, zato da bi ga trpinčila.

10.Sodišče prve stopnje je upoštevalo izpovedi prič B. B., C. C., D. D., E. E. in A. A. Prav na podlagi izpovedbi navedenih prič je ugotovilo, da je tožnik opravljal administrativna opravila, da je skrbel za dokumentacijo v zvezi z odločbami za posege v prostor na način, da je upošteval odločitve vodje odseka B. B., ki je pripravil vsebino dokumenta, katero je nato tožnik prepisal v računalnik, kar je pred tem počela tajnica, torej to, kar uveljavlja tožnik v pritožbi. Sodišče ni dolžno povzeti vsega, kar so priče izpovedale. Pritožba izpostavlja posamezne dele izpovedi priče B. B., vendar selektivno. Iz celotne izpovedi B. B. ne izhaja, da je bil tožnik degradiran na nivo tajnice. Priča je jasno izpovedala, da je v principu tožnik sicer prepisoval osnutke odločb, vendar pa je moral določene zadeve tudi preveriti. Glede ostalih opravil delovnih mest, za kateri je tožnik imel sklenjeni pogodbi o zaposlitvi, pa je priča izpovedala, da jih tožnik ni opravljal pri njemu na območni enoti I., ne pa tudi za krajevno enoto J. Očitek o napačno ugotovljenem dejanskem stanju je zato neutemeljen.

11.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je enako delo kot tožnik, to je prepisovanje osnutkov odločb, opravljal tudi A. A., pri čemer je ključno, da je slednji imel enako stopnjo izobrazbe. Sodišče prve stopnje je sicer zapisalo, da je A. A. univerzitetno diplomiran inženir gozdarstva, pri čemer je priča izpovedala, da je pri toženki informatik. Kljub temu ni podana kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je za odločitev bistveno, da je tudi A. A. imel univerzitetno izobrazbo in je prav tako prepisoval osnutke odločb vodje odseka, kar dodatno kaže na to, da tožniku to delo ni bilo odrejeno z namenom trpinčenja in ne gre za načrtno odrejanje nalog v nasprotju z njegovo izobrazbo.

12.Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da tožnik več let (od druge polovice leta 2016) ni imel dela. Ugotovilo je, da je tožnik napisal dve analizi in članek, na šoli je imel predstavitev poklica gozdarja, poleg tega je opravljal administrativna opravila. Predstavitev dela gozdarja, priprava člankov ipd. so bile naloge, katere je toženka tožniku predlagala po njegovih pozivih v letu 2018. Toženka je tožniku tudi ponudila, da bi se uvedel v delo s programom za gojitveno načrtovanje, da bi v računalnik vnašal podatke terenskih del pri načrtovanju gozdov, kar je zavrnil. Predlagana dela so bila skladna z delovnimi zadolžitvami po sklenjenih pogodbah o zaposlitvi, vendar je tožnik ta dela zavrnil, zato so neutemeljene njegove pritožbene navedbe o proaktivnem pristopu k reševanju delovnopravnega položaja. Tožnik je želel, da mu toženka dodeli dela vodje krajevne enote, kar glede na že pojasnjeno ni bilo mogoče, ponujenih del, skladnih z njegovimi zdravstvenimi omejitvami in pogodbami o zaposlitvi, pa ni želel opravljati. Pritožbene navedbe, da je bil tožnik trpinčen, ker mu toženka ni ponudila drugega dela in mu naj ne bi želela odrejati delovnih zadolžitev, so, upoštevajoč vse navedeno, neutemeljene. Pri tem velja še izpostaviti, da je sodišče prve stopnje za obdobje, ko tožnik trdi, da je bil trpinčen, ker naj ne bi imel dela, ugotovilo, da je bil tožnik večkrat v bolniškemu staležu, implementirala se je nova sistemizacija, v okviru katere je bila tožniku ponujena pogodba o zaposlitvi za delovno mesto gozdar načrtovalec, nato pa je sledilo obdobje Covida-a in nov postopek pred invalidsko komisijo. Toženka je tako vseskozi urejala tožnikov delovnopravni položaj, ki se je nato uredil po izdaji nove odločbe ZPIZ z dne 27. 10. 2020, pritožbeno sodišče pa se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da ravnanje toženke ni bilo namenjeno degradaciji in poniževanju tožnika.

13.Pritožba se neutemeljeno sklicuje na mnenje izvedenke psihiatrične in psihološke stroke, iz katerega izhaja, da je tožnik opisano dogajanje doživljal kot trpinčenje, zaradi česar je duševno trpel. Ali ravnanje delodajalca, za katerega delavec meni, da predstavlja trpinčenje, res nedopustno v smislu četrtega odstavka 7. člena ZDR-1 je stvar pravne presoje sodišča in ni odvisna od subjektivnega doživljanja delavca. Tožnik pri tem mnenje izvedenk psihiatrične in psihološke stroke povzema parcialno. Iz obeh mnenj izhaja, da sta izvedenki povzeli subjektivno doživljanje tožnika, izpostavljene pa so bile tudi njegove osebnostne značilnosti, ki so vplivale na takšno doživljanje. Sodišče prve stopnje je uporabilo izvedenski mnenji le v zvezi s presojo (ne)utemeljenosti ugovora zastaranja. Izpostavilo je sicer tudi ugotovitev izvedenke psihiatrične stroke, izvedenke F. F., da bi tožnik morebitno odpoved pogodbe o zaposlitvi doživel kot veliko krivico, z vidika finančne varnosti pa kot hudo grožnjo preživetja, kar je izvedenka ugotovila na podlagi svoje strokovne presoje po pregledu in pogovoru s tožnikom. Izvedenka je sicer res povzela tudi subjektivno doživljanje tožnika, ki ji je povedal, da se je počutil razvrednotenega zaradi opustitve odrejanja nalog, da je zaradi tega trpel, vendar to še ne pomeni, da je bilo tožnikovo doživljanje posledica trpinčenja. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je bilo ravnanje toženke, ki tožniku ni odpovedala pogodbe o zaposlitvi zaradi omejitev pri delu, ampak je prilagodila delo tako, da je tožnik ohranil svojo zaposlitev, čeprav je zaradi zdravstvenih omejitev pri delu v določenem obdobju opravljal lažja opravila, v korist tožniku. Če je bilo tožniku bolj v korist, da ne bi bil več zaposlen pri toženki, bi lahko tudi sam podal odpoved pogodbe o zaposlitvi.

14.Toženka je tožniku zaradi zavrnitev dela, in sicer dopolnjevanja osnutkov mnenj, soglasij in ostalih dokumentov, povezanih s posegi v prostor, dne 29. 7. 2016 izdala pisno opozorilo zaradi kršitev in možnostjo odpovedi v primeru ponovne kršitve na podlagi prvega odstavka 85. člena ZDR-1. Dejstvo, da toženka tožniku nato ni podala redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ne kaže na to, da je tožnika trpinčila. Delodajalec ima možnost, da zaradi kršitve delavca, če so za to izpolnjeni vsi pogoji iz 85. in 89. člena ZDR-1 poda redno odpoved iz krivdnega razloga. Toženka tožniku pogodbe o zaposlitvi ni odpovedala, čeprav se tožnik ni strinjal z dodeljenimi nalogami, ampak je namesto tega pristopila k urejanju delovnopravnega položaja tožnika in sklenitvi nove pogodbe o zaposlitvi, kar pa je iz že navedenih razlogov trajalo dlje časa. Ravnanje delodajalca, ki, namesto da delavcu poda odpoved, izpelje ustrezne postopke in delavcu omogoči, da kljub zdravstvenim omejitvam ohrani zaposlitev, čeprav se zaradi tega bistveno spremeni vrsta dela, ki ga je pred omejitvami delavec lahko opravljal, ne predstavlja trpinčenja.

15.Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, niti tisti, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16.Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 154. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP), toženki pa je dolžan povrniti stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je toženki skladno s prvim odstavkom 155. člena ZPP in Odvetniško tarifo priznalo stroške za sestavo pritožbe v višini 625 točk in materialne stroške v višini 12,5 točk, skupaj 637,5 točk. Upoštevajoč vrednost odvetniške točke (o,60 EUR) in 22 % DDV, znašajo stroški toženke, ki ji jih mora povrniti tožnik, 466,65 EUR. Stroški posveta s stranko in pregleda dokumentacije toženki ne pripadajo, saj so že zajeti v nagradi za sestavo odgovora na pritožbo.

-------------------------------

1Z odločbo ZPIZ z dne 9. 12. 2003 je bil tožnik razvrščen v III. kategorijo invalidnosti s pravico do razporeditve oziroma zaposlitve na drugo ustrezno delo, brez fizičnih obremenitev, ne na terenu, v okviru strokovne izobrazbe in delovnih izkušenj.

2Pritožba sicer navaja, da gre za A. A., vendar gre za očitno tiskarsko napako.